Po zaključku tabora v Buzetu nekateri še nismo imeli dovolj skale in sonca. Prestavili smo se v vzhodni del Istre, ki je plezalno skoraj tako bogat kot območje okrog Buzeta. Spali smo v prijetnem apartmaju v Moščenički dragi, le nekaj minut hoje od morja. Ekipo smo sestavljali Klemen, Lan Z., Robi, Peter, Luka, Neža, Lan M. R., Anej, Ajda in jaz.

Prvi dan nas je večina izkoristila za zaslužen počitek s sončenjem na plaži in kopanjem v morju (na začudenje mimoidočih). MasterChef Marčič je bil iz neznanih razlogov še posebno lačen in je poskrbel za pravo kulinarično poslastico z mehiškimi tortiljami. Del ekipe pa je tudi ta dan izkoristil za plezanje, in sicer v Brseču, vrhunskem plezališču s čudovitim razgledom na morje. Klemnu je uspel »no fall day« z vzponi na pogled do 7c+, Peter, Lan veliki in Robi pa so uživala v krasnih dolgih sedemkah. Zvečer nas je s svojim kuhanjem razvajal starejši od Lanov.

Drugi dan smo plezali v Medveji, enem najboljšem Istrskih plezališč. Anej je plezal do 7b+ na pogled, Lan mlajši pa je smer s to oceno uspel poflešati z epskim fajtom v Villi Oraj. Gre za prvi del edine hrvaške 9a, ki pa si jo je prišparal za naslednjič. Peter in Lan st. sta plezala do 7b, Marčič pa je bil blizu uspehu v previsni 7a. Mrcina Klemen je posajtal Venga vecchio (8a).

Večina je drugi dan odšla domov, štirje borci pa smo si privoščili še en dan Medveje. Robi je podelal svoj projekt, Ledeno dobo, vzpon pa je celo posnet in čaka na objavo. Zanimivo je, da je to že njegov 3. 8a in že druga Ledena doba s to oceno. Tudi jaz sem zadnji dan končno uspel nekaj splezati; zvlekel sem se čez Giber (8a) in Criogenetico (8a+), obe pa definitivno spadata med najboljše smeri v Istri. Ajdo sta iz furanja safra zaradi poškodovanega prsta prebudila »ful luškana kužka«. Baje se ji je eden celo usedel v naročje, kar je vredno vsaj toliko kot 8a na sajt.

Istra je zakon, se kmalu vrnemo!

zapisal Jaka Šprah

Dobili smo se v soboto dopoldne v Roču, nato pa smo se vsi, razen tistih najmočnejših, ki so v Pandori opravili številne težke vzpone do 7c+, odpeljali plezat v plezališče Kamena vrata, ki se je s številnimi lažjimi in srednje težkimi smermi pokazalo za odlično izbiro. Bolj ali manj aktivno smo plezali do poznega popoldneva, nato pa smo se ob šestih odpravili na okusno večerjo v konobo Roč. Poleg golaža z domačimi fuži nas je vodja kuhinje celo počastil z okusno sladico. Po kakšni partiji taroka in druženju po sobah v lastni režiji nas je hitro premagala utrujenost in kajkmalu smo vsi pospali.

V nedeljo smo se po obilnem zajtrku razdelili – Kristian se je z mlajšimi udeleženci odpravil v razgledno Raspadalico, ostali pa smo plezali v Kompanju. Za en dan se nam je pridružila še Larissa, ki je izkoristila dobro formo in preplezala svojo prvo sedmico v skali. Najtežji vzpon do sedaj je ni ustavil in skupaj z vsemi ostalimi je plezala vse do mraka, ki je zaradi prehoda na zimski čas nastopil uro prej kot v soboto. Med vsemi vzponi velja omeniti tudi padec Eve V. med vpenjanjem četrtega svedra v drevesno krošnjo – praska na nogi ji bo vsaj nekaj časa v opomin, da se z nabrano vrvjo ne pada.

Tudi mlajši, ki so plezali pod robom Čičarije, so se dodobra utrudili – vsi so preplezali vsaj pet smeri in v Roč so se vrnili vsaj tako zdelani kot kompanjska ekipa, tako da na večerjo ni bilo treba priganjati nikogar. Tokrat so nam postregli odlične raviole z rukolo in sirom, žal brez poobedka. To ni bila prevelika težava, saj je imela večina udeležencev s seboj izdatne količine najrazličnejših sladkarij, ki so jih, kot se spodobi, bratsko razdelili med soudeležence in inštruktorje.

Zadnji dan smo se spet odpravili plezat na različne konce. Jaka in soplezalci so se odpravili že navsezgodaj, saj so imeli v načrtu podelati projekte v dveh plezališčih – Kompanju in Pandori. Žal niso preplezali vsega načrtovalnega, je pa Aneju uspelo v fizični 8b – Rocket max, Lan pa je obkljukal težko 7b+ Powder war. Maša je manj izkušene peljala v odlično začetniško plezališče Ponte Porton, kjer je lahko vsakdo nabiral prepotrebno kilometrino, ostali pa smo šli v nekoliko zahtevnejše zgornje sektorje Istarskih toplic. Sive plate in zasigani previsi so nas presenetili z za oceno zahtevnimi smermi stare šole (čeprav so smeri stare le nekaj let) in precejšnjimi razdaljami med svedrovci. Kljub temu smo splezali tudi nekaj težjih smeri, kjer se je pričakovano najbolj izkazal Robi, ki je med drugim flešal 7c. Iz plezališča se nam je, kot ponavadi zadnje plezalne dni, precej mudilo in nekateri starši so morali v Roču na svoje otroke malce počakati, nato pa se je večina odpeljala domov na zasluženo večerjo in počitek.

