Tokrat smo imeli še en odličen ekipni vikend po lanskem lednem plezanju, in sicer turno smuko po belem prahu, ki ni magnezij, temveč ravno prav mehek pršič, ki je padel na italijansko stran Kanina nad Nevejskim sedlom.
Številčna ekipa inštruktorjev (bilo nas je 13)  se je v večini dobila že na petkov večer v Kranjski Gori, kjer je tekla beseda od stiskanju grifov, do haklanja pet, pa do tega, kdo je kdaj nazadnje smučal. Nekateri težko pomnijo, oz. jim segajo spomini že v rana otroška leta. Klemen je že pred smuko rekel, da hitro smuča in pretežno samo naravnost, zato sta glavna organizatorja Nina in Matjaž vsem nerednim smučarjem priskrbela vso manjkajočo opremo vrhunske kvalitete. Tako, da smo se nekateri z ne najbolj blestečim znanjem turne smuke znašli na najboljših Elanovih smučeh, hvala Extreme Vitalu za pomoč.

Vzpon z gondolo, ki nam je privarčeval pol višinskih metrov vzpona, se je večini zdela modra odločitev. Naprej pa smučke pod noge, pregled delovanja žoln in že smo orali belo podlago nad Rif. Gilberti. Tudi pri vzponu s turnimi smučmi nam še kako prav pride raztegljivost nog, predvsem pri obratih v strmini. To je še en dokaz, zakaj je treba dosledno delati strečing nog, ne le za haklanje petk in nalaganj na nogo pri plezanju. Seveda je tudi v primeru obratov v strmini vse v tehniki (tako kot na ostalih področjih življenja), pri čemer sta nam, nerednim turnim smučarjem, odlično pomagala izkušena pripravnik za gorskega vodnika Luka in kandidat za pripravnika Jan.
Vmes je sledila pavza s prerezom snežne odeje. Žal je cele nismo mogli odrezati, ker je bila debela celih 4,5 metrov. Matjaž je kot glavni izvajalec prereza snežne odeje razložil, česa nas mora biti strah, ko analiziramo snežno odejo in na kakšen način to storimo. Prav tako smo se lovili naokoli po snežini z žolnami, na srečo le za vajo v primeru snežnega plazu.
Še pol poti do sedla pod vrhom nas je ločilo od težko pričakovanega spusta in že smo slačili ‘pse’ s smuči ter zategovali pancarje za užitkarsko izkoriščanje nabrane potencialne energije. Nekako tako, kot ko priplezaš na vrh Mišje peči in se vržeš brez vpetega sidrišča – čisti užitek.  Za nekatere je bil to sicer strahospoštovanja vreden del dneva, saj so nekateri deli spusta kar strmi. Sneg je bil odličen, na nekaterih delih sicer malo napihan, kar iz vidika plazov ni najbolje, a po ostalih delih odličen; mehek, skoraj do kolen segajoč ‘frišn powder’.
Več o samem spustu in dogodivščinah pa naj pove video in fotografije.
Odlično preživet dan v odlični družbi inštruktorjev in inštruktoric Plezalnega centra se je končal s pico in pivom v Dovju ob debatah in idejah za naslednjo podobno skupinsko inštruktorsko delavnico.

Za spomladi se že napoveduje nova podobna akcija, le da gremo takrat pa zares plezat!!! (David je bil ob koncu dneva že malo živčen, ker se ni nič plezalo).

Se vidimo v PCL-ju!!!

Prisotni smo bili:

Matjaž J., Nina, David, Klemen, Jan, Luka, Petra K., Kristian, Lan, Peter, Miha K., Anaja in Klara.

Galerija:

Že v četrtek sta v Paklenico prišli inštruktorica Laura (tudi vodja lanskega tečaja) in Tjaša, lanska tečajnica na večraztežajkah in po novem del ožje ekipe. V petek sta punci plezali Kapitana Pelinkovca. Tjašo je fasiniralo kako se položna plata naenkrat spremeni v previs 🙂 Zvečer je prispela še ostala ekipa, kateri se je pridružil še devetletni Nejc.

