Razen Katje so vsi preplezali svojo prvo večraztežajko!

Gospod Debeljak je že na začetku počitnic oznanil, da gremo zadnji vikend balvanirat v Švico. Zaradi slabih vremenskih razmer (sneg, led mraz) se je Švica kmalu spremenila v Avstrijo, na koncu pa smo za dva dni pristali v Oplotnici, verjetno najboljšem slovenskem balvanišču. Z ekipo osmih bolderašov (Dave, Staš, Maša, Anej, Lan, Nejko, Miha in jaz) smo dva dni uživali v krasnih balvanih Pohorja.
Ob prihodu smo se zaradi mokre skale skoraj obrnili, a smo vseeno našli dovolj suhih oz. nekoliko manj mokrih bolderjev. V Oplotnici je ogromno balvanskih problemov vseh težavnosti in stilov: najdejo se fizični previsi, atraktivne kante, predvsem pa veliko tehničnih primeš-luft-pa-zjebeš-fiziko plat. V gozdu smo bili praktično sami, tako da smo nabrali veliko bolderjev vse do 7B+, končali pa smo šele kakšno uro po temi. Spali smo kar na cigana, v kombiju oz. ob njem, Staš pa je skuhal odlično pašto z zelenjavno omako (seveda niso manjkale bučke).
Tudi drugi dan smo plezali na polno, kvaliteto plezarije pa je najbolje povzel balvan »Glej in se čudi, kaj ti Pohorje nudi!«. Vseeno pa je bila koža v vedno slabšem stanju. Tako je Anej v nekem 7A+ bolderju stisnil »krimp« (grif je bil približno tako »dober«, kot da bi na steno prilepil kreditno kartico), tako je šla blazinica k vragu, kar je zanj žal pomenilo konec plezanja. Ostali smo fajtali do konca in kljub utrujenosti spet plezali skoraj do noči.

Naslednjič, ko se boste pritoževali nad kvaliteto slovenskih bolderjev ali pa nad rutino Mišje, se zapeljitedo Pohorja! Se splača 😉

Tokratni udeleženci izleta so bili Jenny, Ajda B., Živa, Ajda G., Ana, Jaka, Jakob, Nik, Julija, Lan in Anej. Zraven sva bila Maša in Dave. Začeli smo na levi strani Mišje in preplezali praktično vse smeri do vključno zlobne platke Sorinine. Trener Dave pravi, da ni vse v previsih, saj so plate dobra šola.

Počasi smo se premikali proti desni, kjer je Jaka suvereno opravil z Mičkeno do vrha (7a), potem pa naredil dva dobra poskusa v Hobitu in Minuletu. Še bomo prišli. Jakob si je odprl projekt v Jumbotu, pravi, da naslednjič zleze (če ne prej, bo idealna priložnost na družinskemu taboru v Ospu, ki bo v juniju). Živa je podelala stare dolgove in v prvo preplezala Tortugo (7b). Ajda G. in Nik sta napadla previsno Srečo vrtnice, ki pa bo počakala za naslednjič. Malček več sproščenosti in odločnosti pa bo. Anej je osvajal Deklico, a za osvojitev bo potreboval še kakšen obisk =). Lan si je ogledal Rock’n roll in nato na flash preplezal Minulet. Ni da ni! Jenny, Julija, Ana in Ajda G. so nabrale precej dragocenih metrov v skali, nekaj tudi v vodstvu. Bravo punce! Pa seveda na koncu ni manjkala mišjepeška gugalnica, tokrat sicer v miniaturni varianti.

Življenjski vzpon je uspel inštruktorici Maši, ki je uspešno preplezala Hobita 7c, svojo prvo te ocene.

Naslednjič gremo na organiziran izlet v plezališče 8. aprila – označite si datum na koledarčku. Potem pa bo počasi že čas za prvomajski tabor. V planu so Idrijski konci. Naj živi skala!

Več slik ni, ker je fotoaparat ostal doma (še naslovna je sposojena iz climbistria.com).

Strinjali smo se, da je bilo na izletu super, le naslednjič bomo šli raje v toplejše plezališče s krajšim dostopom :).

Klara Kejžar, vodja izleta

Zvestega popotnika sem ponovno spustil v svoje misli in odločitev, kam oditi, dejansko ni bila odločitev, temveč najbolj normalna stvar! Brez pomislekov sem se tokrat že petič podal v priljubljeni Fontainebleau, paradiž dobrega balvaniranja!