Tabor je odlično uspel in trije dnevi so minili, kot bi mignil. Ravno zaradi tega smo nekateri mladinci s Klemnom na čelu v Istri ostali še dva oziroma tri dni. Plezali smo na vzhodni obali Istre, padle pa so tudi številne težke smeri  – kogar zanimajo detajli, naj potrpi še nekaj dni, da objavimo še poročilo s podaljška.

Se vidmo na izletih in na zimskem taboru v Ospu!

Zapisal Peter Mastnak Sokolov

V soboto popoldne smo tisti vztrajnejši (Lan, Klemen, Maša, Tina, David, Pinti in jaz) preživeli v vlažni Mišji peči, kjer je kar mrgolelo tujcev, predvsem Nemcev. Čeprav smo (s)plezali le nekaj smeri, so bile te dovolj težke, da smo, ko je padel mrak, pošteno utrujeni z veseljem odšli na “pašto” v Červar. Med večerjo so se nam pridružile še Nina in dve Evi. Beseda je dala besedo in spat smo šli že krepko čez polnoč.

Naslednje jutro smo po, kot se spodobi, obilnem zajtrku, šli plezat v Medvejo. Po dolgi vožnji čez celo Istro smo prispeli na parkirišče. Plezališče poleg odličnih in mestoma precej zračnih smeri nudi tudi strm in trnjev dostop ter izpostavljeno vznožje. Sploh Lan in Klemen sta lahko med dostopom do sektorja Mali Jože dodobra obudila spomin na, pred 1982 leti in dvema dnevoma aktualen, križev pot – namesto križa štrik in ostala plezalna roba, trnovo krono pa je nadomestilo kar mediteransko rastje.

Že dopoldne nas je med plezanjem zmotil klic Bora Zupana – Grahuja, ki je bil eden redkih (ob Klariču, Štasu in Nejcu ter Vidu in Jerryju z družino), ki so se, kljub slabi napovedi, odločili poizkusiti srečo v Paklenici. Splezali so točno dve smeri – Nosoroga (ponoči, dve navezi z eno čelko) in Slovenski PIPS (močna burja). Sporočil je, da bodo zaradi slabega vremena tudi oni prišli v Istro. Točno okrog petih popoldne je prišlo sporočilo, da so prispeli v Červar. Ob omembi, da smo v plezališču, do koder je več kot ura vožnje, niso bili delovali zadovoljni, a so se med čakanjem na ključarja Lana zabavali s hojo po gurtni in pitjem piva.

Med večerjo (2,5 kg špagetov za šestnajst ljudi), smo izvedeli žalostno vest, da nas ta večer s svojo prisotnostjo ne bo mogel počastiti starosta in predsednik društva Matjaž Jeran (prav tako begunec iz Paklenice). Baje se je sobotno upanje, da bo travarica preprečila prehlad, izkazalo za jalovo, čeprav je bilo to prastaro zdravilo uporabljeno v precejšnji količini (morda je prišlo do predoziranja). Večer je minil ob pivu, debatah o kvaliteti alpinističnih odsekov (Kaj je bolje: AAO ali AO Matica?) in (trapastih) šalah. Za konec se lahko pohvalimo, da nas je kar enajst od šestnajstih spalo na štiridesetih kvadratih (ostali zunaj, v avtu/kombiju).

Naslednje jutro so nas prišli pozdravit tudi Jerry, Alenka, Nejc, Iza in Vid. Po zajtrku smo spakirali, počistili in šli plezat v Istarske toplice (Nina in obe Evi so šle v Pengari, Buzetski kanjon, Jerry & co. pa v Kompanj). Pinti je uporabil svoje zveze in dobili smo vodniček za (zaenkrat) tajne sektorje. Jaki, ki je v javni sektor Hallelujah cave prišel z očetom Andrejem že navsezgodaj zjutraj, ko nas je večina še spala, se je pridružil David, Klarič in bodoči alpinisti so šli plezat dolge smeri v Sv. Stijepana (abzajlali že s prvega štanta), ostali pa smo šli v sektorja Wellnes center in Dreaming Verdon.

Dostop je bil dolgi in vroč, plezarija naravnost odlična, ocene pa zelo prijazne. Kmalu so se nam pridružili tudi (bodoči) alpinisti. Klarič in jaz sva slikala Pintijevo odlično plezanje iz sumljivih fiksnih vrvi, Bor in Nejc pa sta preizkusila, kako metulji in zatiči (ne)držijo v zasigani skali. Ko je na plezališče padla senca, smo zakurili ogenj (žal razen ostankov pašte prejšnjega večera nismo imeli nič za speč) in naredili nekaj skupinskih slik.
Okrog sedmih smo šli domov in sklenili, da je treba vse skupaj še kdaj ponoviti.

Za konec je potrebno izpostaviti še dva odlična vzpona Gašperja Pintarja: Na pogled je preplezal smer American Gipsy in jo zbil iz 8b na 8a+, poleg tega pa je v drugem poskusu preplezal še smer Champs Elysees, 8a+. Drugi smo plezali smeri do 7b+. Nima veze – važno, da se pleza!

Zapisal: Peter