Konec maja smo se z udeleženci internega inštruktorskega izobraževanja odpravili v Paklenico. Objavljamo Laurino poročilo, vtise udeležencev in nekaj fotografij.

Poročilo

V petek smo se po treningu zbrali na parkirišču pred plezalnim centrom, hitro skočili v Lidl po hrano, nato pa se spakirali v kombi in odpravili.
Po malo več kot treh urah vožnje smo po temi končno prispeli v kamp in tam postavili šotore. Potem pa ni trajalo dolgo, preden je Brin predlagal, da gremo pred spanjem še malo zaplavati v morje. Vsi smo se strinjali in zato smo odšli. Ko smo se vrnili, pa smo šli polni pričakovanja za naslednji dan v šotore in spat.
V soboto zjutraj smo se težko zbudili, saj je celo noč pihalo in smo bolj slabo spali. Vseeno smo se preoblekli, skupaj pojedli zajtrk in se dogovorili, kakšne bodo naveze ter katere smeri bomo plezali. Ko smo si še umili zobe in pripravili nahrbtnike, smo se skupaj z opremo spravili v kombi in odpeljali v narodni park Paklenica, kjer se je vsaka naveza odpravila v svojo smer. Po dolgem in strmem dostopu smo končno lahko začeli plezati. Inakin in Matjaž sta se odločila poizkusiti Brahmovo, Brin in Peter sta šla plezat Vila Velebita, Katjuša, Nejc in jaz pa smo se odločili povzpeti po smeri Kača. Ker je bila ta stena visoka kar 350 metrov, nam je plezanje skupaj s sestopom vzelo več časa, kot smo pričakovali, zato smo se mi trije v kamp vrnili šele nekaj po deseti uri zvečer. Na srečo so bili ostali hitrejši in so pred tem že pripravili večerjo, ki nas je pričakala na mizi. Vsi navdušeni smo si za mizo izmenjali zgodbe tistega dne, potem pa precej utrujeni kar hitro zaspali.

V nedeljo zjutraj smo se po zajtrku spet odpravili plezat. Matjaž in Brin sta se odločila, da gresta plezat smer funkcija, medtem ko smo bili ostali preveč utrujeni in smo se raje odločili za kakšno krajšo smer. Potem smo se vrnili v kamp, tam pojedli kosilo in pospravili šotore, nato pa odšli na plažo. Tam smo šli za kratek čas v vodo, potem pa smo še nekaj časa ostali na kopnem, kjer smo brali in se tudi malo učili, medtem ko smo čakali, da se vrneta tudi Brin in Matjaž. Ko sta tudi onadva pojedla in malo zaplavala, smo se odpravili na pot nazaj v Ljubljano. Med potjo smo se ustavili še na sladoledu, kmalu po tem pa smo že prispeli na cilj.

Vtisi

Brin:
Letošnji izlet v Paklenico je bil (v mojem mnenju), še boljši kot lanski. Dobro plezanje, hrana in prijetna družba so to izkušnjo naredile resnično nepozabno. Prvi dan si ne bi moral zamisliti bolj primernega izzivalnega in splošno zabavnega plezalnega dne in iskreno upam da bom imel kdaj priložnost take izkušnje ponoviti. Za drugi dan pa ni veliko za povedati: vodniški tempo, veliko kaminov in še ena nepozabna izkušnja.
Najlepša hvala ekipi PCL za organizacijo rotacij in tega hudega izleta v Paklo.

Fotogalerija

Sobotni dostop, v ozadju Debeli kuk.

Ianakin s perspektive gorskega vodnika v platkah…

 … in v kaminu

Vila Velebita, drugi raztežaj – vzdržjivec.

Vila Velebita, prvi raztežaj – bolder.

Ekipa iz kače prej…

… vmes…

… in potem…

… s poznega sestopa…

… na pozno večerjo.

Reprezentanca B v nedeljo.

detajlček v položni platki

stopki kot tamali dual-tex flathold roza in modri na bolderci

f(x) = x^3

x ∈ poč

y ∈ kamin

Učenje na plaži…

… terja svoj davek.

