Ekipa je cel dan uživala na soncu ter plezala smeri od ocene 3, pa vse do 7a+ (Maks je uspel v Sužnjih vertikale). Dneva je bilo še prehitro konec, vendar so vsi uspeli preplezati vsaj 5 smeri.

Zapisala inštruktorica Maša

Vabljeni k ogledu galerije in še na katerega od izletov ali taborov v naravi (v Osp se na tabor vrnemo že med zimskimi počitnicami :)).

Razen Katje so vsi preplezali svojo prvo večraztežajko!

Prvi dan se je večina ekipe odločila za Mišjo peč, najljubšo destinacijo močnih slovenskih plezalcev. Plezalo se je na polno, mladina je bila močna in ambiciozna, tako da so napadli veliko težkih projektov vse do 7c+.
Midva s Petrom sva bila že nekoliko naveličana Miške, tako da sva plezala v Ospu, in sicer v sektorju Nad vasjo, ki je znan po old-school platah. Petru je uspel odličen dan, splezal je 7a, 7a+ in 7b, vse v drugem poskusu.
Zvečer so nekateri igrali košarko ali uživali v hazarderskih igrah s kartami, drugi pa smo občudovali okoliško agrikulturo in se malo izobrazili o najrazličnejših rastlinah.

Drugi dan je bila na vrsti Babna, najbolj »ljudski« sektor ogromnega Ospa. Nek pogumen in navdahnjen človek je nekoč (verjetno po kakšnem pivu) dejal: »Če ne plezaš, tudi pasti ne moreš. A ni nobenega veselja v tem, da celo življenje preživiš na tleh.« Zelo lepo in inspirativno, a ta dan se s tem nismo mogli ravno strinjati. Jebiga stari, včasih pač ne gre in takrat se zdi preživljanje življenja na tleh nadvse mamljivo, še posebej če so v igri čokoladni piškoti.
Kljub utrujenosti in vročini pa so imeli nekateri prav produktiven plezalni dan. Katja je branila klubsko čast in nabrala lepo število smeri. Premaknili smo se tudi v spodnji sektor, kar je za nekatere pomenilo samo drugo lokacijo za ležanje na ruzakih, motivirani del ekipe pa je nadaljeval s fajtanjem.
Večer je bil spet aktiven. Pokeraška ekipa je nadaljevala z igro, nekateri pa smo se raje igrali s frizbijem.

Zadnji dan je bil spet čas za Mišjo. Tokrat smo plezali v skrajno desnem delu, ki se ga je prijelo ime Hladilnik, saj gre za najhladnejši del stene, ki je cel dan v senci. Lan je imel odličen dan, saj je uspel na fleš preplezati Reksija (7b). Mlajši del ekipe je ugotovil, da tudi nepriljubljene smeri v desnem delu Mišje sploh niso tako slabe.

Po plezanju so nas pričakali starši in odšli smo domov na zasluženo večerjo.

Pridružite se nam na kakšnem poletnem taboru, vsak od njih je preverjeno nepozaben!

Tako kot vsako leto, smo tudi letos izpeljali že tradicionalni zimski tabor v Ospu, tokrat z rekordno udeležbo. V platah in previsih najboljših slovenskih plezališč smo uživali udeleženci Klemen, Zarja, Jaka J., Ana, Nika Š., Neža F., Anej, Timna, Nik, Eva Dana, Natan, Ajda V., Nika P., Eva D.; pridruženi mladinci Jaka Š., Luka, Ajda L., Kristina, Klara in Neža N. ter pretežno poškodovana inštruktorja Blaž in Peter.

Dobili smo se v nedeljo, 26. februarja, pred hostlom slovenske alpinistične legende Silva Kara, prav sredi Ospa. Neplezalno prtljago smo  pustili v svojih sobah in nato šli plezat v zimzeleno Babno, kjer smo se razdelili v dve skupini. Tisti manj izkušeni so se pod Blaževim nadzorom ogreli v lažjih smereh povsem na levi strani, sam pa sem se z bolj izkušeno ekipo odpravil povsem desno. Padle so klasike kot so Čauko, A tout coeur, kasneje pa tudi umetni Maudit in druge. Tik pred sončnim zahodom smo bili priče najboljšemu vzponu dneva. Jaka Jaki se je na fleš sprehodil čez legendarno in težko 7b+, Fragile.

