Poročilo je napisala inštruktorica Maša Arnšek, ki je otroke spremljala na tekmi.

Za sklepno misel pa smo prosili inštruktorja Miho Kerna, ki je napisal:

S tekmo v Šenčurju se je Zahodna liga 2018/2019 zaključila. Sezona je bila uspešna, pridobili smo nove izkušnje, veliko dobrih uvrstitev in motivacijo za naprej. Vsem tekmovalkam in tekmovalcem čestitam za vse nastope in uvrstitve, še posebej pa čestitke tistim, za katere je bila to zadnja sezona, saj ste pokazali veliko zrelosti in še več dobrega plezanja. Se vidimo jeseni v Vipavi.

poročilo napisal inštrukor Kristian Klajnšček

Potem pa so se nadaljevali vedno lepši dnevi, brez kapljice dežja.
Drugi dan smo šli v plezališče Peč. Ko se je večji del ekipe dobro naplezal, smo se sprehodili do razgledne točke nad plezališčem, od koder je eden najlepših pogledov na Bohinjsko jezero in okolico. Med kolesarjenjem do kampa smo se ustavili še pri odličnem pomolu za skakanje v vodo, kjer smo seveda vsi poskakali v vodo. Kot vsak dan, je sledila večerja in taborni ogenj.

Naslednji dan smo si vzeli pavzo od plezanja, torej za regeneracijo. To pa ne pomeni, da smo počivali. Po zajtrku smo se s kolesi odpravili do slapu Savica. Malo smo tudi hodili in porivali kolesa, nekateri pa so uspeli celotni vzpon odpeljati s kolesom. Pri koči pod slapom smo pustili kolesa in nadaljevali po gozdnih stopnicah do slapu. Do cilja smo našteli preko 500 stopnic. Ko smo se vračali pa smo imeli pravi “downhill” spust s kolesi. V dolini smo mimogrede našli še super balvan za plezanje. Kljub temu, da je to bil “rest day” in da nismo imeli plezalk, magnezija in blazin, se nismo mogli upreti in splezali nekaj prvenstvenih linij do težavnosti 6c. V kampu nas je že čakalo odlično kosilo, ki ga je skuhala prijazna mami od Eve. Ko smo pojedli piščančjo obaro in sladke palačinke, smo se s kanuji odpravili do divje plaže na drugi strani jezera in se kasneje še preizkusili v mini brzicah po Savi Bohinjki.

Četrti dan smo izkoristili za plezanje Pod skalco in kasneje še za kopanje in skakanje iz pečine nad vodo. Najpogumnejši so skočili tudi iz višine cca. 8 m. Manjši del ekipe pa se je popoldan odpravil v plezališče Bitnje, kjer prevladujejo težje smeri. Tudi ta dan smo imeli privilegij, da nas je v kampu pričakala že skuhana odlična večerja. Na taboru se je razvilo tudi nekaj simpatij, tako da je bil zadnji večer prav poseben, kajti imeli smo improvizirano taborniško poroko.

Zadnji dan smo se vrnili na isto lokacijo, kjer smo vsi opravili spust po vrvi čez previsno 40 m visoko steno, se še do konca naplezali, streljali z lokom, se kopali in si ogledali simpatične koze v bližnji staji.

Na taboru nas je bilo 15 otrok, starih od 8 do 16 let ter 3 inštruktorji – Eva, Robi in Kristian.
Splezali smo veliko plezalnih smeri težavnosti 3 do 7b in poskusili tudi kake težje. Seveda smo se vsak dan kopali, hodili smo po slackline-u, se igrali družabne igre, itd.
Mislim, da je tabor odlično uspel in da smo se imeli vsi super.
Upam, da se ponovno vidimo naslednje leto!

poročilo napisal inštruktor Kristian, vodja tabora

Slike plezanja so iz enega plezališča (četrtkovo plezanje Pod skalco), ostale dni nas je plezanje preveč zaposlilo. 🙂 Čisto vseh zato med plezanjem nismo ujeli.

Poročilo je napisala Nina Debeljak, vodja tabora

Dobili smo se že ob pol devetih pred PCL-jem, da smo se do devetih dejansko odpeljali. Po dobri uri vožnje in malo lovljenja na dostopu smo uspešno prispeli do Grabčeve stene z več lažjimi smermi. Inštruktorji smo v sodelovanju z bolj izkušenimi udeleženci napeljali  topiče v lažjih smereh in akcija se je začela. Splezali smo večino štiric in petic, tisti z več kilometrine in znanjem plezanja v vodstvu pa so plezali tudi šestice – še posebej veliko vzponov je bila deležna prikupna 6a Michelini. Okrog poldneva ali morda malo prej se nam je pridružil še Maks, ki se je dopoldne udeležil državnega tekmovanja iz znanja kemije. V sivih platah sektorja B je na hitro splezal dve smeri, nato pa smo se prestavili v sektor A.

Izlca je odličen sektor in že dodobra preizkušena izletna destinacija z nekaj super previsnimi smermi po kapnikih.  Okupirali smo tri najlažje smeri na desni, Maks in Ula pa sta napadla resnejše smeri v osrednjem delu. Maks je v drugem poizkusu preplezal smer La rosa dei venti, svojo prvo 7b, pred tem pa je skoraj za ogrevanje posajtal še 6c+ Variante Canarina. Uli je do vzpona v omenjeni smeri zmanjkalo le za mišjo dlako –  padla je na zadnjem gibu. Mladina se je še pred uro odhoda dodobra naplezala in upehala, tako da smo si lahko tudi inštruktorji privoščili splezati kakšno smer. Malo pred peto smo zaključili s plezanjem in se prijetno utrujeni ter polni vtisov odpeljali nazaj domov.

Izlet je uspel – vreme je sodelovalo, plezalo se je na polno, predvsem pa sem bil vesel velike udeležbe. Plezanje v skali je kul in upam, da se na aprilskem izletu vidimo v podobnem številu.

Peter Mastnak Sokolov