Urednik: Peter Mastnak-Sokolov

Megatabor Fointainebleau 2023

Letos smo megatabor ponovno izpeljali na balvanih, v Fontu. Za obujanje spominov na najboljša dva tedna počitnic ob začetku šolskega leta objavljamo poročilo, ki ga je napisal Brin, in vtise (skoraj vseh) udeležencev tabora. Zaradi ohranjanja avtentičnosti v tipkarskih in jezikovnih napak nismo popravljali.

Poročilo

Dan 1:

Prvi dan se je začel skupaj s sončnim vzhodom ob petih zjutraj štirinajstega junija. Vseh 23 udeležencev se nas je zbralo na parkirišč in se zaskrbljeno gledali, če bo vsa naša prtljaga sploh pasala v naša dva kombija in en avto. Vsakemu prevoznemu sredstvu sta bila dodeljena dva inštruktorja tako da sta en kombi vozila Jaka in naš lokalni Haloban entuzijast Luka, drug kombi sta peljala Katja in Peter in avto sta vozila Maj in Lan.

Naša pot tja je vse skupaj trajala okoli 15 ur, prispeli smo okoli devetih in veselo ugotovili, da (ker smo bolj na zahodu) imamo še kako uro svetlobe. Uro smo dobro izkoristili za postavitev šotorov in en hiter prigrizek.

Dan 2:

Prvi resni dan, čas za akcijo. Budnica je bila okoli devetih in za zajtrk smo imeli kosmiče. Po zajtrku smo se počasi napakirali in odšli do našega prvega srečanja s Fontainebleausko skalo. Za prvi dan so si inštruktorji izbrali sektor Le Elephant. Vsi navdušeni smo komaj čakali, da začnemo balvanirati tako da smo se le na hitro ogreli in že skočili na naše prve balvane dneva. Na žalost lepo vreme ni držalo cel dan in hitro smo se znašli v zavetju pred dežjem. Dež je prihajal in odhajal v intervalih, a vseeno se je dalo kar veliko plezati.

Že prvi dan smo spoznali, da s platkami ne bo šale.

pavza brez rok

Najbolj zagnanih dež ni motil, ostali pa smo s plezanjem zaključili malo prej in pobegnili v kemp.

3. dan:

Drugi plezalni dan, zdaj pa za res. Po malo kasnejši budnici smo se končno spokali v naša prevozna sredstva in se odpeljali v sektor Roche aux Sabots. Ob prihodu je Peter vodil eno konkretno ogrevanje, da ja ne bi prišlo do kakšne poškodbe:

Po ogrevanju smo se lotili plezanja krogov različnih barv, ki vsak vsebuje mnogo različnih balvanov. Skupina RDEČI KROG je že na sedmem balvanu kroga obupala nad njimi in šla plezati bolj selektivne balvane. Naziv najbolj entuziastičnega plezalca dneva definitivno pripada Ronji, ki se nikoli ni ustavila in je skupaj splezala 23 balvanov.

Ronja v moderm

scena od blizu…

… in od daleč

Tresla se je gora, rodila miš: Brin in njegova rožica.

4. dan:

Po zelo uspešnem, a hkrati napornem, drugem plezalnem dnevu za naše mišice in blazinice, smo si četrti dan vzeli rest day. Dan je bil sproščujoč in nikakor ni bil napet, točno to kar smo rabili. Šli smo se kopat v reko zraven našega kampa in igrali veliko taroka.

jutranja telovadba

plaža

5. dan:

Za peti dan smo se namenili v plezalni sektor Buthiers Piscine. Bil je najbolj vroč dan celega tabora, vendar v senci previsov se je še vedno dalo plezati čisto v redu. Vročino dneva se je čutilo, ko smo sredi plezalnega dneva vsi udeleženci ostali brez vode. Težavo je rešil Luka, ki je s pomočjo parih prostovoljcev, odšel naše bidone nafilati v bližnji bar. Največja hita dneva sta bila balvanski kamin in 6a areta v kateri si se moral boriti do zadnjega trenutka.

balvanski kamin – obvezna postaja za otroke alpinistov

Ula in Laura pod uspešno preplezanim balvanskim kaminom

balvanski kamin je terjal tudi krvni davek

našli smo tudi balvansko poč…

… inštruktor Luka demonstrira pravilno tehniko plezanja poči

Mongolito – balvan previs. Kljukica za inštruktorja Maja in Lana.

