Dobili smo se pred Plezalnim centrom ob devetih in se nato s starši odpeljali na Primorsko. Vožnja nam je zaradi zastojev pred Postojno vzela precej več časa od pričakovanj, a je bila slaba volja pozabljena, čim smo na polnem parkirišču izstopili iz avtomobilov.
Najprej smo se okrepčali z odličnimi palačinkami, za katere je poskrbela Anina mama, nato pa smo se po hitrem postopku odpravili proti sektroju Paralelle oziroma Mano di fatima, kjer smo za vsak slučaj najprej ponovili prevezovanje, nato pa se je mladina zagnala plezat – padle so številne smeri vse do 6c.
Topel, skoraj vroč dan je ob dobri plezariji in obilici hrane v nahrbtnikih minil, kot bi mignill, kljub temu pa smo bili, ko smo se malce pred šesto odpravili nazaj proti parkirišču, kar pošteno utrujeni in pravi užitek je bilo sesti na udobne avtomobilske sedeže. Vožnja nazaj je potekala precej hitreje in z manj zastoji od vožnje proti plezališču, kjub temu pa je bil že pred našim prihodom v Ljubljano nad mesto padel mrak.
Na tem mestu si vsi udeleženci zaslužijo pohvale za visoko motivacijo in borbeno plezanje, posebej pa velja izpostaviti Andraža, ki je na izletu zabeležil prve preplezane metre v skali na štrik.

Se vidimo na prvonovembrskem taboru v Buzetu in naslednjem izletu – upam, da v večji zasedbi z enako željo do plezanja.

Zapisal Peter Mastnak Sokolov.

Nabirali smo žajbelj, se slikali, prehranjevali in imeli fajn.