Na tabornem prostoru smo se vsi zbrali tik preden se je prvič ulilo kot iz škafa. Prvi dan je tako nakazal potek vseh naslednjih petih dni. Med prvim malo manjšim zatišjem smo poskakali v avtomobile in se odpeljali proti Kobaridu, kjer smo si ogledali muzej 1. svetovne vojne, od konca katere je minilo že skoraj 100 let. Skočili smo še na bližnji hrib do kostnice italijanskih vojakov. Med čakanjem na Evo, ki je skočila po nekaj manjkajočih kosov opreme, smo na bližnjem košarkarskem igrišču našli žogo in zaigrali tekmo, kjer je bil rezultat povsem nepomemben. Po prihodu v tabor smo postavili streho, za katero se je izkazalo, da je  bila vsak dan bolj nepogrešljiva. Po poznem kosilu so se dežne kaplje umirile in celoten travnik se je spremenil v poligon za različne športe z žogo. S sončnim zahodom smo v pričakovanju sonca naslednjega dne pospali v svojih šotorih.

Naslednji dan nas je pričakalo sonce in po obilnem zajtrku smo se veselih obrazov odpeljali v Trento na balvane. Nekateri so splezali svoje prve balvane, nekateri so ponovili dosežke iz prejšnjih let, spet drugi pa so svojo lestvico premaknili naprej. Po uspešnem plezalnem delu dneva smo skočili v Sočo in se umili na zalogo za naslednje dni. V taboru smo po kosilu odigrali plezalni rugby, ki se ga igra z žogo, plezalnimi pasovi in kompleti. Tekma je bila definitivno polna preobratov in je bila najbolj napeta tekma v zgodovini plezalnega rugbya. Po uspešno nabranem lesu smo zakurili ogenj, kjer smo ugotavljali, da ne znamo skupaj zapeti nobene pesmi. Tako se je končal najlepši dan tabora.

Zjutraj je že kazalo, da nam bodo družbo delale dežne kaplje. Vseeno smo se odločili, da gremo pogledat balvane v Trnovo ob Soči. Po nekoliko daljšem, vendar zelo lepem dostopu tik ob Soči, smo prišli do balvanov. Takoj smo se lotili osvajanja lepo zaobljenih kamnov. Vmes nas je najprej prav sramežljivo potem vedno bolj vsiljivo, pozdravil dež, ki je kar lep čas vztrajal. Kot trmaste mule smo tudi mi vztrajali, vendar smo po slabih dveh urah popustili in se odpeljali nazaj v tabor. Po kosilu, ko so se oblaki spet malo razkadili, smo sestavili štiri ekipe, ki so se pomerile v treh disciplinah. Najprej je bila na vrsti štafeta, kjer je bilo treba prinesti čim več vode iz enega konca travnika na drugega. Za njo smo obrnili crash pade med tem, ko smo stali na njih. Zadnja disciplina pa je bila ponovno štafeta, kjer je bilo treba pojesti ves sladoled iz banjic. Po sončnem zahodu smo odigrali še svečko in tako okronali ta dan.

Za predzadnji dan je bil scenarij enak kot prejšnji dan. Po zajtrku smo šli v plezališče Trenta, s sabo smo vzeli tudi vrvi. Po dveh urah plezanja je ponovno začelo deževati. Spet smo preverili, kdo bo dalj časa vztrajal – mi ali dež. V tem vztrajanju nam je uspelo preplezati tudi nekaj težjih balvanov in cel kup smeri na vrv. Ponovno je zmagal dež in premaknili smo se nazaj v tabor. Dež se je raztegnil globoko v večer. Napoved se je izjemno poslabšala; razglasili so alarme za neurja in tako smo se odločili premakniti vse šotore na sredo travnika, da bi se čim bolj pripravili na prihajajoče neurje. Noč je prinesla nove porcije dežja. Od vseh alarmov sicer ni bilo nič, vendar smo bili kar veseli, da nam je vreme vsaj malo prizaneslo.

