Ko v Ljubljani zapade sneg in se temperature spustijo pod ničlo, večina slovenske populacije to izkoristi za smučanje, kepanje, drsanje ali poležavanje pred televizijo. Vsako leto pa se najde nekaj fanatikov, ki se kljub mrazu odločimo za plezanje na Primorskem. Zimski tabor v Ospu velja za najbolj tradicionalnega med vsemi.

Letos smo se po dolgem času odločili za spremembo lokacije. Hostel Pod kostanji v Ospu se je izkazal za odlično izbiro, jedli pa smo v legendarni gostilni Pri Vovku.

Prvi dan je celotna ekipa plezala v Mišji peči. Zjutraj je bilo nebo brez oblačka, mi pa smo se posmehovali vremenarjem, ki so napovedali oblačno vreme in celo nekaj dežja. Naivno smo se preoblekli v kratke hlače in natikače, a se je že po nekaj urah vremenska napoved uresničila, mi pa smo se zavili v puhice in jamrali nad mrazom. Vseeno pa je mladina jutranje sonce uspela izkoristiti za nekaj odličnih vzponov. Najbolj je navdušil Lan, ki je že v prvem poskusu dneva splezal Iglu, svoj prvi 8a! Serijo odličnih vzponov je nadaljeval v smeri Flash dance (7c), ki jo je, kot predlaga ime, poflešal. V njej sta uspela tudi Peter in Anej (splezal jo je celo na pogled). Mlajši del ekipe je plezal lažje klasike v levem delu Miške, bolj ambiciozni pa so se na Blažev predlog preizkusili tudi v Mičkeni, tehničnem 6c+-u.

V nedeljo je bilo vreme še bolj mrzlo, zato je večina plezala na novi bolderci v Kopru. Navdušenje nad balvani v stilu svetovnega pokala je bilo veliko, zato je mladina na steni preživela skoraj pet ur! Seveda so bili na koncu dneva prsti kar konkretno obrabljeni, plezalni apetiti pa potešeni.

Nekaj pa se nas je kljub arktičnemu mrazu vseeno odpravilo v Mišjo peč. Pogoji res niso bili uživaški, saj nam je zanohtalo praktično v vsaki smeri. Vzpon dneva je z Runotom (7b+) uspel Petru. Že pred temo smo premraženi pobegnili nazaj v udobje hostla.

V ponedeljek je bilo vreme le malenkost toplejše kot v nedeljo. Vseeno smo se odločili, da gremo vsi v Babno, največji sektor Ospa. Navdušenje nad plezanjem zaradi mraza ni bilo ravno ekstremno, vseeno pa je padlo nekaj dobrih vzponov. Jaka Jaki je na fleš preplezal previsno klasiko Za oslovo senco (7a+). Izkazala se je tudi Timna, ki je kljub nohtanju pofajtala čez A tout coeur (6b). Napeljali smo tudi gugalnico, ki je bila pri nekaterih skoraj bolj popularna od plezanja. Večina je tabor zaključila malo prej kot ponavadi, nekaj pa nas je plezanje podaljšalo še za nekaj ur, a naš trud žal ni obrodil kakšnega omembe vrednega vzpona.

Kljub mrazu smo se tudi letos v Ospu imeli super. Pridružite se nam na naslednjem taboru med prvomajskimi počitnicami!

Poročilo je napisal Jaka Šprah

Tabor smo začeli s super sončnim vremenom. Prvi dan smo plezali v Belviju. Še “ta male” punce so splezale po vsaki vrvi, ki so ji imele na voljo. Ob 9:15 zvečer, smo rekli, da je dovolj 🙂 Maj je ugotovil, da so ocene kdaj malo “čudne” in Martin in inštruktorica Maša sta se strinjala, da Kolca mož ni najlepša smer na svetu. Drugi dan smo plezali Pod skalco. Polovica ekipe je na začetku uživala pri spustu po “flying foxu”. Tudi tokrat smo zagnano splezali vse, kar se je dalo.

