Kaj je tvoja glavna motivacija za delo inštruktorja/ice?

Ker so stene učiteljice življenja… vsaj zame. In enkrat je čas, da jim začnem vračati za to, kar so me naučile… morda tako, da tudi drugim pomagam, da s premikanjem svojih mej postajajo boljši in srečnejši.

Kakšni so bili tvoji plezalni začetki?

Ker sem bil dokaj svojeglav, so bili začetki polni učenja na lastnih napakah, ki me na srečo niso pokopale. Za prvi stik s plezanjem pa sem hvaležen bratu.

Zakaj plezanje? Kaj ti pomeni plezanje?

Ker sem zasvojen od prvega grifa. Poleg tega mi pomeni raziskovanje sveta v družbi krasnih ljudi, odklop od vsakdanjika, kadar ga potrebujem in neko vrsto meditacije. In ker so plezalke najbolj luštne punce.

Si po duši bolderaš/ica, friko/frikica, plastičar/ka ali hribovc/ka?

Dolga leta zaprisežen friko, v zadnjem času pa me vse bolj kličejo velike stene.

Najtežja preplezana smer na pogled / z rdečo piko?

Na pogled 7b+, z rdečo piko 8a.

Ali se ti je kdaj v tvoji plezalni karieri zgodilo kaj izjemno zabavnega, kar te še danes nasmeji?

Nekoč sem v plezališču dokaj štorasto padel in si razbil glavo. To sicer ni bilo smešno, so bila pa nadvse zabavna vprašanja zasopihanih policistov, ki so prihiteli na kraj zločina, da razjasnijo okoliščine dogodka.

Katero plezalno potovanje ti je ostalo najbolj v spominu in zakaj?

Korzika in Sardinija pred dobrimi desetimi leti, zaradi mladostniških norčij, ki smo jih uganjali medtem, ko nismo plezali.

S čim se še ukvarjaš poleg plezanja?

S študijem, tremi štirinožnimi spremljevalkami, gorskim tekom

Najljubša knjiga, pesem in filmček.

Ne delam takih izborov, preveč je dobrih in v vsakem obdobju me navduši kaj drugega. Od plezalno navdahnjenih sem nazadnje prebral Frančkovo knjigo Ožarjeni kamen in je čudovita.

Citat, moto, ki najbolj ustreza tvojemu življenju, razmišljanju.

“Živi in pusti živeti.” V smislu, da živiš v skladu s tem, kar si in hkrati spoštuješ dostojanstvo vseh drugih živih bitij. Kar se tiče plezanja pa tale: “Life begins at the end of your comfort zone.”

Če bi imel teden, mesec ali leto dni prostega časa in nič težav z denarjem, kako bi jih preživel/a?

Stereotipen odgovor, ampak vseeno: na poti okoli sveta. S kakim starim hippie-wagnom, predelanim v hišo na kolesih. Ne maram luksuza, denar bi šel tistim, ki ga bolj potrebujejo. Seveda bi se držal bolj vertikalno razgibanih dežel, kjer bi se dalo kaj splezat.