Zadnji dan je neprekinjeno deževalo skoraj od jutra naprej. V vmesnih zatišjih smo po kosih pospravljali tabor in pojedli zajtrk, kosilo in malico. Ravno ko smo pospravili celoten tabor, so prišli še zadnji starši. S skokom v avtomobile, ki so nas odpeljali v objem suhe postelje, se je začelo intenzivno obdobje sušenja opreme, oblek in čevljev, ki upam ni trajalo predolgo.

Kljub vsem vremenskim neugodnostim je tabor prinesel veliko novih izkušenj, prijateljstev in tudi nekaj malega napredka v plezalnem znanju. Upam, da se naslednje leto z nekaj manj dežja spet vidimo na travniku v Trenti.

poročilo je napisal Vid Zabel, vodja tabora

Že ob 8:30 uri so s plezanjem štartale najmlajše punce. Laura Čepon je edina zastopala naše barve pri ml. cicibankah in zasedla odlično peto mesto.

Pri starejših cicbankah je bila ekipa številčnejša. Julija Batagelj je ponovila super rezultat iz Radovljice in se veselila sedmega mesta. Jennifer je bila na svoji drugi balvanski tekmi odlična 12. Maja je zasedla 27. mesto in Naja 31.
Pri starejših cicibanih je bil Lev Elikan Longo odličen tretji in dobil svojo prvo medaljo. Prva je zmeraj najtežja! Kolega Tit Kosmač Ahčan se mu je pridružil na podelitvi, zasedel je 8. mesto. Trojčki Gal, Nik in Tim Trampuš so bili 19., 24., in 27. Nekateri balvani so bili vseeno lažji, če si imel kakšen centimeter več…

Največ predstavinic smo imeli pri mlajših deklicah. Naja Jelčič je prvič stopila na vrh zmagovalnega odra, Minea Gorec pa je bila blizu, na 3. mestu. Nina Kralj je bila 17., Hana 23., Zoja 24., Jerneja 26., Ula 30. in Ana 40.
Naji se je pri zmagovalcih pri mlajših dečkih z odličnim nastopom pridružil Jaka Jaki. Jakob Furlan je bil 11., Tevž pa 24.

Dan se je prevesil v večer, otroci in mladina pa so še kar plezali. Ob 19h se je začela tekma za starejše dečke in deklice skupaj s kadeti in kadetinjami. Svojo prvo medaljo na balvanski tekmi je osvojil Jakob Pogačar, ki je bil odličen 2. Balvan za podium je splezal v dobesedno zadnjih sekundah tekme. Čestitke za borbenost! Gaber je bil 10., David Maj 11., Maks Matej pa 12.
Med starejšimi deklicami je bila najboljša Larissa s 13. mestom, Lana je bila 19., Neža 20., Eva Dana 23. in Višnja 28.

Pri kadetinjah nas je zastopala Klara Avanzo in zmagala!

Še enkrat čestitke vsem predvsem za borbenost in odlično energijo. Se vidimo še močnješi na naslednji tekmi. 🙂

Rezulate najdete TUKAJ.

Gospod Debeljak je že na začetku počitnic oznanil, da gremo zadnji vikend balvanirat v Švico. Zaradi slabih vremenskih razmer (sneg, led mraz) se je Švica kmalu spremenila v Avstrijo, na koncu pa smo za dva dni pristali v Oplotnici, verjetno najboljšem slovenskem balvanišču. Z ekipo osmih bolderašov (Dave, Staš, Maša, Anej, Lan, Nejko, Miha in jaz) smo dva dni uživali v krasnih balvanih Pohorja.
Ob prihodu smo se zaradi mokre skale skoraj obrnili, a smo vseeno našli dovolj suhih oz. nekoliko manj mokrih bolderjev. V Oplotnici je ogromno balvanskih problemov vseh težavnosti in stilov: najdejo se fizični previsi, atraktivne kante, predvsem pa veliko tehničnih primeš-luft-pa-zjebeš-fiziko plat. V gozdu smo bili praktično sami, tako da smo nabrali veliko bolderjev vse do 7B+, končali pa smo šele kakšno uro po temi. Spali smo kar na cigana, v kombiju oz. ob njem, Staš pa je skuhal odlično pašto z zelenjavno omako (seveda niso manjkale bučke).
Tudi drugi dan smo plezali na polno, kvaliteto plezarije pa je najbolje povzel balvan »Glej in se čudi, kaj ti Pohorje nudi!«. Vseeno pa je bila koža v vedno slabšem stanju. Tako je Anej v nekem 7A+ bolderju stisnil »krimp« (grif je bil približno tako »dober«, kot da bi na steno prilepil kreditno kartico), tako je šla blazinica k vragu, kar je zanj žal pomenilo konec plezanja. Ostali smo fajtali do konca in kljub utrujenosti spet plezali skoraj do noči.