6. dan:

Z zgodnjo budnico se letos nismo ukvarjali tako da smo mnogokrat vstali po deveti. Šesti dan ni bil izjema, ostali smo pozno in si zajtrk privoščili ob času kateremu bi penzionerji že rekli čas za kosilo. Sektor dneva je bil Petit Bois. Glavna atrakcija sektorja je bil 6 meterski 6C highball, poleg mnogih drugih hudih balvanov. Vse nas je že pekla koža vendar smo stisnili zobe in se naprej borili do konca.

balvan za na razglednico…

… še od zgoraj

prazen žakelj ne stoji pokonci

pripravljene za na Haloban žurko

7. dan:

Za naš drugi rest day so se inštruktorji odločili da nas odpeljejo v mesto Fontainbleau. Mesto polno kulture in zgodovinske pomembnosti ;). Po ne najbolj optimalno peljani poti v mesto smo odšli najprej do trgovine, nato pa do nekega parka, kjer smo pojedli našo malico (seveda ne na travi). Po malici smo odšli na sladoled, nič boljšega kot kepica sladoleda da ti popestri dan. Nato pa smo se razdelili na tri skupine in jo ubrali po mestu. Mesto je bilo zabavno, polno nadležnih babic, zanimivih trgovin in trebušnih težav.

Brinov novi klobuk

Nič ni bolj sproščujočega od hitre lekcije uporabne matematike na rest day. Luka in vozli.

8. dan:

In smo nazaj v plezalnem pogonu. Današnji sektor: Franchard Isatis. Odličen dan, lepo vreme in ne prevroče. Ogrevanje se je začelo kar na parih lažjih balvanih. Nato pa smo napadli tamkajšno balvansko atrakcijo: Krokodila. Za krokodila si potreboval kombinacijo moči, mobilnosti in trdega čela. Nekaj česar mnogo od nas ni najdlo v sebi.

Lovro se je Krokodila lotil kar s čelado – varnost je na prvem mestu!

Ula z roza čepico – včasih damo prednost tudi stilu

Poplezali smo tudi mnogo lepih 6-tk, in par lepih skokov. Po parih urah plezanja, ko smo že začenjali čutiti utrujenost mišic in obrabljenost naših blazinic, sta dva kombija ljudi odšla nazaj v tabor, ostali pa smo se premaknili pod Rainbow rocket in ga napadali naslednjih par ur. Maju in Lanu je skok celo uspel. Ko je nastala tema, smo se še malo napeli, potem pa odpeljali nazaj v tabor. Kljub pozni uri nismo zamudili večerje tako da samo vsi skupaj pojedli in nato počasi odšli spati.

Lan postrigel Petra…

… in uredil Jakovo brado

9. dan:

Vstali, pojedi in se počasi spakirali, zdaj že naša nepogrešljiva rutina. Odšli smo v sektor Curvier. Curvier je verjetno najbolj znan od Fontainbleauskih plezališč. Najdeš balvane kot Rosemarie in Helikopter in mi smo komaj čakali da napademo današnje izzive. Ogrevanje se je začelo v ne najbolj običajni obljiki, s plezanjem gor (in dol) po veliki luknji v balvanu pod katerim smo se zakampirali.

faza 1

faza 2

faza 3

faza 4

faza 5. Situacijo je rešil dober spot.

Po našem zanimivem ogrevanju se je hitro napadlo Rosemarie, Žan jo je flashu in dokazal da je jači kot Adam Ondra. Po mnogo neuspelih poizkusih (in tudi pari uspelih) je zanimanje za Rosemarie pojenjalo in smo naprej šli plezat druge balvane.

Marie Rose

Kljub temu, da časa za malico ni bilo veliko, je malica vsak dan hitreje zginila. To je predvsem motilo Maja, ki je lačen prišel do vreče, vreča je bila pa prazna. Razburil se je, tako da se naslednji dan malice noben ni upal niti dotakniti.

afnanje #1

afnanje #2

afnanje #3

10. dan:

