V začetku julija je 8-članska ekipa odrinila na enomesečni francosko-španski plezalni trip. Sestavljali smo jo Ajda »Škrat« Lovše, Peter »PMS« Mastnak Sokolov, Laura »Larva« Drašler, Luka »Čmarli« Marčič, Jakob »Kosnič« Kos, Katja »Katka Laktatka« Mesarič, Eva »Dana od bogov« Vidmar in Jaka »Šprahajak« Šprah.

Po naporni vožnji čez Padsko nižino, ki ni bila tokrat nič manj mučna kot ponavadi, smo se pridružili ekipi na megataboru v Gorges du Tarnu. Plezarija je bila zelo raznolika, vse od plat do previsov, grifi pa so bili večinoma luknjičasti. To je še posebej ustrezalo sovražniku krimpanja Marčiču, ki je odkljukal svoj prvi 7b. Tudi Katja je bila v formi; med drugim se je na sajt šetnila čez dva 7b-ja. Pred vročino smo se skrivali v reki ob kempu, v kateri smo izvajali tudi adrenaŁinsko spuščanje z napihljivim čolnom čez brzice. Baje bo to do leta 2028 olimpijski šport.

Po štirih plezalnih dneh smo se odpeljali 500 km na zahod proti Rodellarju. Na poti smo se ustavili v Toulousu, kjer bodo letos kvalifikacije za olimpijske igre. Ogledali smo si lokalno arhitekturo, se spoznavali z domačini in nakupili vse potrebno za nadaljevanje poti. Rodellar je svetovno znana destinacija, kjer prevladuje vzdržljivostna plezarija po dobrih grifih. Lahko se pohvali z verjetno največjo koncentracijo šalc na svetu, konkurenco mu delata samo Ikein oddelek za kuhinjski pribor in Nacionalni muzej čajnih skodelic v Londonu.

Že prvi dan smo začeli na hard, Kos je na primer v enem dnevu dvignil svoj on-sight nivo iz 7b na 7c+! Nekateri smo uživali v napenjanju bicepsov, drugi pa so jamrali, da imajo raje plate in da jih šuta. Če hočete postati vzdržljivi, je Rodellar definitivno prava izbira.

Plezali smo po preverjeni formuli 2-1; en rest day na vsaka dva dni plezanja. Tudi dni počitka smo si znali popestriti: naredili smo izlet v scenično sosednjo dolino, se naužili mestnega smradu v Barceloni in kdaj tudi napeli slackline. Šli smo se tudi »frizerski krožek« in malo uredili Petrovo grivo, da je postal bolj privlačen za dekleta. Najbolj priljubljena prostočasna aktivnost pa je bil kot ponavadi tarok, včasih celo več iger hkrati.

Kmalu je naša ekipa dobila okrepitve: pridružil se nam je še en avto z Mašo, Tino, Robijem in Nežo. Tudi oni so se hitro navadili na stil Rodellarja, Robi je izpolnil glavni cilj tripa in posajtal dva 8a-ja, temu pa dodal še 2x 8a+ v samo nekaj poskusih. Maša je z vsemi močmi napadla El Delfina, eno največjih klasik Rodellarja. Žal je v boju do zadnjega dne čisto malo zmanjkalo, vseeno pa je domov poleg navitih podlahti odnesla tudi poln pehar posajtanih sedemk vse do 7b+. Tina je prav tako nanizala nekaj lepih vzponov do 7b+.

Poleg plezanja je v Rodellarju tudi pestra družabna scena. Zvečer smo šli pogosto na pijačo v Refugio Kalandraka, hud plezalni barček z dobro glasbo in še boljšim pivom. Žal pa so nas na Kosov rojstni dan vrgli ven že okrog enih, tako da smo si naredili svoj žur v jami Ali baba s hudo akustiko, dobro glasbi in lightshowom.

Padlo je kar nekaj hudih vzponov in osebnih rekordov: Neža in Eva sta dvignili nivo na 7b, obe celo v isti smeri. Laura je z močjo svojega bicepsa pofajtala do vrha prve 7a+. Katja je splezala svoj prvi 7c in dodala še 7x7b+. Send trainu v Katjini prvi 7c sta se pridružila tudi Peter in Ajda ter dodala še 7b+ na pogled. Bolderaš Kos se prav tako ni kaj dosti šparal, med tripom je potrojil število svojih 8a-jev in sajtal še mnogo sedmic. Marčič je za prvi 7b+ splezal ultraklasiko Pince Sans Rire, seveda pa ni manjkalo komentarjev, da pri nas ta smer ne bi bila več kot 7a. Meni je po obleganju mnogih smeri končno uspel prvi 8b na pogled.

Posebna izkušnja je bilo brez dvoma tudi plezanje v sektorju La Piscineta. Po eni uri hoje v hrib smo se spustili v prečudovit kanjon, ki je bil videti popolnoma odrezan od sveta. Tam smo bili samo mi, reka, sonce, oblaki, stene in mogočni jastrebi. In truma 30 turistov na canyoningu, ki so se kar naenkrat prikazali od kdo ve kod. V svojih črnih neoprenskih oblekah in barvitih čeladicah so izgledali kot nekakšni vesoljci, povsem v nasprotju z okoliško naravo. Tudi plezanje v Piscineti je bilo nekaj posebnega: pod steno je tekla krasna turkizna reka, smeri pa so bile veliko manj zlizane kot v ostalih sektorjih. Za vrnitev v kemp smo namesto hoje preko hriba izbrali direktno pot preko reke. Nahrbtnike smo pospravili v nepremočljive prevleke in iz njih naredili plavajoče čolničke, ki smo jih potiskali ob sebi med plavanjem po reki. Nepozabno!

Proti koncu tripa smo se nekateri Rodellarja že kar malo naveličali. Ob preobilju šalc in navijanja smo si zaželeli kako bolj tehnično platasto smer in kakšen lep krimp za stisnit. Dva avta sta odšla domov, Marčičev avto pa je nadaljeval pot proti Ceusu in Valle dell’Orcu, novim dogodivščinam naproti.

Komentarji