Naslednjič, ko se boste pritoževali nad kvaliteto slovenskih bolderjev ali pa nad rutino Mišje, se zapeljitedo Pohorja! Se splača 😉

V 90ih, ko sem sam nabiral prva večna prijateljstva pod tekmovalnimi stenami, verjeto nihče ni slutil, da bo plezanje postal množičen šport. Na balvanski tekmi v Radovljici, na popolno sončno soboto, je v telovadnici dan preživelo skoraj 400 otrok in vsaj toliko spremljevalcev. Tiste dni smo se vsi poznali, stari in mladi, iz vseh širnih slovenskih dežel.

(Matjaž Jeran)

Na sobotni tekmi Zahodne lige v Radovljici smo tudi največji pristaši skale morali priznati, da so tudi tekme lahko noro fajn. Tokrat smo imeli v Društvu za razvoj plezalne kulture kar 35 udeležencev, ki so neutrudno plezali od devetih zjutraj do sedmih zvečer.  Zame je bila novost sistem plezanja balvanov, saj se tekmovalci z listkom prijavijo pri sodniku, potem pa počakajo na vrsto (na voljo imajo 9 balvanov). Malo sem se praskal po glavi, a se je itak izkazalo, da mladina sistem pozna bolje od mene, saj so se čisto samostojno znašli.
Prvi so bili na vrsti mlajši cicibani, pri katerih smo imeli samo eno predstavnico, Lauro. Plezala je odlično in prišla do 6. mesta.
Že pri starejših cicibanih se je število udeležencev dvignilo na 10. Otroci so fatjali na polno, bilo je tudi nekaj jeze, žalosti, frustracij, a na koncu tudi zadovoljstva. Ni lepšega, kot videti motiviranega mladega plezalca, ki naredi odličen poskus, pade na zadnjem gibu balvana, potem pa premaga vse razočaranje in solze ter ga spleza v naslednjem poskusu.
Kmalu so na vrsto prišli mlajši dečki in deklice, pri katerih so nekateri balvani že izgledali kot pomanjšane različice svetovnega pokala. Mladina se je pogumno spoprijela s težkimi bolderji, posebno omembo pa si zaslužijo Jaka, Minea in Naja, ki so si priplezali 2. mesto! Vrhunsko plezanje se je nadaljevalo pri starejših dečkih in deklicah, kjer so pri fantih naši mladci kmalu prišli celo do trojnega vodstva! Razplet je bil do konca napet, saj se je Lan še po zvoncu za konec tekme boril z bolderjem, a na koncu padel na zadnjem gibu. Vseeno je zbral dovolj balvanov za zmago, tik pod stopničkami pa mu je delal družbo še Anej in na 7. mestu Nik Sajovic.
Rezultati gor ali dol, imeli smo se fajn. Na koncu dneva sem bil že čisto brez glasu od navijanja in dajanja bet, a se je definitivno splačalo.

(Zapisal Jaka Šprah, nadaljevanje ponovno Matjaž Jeran).

