Kakšna dva meseca nazaj sem dobil mail, v katerem je pisalo, da gremo s starejšimi mladinskimi skupinami prvi vikend aprila v Paklenico. V hudem februarskem mrazu se je topla aprilska Paklenica zdela še zelo daleč, toda ob številnih vsakodnevnih obveznostih je april prišel zelo hitro.

Gremo, akcija!

V petek pridem v PCL z vsemi potrebnimi stvarmi, odvodim trening skupine 13-15 let, nato pa v Lidl po hrano – DRPK časti! Z Marčičem sva kupila poln voziček hrane in pijače – toliko, da smo ves proviant kar težko zložili v avte. Peljali so Jan, Kern, Anaja in Maša, z njimi pa smo se peljali Jaka, Verdellis, Jona, Kaja, Katja 2x, Luka, Tina 2x, Valentin, Maj, Andraž in jaz.

O tem, kako je potekala vožnja v ostalih avtih, težko napišem kaj konkretnega, lahko pa rečem, da je v Mašinem avtu pot minila brez večjih težav, če izvzamemo, da so slovenski policisti na meji želeli videti vozniško in prometno. Ob bolj ali manj kvalitetni glasbi od Dubioze in Die Antwoord, do največjih hitov slovenskega popa, se vožnja sploh ni vlekla. Ko smo malo pred polnočjo prispeli v kemp Anića kuk, smo se najprej ob pivu dogovorili, kaj in kako bomo plezali v soboto in šele nato šli postavit šotore. Preden smo šli spat, je bila ure že ena preč.

V soboto smo se po zajtrku dokaj hitro spravili iz kempa in s skrivanjem v prtljažnikih uspešno privarčevali na vstopnicah za narodni park (*stališče pisca ne izraža mnenja vodstva DRPK :)). Brez dvoma se je najbolj naplezal Jan, ki je najprej peljal Maja in Valentina v Nostalgijo (odličen 6b v Aniću), nato pa še Katjo G. in Jono v superklasično 6a+ Velebitaško (takisto v Aniću), kar je skupaj naneslo 700 metrov plezarije. Velebitaško sta pod Kernovim nadzorom prav tako (pre)plezala Luka in Andraž, sestri Arnšek pa sta zlezli eno izmed krajših večraztežajnih smeri v kanjonu. Jaka in Tina V. sta šla frikat, da se je Tina lahko vplezala, nato pa sta na hitro “spičila” Johnnyja (7a, 200m) v Debelem kuku.

Sam sem Katjo M. in Verdellisa peljal plezat Funkcijo (oblike f(x)=x^(2n+1)). Jan naj bi v petek izrazil željo, da se ne bi vlekel po “brezveznih 6ajih”, a izkazalo se je, da 6aji v Paklenici gotovo niso brezvezni in da z njimi ni šale. Toda pojdimo lepo po vrsti. Prva dva raztežaja, štirico in petico, smo preplezali zelo hitro in že smo bili pod najtežjim raztežajem – zloglasno počjo, ocenjeno s 6c+. Plezal sem počasi in previdno, zdelo se mi je že, da imam prost vzpon že v žepu, ko mi je tik pred koncem vzpona odneslo nogo. Škoda! Povlekel sem se do štanta in povaroval Katjo in Jana. Jan je nekajkrat padel (nič ne bo s Kernovim spoštovanjem), Katja pa je zlezla, za kar si zasluži iskrene čestitke (in spoštovanje Kerna ter še koga drugega)! Nato sta sledila dva bolj ali manj platasta raztežaja, ki pa nista bila mačji kašelj, saj je bil tisti z oceno 6a za Verdellisa prevelik zalogaj. Do vrha nas je čakalo še 150 metrov kaminov (sami 6aji), ki smo jih ob stalnem poslušanju Janovega jamranja plezali okrog tri ure. Toliko o brezveznih 6a cugih!