Ker sem po vsakem obisku vzdihoval od razočaranja, da je bilo treba oditi, sem tokratno potovanje razširil na mesečni obisk rajskih gozdov, navdihujočih skal in vasi, kjer se zdi, da je čas neka »brezčasna« dimenzija. Pod vtisom vsakodnevnih ogledov fotografij, filmov in pogovorov z ljubitelji »najlepšega Gozda«, sem, oborožen s pričakovanji dobre dogodivščine, odrinil iz vroče Ljubljane.

Dobrih štirinajst ur kasneje se kot vesoljec znajdem v tem okolju, po katerem sem toliko mesecev hrepenel. A navdušenost nad kamni in novimi spoznanji malce zamegli utrujenost od dolge vožnje. Vendar je dejstvo, da si končno tam, močnejše od ostalega. Novo jutro pomeni nov začetek in »misija« Bleau 2015 se lahko prične!

Avtomobilska navigacija se za določen čas pospravi v predal in nared smo, da se vklopijo možgani, prebudi plezalni instinkt in da vsakodnevno življenje zamenja trenutek, ko živimo najboljši čas svojih življenj.

Tudi tokrat sem za zatočišče in oazo počitka izbral kamp »Les Pres« v vasici Grez sur Loing. Mesečna avantura se je pričela z namenom, da obiščem čim več področij, kjer še nikoli nisem plezal, da spoznam ljudi, ki bi lahko podelili izkušnje iz »Gozda« in da odklopim vse ostalo, kar je v »raju« nepomembno.

Osvobojen od številk, ocen in drugih stvari, ki dušo otežujejo, sem z rahlo zadržanostjo prijel skalo in se predstavil. Ponovno tu, da zapleševa novi ples! Prvi koraki so, seveda, kot po navadi malce težji, a iz dneva v dan je okorelost manjša, čvrst prijem in vez prijateljstva s skalo se počasi in vztrajno krepita.

Kot zvesti urednik Facebook strani, ki sliši na ime FontainebLove, sem priložnost, da sem tu, izkoristil tudi za druženje z ljudmi iz »Gozda«. Ker je tamkajšnja plezalna srenja v določeni meri malce zaprta, je bilo veselje ob srečanju z legendama, kot sta Jo Montchause in Marc Le Menestrel še toliko večje. Obrazi, ki jih drugače vidimo le na fotografijah ali filmih, o katerih malce težje izvemo kaj več kot le gola dejstva, kaj so splezali, so kar naenkrat pred nami in tvorijo nekakšno polnost celotnega potovanja. Za kaj več o »Legendah« vas bom pustil še čakati. Vabljeni se, da v kratkem izveste kaj več o njih na prej omenjeni FB strani!

Splet »naključij«, »v nulo zadetih« dogodkov, je celotno plezalno dogodivščino postavljal na popolnoma drugačen nivo. Plezanje v Fontainebleau-ju ne more biti drugačno kot vrhunsko, zagotovo gre za edinstveno področje na svetu, kjer je tolikšno število kamnov na takšnem, razmeroma majhnem področju … Številke balvanskih problemov se tu štejejo v deset tisočih … Verjetno okoli 30 tisoč, vendar bi bilo kakršno koli natančnejše zaključevanje o številu brezpredmetno, ker je to področje še vedno v razvoju in se vsako leto širi.

Torej, Bleau vsekakor ni nekakšen starček, ki je najboljše čase že doživel, vendar je bolj podoben postavni mladenki, ki v sebi skriva marsikateri, za zdaj, še neodkriti čar! Vse to pa govori v prid razmišljanju, da je uživanje v naravnem okolju, spoznavanje novih obrazov, prestopanje »barier« lastnega uma in spoštovanje tistega, kar nam je vsem dano, veliko večje in pomembnejše kot le prazne številke preplezanih »stvari«. Trenutek, ko se zaveš, kje se nahajaš, ko vidiš v okolju, ki te obkroža, tudi z zgodovino, ko zreš v balvanske probleme, ki so pomikali plezalne meje naprej, začutiš polnost bivanja, ki vse ostalo potiska na stran.

Rad bi se zahvalil še prijateljem, Luki, Dejanu in Jaki, ki so predstavljali celoto omenjenega potovanja in skupaj z mano odkrivali lepote »Gozda«, ki drugače kot navdušiti enostavno ne zna!

Zapisal Jure Jeraj.

Vikend po tekmi smo imeli izlet na balvane v Vitovljah. Šola je zdesetkala udeležbo. Mi, ki smo šli, smo se imeli super. Zbirali smo vrhove, iskali bolderje, si ogledali vse osmice za bodoče projekte, pobirali klope s sebe in z dreves češnje.

Za njegove uspehe so zaslužni predvsem resni in dobri treningi v Plezalnem centru Ljubljana, velika motivacija ter odlični trenerji Katarina in Klemen Kejžar ter David Debeljak.