Naš zadnji rest day v Fontainbleau. Za danes sta bili v glavnem dve opciji: gremo v Pariz ali pa imamo žar. Na koncu je zmagal žar saj večina inštruktorjev ni želela iti v Pariz zaradi Toura. Zbudili smo se in dan začeli kot ponavadi z zajtrkom. Nato smo malo poležavali in nekateri so se odšli kopati. Cel dan je v manjših intervalih rosilo ,tako da smo vsi stiskali pesti, da bo zvečer (pri žaru) lepo vreme. Ko se je čas žara začel približevati, je skupina prostovoljcev (in neprostovoljcev) začela rezati in pripravljati zelenjavo, ki smo jo kasneje poleg mesa popekli na žaru. Ko smo končno dočakali večer in se prestavili do žara, je pa seveda začelo deževati. Na srečo je ploha hitro minila in smo lahko kmalu začeli s peko. Naš firemojšter je bil Luka, medtem ko je pripravljal ogenj, smo se ostali igrali s frizbijem in se pogovarjali. Žal naša igra ni šla brez incidenta in Luka je žal dobil frizbi v prsa. Kljub bolečemu udarcu, je nadaljeval skoraj neprekinjeno in hitro so se arome popečene zelenjave začele dvigovati v zrak. Žar je bil seveda velik uspeh, dobra hrana, dobro vzdušje in dobra družba. A je sploh lahko boljš?

Melun, slab plan B Parizu. Glavna atrakcija je zapor na otoku.

naš žarmojster Luka…

… se je, čerpav je matematik, nekoliko zaračunal pri količini mesa. Otroci so lačni!

11.dan:

Nazaj na steni. Za enajsti dan smo se podali v sektor Franchard Cuisiniere. Dostop je bil dolg kar 15 minut, nekaj nepričakovanega, saj smo do zdaj vedno rabili le par sto metrov do balvanov, a vseeno smo zmogli. Ogrevanje je tokrat vodil Jaka. Po ogrevanju smo skupinsko napadli balvan poln 4-k, 5-k in 6-k. Ogrevalni balvani so bili dobri (razen 6a plate), in hitro smo nadaljevali na hujše izzive. Te so vključevali prelep 6B na krimpe in kompresijo, in odličen 7A+ Beetle juice. Seveda smo plezali tudi druge odlične in zahtevne balvane vendar tadva sta bila verjetno najbolj plezana, poleg še enega 6B-ja in 6C-ja.

projekt…

… za punce iz CiC…

… naslednjič!

12.dan:

Naš predzadnji plezalni dan. Prebudili smo se sunkom vetra in rahlim žlubodranjem dežja. Ko smo bili vsi zbujeni ,smo imeli zajtrk, po katerem so se inštruktorji odločili da gremo zaradi slabega vremena na umetno steno (Karma bouldering gym):

Seveda razočarani nad tem vremenom, smo ugotovili da bomo zdaj videli, če smo kaj močnejši tudi na plastiki. Ko smo prišli tja, smo morali pred steno čakati nekaj časa, saj je zaradi šuma v komunikacijskem kanalu človek na recepciji mislil, da nas je sedemdeset. Ko smo končno prišli noter, smo se ogreli in napadli na balvane. Stena je bila sestavljena iz treh delov: visoke stene, balvance, in comp walla. Vsi smo začeli na bolderci ,ampak nekateri so hitro šli naprej na comp wall. Ostali smo drgnili naše blazinice dokler je šlo in se hitro znašli na težjih nivojih balvanov. Po parih urah, ko smo že vsi postajali utrujeni in počasi pripravljeni da gremo nazaj v tabor, nas je par prišlo na comp wall probavat tamkajšnje balvane. Inštruktorji, prepričani da nobenmu ne bo uspelo, so obljubli sladoled, rogliček, in pain aux chocolat tistemu, ki spleza balvan. Ko se je na koncu meni posrečilo, je avto odšel v trgovino po sladoled za vse. Večer smo končali s sladoledom, najboljšim zaključkom dneva.