Ko smo sestopili, je bila ura že tako pozna, da ni bilo časa še za eno smer, tako da smo takoj odštopali v kemp, kamor so se že pred nami vrnili vsi razen Jana, Katje G. in Jone, ki so se z Anića vrnili šele po deveti. Jaka, Marčič in jaz smo se šli še skopat v ne preveč toplo morje. Ko smo se vrnili v kemp, smo se počasi spravili delat večerjo. Z manjšimi težavami smo prižgali plinski žar in na njem pozno v noč pekli zelenjavo in meso. Dobra hrana, domače dobrote in osvežilna pijača so poskrbeli za dobro voljo pozno v noč.

V nedeljo smo še malo zalimani vstali, podrli šotore in šli plezat malo kasneje kot dan poprej. Miha in Jaka sta v Debelem kuku preplezala dvestometrski 7b Drugi program, Nekdanje korenjakinje so preplezale dva raztežaja Domžalske in nato zaradi narazen navrtanih svedrov v tretjem raztežaju obrnile, Jan je cvetke in carje peljal plezat nekaj krajših večraztežajk, nekateri pa so šli frikat. Maj, Katja G. in Valentin so v Hramu preplezali smer Gerovit – bravo vsem za prvo sedmico v skali!

Sam sem Marčiča in Katjo M. peljal v Pezzolatovo Senza Pieta v Debelem kuku. Zloglasna prečka nam ni povzročala težav, pa tudi zaguljeni 6aji v nadaljevanju smeri nam niso preveč belili las. Plezanje je potekalo gladko, abzajl pa se nam je malo zavlekel. Za naslednjič: ko je vrv prosta, pač lahko začneš s spustom, tudi če soplezalca na sidrišču pod sabo ne slišiš.

Po plezanju sta se dva avta odpeljala naravnost domov, ostali pa smo šli še jest k legendarnemu Dinku. Nema Dinka do Dinka!

Bilo je super – hvala Janu za organizacijo ter mladini za udeležebo in sceno.

Ponovimo čim prej!

Zapisal Peter Mastnak Sokolov

Še vtisi Maja, udeleženca akcije:

Vodja akcije v Paklenici je bil Jan Podgornik.

Že v četrtek sta v Paklenico prišli inštruktorica Laura (tudi vodja lanskega tečaja) in Tjaša, lanska tečajnica na večraztežajkah in po novem del ožje ekipe. V petek sta punci plezali Kapitana Pelinkovca. Tjašo je fasiniralo kako se položna plata naenkrat spremeni v previs 🙂 Zvečer je prispela še ostala ekipa, kateri se je pridružil še devetletni Nejc.

V soboto je bilo na programu zgodnje vstajanje. Seveda je treba razločevati med frikovsko (vse, kar je pred deveto, je prezgodaj) in hribovsko (kdor ne vstane pred peto, je softič) definicijo zgodnjega, večina se je odločila za nekaj vmes. Vsaka naveza se je spravila v svojo smer, večina pa se nas je odločila za veličastni Anića kuk. Lan in Staš sta uživala v klasiki 50 and life to go (6c+, 200m), ki jo je Lan uspel preplezati prosto. Robi je z Janom  svojo splezal prvo »proper« večraztežajko, The show must go on (6c, 280m). Kern in Jaka sta napadla Agricantusa, 200-metrski 8a v Stupu. Jaka je opisal plezanje v smeri:
“Smer ponuja krasno plezarijo v odlični skali, težki raztežaji pa so precej previsni in zračni. Oba sva brez večjih težav splezala do najtežjega cuga, ki je meni uspel v drugo, Kernu pa je zaradi utrujenosti in lukenj v prstih malo zmanjkalo. Čakal naju je še »zloglasen« 7b raztežaj, v katerem te vsaka luska pozdravi z edinstvenim donenjem in lahko samo upaš, da se ti ne bo kaj odlomilo. Grifi so med mojim plezanjem nekako kljubovali zakonom fizike in ostali v steni, Kernu pa se je tik pred koncem cuga odlomil stop. Pod vrhom stene sva srečala še Nejca, ki je z »atijem« Jerryjem čisto samostojno splezal Brid za veliki čekić. Mali obvlada!”

