Kaj je tvoja glavna motivacija za delo inštruktorja/ice (postavljalca)?

Plezarija je fajn stvar, mulci tudi, povezava obojega je pa itak čista zmaga 🙂

Kakšni so bili tvoji plezalni začetki?

Po hribih so me vlekli, ko sem bil še v vozičku, ko sem bil malo starejši so me nosili v nahrbtniku in ko sem čez čas končno shodil je bilo to to. S pravo plezarijo sem se srečal pri šestnajstih, ker smo v šoli (ŠKG) imeli plezalno steno. Moj prvi plezalni učitelj je tako postal Andrej Kokalj (tudi sicer prvi plezalni učitelj marsikomu). Tri mesece zatem sem se vpisal v alpinistično šolo in hribi so postali glavni razlog in namen mojega plezanja, kar se seveda pozna na moji drvarski tehniki 😛

Zakaj plezanje? Kaj ti pomeni plezanje?

Plezanje zaradi plezanja samega me od začetka ni pretirano navduševalo. Jemal sem ga bolj kot način gibanja, ki v gorah odpira ogromno novih možnosti za prvinska doživetja. Ampak obzorja imamo zato, da jih širimo in v zadnjega pol leta sem ugotovil, da plezarija brez nahrbtnika in čelade v kakšnem sončnem plezališču, kjer lahko padeš kadarkoli in vsi grifi držijo, sploh ni švoh :).

Si po duši bolderaš/ica, friko/frikica, plastičar/ka ali hribovc/ka?

100% hribovc. To sem bil, sem in bom ostal. Zgoraj omenjeno širjenje obzorij bo šlo pa v nadstandard (>100%).

Najtežja preplezana smer na pogled / z rdečo piko?

S pogledi in pikami sem se začel ukvarjat šele, ko sem postal VŠP in se mi je zdelo, da moram nekako izkazat pripadnost cehu :P. Potem sem šel dvakrat frikat in prišel na pogled do 6b+, z rdečo piko pa 6c+. Kako mi je šlo prej se pa ne spomnim, ker mi športni rezultati v plezanju pomenijo bore malo…

Ali se ti je kdaj v tvoji plezalni karieri zgodilo kaj izjemno zabavnega, kar te še danes nasmeji?

Tisto, kar me nasmeje, še ni nujno smešno. Če se nebi večino časa, ko sem privezan na štrik, presmejal, bi verjetno raje počel kaj drugega. Ampak naj bo :).

Nekega lepega junijskega dne sva s prijateljico s ferajna peljala nekaj nadobudnih tečajnikov alpinistične šole prvič plezat v hribe. Ob takih priložnostih se človek nagleda vsega mogočega, ampak takrat sta pa dva res ven sekala. Že med dostopom sem s strahospoštovanjem opazoval njuna predimenzionirana nahrbtnika in upal, da je noter hrana. Ko smo se potem razstavili pod steno je bilo negotovosti kmalu konec. Ven sta zmetala kompletna zimska oblačila, gamaše, rezervne nogavice, vsak pet sendvičev, mafine v tupperweru, selfie-stick in skoraj kilogram težko v usnje vezano Sveto pismo. Ni da ni :). Je pa res, da je eden pozabil plezalke…

Katero plezalno potovanje ti je ostalo najbolj v spominu in zakaj?

Lanska odprava v nepalsko Himalajo. Zaradi hribov, ki segajo do neba pa tudi kot življenjska izkušnja. To, da lahko za sedem tednov izklopiš telefon, pozabiš na faks in z devetimi prijatelji živiš sredi neokrnjene narave daleč od vsega, je v primerjavi z vsakodnevno norišnico res privilegij. Priporočam 😉

S čim se še ukvarjaš poleg plezanja?

Hodim na faks, vodim alpinistično šolo, vsake toliko se usedem za klavir, kaj preberem, sicer se pa trudim, da čimveč časa preživim s prijatelji, po možnosti pod milim nebom.

Najljubša knjiga, pesem in filmček (plezalni, neplezalni).

Knjig je precej. Od plezalnih sveda Pot in Miheličev Klic gora, sicer pa Ime rože, Mojster in Margareta ali pa katerikoli špeh iz ruskega realizma (Tolstoj, Dostojevski).

Muzika brez debate klasična. Zaradi svoje glasbenošolske preteklosti sem pristranski in prisegam na klavirski in orgelski repertoar, je pa seveda vse super. Izbrati en naj naj komad iz take zakladnice je pretežka naloga (na srečo pa tudi nepotrebna). Ker sem med plezalci v glasbenih nazorih nekako osamljen sem se sčasom navadil poslušati še marsikaj drugega in priznam, da so tudi nekatere »novotarije« čisto okej :).

Na filmskem področju sem pa reeees nerazgledan. V najboljšem primeru pogledam dva ali tri filme na leto, pa še te bolj po naključju…

Citat, moto, ki najbolj ustreza tvojemu življenju, razmišljanju.

Poglej in se nasmej 🙂

Če bi imel teden, mesec ali leto dni prostega časa in nič težav z denarjem, kako bi jih preživel/a?

Za en teden bi se napokal kam v Dolomite, en mesec bi se z veseljem klatil po zahodnih Alpah, za eno leto bi šel pa na giro po ameriških kordiljerah od Patagonije do Aljaske (no, lahko tudi v obratni smeri:P).