V soboto je bilo na programu zgodnje vstajanje. Seveda je treba razločevati med frikovsko (vse, kar je pred deveto, je prezgodaj) in hribovsko (kdor ne vstane pred peto, je softič) definicijo zgodnjega, večina se je odločila za nekaj vmes. Vsaka naveza se je spravila v svojo smer, večina pa se nas je odločila za veličastni Anića kuk. Lan in Staš sta uživala v klasiki 50 and life to go (6c+, 200m), ki jo je Lan uspel preplezati prosto. Robi je z Janom  svojo splezal prvo »proper« večraztežajko, The show must go on (6c, 280m). Kern in Jaka sta napadla Agricantusa, 200-metrski 8a v Stupu. Jaka je opisal plezanje v smeri:
“Smer ponuja krasno plezarijo v odlični skali, težki raztežaji pa so precej previsni in zračni. Oba sva brez večjih težav splezala do najtežjega cuga, ki je meni uspel v drugo, Kernu pa je zaradi utrujenosti in lukenj v prstih malo zmanjkalo. Čakal naju je še »zloglasen« 7b raztežaj, v katerem te vsaka luska pozdravi z edinstvenim donenjem in lahko samo upaš, da se ti ne bo kaj odlomilo. Grifi so med mojim plezanjem nekako kljubovali zakonom fizike in ostali v steni, Kernu pa se je tik pred koncem cuga odlomil stop. Pod vrhom stene sva srečala še Nejca, ki je z »atijem« Jerryjem čisto samostojno splezal Brid za veliki čekić. Mali obvlada!”

Nekateri bivši tečajniki so zabeležili svoje prve samostojne vzpone. Mišo in Matej sta splezala Domžalski (6a, 120m) in nadaljevala v Brid za veliki čekić. Maja in Miha pa sta splezala Mosoraški (5c+, 350m).

Po plezanju smo se šli namočit v morje. Zaljubljenemu paru, ki je užival v romantičnem sončnem zahodu, je prizor popestrilo še nekaj glasnih prešvicanih plezalcev, ki so (ne preveč graciozno) skakali v vodo. Zvečer v družbi piva in čevapov, ki jih je spekel žarmojster Lan, uživali ob razpravljanju o svojih vzponih.

Drugi dan smo si večinoma vzeli bolj na izi, najpopularnejša stena pa je bil Debeli kuk. Lan, Laura in Jan pa so uživali v klasiki Big wall speed climbing (6c+, 220m).  Kern in Robi sta napadla Sedmi kontinent (7b, 200m), kjer jima je žal zmanjkalo časa. Miha in Lan sta namreč hitela domov, saj sta morala v nedeljo zvečer odvoditi še Začetni tečaj tehnike in kondicije. Družinski navezi Jery-Nejc se je v PIPS-u pridružila Nina in bila navdušena nad vodniškim pristopom Jeryja.
Bivši tečajniki so plezali Zgrešeno in Catch the Rainbow. Jaka in Staš sta se podala v ultra-fotogenično smer Bears on toast. Pravita, da je bila skoraj tako dobra, kot izgleda na fotkah.

Pakla je se tudi letos izkazala za idealno destinacijo, se vrnemo kmalu!

Naj bo zaključek leta, ki prihaja nabito poln pozitivne energije iz katere naj vsi črpamo kreativnost, voljo in pogum za premagovanje ovir, sodelovanje z ljudmi in razreševanje težavnih situacij čez celo leto 2015, ki prihaja. Naj bo naveza prava, štrik povezovalen, oprimek pa izjemno trden. Če ni šalca, pa mal stisneš 🙂 —– Matjaž Doljak

V letu 2015 vam želim debelo zimo z dvema metroma snega. —– Matjaž Jeran – Jery

Želim vam čim več uresničenih želja in ciljev, dogodivščin, dobrih smerc, sproščenih padcev in dovolj časa za vse našteto. Da vam bodo zvezde naklonjene in vas bo čim manj šutalo! —– Nina Debeljak

Kot gozdovi, rastejo počasi tudi dobre ideje. Naj ima vaše leto rodovitno prst, dobro klimo in čist zrak za kreacijo še tako eksotičnih idej. Naj vam ljudje stojijo ob strani trdno kot drevesa, in vi njim. Srečno in ljubezni polno 2015. —– Darja Urbas

Želim vam veliko prave sreče, še več motivacije za nove plezalne izzive (to želim tudi sebi :)) in da bi v novem letu uresničili vsaj eno novoletno zaobljubo. —– Eva Grosek

Naj vam krščanski in koledarski prazniki čim hitreje minejo, pa da se nebi preveč zredili.  😉  —– Dejan Miškovič – Miško

V novem letu vam želim polno podvigov, čim več huronskih vzklikov z vrha smeri – projekta, širokih nasmehov v dobri družbi, nešteto poteptanih kozjih stezic v hribih in zgazenih poti v snegu, čim več prostega časa za takšna in drugačna potepanja, en kup zdravja in dobre volje, pa še … vse našteto pomnoženo z dva. 🙂 —– Metka Troha

V novem letu vam želim vam čimveč hudih plezalnih tripov, lepih smeri in dobrih treningov. Pa da zlezete 9b+, ohranite telo in duh zdrav, družbo super ljudi, pravo vizijo in kup lepih trenutkov. —– David Debeljak, Dave

Vse lepo v 2015 in veliko odbitih podvigov v vertikali. —– Urša Rebec