Megatabor Fointainebleau 2023

Letos smo megatabor ponovno izpeljali na balvanih, v Fontu. Za obujanje spominov na najboljša dva tedna počitnic ob začetku šolskega leta objavljamo poročilo, ki ga je napisal Brin, in vtise (skoraj vseh) udeležencev tabora. Zaradi ohranjanja avtentičnosti v tipkarskih in jezikovnih napak nismo popravljali.

Poročilo

Dan 1:

Prvi dan se je začel skupaj s sončnim vzhodom ob petih zjutraj štirinajstega junija. Vseh 23 udeležencev se nas je zbralo na parkirišč in se zaskrbljeno gledali, če bo vsa naša prtljaga sploh pasala v naša dva kombija in en avto. Vsakemu prevoznemu sredstvu sta bila dodeljena dva inštruktorja tako da sta en kombi vozila Jaka in naš lokalni Haloban entuzijast Luka, drug kombi sta peljala Katja in Peter in avto sta vozila Maj in Lan.

Naša pot tja je vse skupaj trajala okoli 15 ur, prispeli smo okoli devetih in veselo ugotovili, da (ker smo bolj na zahodu) imamo še kako uro svetlobe. Uro smo dobro izkoristili za postavitev šotorov in en hiter prigrizek.

Dan 2:

Prvi resni dan, čas za akcijo. Budnica je bila okoli devetih in za zajtrk smo imeli kosmiče. Po zajtrku smo se počasi napakirali in odšli do našega prvega srečanja s Fontainebleausko skalo. Za prvi dan so si inštruktorji izbrali sektor Le Elephant. Vsi navdušeni smo komaj čakali, da začnemo balvanirati tako da smo se le na hitro ogreli in že skočili na naše prve balvane dneva. Na žalost lepo vreme ni držalo cel dan in hitro smo se znašli v zavetju pred dežjem. Dež je prihajal in odhajal v intervalih, a vseeno se je dalo kar veliko plezati.

3. dan:

Drugi plezalni dan, zdaj pa za res. Po malo kasnejši budnici smo se končno spokali v naša prevozna sredstva in se odpeljali v sektor Roche aux Sabots. Ob prihodu je Peter vodil eno konkretno ogrevanje, da ja ne bi prišlo do kakšne poškodbe:

Po ogrevanju smo se lotili plezanja krogov različnih barv, ki vsak vsebuje mnogo različnih balvanov. Skupina RDEČI KROG je že na sedmem balvanu kroga obupala nad njimi in šla plezati bolj selektivne balvane. Naziv najbolj entuziastičnega plezalca dneva definitivno pripada Ronji, ki se nikoli ni ustavila in je skupaj splezala 23 balvanov.

4. dan:

Po zelo uspešnem, a hkrati napornem, drugem plezalnem dnevu za naše mišice in blazinice, smo si četrti dan vzeli rest day. Dan je bil sproščujoč in nikakor ni bil napet, točno to kar smo rabili. Šli smo se kopat v reko zraven našega kampa in igrali veliko taroka.

5. dan:

Za peti dan smo se namenili v plezalni sektor Buthiers Piscine. Bil je najbolj vroč dan celega tabora, vendar v senci previsov se je še vedno dalo plezati čisto v redu. Vročino dneva se je čutilo, ko smo sredi plezalnega dneva vsi udeleženci ostali brez vode. Težavo je rešil Luka, ki je s pomočjo parih prostovoljcev, odšel naše bidone nafilati v bližnji bar. Največja hita dneva sta bila balvanski kamin in 6a areta v kateri si se moral boriti do zadnjega trenutka.

6. dan:

Z zgodnjo budnico se letos nismo ukvarjali tako da smo mnogokrat vstali po deveti. Šesti dan ni bil izjema, ostali smo pozno in si zajtrk privoščili ob času kateremu bi penzionerji že rekli čas za kosilo. Sektor dneva je bil Petit Bois. Glavna atrakcija sektorja je bil 6 meterski 6C highball, poleg mnogih drugih hudih balvanov. Vse nas je že pekla koža vendar smo stisnili zobe in se naprej borili do konca.

