Dva dni po zaključenem prvem bohinjskem taboru smo v Bohinj prispeli še ekipa drugega tabora – 21 otrok/mladine za katere je skrbelo 5 inštruktorjev/pomočnikov. Dobili smo se v idiličnem kampu ob jezeru. Tam sta nas že pričakala postavljena 2 velika šotora, ki pa smo jih letos uporabljali samo za shrambo. Kuhali, jedli in družili smo se kar okoli ognjišča. Vreme je namreč bilo za bohinjske konce prav vrhunsko, praktično brez dežja vseh pet dni (razen ene nočne plohe in nekaj kapelj zadnji dan), poleg tega pa tudi hude vročine ni bilo. Ko smo se vsi zbrali in postavili naše šotore, smo si vzeli čas za seznanitev s pravili, določitev skupin za dežurstvo pri pomivanju posode in za spoznavne igre, ker se večinoma nismo poznali od prej. Nato smo odkolesarili do Bellevue-ja, kjer so nekateri prvič okusili plezanje po skali, nekateri so sploh prvič zares plezali, pa tudi nekaj starih znancev Bohinjskih plezališč je bilo z nami. Kot tudi naslednje dni smo večer izkoristili za kopanje, kuhanje večerje v lastni režiji, in druženje ob ognju. Glavna delovna sila v kuhinji je bil Maks. Za izposojo umetniškega ognjišča pa se lahko zahvalimo prijaznim upravnikom kampa, namreč v Triglavskem narodnem parku je kurjenje ognja direktno na tleh prepovedano.

Drugi dan smo plezali v Peči, kjer so nekateri že podirali nove osebne rekorde. Ko se je večina naveličala plezanja, smo že drugič izvedli tekmo v pobiranju smeti po plezališču. Nabrali smo polne vreče odpadkov in rezultat med skupinama od prejšnjega dneva izenačili na 1:1. Potem smo se še sprehodili nad plezališče, kjer se nam je odprl krasen razgled na celotno Bohinjsko jezero. Ta dan po večerji si je vsak na ognjišču spekel še slastno banano s čokolado.

Tretji dan je bil plezalni počitek, ko smo super izkoristili stabilno vreme. Z gondolo smo se odpeljali na Vogel in se peš odpravili proti Orlovim glavam. Najbolj zagreti pohodniki so se povzpeli kar do vrha Šije, druga skupina pa na vrh Kratkega plazu, kjer smo vsi uživali v prelepih razgledih (videli smo celo morje!). Ko je še drugi del ekipe prispel nazaj do kampa, smo se vsi veselili odličnega Golaža, s katerim nas je pričakal Zorko. On je nasploh skrbel, da smo vse dni jedli odlične jedi. Po večerji pa so nekateri pilili svoje tehnike masiranja, tako da je bil to plezalni rest-day, kot se spodobi.

Za nov plezalni dan smo si izbrali skrajno desne smeri v Belviju, kjer je tudi na novo opremljen sektor, kar se je izkazalo za dobro odločitev. Ta dan smo količinsko največ plezali, nekateri celo več kot 10 smeri. Ko smo se odpravili proti kampu, je manjši del skupine nadaljeval še Pod skalco, kjer so splezali še nekaj težjih in daljših smeri. Večerni hit tega tabora pa so bili specialno pripravljeni, začinjeni in zaužiti raznovrstni kakavi. Posebno zabavna izkušnja, ki jo zares razumejo samo tisti, ki so to poskusili ;-) . Imeli smo tudi voden zabavni program, za kar gre zahvala predvsem Petru in Katji. Tu je šlo za igro po skupinah, ki je vključevala pripovedovanje ali igranje določenih namišljenih zgodb, kviz in podobno. Zadnji večer smo potem zaključili z živahno flašo resnice.

Zadnji dan pa smo izkoristili malo drugače kot običajno na taborih v Bohinju. Imeli smo namreč 3 crash-pad blazine, tako da smo si lahko privoščili pravo balvaniranje na lokaciji, ki smo jo slučajno odkrili na taboru pred dvema letoma. Pred tem smo morali urediti precej zaraščeno podnožje našega balvana, kar se je izplačalo. Nekaterim je bil to najboljši plezalni dan. Ko smo se naplezali, smo se v kampu še zadnjič skopali v jezeru, skuhali in pojedli kosilo ter do konca pospravili prtljago in podrli šotore.

Na taboru smo plezali vse mogoče od težavnosti 3 do 7c, tudi balvane od 3 do 7?.

Vsega skupaj je bilo še prehitro konec, tako da se že veselimo prihodnjih taborov!

Zapisal Kristian, vodja tabora

Komentarji