Določene stvari so do danes ostale enake. Čete zavzetih članov društva in njihovih staršev so ključne, da se tekma organizira. Npr. v Radovljici mora vsak član oz. njegov starš opraviti 10 prostovoljnih ur letno, jasno, poleg plačila članarine in vadnin. Praktično to v petek pred tekmo izgleda tako, da več kot deset očetov nosi panele sten, ogrodja, vijači konstrukcije, pred tem se dovaža blazine iz vseh podružničnih šol, sledi vijačenje… Medtem mame lepijo usmerjevalne napise, vrečke za ločevanje odpadkov, pripravljajo pijačo in čokoladke ter davčno blagajno za prodajo lačnim obiskovalcem. Šele nato parketu zavladajo ključni asi, postavljalci z delom začno pozno zvečer in ga zaključijo proti jutru. Postavi se preko 30 različnih balvanskih smeri, vsak od skupaj preko 300 oprimkov je več kot skrbno in premišljeno postavljen. Četudi vse ostalo jutri štima, in bo nekaj smeri pretežkih oz. prelahkih, bo vse dobilo prizvok slabega. Zaradi nekaj grifov!? Medtem seveda otroci in mladina že spijo, čaka jih tekma. So pa tudi oni na domači sceni opravili svoj delež organizacije, vse oprimke je potrebno odviti iz sten, jih ročno umiti…

Sobotna tekma je bila meni, zasvojencu s svežim gorskim zrakom in plezanjem v siju pomladnega sončka, težko pričakovan in čist hud dan. K motivaciji je pripomoglo dejstvo, da moja otroka sodelujeta v tem cirkusu, raje, kot npr. plezata v naravi. Ja, tudi moja sta čudna! V bistvu nista… – če bi nekdo vložil toliko energije v razvoj skalnega plezanja za otroke, jim zbral primerno plezališče, določil smeri, v njih nastavil kak priboljšek, na vrh smeri obesil zvonček, poskrbel za dobro obplezalno dogajanje in v vse to prepričal še starše… bi bilo v Črnem Kalu z lahkoto 400 otrok v enem dnevu. Ker ko se jih 5 iz kluba odloči, da bodo šli, potem gredo vsi. Potem nobenga ne skrbi, da bo 11.marca na Primorskem slabo vreme, nikomur ni treba ta mesec že 9ič nujno k babici na župo, pa k sestrični od druge najboljše sošolke od sestre na RD v res trendovski fitnes center s simpatično animatorko in torto iz praška. Torej to smo zrihtal, mi ključni igralci moramo samo določiti datum in združiti sile za en vseslovenski dan v skali. Starši, vi boste lahko uživali na svežem zraku, se naučili varovati, nam delali sendviče in ja, tudi na kozarec domačega bomo šli. Jaz kar javno najavljam, člani našega društva in simpatizerji iz vseh koncev, 10. in 11. junija plezamo v Ospu z okolico, rezervirajte si čas in povabite še babice, juha je dobrodošla, žur pa naredimo ob ognju v kampu pri Volku v Ospu.

Menim, da so naši plezalci v telovadnici skoraj vsi uživali v tekmi, jasno so imeli bolj uspešni bolj golgeterske občutke kot manj izkušeni, vsaj vemo zakaj treniramo. Doživljali smo epske momente, trenutke, ko se je dvorana tresla, in to je tisto, kar šteje več kot v skali… Bolj korektno je zgoraj poročal  kolega Jaka, ki je tudi ostal brez glasu. Hvala mu za pomoč, naša ekipa je štela preko 30 bork in borcev. In ja, tudi Jaka bo 10.+11. junija v Ospu, tako kot desetine naše z leti in ljubeznijo odlično vzgojene mladine. Naj rastejo lasje in plapolajo v vetru in previsih ter platah širnega sveta!

PS: Krasno nedeljo sem previsel v pasu, v isti telovadnici. Na ponovno prazne stene smo ponovno postavili smeri za treninge otrok, spet je bilo noro, horda mladine je zlagala oprimke, vtikala vijake, pripravljala paketke oprimkov po barvah in zahtevosti… žvižgajoč si. Nedeljsko juho in krasen dan za turno smuko ali plezanje v Bitnjah z družino in prijatelji smo sicer zamudili, ampak mi že vemo zakaj.

Matjaž Jeran, predsednik Društva za razvoj plezalne kulture

Rezultati TUKAJ.

