Že konec junija smo se z Marčičem, Evo, Kosom in Katjo dogovorili, da poletni trip še malo podaljšamo. Po petih dneh Tarna smo se s PCL ekipo prestavili v Rodellar. Šalce, sika, veliki stopi; dogodek tedna je tehno v Kalandraki. Dva tedna uživaš, tretji teden se že vleče (no, kakor komu). S koncem julija smo se odpeljaji iz Rodellarja. Dva avta domov, mi smo zracionalizirali smo prtljago, se stisnili v Punta (Marčič ga fura, ker je cheap) in se prestavili v Ceuse, kjer smo se srečali z bolderaško sekcijo DRPKja.

O prvovrstni plezariji ni vredno izgubljati besed, zato se bom raje posvetil opisu povprečnega plezalnega dne in prehrani (o tej vroči temi se zadnje čase v PCLju na veliko govori). V Ceusu dolgo spiš (stena je v senci popoldne) in za zajtrk, kot ponavadi na tripu, ješ kosmiče (okrog 400 kcal). Okrog dveh se spraviš plezat in najprej te za ogrevanje čaka tričetrt ure hoje v klanec (lahko tudi več, odvisno od kondicije in motivacije). Plezaš do teme, vmes pa poješ kakšno jabolko, malo čokolade in pol bagete (skupaj max 500 kcal). Za večerjo ješ testenine (z omako vred recimo 800 kcal). Pod črto torej poješ mnogo manj kot porabiš in odvečni kilogrami se kar topijo. Anorexia is good for climbing.
Zadnjo noč smo prespali kar pod steno pod Burinatorjem. Nočni izlet na vrh je popestrila glasna glasba iz doline – Gangam style se očitno posluša tudi leta 2019.

Skupno smo bli v Ceusu pet dni. Štiri dni plezanja in restday, ko smo šli na izlet na Petit Ceuse – občudovat naravo, risat in uživat v razgledu, med sestopom pa smo na planšariji kupili sir in kruh (dobrodošla sprememba po toastu!) za predjed pred večerjo.

Zadnja postaja na letošnjem poletnem tripu je bila slikovita dolina Valle dell’orco. Spotoma smo se ustavili v Torinu, kjer smo še zadnjič nakupili hrano, se založili z magnezijem in dokupili nekaj nove plezalne opreme; Marčič si je recimo končno omislil nov pas!
Med vožnjo navzgor po dolini proti kempu Sergent so nas poleg rožnatih koles ob cesti (v čast Giru) spremljale tudi meglice. Sumljivo, glede na to, da je bilo napovedano sonce in 30 stopinj. Izkazalo se je, da smo gledali vremensko napoved za napačen Orco in da razmere za plezanje prve dva dni ne bodo optimalne.

Trad is rad!

Zbudili smo se v sončen dan in se odpravili do balvana s počjo (Fessura Kosterlitz), za katero v vodničku med drugim piše: “The crack offers a hand jam slightly overhanging at the beginning. It has become so famous because if you climb the crack using other techniques which do not include a hand jam it becomes a lot more difficult. The crack is graded 6b bloc but for a few climbers who lack this technique it ends up being very difficult if not impossible.” Omenjena poč nas je zadržala mnogo dlje, kot bi človek pričakoval, in preden smo se odpravili po vodniček v bližnjo vasico, so nebo že prekrili temni oblaki. Knjigarna je bila zaprta (siesta), zato smo šli v refugio in spiratizirali skico sektorja Tramonto area.
Celo popoldne je bolj ali manj deževalo in plezanje drsečih poči med posameznimi plohami nam ni bilo ravno v užitek. Med vračanjem v kemp skozi meglo in dež sta nas pri volji držala predvsem misel na večerjo in topel tuš.

Drugi dan smo se zbudili v dež. Po zajtrku smo šli v knjigarno po vodniček (tokrat smo bili pravočasni, pred siesto). Nekaj čez poldne je dež ponehal in nekako smo se pravili plezat – izbrali smo dva multipiča. Marčič in Kos sta šla plezat navrtano Biso v Cubo, od koder ju je iz drugega platastega raztežaja odplaknila prva ploha. Z Evo in Katjo smo šli plezat Diedro Nanchez. Dež nam ni prišel do živega, saj smo bili pod streho, pač pa nam je življenje grenila mokra skala. Ko smo se vrnili v kemp, sta nas Marčič in Kos pričakala z večerjo – izkazala sta se z odličnim kuharskim znanjem in nam postregla z makaroni s pestom.

Zadnje dva dni je se je vreme popravilo in uživali smo v soncu. Obiskali smo sektorje Sergent, Disertore in Dado, v katerih smo plezali enorastežajne trad smeri – do teme. Kos in Marčič sta šla poravnat neporavnane račune v Biso. Priplezala sta do vrha Cuba (mestoma A0), drama pa se je začela šele med abzajlom. Zgrešila sta abzajlpisto in morala štantat na dva (2) svedrovca. Nevarno in extremno!

Desetega avgusta zjutraj smo vstali, razdelili ostanke hrane sosedom v kempu, spakirali stavri in se odpeljali nazaj domov. Marčič je postanke med vožnjo zamenjal za hardbas in ob divji glasbi smo v Ljubljano prispeli še pred osmo zvečer.
Poletja še ni (bilo) konec!

zapisal Peter Mastnak Sokolov

Komentarji