Sledil je naš tretji ali “drama dan”. Že zjutraj nas je pozdravil dež in napoved ni bila dobra. Odločili smo se, da gremo v Bitnje, kjer so smeri “po streho” (oz pod previsom :)). Splezali smo, kar se je dalo, saj je plezališče kar zahtevno. Vmes nas je 3x osvežil dež, ki smo se mu lahko umaknili na suho. Na poti navdol nas je pričakalo neprijetno presenečenje. Naleteli smo na osir in jezne ose so nas obilno popikale. Roša je dobila kar pet pikov, “ta mala” Maša tri, še nekaj ostalih pa tudi dva ali enega. Spust do vasi je bil dramatičen, so nas pa tam domačini prijazno povabili v hišo. Uspešno smo pomirili Rošo in Mašo in se odpeljali domov. Deževalo je še cel večer. Tolažba za osje pike so bile odlične palačinke. Zahvala gre pridruženemu članu Roku Palačinkopeku 🙂

Na srečo smo se naslednji dan zbudili v lep sončen dan. Maj, Martin in Brina so želeli tudi ta dan plezati in z inštruktorico Mašo so šli v Novo Bohinjsko Belo. Ostale punce smo dan preživele v kempu in okolici. Šle smo s supom čez jezero (ne čisto čez, malo postrani :)), gradile most, šle s kolesom do balvana in malo poplezale ter raziskovale učno pot z bohinjskimi pošastmi in super igrali.

Peti dan smo šli v Peč. Uspeli smo preplezati nekaj smeri, vendar nas je na žalost kar hitro pregnal dež. Martin je bil zelo zagnan in eno preplezal povsem mokro. Ta starejši so preplezali še eno smer pod previsi. V kempu smo popoldan s skupino punc pripravili akrobatski plesno predstavo in naslednje jutro očarale naše soplezalce 😉 Na zaključni večer smo zakurili ogenj. S pomočjo palice smo nad ognjem spekli kruhke, naredili pa smo tudi pečene banane. Do konca smo spremlajli še finale svetovnega pokala v športnem plezanju in navijali za Janjo in Mio.

Zadnji dan smo zjutraj najprej počakali, da je nehalo deževati. Kar namučili smo se, da smo vse spakirali in pospravili šotore. Po tem smo se se vrnili Pod skalco, le da tokrat nismo plezali, ampak smo naredili “abzajl” oz spust po vrvi čisto iz vrha stene (cca 40 m). Čisto cela skupina se je pogumno spustila v globino. Maša je letos to prvič naredila sama. Daša je potrebovala en spust skupaj z inštruktorico Nino, potem pa se je opogumila in šla še sama. Martin je bil navdušen in se je spustil kar 3x 🙂

Še zadnjič smo se vrnili v kemp in pozdravili starše. Minilo je hitro, toda nabrali smo ogromno vtisov, spletli nova prijateljistva in se imeli fino 🙂 Se vidimo naslednje leto!

Zvestega popotnika sem ponovno spustil v svoje misli in odločitev, kam oditi, dejansko ni bila odločitev, temveč najbolj normalna stvar! Brez pomislekov sem se tokrat že petič podal v priljubljeni Fontainebleau, paradiž dobrega balvaniranja!

Ker sem po vsakem obisku vzdihoval od razočaranja, da je bilo treba oditi, sem tokratno potovanje razširil na mesečni obisk rajskih gozdov, navdihujočih skal in vasi, kjer se zdi, da je čas neka »brezčasna« dimenzija. Pod vtisom vsakodnevnih ogledov fotografij, filmov in pogovorov z ljubitelji »najlepšega Gozda«, sem, oborožen s pričakovanji dobre dogodivščine, odrinil iz vroče Ljubljane.