Na večerji sta se nam pridružila še Jaka Š. in Anej, ki sta dan preživela na izbirnem treningu slovenske plezalne reprezentance. Po večerji sva se z Jakom Š. odločila, da se čez dan nisva dovolj naplezala, tako da sva s čelnimi svetilkami za poobedek splezala še Medo-ta, najlažjo večraztežajko v Veliki steni. Zvečer smo se zabavali z družabnimi igrami in drugimi bolj ali manj socialnimi aktivnostmi (Jaka Š. je med drugim iskal severnico in ugotovili smo, da ve o plezanju precej več kot o astronomiji).

Ker nas je bilo res veliko in bi za prevoz do Črnega Kala potrebovali preveč voženj, smo se tudi drugega dne odpravili v Babno (brez mladincev, ti so šli v Mišjo peč). Preplezali smo vse lažje smeri v desnem delu na čelu s Čebelico Majo. Anej, Jaka in Lan so opravili s prijazno 7b klasiko Daleč stran je sodni dan, da ostalih vzponov v šesticah in sedmicah niti ne omenjam. Med drugim je marsikatera srednješolka zabeležila prvi pravi padec v skali v vodstvu, za kar si brez dvoma vse, ki so tako doživele tak ognjeni krst, zaslužijo velike pohvale za neustrašnost. Kasneje smo se premaknili v sektor Nad vasjo, kjer so plezali le še najbolj zagnani. Dekleta so ugotovila, da se je za 6a tu treba potruditi precej bolj kot v Babni, Anej pa je med drugim ugotovil, da bo moral za vzpon v Osapskem pajku (8c) pojesti še precej žgancev. Po večerji (piščanec v smetanovi omaki s krompirjem), smo si ogledali še štiri plezalne filme iz velike Silvove kolekcije in nato izmučeni od plezanja in življenja popadali v postelje in zaspali kot zaklani.

Ker je zadnji dan obetal malce slabše vreme (čeprav na koncu ni padla niti kaplja), smo si previsno  Mišjo peč prihranili za torek. Malce utrujena je večina preplezala nekaj lažjih, a zoprnih smeri v levem delu, na primer Jožetovo, Bradavičarko, Naritka Mitka in druge. Luka je preplezal balvanski 6c, posvečeno svojemu imenu, Lukovo.  Od težjih vzponov velja omeniti predvsem vzpon Kristine v Minuletu (7b+) in Lanov prvi 7c, Hobit. Ko so bile mišice res že povsem izpraznjene, smo se premaknili v osrednji del in občudovali neverjetno moč ter dolge padce Jaka Š. v Corridi (8c). Ker je smer zelo previsna in gre povsem do vrha stene, smo jo kasneje z veseljem izkoristili za gugalnico. Da je lahko prav vsak prišel dovolj visoko, da je bilo guganje prijetno, je Jaka v prvih svedrih pustil pravo pravcato verigo kompletov, ki je pomagala, da je lahko vsakdo prišel nekaj metrov nad vstop (ali pač?).

Okrog petih so nas v Ospu pričakali starši in svoje ter izposojene otroke odpeljali domov. Tabor je bil brez dvoma zelo uživaški in uspešen. Tistim, ki niste prišli, je lahko res žal. A brez panike: popravni izpit bo že med prvomajskimi počitnicami…

