Dobili smo se v soboto dopoldne v Roču, nato pa smo se vsi, razen tistih najmočnejših, ki so v Pandori opravili številne težke vzpone do 7c+, odpeljali plezat v plezališče Kamena vrata, ki se je s številnimi lažjimi in srednje težkimi smermi pokazalo za odlično izbiro. Bolj ali manj aktivno smo plezali do poznega popoldneva, nato pa smo se ob šestih odpravili na okusno večerjo v konobo Roč. Poleg golaža z domačimi fuži nas je vodja kuhinje celo počastil z okusno sladico. Po kakšni partiji taroka in druženju po sobah v lastni režiji nas je hitro premagala utrujenost in kajkmalu smo vsi pospali.

V nedeljo smo se po obilnem zajtrku razdelili – Kristian se je z mlajšimi udeleženci odpravil v razgledno Raspadalico, ostali pa smo plezali v Kompanju. Za en dan se nam je pridružila še Larissa, ki je izkoristila dobro formo in preplezala svojo prvo sedmico v skali. Najtežji vzpon do sedaj je ni ustavil in skupaj z vsemi ostalimi je plezala vse do mraka, ki je zaradi prehoda na zimski čas nastopil uro prej kot v soboto. Med vsemi vzponi velja omeniti tudi padec Eve V. med vpenjanjem četrtega svedra v drevesno krošnjo – praska na nogi ji bo vsaj nekaj časa v opomin, da se z nabrano vrvjo ne pada.

Tudi mlajši, ki so plezali pod robom Čičarije, so se dodobra utrudili – vsi so preplezali vsaj pet smeri in v Roč so se vrnili vsaj tako zdelani kot kompanjska ekipa, tako da na večerjo ni bilo treba priganjati nikogar. Tokrat so nam postregli odlične raviole z rukolo in sirom, žal brez poobedka. To ni bila prevelika težava, saj je imela večina udeležencev s seboj izdatne količine najrazličnejših sladkarij, ki so jih, kot se spodobi, bratsko razdelili med soudeležence in inštruktorje.

Zadnji dan smo se spet odpravili plezat na različne konce. Jaka in soplezalci so se odpravili že navsezgodaj, saj so imeli v načrtu podelati projekte v dveh plezališčih – Kompanju in Pandori. Žal niso preplezali vsega načrtovalnega, je pa Aneju uspelo v fizični 8b – Rocket max, Lan pa je obkljukal težko 7b+ Powder war. Maša je manj izkušene peljala v odlično začetniško plezališče Ponte Porton, kjer je lahko vsakdo nabiral prepotrebno kilometrino, ostali pa smo šli v nekoliko zahtevnejše zgornje sektorje Istarskih toplic. Sive plate in zasigani previsi so nas presenetili z za oceno zahtevnimi smermi stare šole (čeprav so smeri stare le nekaj let) in precejšnjimi razdaljami med svedrovci. Kljub temu smo splezali tudi nekaj težjih smeri, kjer se je pričakovano najbolj izkazal Robi, ki je med drugim flešal 7c. Iz plezališča se nam je, kot ponavadi zadnje plezalne dni, precej mudilo in nekateri starši so morali v Roču na svoje otroke malce počakati, nato pa se je večina odpeljala domov na zasluženo večerjo in počitek.

Tabor je odlično uspel in trije dnevi so minili, kot bi mignil. Ravno zaradi tega smo nekateri mladinci s Klemnom na čelu v Istri ostali še dva oziroma tri dni. Plezali smo na vzhodni obali Istre, padle pa so tudi številne težke smeri  – kogar zanimajo detajli, naj potrpi še nekaj dni, da objavimo še poročilo s podaljška.

Se vidmo na izletih in na zimskem taboru v Ospu!

Zapisal Peter Mastnak Sokolov

Po tem, ko smo se namestili v sobah, smo se razdelili v dve skupini in šli plezat. Tisti, ki plezajo krajši čas, so šli v Kamena vrata, tisti bolj izkušeni pa smo se odpravili v Kompanj. Že polno parkirišče je dalo slutiti, da ne bomo sami, ko pa smo prišli do sektorja Beastiequeen, pa so se naše slutnje le še potrdile. Ogreli smo se v šesticah, nadaljevali v sedmicah. Najbolj je izstopal kdo drug kot »wunderkind« Anej, po sedmicah pa sta posegla še Tina V. in Jaka. Splošen vtis o sektorju je bil, da je v vodničku videti bolje, kot je v resnici. Morda bi nam bilo bolj všeč, če bi bilo manj ljudi.
Večerjo so nam skuhali lastniki kmečkega turizma, ki so nas (vsaj večino) navdušili z divjačinskim golažem in fuži. Po večerji smo se igrali legendarno igro svečko pihat, a je bila igra pri rezultatu 2:0 prekinjena, saj si je Timna zvila gleženj. V strahu pred ponovnimi poškodbami smo raje presedlali na tarok.

Naslednjega jutra smo vstali malo pred osmo. Za jutranjo telovadbo smo šli teč skozi Roč, teku je sledilo raztezanje, slednjemu pa zajtrk – vmešana jajca in hrenovke. Spet smo se razdelili v dve skupini – začetniki so šli v Ponte Porton, ostali pa v Buzetski kanjon, v zimski sektor. Najprej smo imeli težave z iskanjem parkirišča, saj nismo znali pravilno dešifriral skice v vodničku. Ko smo končno parkirali, smo se odpravili proti dostopni »ferati«, ki pravzaprav ni nič drugega kot nekaj fiksnih vrvi, zato smo se do vznožja raje spustili po vrvi. Tudi plezarija je precej avanturistična, saj se stopi lomijo kot za stavo, pa tudi razdalje med svedrovci so ponekod kar precejšne. To ni oviralo Jake, ki je na “fleš” preplezal smer Analthinger (7b+, preplezala jo je tudi Katarina), in Aneja, ki je “sajtal” 7a+. Ko se je shladilo, smo šli na večerjo.
Tokrat so nam pripravili zrezke s pire krompirjem in grahom. Po večerji sem imel krajše »predavanje« o izletu v Črno Goro, nato pa smo se pozno v noč zabavali ob pantomimi in taroku.

Zadnji dan smo se po jutranji telovadbi in zajtrku (trdo kuhana jajca) vsi skupaj odpravil v Kompanj, v sektor Krankenhaus. Ker smo ugotovili, da tam ni prostora za vse, so se nekateri odpravili v leve sektorje. Krankenhaus je popravil vtis o Kompanju – dolge smeri v odlični sivi skali nudijo res lepo plezarijo. Kljub utrujenosti smo plezali dobro, verjetno celo bolje kot prejšnja dneva. Klemen je drugič preplezal Domače kobasice (8a), Anej pa se je na pogled sprehodil čez smer Energierauber (7b), če izpostavimo le dva najboljša vzpona.
Po plezanju smo na kmečkem turizmu pojedli še čevapčiče, nato pa smo se odpeljali nazaj domov.

Tabor je bil odličen, za kar se lahko delno zahvalimo tudi lepemu vremenu, in nihče ne bi imel nič proti, če bi ga podaljšali za dan ali dva. Ko bomo spet v teh koncih, pa moramo brez dvoma obiskati še Pandoro, da o Čiritežu in Humu sploh ne govorimo.

Zapisal: Peter Mastnak Sokolov