Dobrih štirinajst ur kasneje se kot vesoljec znajdem v tem okolju, po katerem sem toliko mesecev hrepenel. A navdušenost nad kamni in novimi spoznanji malce zamegli utrujenost od dolge vožnje. Vendar je dejstvo, da si končno tam, močnejše od ostalega. Novo jutro pomeni nov začetek in »misija« Bleau 2015 se lahko prične!

Avtomobilska navigacija se za določen čas pospravi v predal in nared smo, da se vklopijo možgani, prebudi plezalni instinkt in da vsakodnevno življenje zamenja trenutek, ko živimo najboljši čas svojih življenj.

Tudi tokrat sem za zatočišče in oazo počitka izbral kamp »Les Pres« v vasici Grez sur Loing. Mesečna avantura se je pričela z namenom, da obiščem čim več področij, kjer še nikoli nisem plezal, da spoznam ljudi, ki bi lahko podelili izkušnje iz »Gozda« in da odklopim vse ostalo, kar je v »raju« nepomembno.

Osvobojen od številk, ocen in drugih stvari, ki dušo otežujejo, sem z rahlo zadržanostjo prijel skalo in se predstavil. Ponovno tu, da zapleševa novi ples! Prvi koraki so, seveda, kot po navadi malce težji, a iz dneva v dan je okorelost manjša, čvrst prijem in vez prijateljstva s skalo se počasi in vztrajno krepita.

Kot zvesti urednik Facebook strani, ki sliši na ime FontainebLove, sem priložnost, da sem tu, izkoristil tudi za druženje z ljudmi iz »Gozda«. Ker je tamkajšnja plezalna srenja v določeni meri malce zaprta, je bilo veselje ob srečanju z legendama, kot sta Jo Montchause in Marc Le Menestrel še toliko večje. Obrazi, ki jih drugače vidimo le na fotografijah ali filmih, o katerih malce težje izvemo kaj več kot le gola dejstva, kaj so splezali, so kar naenkrat pred nami in tvorijo nekakšno polnost celotnega potovanja. Za kaj več o »Legendah« vas bom pustil še čakati. Vabljeni se, da v kratkem izveste kaj več o njih na prej omenjeni FB strani!

Splet »naključij«, »v nulo zadetih« dogodkov, je celotno plezalno dogodivščino postavljal na popolnoma drugačen nivo. Plezanje v Fontainebleau-ju ne more biti drugačno kot vrhunsko, zagotovo gre za edinstveno področje na svetu, kjer je tolikšno število kamnov na takšnem, razmeroma majhnem področju … Številke balvanskih problemov se tu štejejo v deset tisočih … Verjetno okoli 30 tisoč, vendar bi bilo kakršno koli natančnejše zaključevanje o številu brezpredmetno, ker je to področje še vedno v razvoju in se vsako leto širi.

Torej, Bleau vsekakor ni nekakšen starček, ki je najboljše čase že doživel, vendar je bolj podoben postavni mladenki, ki v sebi skriva marsikateri, za zdaj, še neodkriti čar! Vse to pa govori v prid razmišljanju, da je uživanje v naravnem okolju, spoznavanje novih obrazov, prestopanje »barier« lastnega uma in spoštovanje tistega, kar nam je vsem dano, veliko večje in pomembnejše kot le prazne številke preplezanih »stvari«. Trenutek, ko se zaveš, kje se nahajaš, ko vidiš v okolju, ki te obkroža, tudi z zgodovino, ko zreš v balvanske probleme, ki so pomikali plezalne meje naprej, začutiš polnost bivanja, ki vse ostalo potiska na stran.

Rad bi se zahvalil še prijateljem, Luki, Dejanu in Jaki, ki so predstavljali celoto omenjenega potovanja in skupaj z mano odkrivali lepote »Gozda«, ki drugače kot navdušiti enostavno ne zna!

Zapisal Jure Jeraj.

Nabirali smo žajbelj, se slikali, prehranjevali in imeli fajn.