Zapisal Peter Mastnak Sokolov

V soboto dopoldne se je plezalna druščina zbrala v kampu Vovk. Temperature znajo biti junija res že precej poletne, a je najboljša slovenska plezalna destinacija vedno dobra izbira, saj se tu najde nekaj za vsakogar.
Ekipa se je razdelila na tri dele: nekateri so se v družbi staroste Jerryja in Nine odpravili v Črni Kal, ki je odličen za plezanje količine in dobro tehniko. Žal pa je bila stena precej na soncu, zato so »v strahu pred opeklinami, sončarico in halucinacijami« (kot se je izrazila Luna) raje vrgli karte, potem pa pobegnili na morje. (Op. urednika; kartali so mladinci. Poleg sonca na vrhu smeri je bila pod drevesi prijetna senca. Mladincem se verjetno bolj ni dalo. Staroste in družine smo besno plezali. Odkrili smo ultra plezalno družino Kralj-Strnad, ki je dobila novo ime – “Družina veveric”; ena od mam je celo prvič plezala).
Nekaj članov tekmovalne skupine se je z najmočnejšim inštruktorjem Klemnom odločilo za najbolj hardcore plezališče na tem koncu, Mišjo peč, kjer so napenjali bicepse v težkih previsnih smereh. Čeprav v Mišji nihče ni splezal česa hudo odmevnega, so se oblikovali ambiciozni cilji za prihodnost.
Nekaj se nas je z Davidom odpravilo tudi v kraljestvo kapnikov, veličastno Pajkovo streho pod veliko steno Ospa. Ob prihodu nas je pričakalo presenečenje: jezero, ki je nastalo zaradi obilnega deževja (za razliko od ekipe iz Kala morja sploh nismo rabili). Bilo je razmeroma majhno, a se do nekaterih smeri sploh ni dalo priti brez prečkanja vode. Zaradi spolzkega blata je bila stvar še bolj zanimiva, tako da se je Peter kar dobro namočil v vodi. Vseeno smo se lotili plezanja: z Davidom sva se lotila Magične gobe, ene največjih klasik Ospa, ki je vsekakor vredna svoje slave, ostali pa so uživali v čudovitih vzdržljivostnih klasikah, ki jih ponuja Luknja (med drugim je Tina poflešala Pikapoko, 7b+) in se napenjali v projektih.
Po prvem dnevu je del ekipe odšel domov, del pa nas je ostal čez cel vikend. Zvečer smo pojedli improvizirano večerjo in zakurili ogenj, ob njem pa si namesto taborniških zgodbic in prepevanja govorili (bolj ali manj primerne) vice.

V nedeljo je bila napoved precej slabša, a smo jo vseeno odnesli brez dežja. Tudi tokrat smo se razdelili v tri skupine: prva ekipa se je odpravila v Babno, kjer je bila podobno kot prvi dan bitka z vročino, v kateri pa so bili plezalci bolj uspešni. Midva s Petrom sva se spet odločila za veliko steno v  kombinaciji z Luknjo. Žal je v ta težkih smereh malo zmanjkalo, kar je pri nekaterih povzročilo »malo« nejevolje in jeze, a je tudi to del plezanja.
»Ta močni« so se s Klemnom spet odpravili v Mišjo, kjer je Anej posajtal JSFK (7c+) in s tem pokazal, da je že v polni formi po poškodbi prsta.

Zaključek sezone je vedno odlična priložnost za plezanje v dobrih smereh in, še pomembneje, v dobri družbi.

Pridružite se nam naslednje leto!

Zapisal Jaka Šprah

Jasno so se zgodile grupacije po zmožnostih, zaplezali smo v mnogih plezališčih. Prva je odkorakala naveza Pinti-Bor v veliko osapsko steno, namenila sta se v Vražjega Roberta, “klini so še na mestu”, detajl bo Pinti še obiskal. Sledile so družine, zavile so v Glinščico in se po nevihti pridružile nam, ki smo se navijali v klasično odličnih mišjepeških zlizarijah. Kako paše biti praktično sam v enem izmed najboljših svetovnih plezališč, razmere odlične! Glavnina društvene vojske pa je pod vodstvom šefice Nine nizala vzpone v Babni. Tukaj so bili očetje, ki še niso plezali, seveda s sinovi, ki so splezali tudi do 10 smeri, tukaj so bila mnoga dekleta, ki so obvladovala platke in stiskala škraplce.