Tabor se je začel z bojem proti slabemu vremenu. V bitki z dežnimi kapljami smo, ob pomoči požrtvovalnih staršev, uspešno postavili šotore in odnesli toaletni papir na svoje mesto. Sonce ni še niti sramežljivo pokukalo izza temno sivih oblakov, ko smo se že dobrih namenov odpravili na krajši izlet in ogled okolice, kjer smo preverili namočenost bližnjih in daljnih skal. Pot nas je vodila preko položajev avstro-ogrskega topništva do sotočja Koritnice in Bavščice, kjer smo slabih nog naredili kratek postanek. Na žalost smo bili zaradi slabih navodil brez kopalk in za trenutek tudi brez Julije. Kratkega ogleda še ni bilo konec, saj smo se podali proti sotočju Koritnice in Soče. Kratek izlet se je izkazal za srednje dolg špancir čez drn in strn, preko dobrih mostov in slabo uhojenih poti. Smo se pa za nagrado odšli kopat v Sočo, kjer so najboljši plavalci in neustrašne mladenke preizkusili svoj pogum pri skoku z mosta. Dan se je, zaradi podaljšane izvidnice in nekoliko kasnejše večerje, zaključil nekje na meji med dobim in slabim dnevom.

Naslednji dan je slabo vreme ponovno pokazalo zobe. Nismo se dali preveč motiti in smo odrinili v Informacijsko središče TNP, kjer smo preverili dolžino pohoda prejšnjega dne in preverili, katera je najglasnejša žival v Triglavskem narodnem parku. Spet smo premagali dež in takoj smo se pognali proti izviru Soče. Skupaj s čredico madžarskih turistov smo ugotavljali koliko dobrih ljudi lahko spravimo na slabo odmerjen prostor okoli izvira. V taboru nas je pričakala slastna večerja in borba med dvema ognjema. Tabor smo za ta dan preimenovali iz plezalnega v kulturno kulinarični tabor. Zvečer nam je kljub slabim razmeram uspelo zakuriti zelo dober ogenj.

Končno nas je nagradilo dobro vreme in smo se lahko po še boljšem zajtrku zapodili med balvane v Trenti. Prvi nalet na balvane je bil dober; gneča pod njimi je bila nepopisna. Slabo formo smo preganjali iz oprimka na oprimek, če ni šlo drugače pa smo se posvetili hranjenju oslička, ki je bil to leto še posebej dobro zamaščen. Nekaj nas je pokazalo napredek od lani in za potrditev dobrega dela čez leto splezalo lanske dolgove. Slabo kožo smo hitro zdrgnili in se odpravili proti kopališču, kjer nas je pričakala dobra stara mrzlost – Soča. Bitka nerazdružljivega para tega dneva se je končala ob pihanju svečke, kjer je bil rezultat dobre proti slabi ekipi neodločen.

Naslednji dan smo dobro nabrušene kože odšli proti balvanom v Trnovo ob Soči. Po slabe pol ure vožnje smo prispeli v idilo med drevesi in skoraj neokrnjenimi skalami. Ker so balvani nekoliko bolj čudni od tistih v Trenti, smo se morali dobro ogreti in pozabiti na slabo stopanje ter poprijeti za dobro zaobljene oprimke. Po slabem začetku smo dobro napredovali in kljub utrujenosti dočakali kopanje. V taboru so nas pričakala skrivna navodila, ki so po dobrih dveh urah pripeljala do skritega zaklada v obliki dobre stare lubenice. Po poglodani lubenici smo zakurili zadnji ogenj in na njem spekli bolj ali manj slabe čepatije, ki nam to leto res niso bili v ponos.

Zadnji dan je pomenil dokončni obračun s slabo formo in potrditev dobro zaključenega tabora. Zadnji boj se je odvil pod balvani v Trenti, kjer smo pomalicali zadnje dolgove in kruh z ribjim namazom. Padli so še zadnji balvani. Izkazali smo se predvsem v kopici dobro začinjenih problemov, poimenovanih Joker in Gud felous. Nekateri so povsem do sitega napojili osla. Spet tretji pa so dobro formo prikazali v dobro previsnih smereh. Kopanju, kosilu in pospravljanju tabora spet nismo ušli.