7. dan:

Za naš drugi rest day so se inštruktorji odločili da nas odpeljejo v mesto Fontainbleau. Mesto polno kulture in zgodovinske pomembnosti ;). Po ne najbolj optimalno peljani poti v mesto smo odšli najprej do trgovine, nato pa do nekega parka, kjer smo pojedli našo malico (seveda ne na travi). Po malici smo odšli na sladoled, nič boljšega kot kepica sladoleda da ti popestri dan. Nato pa smo se razdelili na tri skupine in jo ubrali po mestu. Mesto je bilo zabavno, polno nadležnih babic, zanimivih trgovin in trebušnih težav.

8. dan:

In smo nazaj v plezalnem pogonu. Današnji sektor: Franchard Isatis. Odličen dan, lepo vreme in ne prevroče. Ogrevanje se je začelo kar na parih lažjih balvanih. Nato pa smo napadli tamkajšno balvansko atrakcijo: Krokodila. Za krokodila si potreboval kombinacijo moči, mobilnosti in trdega čela. Nekaj česar mnogo od nas ni najdlo v sebi.

Poplezali smo tudi mnogo lepih 6-tk, in par lepih skokov. Po parih urah plezanja, ko smo že začenjali čutiti utrujenost mišic in obrabljenost naših blazinic, sta dva kombija ljudi odšla nazaj v tabor, ostali pa smo se premaknili pod Rainbow rocket in ga napadali naslednjih par ur. Maju in Lanu je skok celo uspel. Ko je nastala tema, smo se še malo napeli, potem pa odpeljali nazaj v tabor. Kljub pozni uri nismo zamudili večerje tako da samo vsi skupaj pojedli in nato počasi odšli spati.

9. dan:

Vstali, pojedi in se počasi spakirali, zdaj že naša nepogrešljiva rutina. Odšli smo v sektor Curvier. Curvier je verjetno najbolj znan od Fontainbleauskih plezališč. Najdeš balvane kot Rosemarie in Helikopter in mi smo komaj čakali da napademo današnje izzive. Ogrevanje se je začelo v ne najbolj običajni obljiki, s plezanjem gor (in dol) po veliki luknji v balvanu pod katerim smo se zakampirali.

Po našem zanimivem ogrevanju se je hitro napadlo Rosemarie, Žan jo je flashu in dokazal da je jači kot Adam Ondra. Po mnogo neuspelih poizkusih (in tudi pari uspelih) je zanimanje za Rosemarie pojenjalo in smo naprej šli plezat druge balvane.

Kljub temu, da časa za malico ni bilo veliko, je malica vsak dan hitreje zginila. To je predvsem motilo Maja, ki je lačen prišel do vreče, vreča je bila pa prazna. Razburil se je, tako da se naslednji dan malice noben ni upal niti dotakniti.

10. dan:

Naš zadnji rest day v Fontainbleau. Za danes sta bili v glavnem dve opciji: gremo v Pariz ali pa imamo žar. Na koncu je zmagal žar saj večina inštruktorjev ni želela iti v Pariz zaradi Toura. Zbudili smo se in dan začeli kot ponavadi z zajtrkom. Nato smo malo poležavali in nekateri so se odšli kopati. Cel dan je v manjših intervalih rosilo ,tako da smo vsi stiskali pesti, da bo zvečer (pri žaru) lepo vreme. Ko se je čas žara začel približevati, je skupina prostovoljcev (in neprostovoljcev) začela rezati in pripravljati zelenjavo, ki smo jo kasneje poleg mesa popekli na žaru. Ko smo končno dočakali večer in se prestavili do žara, je pa seveda začelo deževati. Na srečo je ploha hitro minila in smo lahko kmalu začeli s peko. Naš firemojšter je bil Luka, medtem ko je pripravljal ogenj, smo se ostali igrali s frizbijem in se pogovarjali. Žal naša igra ni šla brez incidenta in Luka je žal dobil frizbi v prsa. Kljub bolečemu udarcu, je nadaljeval skoraj neprekinjeno in hitro so se arome popečene zelenjave začele dvigovati v zrak. Žar je bil seveda velik uspeh, dobra hrana, dobro vzdušje in dobra družba. A je sploh lahko boljš?