Sledil je večer, sprejeli smo še nekaj zapoznelih fac, spekli vse čevape, pohodili gurtno, jahali konje, si podajali frizbije, odkorakali do meje z Italijo, dali spat vrtčevske otroke in v polni temi končno zakurili ogenj. O kako je grel premražena telesa postavljena v pristno burjo – nič kaj poletno ni bilo. In smo peli. Dušan mojster inštrumentov in besedil je držal pobudo, druščina se je trudila in običajno smo po refrenu menjali komade. Bo že držalo, da bo potrebno uvesti dodatno fazo v naše treninge: po raztezanju sledijo pevske vaje. Edino na pevskem področju smo zares šibki.

Nedeljsko sončno jutro nas je spremljalo ob pospravljanju tabora, zopet smo se raztepli v Miško, Kal in pod ter v veliko ospasko steno. Kmalu po prihodu v Kal nas je doseglo moderno digitalno sporočilo spremljevalne ekipe, mame so bile v vlogi dvojnega preverjanja in nam poročale: “Anej je v tretjem poizkusu “spičil” Sonce v očeh (8a+), Lan pa Tortugo (7b+)”. Še preden se je poleglo črnokalsko slavje med nami ljubitelji plat, že smo na FB zapazili uspešen vzpon v Bitki s stalaktiti (8b), ki so ga zmogle roke našega silaka Jake. Medtem smo za mlečnozobce uredili adrenalinski park med drevesi Črnega Kala – koliko veselja na eni sami vrvi ;). Ja, tudi to bomo še ponovili.

Pod večer smo opravili še nakup v priročnem Decathlonu tik čez mejo v Ospaski dolini, tako da je društven inventar bogatejši za velikanski šotor, ki bo služil kot kuhinja in shramba na poletnih taborih.

Ob poznem prihodu domov smo priročno stvari pustili napokane po avtih, saj se čez tri dni začenja tabor Trenta z 19 mladoletniki, dan kasneje pa se odpelje karavana treh kombijev na megatabor Frankenjura.
Vsi člani in nečlani, začetniki in izkušeni, ki vas mika plezalno počitniška pustolovščina v naravi vabljeni na tabor v Bohinj. Lahko si izberete termin, ki vam bolj ustreza, od 11. do 17. julija ali od 18.  do 24. julija. Ta zelo zagnane bomo “špičili” na taboru v Kotečniku (15. – 21. avgust) in na Intenzivnih mladinskih pripravah (24. – 28. avgust) v PCL. Vse pa seveda vabimo, da proste počitniške dni preživite na naših počitniških plezalnih šolah, ki jih vse poletje tedensko izvajamo v Plezalnem centru Ljubljana.

Hvala za udeležbo … kot smo zapeli ob ognju: “spimo, letimo, gremo mi po svoje, stene nas čakajo!”

V tem vikendu se je splezalo tudi nekaj večraztežajnih smeri, in sicer:
Bor-Maša: Medo,
Pinti-Peter: Svinjam diamante,
Lan-Staš: Netopir.

Dokumentarni film predstavlja plezanje Klemna Bečana in njegov prispevek k razvoju plezanja v Pajkovi strehi v Ospu, kjer se nahajajo najtežje smeri v tem delu Slovenije. Klemen je v strehi od leta 2007 opremil in preplezal sedem smeri, vključno z najtežjima Halupca 1979 (9a) in Waterworld (9a), ki jo je Klemen preplezal pred nekaj meseci. Zadnja smer, ki jo je opremil, je 180 metrov dolga smer Bala Bala, ocenil pa jo je z 8b. V filmu je predstavljena tudi prva ponovitev smeri Waterworld, ki jo je opravil Domen Škofic, o plezanju smeri Bala Bala pa spregovori tudi Martina Čufar Potard.

Ogled filma je brezplačen in glede na navdušenje tistih, ki so ga že videli, se ga res splača videti! 🙂

Za pokušino si poglejte uvodno špico filma.

[vimeo id=”98536286″ width=”600″ height=”350″]