Nekateri bivši tečajniki so zabeležili svoje prve samostojne vzpone. Mišo in Matej sta splezala Domžalski (6a, 120m) in nadaljevala v Brid za veliki čekić. Maja in Miha pa sta splezala Mosoraški (5c+, 350m).

Po plezanju smo se šli namočit v morje. Zaljubljenemu paru, ki je užival v romantičnem sončnem zahodu, je prizor popestrilo še nekaj glasnih prešvicanih plezalcev, ki so (ne preveč graciozno) skakali v vodo. Zvečer v družbi piva in čevapov, ki jih je spekel žarmojster Lan, uživali ob razpravljanju o svojih vzponih.

Drugi dan smo si večinoma vzeli bolj na izi, najpopularnejša stena pa je bil Debeli kuk. Lan, Laura in Jan pa so uživali v klasiki Big wall speed climbing (6c+, 220m).  Kern in Robi sta napadla Sedmi kontinent (7b, 200m), kjer jima je žal zmanjkalo časa. Miha in Lan sta namreč hitela domov, saj sta morala v nedeljo zvečer odvoditi še Začetni tečaj tehnike in kondicije. Družinski navezi Jery-Nejc se je v PIPS-u pridružila Nina in bila navdušena nad vodniškim pristopom Jeryja.
Bivši tečajniki so plezali Zgrešeno in Catch the Rainbow. Jaka in Staš sta se podala v ultra-fotogenično smer Bears on toast. Pravita, da je bila skoraj tako dobra, kot izgleda na fotkah.

Pakla je se tudi letos izkazala za idealno destinacijo, se vrnemo kmalu!

Za vikend 1. in 2. oktobra se je ekipa več kot 25-ih raznolikih plezalcev odpravila plezat v legendarno Paklenico. Nekateri (predvsem družine s podmladkom) so se zadrževali v kanjonu na enoraztežajnih smereh. Jakob Pogačar trenira v tekmovalni skupini, rad pa gre tudi v naravo. Splezal je 6b, več 6a-jev in kup petic. Oči Andrej pa je na “top-rope” pridno plezal za sinom. 🙂 Na druženju je bil tudi 11-letni Tevž Repovž iz pripravljalne skupine, ki pravi, da je Pakla super! Oče Repovž je bil glavna faca sobotnega večernega piknika. Za odlične čevape, pertuničke, bučke in še kaj smo mu vsi hvaležni. 🙂

Del inštruktorske ekipe plezalnega centra, kar nekaj mladincev in kakšen pridružen član pa so plezali večraztežajne smeri. Prvi dan, ko je bilo bolj stabilno vreme, je bil glavni dan za večje vzpone. Jery in Blaž sta preverila, kako težek je Cupido (8a) in povedala, da je kar šlo, bosta morala pa vseeno pojesti še nekaj žgančkov. Jaka Šprah in Dave sta uspešno preplezala Brid Klina (7c). Tina Vintar je s Kristianom Klajnščkom tvorila edinstveno “ginger” oz rdečelaso navezo. Plezala sta smer Passenger (7b), ki je bil Tinina prva večraztežajna smer. Kristian jo je uspel preplezati na pogled. Škoda, da čez najtežji raztežaj ni prišla prosto še Tina, saj bi bila gotovo prva prosta “ginger” ponovitev. 🙂 (Verjetno je bila tudi sicer prva “ginger” ponovitev :)). Luka Stražar je s pridruženo soplezalko iz AAO ta dan plezal Infinito (7a+), Matjaž, Maša in Petra pa so se lotili Nostalgije (6b). Tudi Petra in Maša sta bili sicer prvič v Paklenici. Peter Mastnak Sokolov postaja že izkušen maček in je Nežo peljal na romantični izlet v Kačo (6a).
Plezalo se je tudi drugi dan, ko je bilo vreme malo bolj sumljivo. Mladino in inštruktorje je dež ujel na vrhu smeri, tako da so imeli na srečo le moker spust po vrvi.

Tina Arnšek, Ajda Lovše in Kaja Kunaver so splezale prvo večraztežajko. Jan Verdellis je odkril kamine in skupaj s Petro in Mašo ustanavlja Klub ljubiteljev kaminov. Plezalo se je še marsikaj, eni so se tudi kopali, nekateri sprehajali. Vsi smo se imeli super!