13. dan:

Zadnji dan plezanja, to se je tudi čutilo v zraku plezališča Rocher Canon. Vsi zmatrani smo se komaj spravili na steno. Avto z Majem, Lanom, Julijo, Lauro, in Anejom je odšel nazaj v Buthiers Piscine na neporačunane dolgove. Medtem ko smo se ostali borili z utrujenostvo mišic in obrabljenostjo kože, so se oni borili do konca. Pri nas ni bilo mnogih zanimivih vzponov, Lovro je splezal svoj prvi 7B balvan, to je bilo pa več ali manj to. Med tem so na drugi lokaciji ostali prosperirali. Maj in Lan sta splazela 8A in Julija je splezala Magic Bus.

lepi balvani

in lepi oprimki

inštruktor Jaka je sponzoriran atlet…

… podpira ga Višinska baza; pleza z Ocunom

Utrujeni smo se kar zgodaj odpravili nazaj v tabor. V taboru smo naredili kosilo nakar smo se vsi spokali in podrli vse šotore razen inštruktorskega. Medtem ko so instruktorji počivali za nasklednji dan, smo se mi nameravali zabavati pod milim nebom. Na koncu smo se najbolj zabavali s komarji, tisti ki so poskusili zaspati, so hitro ugotovili, da to ne bo tako lahko. Komarji in bedno vreme jih nista pustila na miru in sredi noči so se morali migrirati pod podhod, da so lahko suhi naprej spali.

14. dan:

Zadnja noč mladina očitno ni veliko spala – časa za nadoknadit je bilo na srečo med dolgo vožnjo več kot dovolj.

Ko smo se končno ob treh vsi zbudili, smo se začeli pokati in kmalu smo bili pripravljeni na vožnjo nazaj. Vsi smo šli na stranišče, se poslovili od Fonta in se končno odpeljali. Pot je večinoma šla gladko, plan je bil da gre avto čez Italijo, kjer bi po poti lahko odložili Ulo, kombija pa čez Avstrijo. Vse se je spremenilo, ko je zmeda z navigacijo v kombiju Luka-Jaka postavila tudi nas na pot čaz Italijo. Nas ni motilo, saj je bila tako že tako dolga pot krajša in v Ljubljano smo prišli ob osmih. Avto je bil celo uro pred nami in kombi Peter-Katja celo uro za nami. Na koncu smo se seveda razpakirali, poslovili z vsemi in odšli vsak po svoje.

Vtisi udeležencev

Laura: Kljub lepljivemu pesku v plezaliscih so bila vsa zelo lepa in smo se v njih zelo zabavali in splezali veliko dobrih bolderjev.

Živa: Cel tabor je bil zelo dober. Bolderji so bili zelo lepi in bili so mi vsec.

Nina: Ceprav je bila voznja dolga je bil Font res nepozaben kraj, ne samo za plezat ampak tudi center mesta. Skoda, da nismo obiskali se Pariza, ki je bil skoraj na dosegu roke. Zadovoljna sem nad svojimi splezanimi balvani, ce tudi se bolj kot ne vsi strinjamo, da so ocene rahlo visoke.

Zoja: Plezalisca so bila res krasna prav tako bolderji. Cel tabor mi je bil res vsec in bil je nepozaben.

Ana: Tabor je bil zelo zabaven in mi je bil zelo vsec. Čeprav bolderji niso bili najlažji sem zelo uživala.

Julija: na letošnjem taboru smo večinoma veliko plezali, vsak večer pa se tudi zabavali ob glasbi in pogovorih na wc-jih. zadnji pa sem splezala še moj prvi 7b+, magic bus

Laura: Letos sem se na taboru imela zelo dobro, saj smo plezali veliko dobrih bolderjev in si pozneje krajšali čas z zanimivimi pogovori ob glasbi ter občasnem kopanjem v reki. Najboljši deli tabora pa so bili pogovori dolgo v noč, pozna budnica in dnevni pohodi v trgovino zaradi malice.

Inja: Fontainebleau definitivno ni razočaral. Hudi bolderji, huda scena, dobra hrana, odlicna druzba in veliko smeha. Najjaci balvan mi je bil kamin v sektorju Buthiers Piscine, saj je bil v zelo alpskem slogu, ki je za Font neznacilen.

Ronja: Najboljsi sektor mi je bil Roche aux Sabots, kjer smo plezali kroge. Tisti dan sem splezala 23 bolderjev. Zelo so mi bili vsec tudi veceri, kjer smo cas prezivljali z igranjem taroka. Na tem taboru sem splezala svoj najtezji bolder do zdaj – 6b.

Žan: Megatabor nikol ne razočara. Imel sem se fajn, druzba je bila zakon pa tut velik dobrih balvanov smo splezal. Presenetila pa me je tudi odlična kuha inštruktorejv.

