Letošnje leto se je tabora udeležilo 29 plezalcev in plezalk. Ob veliki večini slovencev tudi ena hrvatica in dva francoza. Tradicionalno se je tabor izvajal v kampu Zlatorog, letos pa smo prvič preizkusili kamp Unite. Čeprav so nekateri pogrešali staro lokacije, se je kot velik plus izkazalo veliko kurišče tabora, njegova bolj samotna lokacija in bližina plezališčem.

Poleg novega kampa si bomo najbrž vsi udeleženci zapomnili vreme, ki nam letos ni bilo naklonjeno. Ob tem smo ravnali tako, kot je treba: ob hujših nevihtah smo iskali zatočišča, ob dežju smo igrali družabne igre, vsak sončni žarek pa smo poskusili izkoristiti za aktivnosti v naravi.

Prvi dan smo po zboru v plezališču Bellevue, postavili kamp, se hitro vrgli v Bohinjsko jezero, popoldan pa smo izkoristili za plezanje v Bellevue-ju. Zvečer smo ob ognju pekli penice, manjša skupina pa je skočila še na nočno kopanje.

Drugo jutro je sledila zgodnja budnica, saj smo načrtovali kolesarsko-železniški izlet do Bohinjske Bele. Po zajtrku smo se s kolesom zapeljali do železniške postaje v Bohinjski Bistrici, kjer smo pustili kolesa. Z vlakom smo se zapeljali do Bohinjske Bele. V plezališču smo pojedli rekordno količino hrane ter plezali položne smeri. Naprednejši plezalci so plezali v vodstvu, ostali pa so se po skali vzpenjali z varovanje od vrha. Zaradi napovedanih neurij se zvečer nismo vračali v kamp, ampak smo skupaj s taborniki ostalih Bohinjskih taborov prenočili v telovadnici Danica.

Tretji dan je bil najbolj deževen. Najprej smo se iz Danice preselili v tabor. Nato smo kolesarili do kampa Zlatorog, kjer smo si izposodili malo floto kanujev. Po jezeru smo veslali in čofotali dobre tri ure, nato pa spet odkolesarili do kampa. Tam smo ugotovili, da nas ponovno čaka selitev v Danico.

Četrti dan se je ponovno začel s selitvijo v tabor. Dežja sicer ni bilo, so pa plezalne stene bile še mokre od prejšnjih dni. Zaradi tega smo se odpravili na sprehod okoli jezera. Najprej smo se ustavili na kosilu v hostlu pod Voglom. Nato smo se, eni po daljši, drugi po krajši poti odpravili do kopanja v Ribčevem Lazu. Zvečer so fantje ponovno poskušali zakuriti ogenj. Zaradi namočenega lesa je ogenj zdržal ravno dovolj, da smo spekli ostanek penic.

Zadnji dan smo pospravili tabor, plezali Pod Skalco in se še zadnjič kopali v jezeru. Nekateri so plezali več časa, drugi pa so raje več plavali. Skala je bila še malo vlažna od prejšnjih dni, a najbolj zagrete to seveda ni ustavilo.

Na koncu želim pohvaliti še pomočnike, ki so ves čas vodili svoje četice in skrbeli, da je tabor tekel gladko: Brin, Inja, Nejc, Lara in Ema. Na začetku smo vsi rabili malo časa, da smo se spoznali, nato pa menim, da smo delovali utečeno in učinkovito. Hvala vsem, da ste s svojo delavnostjo in izkušnjami dvigovali ta tabor.

Vodja tabora, Matevž