Jaka Šprah in prvi obisk Paklenice
Jaka je 17-letni izkušeni skalni plezalec (z oceno 8b+ v žepu) , ki je prvič plezal v Paklenici

Prvi dan sva se z Davidom odločila za eno najbolj legendarnih smeri v Anića kuku, Brid klina. Gre za 350-metrsko smer, ki sta jo leta 1973 prva tehnično preplezala Marijan Čepelak in Boris Aleraj, za to pa potrebovala kar 8 dni! To je bila takrat najtežja tehnična smer na Hrvaškem. Smer je kasneje navrtal in prosto preplezal Tomo Česen, ena največjih legend slovenskega plezanja. Martina Čufar je dejala, da je Brid klina za Anića kuk podobno, kot je The Nose za El Cap, saj gre za impozantno linijo po zelo izpostavljenem razu.
Danes smer nosi oceno 7c in je kljub navrtanosti še vedno precej »zračna«. Z Davidom sva bila takoj ob pogledu nanjo navdušena in že navsezgodaj zjutraj (vstala sva okrog 7h, kar je za razvajenega frikota zelo zgodnja ura) napadla to legendarno smer. Izkazalo se je, da je vsekakor vredna svoje slave.
Vsak raztežaj, od 5c-ja do 7c-ja, je res čudovito lep. Jaz sem prvič padel že v tretjem cugu, previsni 7b poki z mazohističnim džemanjem, ki pa crack-majstru Davidu ni delala takih težav. Sledilo je nekaj lažjih, a nič manj zračnih raztežajev. Do vrha je bilo treba še pošteno pofajtati, saj sva oba morala ponavljati še en raztežaj (jaz krasen in dolg 7c, Dave pa bolj tehničen 7b+ z neverjetnim »sharma-style« gibom). Obema je na srečo uspelo, čeprav je bil neuspeh parkrat zelo blizu …
Smer je neverjetno izpostavljena, saj imaš praktično vsak meter plezarije pod nogami luft. To je seveda zelo popestrilo plezalno izkušnjo, a je za Davida predstavljalo tudi problem. Moral je namreč »odložiti tovor«, kar pa ni bilo tako preprosto, saj bi morebitna »mina« preletela celoten Anića kuk in verjetno pristala na glavi kakšnega turista. Vseeno pa je po zadnjem težkem cugu prišla priložnost za »olajšanje«. Splezala sva še zadnja dva cuga, potem pa uživala v čudovitem razgledu na Starigrad in obalo Jadranskega morja. Sledil je še sestop, med katerim zaradi veselja nad splezano smerjo skoraj nisva čutila utrujenosti, potem pa vrnitev v kemp na čevape.
Pakla je res zakon, upam, da se čim prej vrnemo!

Pa še opis dveh prav tako mladih deklet (17 let) in zagnanih plezalk.

Tina Arnšek
Za nekatere, med njimi tudi mene, pa je obisk Paklenice pomenil prvi vzpon v večraztežajni smeri. V soboto sem se tako z Nino in Ajdo podala v smer Danaja (5b) na Stupu, ki je sicer dolga le tri raztežaje, a je za začetnike, kot sva midve z Ajdo, čudovit uvod v plezanje večraztežajk. Ker ne jaz, ne Ajda nisva imeli nobenih izkušenj in znanja, je Nina vse cuge splezala prva. Ko pa sem priplezala na vrh smeri, sem bila vseeno čisto navdušena, pa čeprav je bilo v smeri polno kozjih drekcev. Prvič sem plezala in pod sabo imela prazen zrak! Ko smo sestopile iz smeri, sem si takoj zaželela, da bi šla naslednji dan še eno večraztežajko (malce daljšo in zahtevnejšo, seveda!), saj sem se pri Danaji bolj zmatrala zaradi dostopa kot zaradi same smeri.
Naslednji dan se mi je želja izpolnila, saj  sem z Blažem in Ajdo šla plezat Diagonalko (6a+) v Debelem Kuku. Čudovita plezarija, in čudovit razgled na vrhu te dvestometrske smeri. Veselja po moji drugi preplezani večraztežajki pa ni mogel uničiti niti dež, ki je začel liti ravno, ko smo prišli na vrh. Še dobro, da je Peter napeljal abseil in je bil sestop tako hitrejši, čeprav smo bili vseeno popolnoma mokri (vsaj štrikov nam ni bilo treba nositi, saj smo jih pustili Davidu, Neži in Janu, ki so sestopili za nami).
Tak izlet bi pa seveda z veseljem še enkrat ponovila!