Kljub napovedi, ki je obetala vesoljni potop, se je v Trento pripeljalo 10 junakinj in junakov. Takoj, ko smo se poslovili od staršev, je posijalo sonce in čredica se je odpravila na sprehod proti trdnjavi Kluže. Popoldne smo otvorili tarok ligo in v stilu svetovnega prvenstva odigrali nogometno tekmo. Končni rezultati ostajajo skrivnost, lahko pa povemo, da smo v obeh kategorijah inštruktorji “blesteli”.

Naslednji dan nas je pričakalo sonce in s srbečimi rokami smo se odpravili na balvane. Kljub ostrim in narobe obrnjenim oprimkom, se je mladina z vse večjo zagnanostjo spopadala z vedno težjimi balvani. Vmes so najpogumnejši splezali na lokalnega osla, ki jih je zapeljal en krog po plezališču. Z najmočnejšo ekipo smo ugotovili, da se med balvani poleg plezanja, da tudi dobro skrivati. Na poti nazaj je sledilo obvezno kopanje v koritih Soče, kjer je imela voda “blagodejno” temperaturo, ki je za trenutek odgnala vse skrbi. Zvečer smo, kot se po navadi spodobi za prvi plezalni dan, zakurili ogenj in zapeli nekaj pesmi, ki so kasneje postale hiti tabora.

Tretji dan smo se odpravili na vznožje Rombona v plezališče Kegel, kjer smo se spopadli z nekoliko vlažnimi smermi z vmesnimi kratkimi plohami. Kljub občasnim deževnim kapljam se nismo pustili pregnati in zato smo bili nagrajeni s soncem in sladoledom. V Bovcu smo se dobili z najboljšim inštruktorjem za bovške dogodivščine Rolijem, ki nas je peljal v jamo, kjer smo spoznali nove dimenzije vodoravnega plezanja (oz.bolje rečeno plazenja). Zvečer sta nas v taboru čakali dve svečki, ki jih je bilo treba upihniti. Ko so najbolj zagreti borci omagali v travi in smo jih odnesli spat v šotor, smo se še ostali zavlekli v spalne vreče z mislimi še vedno ujetimi v jamarski dogodivščini z Rolijem.

Naslednji dan smo odšli do Soče, kjer smo gledali, kako se raftarji prevračajo.Zz mostu smo jim pokazali, kdo je najpogumnejši. Po osvežilnem kopanju smo se ponovno odpravili na balvane. Tokrat smo napadli nekaj problemov iz prejšnjih dni. Vsi plezalci so premaknili svojo mejo za kakšen korak oz. oprimek naprej. Najbližje velikemu koraku naprej pa je bil Lan, ki mu je uspel zelo dober poskus v smeri “Gud felovs”. V naslednjem, bolj suhem poskusu, je uspeh zagotovljen. Niku smo pripravili rojstnodnevno presenečenje – na vrhu balvana smo mu vsi skupaj zapeli “Vse najboljše” in pojedli tortice. Popoldne nas je v taboru poleg večerje pričakal tudi dež, ki smo se mu dobro zoperstavili in zvečer celo uspeli prižgati zadnji kresni ogenj. Ker je bila skupina že bolj domača, smo zapeli še več pesmic kot po navadi. Obiskal nas je Roli s svojo psičko samojedko, ki nas je v petju vse prekašala. Po pečenih bananah smo se še zadnjič ulegli v šotore.

Zadnji dan smo se med izogibanjem kapljam ponovno znašli pod balvani, kjer smo splezali vse suhe in malo manj suhe smeri na vrv. Tabor je spet minil prehitro, zato komaj čakamo naslednje leto, da se spet dobimo na travniku pod zvezdami.

Zapisal inštruktor: Vid Zabel

Na novo plezalno-taborniško dogodivščino gremo že 19. julija v Bohinj. Še vedno je čas za prijave! Preverite več o taboru v Bohinju TUKAJ!