Tabor smo dobro zaključili in pozabili na vse slabosti, ki jih ni bilo veliko. In z nasmehom na obrazu in solzami v očeh pričakali starše, ki so spet prišli teden ali dva prehitro. Še dobro, da je naslednje leto spet tabor v Trenti.

Zapisal Vid Zabel, vodja tabora

Vodja izleta Klemen je zapisal:
“Končno bolderji!” bi lahko povzeli komentar večine udeležencev. Začelo se je udarno, brez sezuvanja plezalk prvo uro, boj kdo bo zdaj na vrsti, nič pavze in skoraj že brez kože. Po malici in kratkem počitku, je sledila druga runda, vsi na enem balvanu, sonce je pripekalo, starši so čakali a vsi so še plezali. Tako kot je z dobro igro – so morali s plezanjem končati, ko je bilo najbolj zabavno. Kdaj gremo spet na bolderje?!

Vabljeni k ogledu galerije. Ta veliki se niso preveč slikali, saj so bili prezaposleni s plezanjem 🙂

Poročilo o taboru je napisala Tigris, ki z nami pridno trenira, ta plezalni tabor pa je bil zanjo prvi!

Dan pred odhodom smo že nestrpno pričakovali tabor in besno pakirali opremo za plezanje, hrano in obleke. Proti Vipavi smo se odpeljali z avti in med vožnjo opazovali prelepo pokrajino in mesto, ki se je počasi izgubljalo v daljavi.
Ob prihodu v kemp so si nekateri postavili šotore, večina pa nas je spala v skednju. Že prvi dan smo odšli v plezališče. Plezali smo v plezališču Vipava, v sektorju Rumena. Pot do stene je bila zabavna, ampak kar strma. Ko smo prikorakali do vrha, smo bili vsi malce izčrpani in smo v trenutku pojedli vsak svoje jabolko. Stena je bila še malo mokra, a smeri so bile lepe. Težavnosti smeri so bile zelo raznolike, zato je vsak našel sebi primerno smer. Pod stenami smo bili okoli 5 ur, potem pa smo se vrnili v tabor. Otroci s Špelo na čelu smo pripravili makarone z mesno in zelenjavno omako. Dan je šel hitro mimo. Po večerji smo bili še nekaj časa budni, potem pa smo se zavili v spalke in zaspali. Ponoči je bilo mrzlo, a so nas spalke pridno grele.
Zjutraj smo se zbudili ob 8ih, si na hitro umili zobe in šli še vsi zaspani na jutranji tek. Za zajtrk smo jedli kruh in marmelado, za malico pa smo si s sabo vzeli sadne ploščice, salamo, piškote in kruh. Na vrsti je bilo plezanje balvanov. Z avtomobili smo se odpeljali v plezališče Vitovlje in se začeli, s crashpadi na ramenih, vzpenjati v hrib. Pot je bila zelo lepa in vsi smo se že veselili plezanja. V plezališču smo se razdelili v dve skupini. Prva je šla na malce lažje balvane, druga pa na malo težje. Plezali smo približno 2 uri, potem pa smo pojedli malico. Med plezanjem je nastal tudi zelo zanimiv filmček, ki ga je posnel Peter. Tudi tam so bile težavnosti balvanov zelo različne in vsi smo splezali kar nekaj smeri. Ko smo se vrnili v tabor smo pojedli riž z zelejavo in mesom in božanski šmoren. Bili smo že utrujeni in počasi smo se odpravili spat.
Zbudili smo se v sončen dan. Na vrsti je bila jutranja telovadba in odleglo nam je, ko smo izvedeli, da tokrat na sporedu ne bo tek. Pojedli smo zajtrk in se malce žalostni, da je to naš zadnji dan, spakirali za plezanje. Za malico smo spet imeli kruh, razne marmelade, sadje in piškote. Zadnji dan je bilo na vrsti plezališče Vipavska Bela. Tokrat smo šli do plezališča kar peš iz kempa. Stena, na kateri smo plezali, je bila že čisto suha in na njej se je sončilo ogromno različnih žuželk in kuščarjev. Skala je bila zelo lepa in splezali smo kar nekaj smeri. Počasi je bil že čas za odhod, zato smo pograbili vrvi in odšli do tabora. Pojedli smo še zadnje kosilo- torteline, si spakirali potovalke in nahrbtnike in se začeli poslavljati.
Ves čas tabora sta nas zabavala in z budnim očesom nadzorovala Nina in David, družbo pa nam je delal tudi Špelin pes Kaj.