Tina Vintar
Jst res ne vem, zakaj se v večraztežajke nisem spravila že prej.
S Kristjanom, ki ga je »doletela čast«, da uvede še eno izmed »ta frišnih« v svet multipitchov, sva se v soboto spravila v Passenger-ja (7b, Anića Kuk). Po vseh pripravah na plezanje (ni jih bilo malo) in dveh raztežajih zeli in grmičevja, se je začela plezarija v malo bolj pravem pomenu besede in z njo uživancija. Kristjan je v vodstvu zategnil celo smer (! :D), mene pa sta na žalost premagala odlomljen grif (dodatne kile v nahrbtniku :P) in najtežji raztežaj. Ko sva prispela na vrh je bilo sonce že zelo nizko, tako da sem zadnji raztežaj splezala v strahu pred temo. Potem sva ugotovila, da nimava čelk (od sobote imam v nahrbtniku tudi rezervne baterije). Pot nazaj je bila hoja v temi, po markacija, dokler nisva ugotovila, da bi si lahko svetila s telefonom. 11-urnemu podvigu so sledili čevapi oz. meso, ki je uspelo preživeti do najinega prihoda.
Naslednji dan nisva plezala…
Bingljanje visoko v zraku, razgledi, čist nor občutek, spontane debate in itak plezanje – večraztežajke, here I come 🙂

Vstali smo, ko je bilo sonce že visoko na nebu; dan pa je bil jasen in vetroven – vremenska napoved se je tokrat izkazala za točno. Po zajtku smo se vsedli v avto/kombi in odpeljali v park. David in Nina sta šla plezat Nostalgijo (6b, 350 m), Luka in Eva sta se odpravila v Kačo (Frančkova 6a, 350 m), Bor, Staš in jaz pa smo v Stupu plezali spodaj Domžalsko (6a) in Brid za veliki čekić (5b), kar je skupaj naneslo okrog 270 metrov plezarije. Nad obema smerema smo bili navdušeni, a sta nam, neizkušenim kot smo (Staš je bil v Pakli drugič, Bor in jaz pa prvič), vzeli kar precej časa, med sestopom pa se nam je uspelo še zgubiti. Kljub temu smo bili od naših prvi na parkirišču in imeli smo precej sreče, da nam je uspelo dobiti prevoz v kamp, in nam ni bilo treba čakati ostalih. V kampu smo skuhali vcečerjo, po večerji pa je sledilo izbiranje ciljev za naslednji dan. Spat smo šli precej zgodaj.

Na praznik dela smo vstali malce bolj zgodj in čas je bil za kakšno malce resnejšo smer. David in Luka sta šla v Vilo Velebita (7b+, 290 m); David jo je splezal na pogled, Luki pa prost vzpon žal ni uspel, a sta se na vrhu oba strinjala, da gre za eno izmed lepših smeri v Anića kuku. Nina in Eva sta se odpravila v Captaina Pelinkovca (6c, 260 m), smer ki baje nudi lepo, uživaško in lahko plezanje vse do zadnjega raztežaja, ki je kar precej previsen; dekleti sta ga preplezali z rdečim krogom (Nina pravi, da A0 ni kul, ker se ni vlekla za komplete ;). Člani tria fantasticus pa smo splezali Pezzolatovo lepotico The Show Must go on. Smer je res lepa, najtežji raztežaj smo vsi suvereno preplezali, nas pa je s svojo težavnostjo presenetil zadnji 6b cug; Bor je nerodne radiatorje na koncu tega raztežaja celo razglasil za najtežje mesto smeri. Tokrat smo bili zadnji in spet smo imeli precejšno srečo – prevoz smo dobili že v prvem poskusu. Po večerji smo tokrat zavili še k legendarnemu Dinku, le David očitno ne zaupa Ravnikovi teoriji, da pivo pomaga pri regeneraciji (Ravnik, 2014) – raje je šel spat s kurami.