Katarina: Celoten tabor mi je zelo hitro minil. Zapomnila si ga bom predvsem po fajn družbi, šmornu s speculoos namazom, obisku mesta Fontainebleau, karma gymu, zadnji noči v campu in seveda po splezanih balvanih. Moj najljubši sektor je bil Franchard Isatis, ki je najbolj znan po bolderju imenovanem krokodil. Sama ga nisem splezala, vendar pa so mi bili ostali bolderji v tem sektorju zelo všeč.

Anej: Letosnjih 14 dni se je v spominih prrobrazilo v en sam dolg dan plezanja, branja in dobre volje.

Lovro: Tabor bil zame dobra izkušnja, zelo veliko sem se na plezal. Hrana mi je bila uredu čeprav bi lahko imeli večkrat za večerjo meso ampak tudi veliko zelenjave ni bilo slabo. Mogoče bi si lahko vzeli še kakšen rest-day. Plezališča so bila super vremena pa na žalost ne moremo spremeniti

Katjuša: Tabor mi je bil všeč. Spoznala sem nove ljudi in pridobila nekaj novega znanja, ki mi bo v zelo veliko pomoč pri premagovanju novih izzivov. Vesela sem da sem bila del tabora in upam da se bom lahko udeležila še kakšnega v naprej.

Eliza: vtis do zaključka redakcije ni prispel na uredništvo

Ula: vtis do zaključka redakcije ni prispel na uredništvo

Vtisi inštruktorjev

Katja: vtis do zaključka redakcije ni prispel na uredništvo

Peter: Font se je ponovno izkazal za dobro destinacijo za megatabor – mladine poletne temperature, drseči sloperji in obrabljene blazinice ne ustavijo. V spominu mi bosta najbolj ostala večerna zabava v kempu s Haloban Račkami in odlično sodelovanje z ostalimi inštruktorji. Žal mi je, da je bil verjetno to zadnji megatabor, na katerem sem imel možnost sodelovati, verjamem pa, da bo mlajši del inštruktorske ekipe naslednje leto zopet izpeljal megatabor na nivoju – upam, da na destinaciji za plezanje na štrik.

Lan: vtis do zaključka redakcije ni prispel na uredništvo

Jaka: Na megataboru sem se imel zelo lepo. Najbolj všeč mi je bil šmorn z nutelo. Moj najljubši sektor je bil telovadnica Karma. Na megatabor bom vsekakor še prišel!

Luka: vtis do zaključka redakcije ni prispel na uredništvo

Maj: o petih letih spet nazaj, tokrat v vlogi inštruktorja! Font spet ni razočaral…Rogljički/pain-au-chocolat (neki tazga) in neobstoječi stopi, ter pretežke platke in lahki previsi naredijo svoje. Kljub semi zahtevni organizaciji (17 nadobudnih najstnikov) in komplikacijah pri obrokih (bagete, rižote, ČOKOLADNE ploščice), nam je uspelo izvesti 14 plezalno-aktivnih fascinantnih dni. Boljše razmere na tripu je omogočil severni dež, ki je skupaj s Tourom tudi onemogočil magični izlet v Pariz. Na srečo smo ga nadomestili s plezanjem v legendarni Karmi, kjer je manjkala le kiltrca (dobro, da so mel odlično šutalnico). Fantje in punce so se naplezali, ter tudi nekaj splezali, saj je par težkih balvanov padlo pod “performance oriented” delom ekipe. Inštruktorski del je bil bolj “za zraven”, skoraj že v pokoju (itak smo rekli, da gremo na odgovorne počitnice). Rest day smo si popestrili s predragim sladoledom v Fontu, nato pa odvečne kalorije pokurili s pet-urnim skakanjem po mavrični raketi (pohvale grejo predvsem Brinu, Žanu in Aneju za trmoglavost(?) nabijanja enega balvana cel večer in noč). Večina tabora je minila hitro, na koncu so bili vrjetno vsi zadovoljni, razen trenerjev, ki so zadnjo noč prezgodaj vstali (1h-4h spanja zaradi zgodnjega odhoda). Pika na i pa nas je seveda čakala v Sloveniji. Gužva od Postojne do Brezovice po že 12h vožnje nikoli ne razočara! Lp Maj

Poročilo je pripravil Peter Mastnak-Sokolov