Ponosna ekipa DRPK

V soboto popoldne smo tisti vztrajnejši (Lan, Klemen, Maša, Tina, David, Pinti in jaz) preživeli v vlažni Mišji peči, kjer je kar mrgolelo tujcev, predvsem Nemcev. Čeprav smo (s)plezali le nekaj smeri, so bile te dovolj težke, da smo, ko je padel mrak, pošteno utrujeni z veseljem odšli na “pašto” v Červar. Med večerjo so se nam pridružile še Nina in dve Evi. Beseda je dala besedo in spat smo šli že krepko čez polnoč.

Naslednje jutro smo po, kot se spodobi, obilnem zajtrku, šli plezat v Medvejo. Po dolgi vožnji čez celo Istro smo prispeli na parkirišče. Plezališče poleg odličnih in mestoma precej zračnih smeri nudi tudi strm in trnjev dostop ter izpostavljeno vznožje. Sploh Lan in Klemen sta lahko med dostopom do sektorja Mali Jože dodobra obudila spomin na, pred 1982 leti in dvema dnevoma aktualen, križev pot – namesto križa štrik in ostala plezalna roba, trnovo krono pa je nadomestilo kar mediteransko rastje.

Že dopoldne nas je med plezanjem zmotil klic Bora Zupana – Grahuja, ki je bil eden redkih (ob Klariču, Štasu in Nejcu ter Vidu in Jerryju z družino), ki so se, kljub slabi napovedi, odločili poizkusiti srečo v Paklenici. Splezali so točno dve smeri – Nosoroga (ponoči, dve navezi z eno čelko) in Slovenski PIPS (močna burja). Sporočil je, da bodo zaradi slabega vremena tudi oni prišli v Istro. Točno okrog petih popoldne je prišlo sporočilo, da so prispeli v Červar. Ob omembi, da smo v plezališču, do koder je več kot ura vožnje, niso bili delovali zadovoljni, a so se med čakanjem na ključarja Lana zabavali s hojo po gurtni in pitjem piva.

Med večerjo (2,5 kg špagetov za šestnajst ljudi), smo izvedeli žalostno vest, da nas ta večer s svojo prisotnostjo ne bo mogel počastiti starosta in predsednik društva Matjaž Jeran (prav tako begunec iz Paklenice). Baje se je sobotno upanje, da bo travarica preprečila prehlad, izkazalo za jalovo, čeprav je bilo to prastaro zdravilo uporabljeno v precejšnji količini (morda je prišlo do predoziranja). Večer je minil ob pivu, debatah o kvaliteti alpinističnih odsekov (Kaj je bolje: AAO ali AO Matica?) in (trapastih) šalah. Za konec se lahko pohvalimo, da nas je kar enajst od šestnajstih spalo na štiridesetih kvadratih (ostali zunaj, v avtu/kombiju).

Naslednje jutro so nas prišli pozdravit tudi Jerry, Alenka, Nejc, Iza in Vid. Po zajtrku smo spakirali, počistili in šli plezat v Istarske toplice (Nina in obe Evi so šle v Pengari, Buzetski kanjon, Jerry & co. pa v Kompanj). Pinti je uporabil svoje zveze in dobili smo vodniček za (zaenkrat) tajne sektorje. Jaki, ki je v javni sektor Hallelujah cave prišel z očetom Andrejem že navsezgodaj zjutraj, ko nas je večina še spala, se je pridružil David, Klarič in bodoči alpinisti so šli plezat dolge smeri v Sv. Stijepana (abzajlali že s prvega štanta), ostali pa smo šli v sektorja Wellnes center in Dreaming Verdon.

Dostop je bil dolgi in vroč, plezarija naravnost odlična, ocene pa zelo prijazne. Kmalu so se nam pridružili tudi (bodoči) alpinisti. Klarič in jaz sva slikala Pintijevo odlično plezanje iz sumljivih fiksnih vrvi, Bor in Nejc pa sta preizkusila, kako metulji in zatiči (ne)držijo v zasigani skali. Ko je na plezališče padla senca, smo zakurili ogenj (žal razen ostankov pašte prejšnjega večera nismo imeli nič za speč) in naredili nekaj skupinskih slik.
Okrog sedmih smo šli domov in sklenili, da je treba vse skupaj še kdaj ponoviti.

Za konec je potrebno izpostaviti še dva odlična vzpona Gašperja Pintarja: Na pogled je preplezal smer American Gipsy in jo zbil iz 8b na 8a+, poleg tega pa je v drugem poskusu preplezal še smer Champs Elysees, 8a+. Drugi smo plezali smeri do 7b+. Nima veze – važno, da se pleza!

Zapisal: Peter