Kaj je tvoja glavna motivacija za delo inštruktorja/ice?

Ja, plezanje imam strašno rad. In del veselja je tudi v tem, da svoje znanje in izkušnje delim z drugimi ljudmi.

Kakšni so bili tvoji plezalni začetki?

Zadnje leto osnovne šole sem se pridružil prijateljem, ki so rekreativno trenirali na kranjski bolderci, kmalu zatem sem se vpisal na športnoplezalno šolo. Sčasoma sem dobil plezalsko družbo, s katero smo hodili v Preddvor, Črni kal… Resneje pa sem začel plezati šele v 4. letniku srednje šole, ko sem se vpisal na alpinistično šolo.

Zakaj plezanje? Kaj ti pomeni plezanje?

Na to težko odgovorim. Začel sem, v tem sem užival in bil dovolj motiviran, da sem vztrajal… in to še vedno traja. Prikrito pa sem obseden in otročje navdušen nad zadevo. Včasih kdo opazi.

Si po duši bolderaš/ica, friko/frikica, plastičar/ka ali hribovc/ka?

Verjetno friko.

Najtežja preplezana smer na pogled / z rdečo piko?

7c+ na pogled in 8b z rdečo piko.

Ali se ti je kdaj v tvoji plezalni karieri zgodilo kaj izjemno zabavnega, kar te še danes nasmeji?

Seveda, ampak ne vem, če kaj izjemno primernega za to priložnost.

Katero plezalno potovanje ti je ostalo najbolj v spominu in zakaj?

Povsod je bilo nekaj posebnega. Verjetno Kirgizija, ker je bila to prva odprava in ker je bilo to pred kratkim.

S čim se še ukvarjaš poleg plezanja?

Poskušam si uredit življenje 🙂 + malo bordanja, hribolazenja, gledanje filmov…

Najljubša knjiga, pesem in filmček.

Za filmčke ne vem, berem rad, pesmi pa v zmerni količini.

Citat, moto, ki najbolj ustreza tvojemu življenju, razmišljanju.

“Brez pusistika. Če ne moreš, ne moreš.”

Če bi imel/a teden, mesec ali leto dni prostega časa in nič težav z denarjem, kako bi jih preživel/a?

V skrbeh, kaj bo, ko bo tega konec. Bi pa vseeno nekje ves čas plezal.