V soboto, 6. maja, je v Žirovnici potekala četrta tekma Zahodne lige in prva v težavnosti (sezona se je začela s hitrostno tekmo na Jesenicah, sledili sta dve balvanski v Radovljici in Kamniku). Naše barve je zastopalo 23 mladih tekmovalcev, od katerih jih je kar nekaj poseglo po najvišjih mestih.

Ob 9. uri so s plezanjem začele mlajše cicibanke in starejši cicibani. Laura Čepon je letos naša edina predstavnica pri mlajših cicibankah. Plezala je super in še enkrat zasedla odlično peto mesto.
Pri starejših cicibanih se letos Lev bori svojemu imenu v čast. Ponovno je stal na stopničkah. Zasedel je 3. mesto. Tit je bil 11., Nik 13., Tim 14., in Gal 17. Pri starejših cicbankah Julija Batagelj nadaljuje z dobrim plezanjem. Bila je odlična šesta. Presenetila je Jennifer, ki je dosegla svoj najboljši rezultat in bila sedma. Ajda je bila 20.

Ob 14ih so s plezanjem začeli mlajši dečki in starejše deklice. Zgledalo je, da je cela stena za najboljše že preveč enostavna. Zmage se je pri mlajših dečkih veselil Jaka Jaki (veselje je delil še z dvema sotekmovalcema, saj so kar trije skupaj stali na najvišji stopnički :)). Jakob Furlan je bil 12., Tevž pa 27. Med starejšimi deklicami je bila naša edina predstavnica Larissa, ki je zasedna 10. mesto.

Ob 17ih se je začela tekma še za zadnji dve kategoriji –  starejše dečke in mlajše deklice.  Ponovno smo imeli največ predstavinic pri mlajših deklicah. Naja Jelčič je letos že drugič (po zmagi v Radovljici) stopila na vrh zmagovalnega odra. Minea Gorec je bila zelo blizu, na malce nehvaležnem 4. mestu. Nina Kralj je bila odlična 7., Zoja 13., Ula 17., Jerneja 20., Hana 23. in Ana 26.
Pri starejših dečkih je bil Jakob Pogačar že na tretji tekmi ZL letos na stopničkah, zasedel je odlično 3. mesto. Gaber je bil 11. in Maks 13.

Čestitke celotni ekipi za trud in zagnanost!

Prvi dve kategorji (ml. cicibanke in st. cicibane) je na tekmi spremljal Jery (Matjaž Jeran), ostale pa Klemen Kejžar. Jery je takole strnil svoje vtise:
Otroci so prišli z navihanimi obrazi in zavihanimi rokavi, kar je vredno spoštovati. Kot vedno je bil moj cilj, da naši varovanci odplezajo po svojih najboljših zmožnostih in se ob tem zabavajo, za številke mi ni mar. Najbolj je s svojim plezanjem navdušil Lev, ki je brezkompromisno in v stilu kralja živali prišel, si povsem sproščeno ogledal, kaj je treba spičiti in dosegel en vrh ter drugega zgrešil za nekaj grifov. Magnezija ne uporablja;). Lekcija za Leva je, da kadar se je treba za oprimkom pognati daleč, se poženi še 5cm več, da ga zagotovo ujameš z nekaj rezerve! Zelo dobro sta plezala Tit in Nik, njuno plezanje se je sicer v obeh smereh končalo nižje, kot bi fanta z več osredotočenosti in nekaj natančnega stopanja lahko priborbala. Lekcija za oba: ključna je osredotočenost na potek smeri in natančno stopanje. Resnično divjo borbenost je pokazala Laura, ki je s svojim plezanjem navdušila v drugi smeri, ki jo je splezala do vrha, tako kot prvo, v kateri pa se je videlo, da dekle na tekmi ničesar ne želi prepustiti naključju. Posledica 120% gotovega plezanja je počasno in nesproščeno gibanje, ki pripelje do izčrpanosti. Punca ima hudo rezervo, uvrstila se je v finale, kjer pa je žal ponovila stil plezanja iz prve smeri, kljub nespoščenemu nastopu smo ji z veseljem čestitali in ji prišepnili, kako bo prihodnjič z lahkoto posegla po najvišjih oprimkih. Tudi na tekmi plezaj kot vsak dan na treningu, tvoj cilj je uživati v gibanju in poizkusiti premagati steno. Vsekakor sta naše barve odlično zastopala tudi Gal in Tim, vse pohvale za borbenost, še kako tekmo odplezamo in bo predstava na tekmi zelo blizu tega, kar znamo na treningu.

Za konec uvodnega dela tekmovanja bi strnil še nekaj opažanj za starše in druge navijače; na tekmo se pridemo zabavat in pokazat, kaj v plezalnem smislu zmoremo; na tekmi otroci pri teh letih še niso zmožni slišati nekih resnih navodil in prav tako se večina povprečno zrelih do desetletnikov ni sposobna osredotočiti na vrhunski športni nastop. Kar PMM šteje, je pozitiven pristop k tekmi in iskrena želja plezati, kot najbolje znaš. Tekma v vsakem primeru predstavlja stresno situacijo, saj je na otrocih, da pokažejo, kaj znajo. Premagati morajo steno, to dokazati sebi! Starši so dobrodošli, a ne obvezni spremljevalci. Otroci naj plezajo zase z notranjo motivacijo. Starši naj spoštujejo voljo do športa, tekmovanja in vsekakor nepogrešljive želje, da pokažeš, kaj znaš. Vsi ne morejo biti najboljši, včasih se komu nastop ponesreči, skoraj vedno pa lahko odplezamo bolje.” 

Rezulate najdete TUKAJ.