Otroci in mladina so na taboru super plezali. Luka Jerman je splezal 7a+ prečko v balvanu Hueco wall, Petra Glušič pa svojo prvo 7b+ smer (Možganski mrk v Vipavski Beli). Nik Sajovic je na TR splezal svojo najtežjo smer – 7a/a+ Drži ritem punca (za še kakšen poskus ni bilo časa), Tina Vintar pa ni imela veliko težav  z Rogljičem (7c v Vipavi; zadnji dan Tine žal ni bilo). Tigris, Kristina, Jula in Natan so bili na svojem prvem taboru. Jaka Šprah se bo še vrnil v Belo k Cerkotu, Sara Glušič in Lan Zupančič k Črnim čipkam, vsi pa k še pridemo v dobro družbo in na super plezarijo!

Zvestega popotnika sem ponovno spustil v svoje misli in odločitev, kam oditi, dejansko ni bila odločitev, temveč najbolj normalna stvar! Brez pomislekov sem se tokrat že petič podal v priljubljeni Fontainebleau, paradiž dobrega balvaniranja!

Ker sem po vsakem obisku vzdihoval od razočaranja, da je bilo treba oditi, sem tokratno potovanje razširil na mesečni obisk rajskih gozdov, navdihujočih skal in vasi, kjer se zdi, da je čas neka »brezčasna« dimenzija. Pod vtisom vsakodnevnih ogledov fotografij, filmov in pogovorov z ljubitelji »najlepšega Gozda«, sem, oborožen s pričakovanji dobre dogodivščine, odrinil iz vroče Ljubljane.

Dobrih štirinajst ur kasneje se kot vesoljec znajdem v tem okolju, po katerem sem toliko mesecev hrepenel. A navdušenost nad kamni in novimi spoznanji malce zamegli utrujenost od dolge vožnje. Vendar je dejstvo, da si končno tam, močnejše od ostalega. Novo jutro pomeni nov začetek in »misija« Bleau 2015 se lahko prične!

Avtomobilska navigacija se za določen čas pospravi v predal in nared smo, da se vklopijo možgani, prebudi plezalni instinkt in da vsakodnevno življenje zamenja trenutek, ko živimo najboljši čas svojih življenj.

Tudi tokrat sem za zatočišče in oazo počitka izbral kamp »Les Pres« v vasici Grez sur Loing. Mesečna avantura se je pričela z namenom, da obiščem čim več področij, kjer še nikoli nisem plezal, da spoznam ljudi, ki bi lahko podelili izkušnje iz »Gozda« in da odklopim vse ostalo, kar je v »raju« nepomembno.

Osvobojen od številk, ocen in drugih stvari, ki dušo otežujejo, sem z rahlo zadržanostjo prijel skalo in se predstavil. Ponovno tu, da zapleševa novi ples! Prvi koraki so, seveda, kot po navadi malce težji, a iz dneva v dan je okorelost manjša, čvrst prijem in vez prijateljstva s skalo se počasi in vztrajno krepita.

Kot zvesti urednik Facebook strani, ki sliši na ime FontainebLove, sem priložnost, da sem tu, izkoristil tudi za druženje z ljudmi iz »Gozda«. Ker je tamkajšnja plezalna srenja v določeni meri malce zaprta, je bilo veselje ob srečanju z legendama, kot sta Jo Montchause in Marc Le Menestrel še toliko večje. Obrazi, ki jih drugače vidimo le na fotografijah ali filmih, o katerih malce težje izvemo kaj več kot le gola dejstva, kaj so splezali, so kar naenkrat pred nami in tvorijo nekakšno polnost celotnega potovanja. Za kaj več o »Legendah« vas bom pustil še čakati. Vabljeni se, da v kratkem izveste kaj več o njih na prej omenjeni FB strani!

