Tudi letos nas je gorenjska skala prepričala, da se vrnemo v Blejsko – Bohinjske konce z čisto resnimi
mladimi plezalci in plezalkami iz vseh koncev Slovenije. Letos nas je bilo 14 otrok (Ana, Nina, Jana,
Lina, Ema, Urška, Špela, Julija, Jennifer, Laura, Gal, Urban, Julius in Klemen) ter dva inštruktorja, Blaž
in jaz.

Ker smo bili čisto resni, smo v nedeljo takoj po zadnjem zabitem klinu v kempu Zaka, odšli v
Bohinjsko Belo, sektor Iglica. Pravijo, da se tu najhitreje privadiš na skalne razmere na Gorenjskem.
Učenje in utrjevanje pravilnega varovanja in plezanja v vodstvu v skali v lažjih smereh se je izkazalo
za dobrodošlo, saj je poletje dolgo in se vmes kaj pozabi. Po plezanju je sledila odprava na vrh plezališča,
kjer smo opazovali blejski El Capitan, ki naj bi imel kar nekaj potenciala za hude smeri (op. A. Babji Zob).
Dan je šel hitro okoli in se zaključil s klasično mesno-zelenjavno rižoto.

Drugi dan smo odrinili plezat že prej in sicer v El Kupljenik pod Babjim zobom. Previsne smeri z
zanimivim stilom plezanja zaznamujejo to plezališče. Začetni strah pred vpenjanjem se je hitro
razblinil in po krajši plohi so začeli padati razno razni rekordi od prvih smeri splezanih v vodstvu, do
7c na flash, 7a na pogled, prvega zaužitega sadnega jogurta brez žlice in veliko drugih. Nekaterim je
Kupljenik postal zares všeč, drugi potrebujejo še nekaj več smeri v skali, da ga bodo vzljubili. Plezali
smo kar dolgo, skoraj do mraka in zadnji odšli iz plezališča v kemp na pašto z bolonjsko omako.
Strečing smo prestavili na naslednji dan, saj je bil na vrsti ‘rest day’.

Kam drugam, ko je čas za počitek kot v Bodešče. Eno bolj zanimivih plezališč v teh koncih nudi bližino
Save, možnost plezanja na zelo nenavadno oblikovani skali in t.i. ‘bungee jumping’ iz drevesa. Vsak je
skočil vsaj trikrat, saj je to itak najbolj zabavna stvar dneva. Nekateri so vseeno tudi na dan za počitek
plezali, a manj. Vmes smo delali strečing, pojedli ogromne količine malice in odlične marmelade od
Anine mame, se učili prevezovati ter plezali po steni bosi. Po vsem še skok v blejsko jezero, večerja,
učenje narečja Koroške, nočni sprehod na Ojstrico z razgledom na Blejsko jezero in spalne vreče so
kaj hitro dobile obliko do naslednjega jutra.

V nov plezalni dan je treba zakorakati z ‘ornk fruštkom’, in sicer z umešanimi jajci, saj smo se podali
plezati v dokaj novo plezališče imenovano Zatrata. Tam prevladujejo krajše smeri, kjer je potrebno
napeti bicepse in stisniti majhne ostre krimpe v zelo dobro opremljenih smereh, kjer lahko vse prve
svedrovce vpneš brez problema kar iz tal. Hvala opremljevalcem smeri za lepo urejeno plezališče.
Jajca so se izkazala za dobro odločitev, saj so kaj hitro padale šestke in sedemke, ki niso ‘poceni’,
sploh če si malo manjše rasti. Na koncu smo šli pokukati še v jamo, saj je plezališče v resnici vhod v
krajšo jamo, ki služi tudi jamarjem za učenje jamarske tehnike. Na koncu dneva so bili nekateri že
zelo revni z debelino kože na prstih, a se vseeno spleza še zadnjo smer, kjer se lahko na vrhu spustiš
v prazno in se ‘guncaš’ čez celo plezališče. Zadnji večer ne gre brez palačink in tradicionalne igre
svečka, ki je letos potekala zares v trdi temi. Po dveh igrah je bilo izenačeno in ura polnoč, zato smo
sprejeli remi in odšli rahlo popraskani in polni adrenalina pod tuš in spat.

Zjutraj se je vstalo že ob sedmih in takoj začelo podirati šotore. Ker je to zaresni tabor smo se že ob
10.00 z zajtrkom v želodčkih peljali v zelo zaželeno Zatrato (naj bi šli v Kupljenik, a je po bučnem
navijanju za Zatrato pred odhodom sledila sprememba plana). Navkljub slabi koži na prstih se je
splezalo veliko smeri, izvedlo ‘fotosešn’ in se do 14.00 odpravilo nazaj v kemp, kjer smo pričakali
starše.

Tudi letos se je potrdilo, da kljub slabši vremenski napovedi, se da na Bledu odlično plezati!
Se vidimo naslednje leto!

Zapisal Lan Zupančič.

Komentarji