Drugega maja je vremenska napoved obetala možnost padavin, pa tudi dva dneva plezanja sta terjala svoj davek, zato smo se odločili za malce lažje smeri. Luka in David sta splezala Rajno (7a+, 350m). Smer je precej do zelo zračno navrtana in odločitev, da v smer vzameta set jebic, se je izkazala za zelo posrečeno. Eva in Nina sta se odpravil v Nidio (6b+, 160m) v Velikem Ćuku; smer je baje zelo lepa in, kar ni zanemarljivo, odlično navrtana. Bor, Staš in jaz smo šli v Velebitaško (6a+, 350m). Bili smo zelo počasni, saj smo morali čakati na zelo počasno češko navezo. Potrebno je poudariti, da je smer povsem prosto preplezal le najbolj neizkušen med nami – Bor, Staš je na mokrem detajlu padel, jaz pa sem čez ogabno mokroto suvereno potehničaril. Omembe vreden je še en dogodek. V smer smo vzeli torbico za hrano in pijačo, a se je med drugim v njej znašla tudi Borova denarnica. In prav ta torbica je Stašu padla s pasu nekaj raztežajev pod vrhom. Sranje! Borova denarnica je izgubljena! No, sreča nam je bila spet naklonjena: med sestopom smo ob poti našli torbico. Takoj smo pogledali vanjo, a je spet sledilo razočaranje – ne le, da v torbici ni bilo denarnice, iz nje je izginila tudi vsa hrana. Misli smo si že, da si je z denarnico postregel lačen tat, a na koncu se je izkazalo, da sta vredne stvari iz torbice pobrala Luka in David.

Po večerji smo se Staš, Bor in jaz s Staševim očetom vrnili v Ljubljano, Eva, Nina, Luka in David pa so ostali še dva dni. V soboto vreme omogočalo resnega plezanja (plezala je le Nina s svojo mami v Severnem rebru), v nedeljo pa sta Nina in David splezala Johnnija v Debelm kuku, v Velikem Ćuku pa sta Eva in Luka opravila s smerjo Gyps Fulvus, katere težek cug je menda eden lepših v Paklenici.

Bilo je super; naslednjič, ko se odpravimo v te kraje, pa pričakujemo večjo udeležbo!

Poročilo napisal Peter

V soboto popoldne smo tisti vztrajnejši (Lan, Klemen, Maša, Tina, David, Pinti in jaz) preživeli v vlažni Mišji peči, kjer je kar mrgolelo tujcev, predvsem Nemcev. Čeprav smo (s)plezali le nekaj smeri, so bile te dovolj težke, da smo, ko je padel mrak, pošteno utrujeni z veseljem odšli na “pašto” v Červar. Med večerjo so se nam pridružile še Nina in dve Evi. Beseda je dala besedo in spat smo šli že krepko čez polnoč.

Naslednje jutro smo po, kot se spodobi, obilnem zajtrku, šli plezat v Medvejo. Po dolgi vožnji čez celo Istro smo prispeli na parkirišče. Plezališče poleg odličnih in mestoma precej zračnih smeri nudi tudi strm in trnjev dostop ter izpostavljeno vznožje. Sploh Lan in Klemen sta lahko med dostopom do sektorja Mali Jože dodobra obudila spomin na, pred 1982 leti in dvema dnevoma aktualen, križev pot – namesto križa štrik in ostala plezalna roba, trnovo krono pa je nadomestilo kar mediteransko rastje.