Splet »naključij«, »v nulo zadetih« dogodkov, je celotno plezalno dogodivščino postavljal na popolnoma drugačen nivo. Plezanje v Fontainebleau-ju ne more biti drugačno kot vrhunsko, zagotovo gre za edinstveno področje na svetu, kjer je tolikšno število kamnov na takšnem, razmeroma majhnem področju … Številke balvanskih problemov se tu štejejo v deset tisočih … Verjetno okoli 30 tisoč, vendar bi bilo kakršno koli natančnejše zaključevanje o številu brezpredmetno, ker je to področje še vedno v razvoju in se vsako leto širi.

Torej, Bleau vsekakor ni nekakšen starček, ki je najboljše čase že doživel, vendar je bolj podoben postavni mladenki, ki v sebi skriva marsikateri, za zdaj, še neodkriti čar! Vse to pa govori v prid razmišljanju, da je uživanje v naravnem okolju, spoznavanje novih obrazov, prestopanje »barier« lastnega uma in spoštovanje tistega, kar nam je vsem dano, veliko večje in pomembnejše kot le prazne številke preplezanih »stvari«. Trenutek, ko se zaveš, kje se nahajaš, ko vidiš v okolju, ki te obkroža, tudi z zgodovino, ko zreš v balvanske probleme, ki so pomikali plezalne meje naprej, začutiš polnost bivanja, ki vse ostalo potiska na stran.

Rad bi se zahvalil še prijateljem, Luki, Dejanu in Jaki, ki so predstavljali celoto omenjenega potovanja in skupaj z mano odkrivali lepote »Gozda«, ki drugače kot navdušiti enostavno ne zna!

Zapisal Jure Jeraj.

Tole nam je Rok povedal o sebi in svojih zadnjih podvigih: “Plezam že od leta 1998. Moja plezalna kariera je kar polna dobrih vzponov, tripov, vragolij in vsega kar spada zraven. Kar se je dogajalo zadnje čase, pa je bil vrhunec. Na primer, začetek leta 2013: moj prvi 8c – From dirt grows flowers v Chironicu. Par mesecev pred tem, na desetmesečnem vandranju z ženo, šest 8b-jev po Ticinu v slabem mesecu. Cresciano, Brione in Chironico. Potem dobro leto kasneje, Bűgeleisen v Maltatalu – moj projekt že od nekdaj, zdaj pa realnost. HA! Nisem si mislil, da bo to kdaj dosegljivo, zdaj pa mogoče celo sit-start, upam. Mesec za tem sem po parih letih zopet obiskal Zalog in hitro opravil še z Urhovim Beginning of the end (8b+) in s tem opravil tudi prvo ponovitev. Veliko sem plezal tudi v Oplotnici, kjer sem odprl par dobrih linij, med njimi najbolj izstopa Railway to heaven (8b/b+). Pred 3 meseci sem se vrnil iz Hueca, ki pa ni bil plezalno najbolje realiziran, je bilo pa vseeno fajn ;).

Kamera je z mano nekje od 2005. Če nisem imel svoje, jo je imel Malek, Žužel … kdorkoli od prijateljev. Kamero oziroma fotoaparat sem najprej začel uporabljati za snemanje plezalnih filmov, čisto ljubiteljsko. In očitno imam “filing” za to … tako vsaj pravijo. Zdaj je teh filmov že kar veliko, snemanje in potem še post-produkcija, animiranje, je zdaj postalo bolj posel. Človek mora jest. ;)”

Na brezplačnem predavanju v Grif Baru bo Rok predstavil nekaj svojih odličnih filmskih zgodb:

Obeta se nam torej en kup odličnih posnetkov in kakšna zabavna anekdota iz ozadja, pa še kakšno presenečenje za po vrhu.

Vabljeni na filmski večer z Rokom Klančnikom, v sredo, 25. marca 2015, ob 19. uri! Plezalne zgodbe, ki jih Rok ujame v svojo kamero so tako dobre, da se boste počutili, kot bi bili del njih. Zato …

Bodite zraven! 😉

Zdaj pa nazaj trenirat, da bodo projekti v plezalnem centru postali lažji.

Foto: Družina Bagatelj