11.dan:

Nazaj na steni. Za enajsti dan smo se podali v sektor Franchard Cuisiniere. Dostop je bil dolg kar 15 minut, nekaj nepričakovanega, saj smo do zdaj vedno rabili le par sto metrov do balvanov, a vseeno smo zmogli. Ogrevanje je tokrat vodil Jaka. Po ogrevanju smo skupinsko napadli balvan poln 4-k, 5-k in 6-k. Ogrevalni balvani so bili dobri (razen 6a plate), in hitro smo nadaljevali na hujše izzive. Te so vključevali prelep 6B na krimpe in kompresijo, in odličen 7A+ Beetle juice. Seveda smo plezali tudi druge odlične in zahtevne balvane vendar tadva sta bila verjetno najbolj plezana, poleg še enega 6B-ja in 6C-ja.

12.dan:

Naš predzadnji plezalni dan. Prebudili smo se sunkom vetra in rahlim žlubodranjem dežja. Ko smo bili vsi zbujeni ,smo imeli zajtrk, po katerem so se inštruktorji odločili da gremo zaradi slabega vremena na umetno steno (Karma bouldering gym):

Seveda razočarani nad tem vremenom, smo ugotovili da bomo zdaj videli, če smo kaj močnejši tudi na plastiki. Ko smo prišli tja, smo morali pred steno čakati nekaj časa, saj je zaradi šuma v komunikacijskem kanalu človek na recepciji mislil, da nas je sedemdeset. Ko smo končno prišli noter, smo se ogreli in napadli na balvane. Stena je bila sestavljena iz treh delov: visoke stene, balvance, in comp walla. Vsi smo začeli na bolderci ,ampak nekateri so hitro šli naprej na comp wall. Ostali smo drgnili naše blazinice dokler je šlo in se hitro znašli na težjih nivojih balvanov. Po parih urah, ko smo že vsi postajali utrujeni in počasi pripravljeni da gremo nazaj v tabor, nas je par prišlo na comp wall probavat tamkajšnje balvane. Inštruktorji, prepričani da nobenmu ne bo uspelo, so obljubli sladoled, rogliček, in pain aux chocolat tistemu, ki spleza balvan. Ko se je na koncu meni posrečilo, je avto odšel v trgovino po sladoled za vse. Večer smo končali s sladoledom, najboljšim zaključkom dneva.

13. dan:

Zadnji dan plezanja, to se je tudi čutilo v zraku plezališča Rocher Canon. Vsi zmatrani smo se komaj spravili na steno. Avto z Majem, Lanom, Julijo, Lauro, in Anejom je odšel nazaj v Buthiers Piscine na neporačunane dolgove. Medtem ko smo se ostali borili z utrujenostvo mišic in obrabljenostjo kože, so se oni borili do konca. Pri nas ni bilo mnogih zanimivih vzponov, Lovro je splezal svoj prvi 7B balvan, to je bilo pa več ali manj to. Med tem so na drugi lokaciji ostali prosperirali. Maj in Lan sta splazela 8A in Julija je splezala Magic Bus.

Utrujeni smo se kar zgodaj odpravili nazaj v tabor. V taboru smo naredili kosilo nakar smo se vsi spokali in podrli vse šotore razen inštruktorskega. Medtem ko so instruktorji počivali za nasklednji dan, smo se mi nameravali zabavati pod milim nebom. Na koncu smo se najbolj zabavali s komarji, tisti ki so poskusili zaspati, so hitro ugotovili, da to ne bo tako lahko. Komarji in bedno vreme jih nista pustila na miru in sredi noči so se morali migrirati pod podhod, da so lahko suhi naprej spali.

14. dan:

Ko smo se končno ob treh vsi zbudili, smo se začeli pokati in kmalu smo bili pripravljeni na vožnjo nazaj. Vsi smo šli na stranišče, se poslovili od Fonta in se končno odpeljali. Pot je večinoma šla gladko, plan je bil da gre avto čez Italijo, kjer bi po poti lahko odložili Ulo, kombija pa čez Avstrijo. Vse se je spremenilo, ko je zmeda z navigacijo v kombiju Luka-Jaka postavila tudi nas na pot čaz Italijo. Nas ni motilo, saj je bila tako že tako dolga pot krajša in v Ljubljano smo prišli ob osmih. Avto je bil celo uro pred nami in kombi Peter-Katja celo uro za nami. Na koncu smo se seveda razpakirali, poslovili z vsemi in odšli vsak po svoje.

Vtisi udeležencev

Vtisi inštruktorjev

Poročilo je pripravil Peter Mastnak-Sokolov