Že dopoldne nas je med plezanjem zmotil klic Bora Zupana – Grahuja, ki je bil eden redkih (ob Klariču, Štasu in Nejcu ter Vidu in Jerryju z družino), ki so se, kljub slabi napovedi, odločili poizkusiti srečo v Paklenici. Splezali so točno dve smeri – Nosoroga (ponoči, dve navezi z eno čelko) in Slovenski PIPS (močna burja). Sporočil je, da bodo zaradi slabega vremena tudi oni prišli v Istro. Točno okrog petih popoldne je prišlo sporočilo, da so prispeli v Červar. Ob omembi, da smo v plezališču, do koder je več kot ura vožnje, niso bili delovali zadovoljni, a so se med čakanjem na ključarja Lana zabavali s hojo po gurtni in pitjem piva.

Med večerjo (2,5 kg špagetov za šestnajst ljudi), smo izvedeli žalostno vest, da nas ta večer s svojo prisotnostjo ne bo mogel počastiti starosta in predsednik društva Matjaž Jeran (prav tako begunec iz Paklenice). Baje se je sobotno upanje, da bo travarica preprečila prehlad, izkazalo za jalovo, čeprav je bilo to prastaro zdravilo uporabljeno v precejšnji količini (morda je prišlo do predoziranja). Večer je minil ob pivu, debatah o kvaliteti alpinističnih odsekov (Kaj je bolje: AAO ali AO Matica?) in (trapastih) šalah. Za konec se lahko pohvalimo, da nas je kar enajst od šestnajstih spalo na štiridesetih kvadratih (ostali zunaj, v avtu/kombiju).

Naslednje jutro so nas prišli pozdravit tudi Jerry, Alenka, Nejc, Iza in Vid. Po zajtrku smo spakirali, počistili in šli plezat v Istarske toplice (Nina in obe Evi so šle v Pengari, Buzetski kanjon, Jerry & co. pa v Kompanj). Pinti je uporabil svoje zveze in dobili smo vodniček za (zaenkrat) tajne sektorje. Jaki, ki je v javni sektor Hallelujah cave prišel z očetom Andrejem že navsezgodaj zjutraj, ko nas je večina še spala, se je pridružil David, Klarič in bodoči alpinisti so šli plezat dolge smeri v Sv. Stijepana (abzajlali že s prvega štanta), ostali pa smo šli v sektorja Wellnes center in Dreaming Verdon.

Dostop je bil dolgi in vroč, plezarija naravnost odlična, ocene pa zelo prijazne. Kmalu so se nam pridružili tudi (bodoči) alpinisti. Klarič in jaz sva slikala Pintijevo odlično plezanje iz sumljivih fiksnih vrvi, Bor in Nejc pa sta preizkusila, kako metulji in zatiči (ne)držijo v zasigani skali. Ko je na plezališče padla senca, smo zakurili ogenj (žal razen ostankov pašte prejšnjega večera nismo imeli nič za speč) in naredili nekaj skupinskih slik.
Okrog sedmih smo šli domov in sklenili, da je treba vse skupaj še kdaj ponoviti.

Za konec je potrebno izpostaviti še dva odlična vzpona Gašperja Pintarja: Na pogled je preplezal smer American Gipsy in jo zbil iz 8b na 8a+, poleg tega pa je v drugem poskusu preplezal še smer Champs Elysees, 8a+. Drugi smo plezali smeri do 7b+. Nima veze – važno, da se pleza!

Zapisal: Peter

Naše legendarne borke so napele bicepse in v hudi petkovi vročini splezale Velebitaško smer. Iz sobotnega jutranjega marša v Mosoračo smo sestopili v dežju, malo kvartopirli in se popoldne podali v stene Velikega Čuka, kjer je padla Karamara in Gospodari kiše, izplezali smo na sam vrh po Kanjonski. Večer smo ponovili pri Dinkotu in navili ure na zgodnji vstop v Mosoraško. V nedeljo je kljub orkanskim sunkom burje padla tudi ta, zopet smo bili sami v celi steni, tudi v kanjonu skoraj nikogar.

Prvi dan smo se kopali v prijetno toplem potoku, v soboto v krasnem morju, v nedeljo pa smo zopet spustili standard in se zadovoljili z domačim tušem. Moto te Pakle je bil, “Če ne greš, ne veš!” vsem kolegom, ki ste ostali doma pa sporočamo, le pogumno prihodnjič.