Tabor smo pričeli v nedeljo 14. julija v kampu Zlatorog ob Bohinjskem jezeru, kjer smo si najprej s pomočjo
staršev postavili šotore in kasneje dorekli pravila tabora. Takoj ko smo končali, smo se usedli na kolesa in
odpravili do plezališča Pod skalco. Tam smo se najprej šli nekaj spoznavnih iger. Ko smo si približno zapomnili imena drug drugega, smo še malo obnovili plezalno znanje, nato pa napadli prve smeri. Ravno ko smo se dobro vpeljali v ritem skale, nas je žal odgnal dež. Ko smo prispeli v naš bazni tabor, smo si še skuhali kosilo, nato pa do večera kartali oziroma na druge načine zabijali čas. Kasneje smo si naredili gres, ki se nam je malo ponesrečil, ker se je preveč zgostil. Ampak nam to ni predstavljalo nobene ovire, saj smo si ga nataknili na žlice in ga glodali kot sladoled. Zvečer smo si še umili zobke in se odpravili spat.

Drugi dan smo se po zajtrku hitro spakirali in odšli do plezališča Belvi. Ker je to plezališče znano predvsem po gorenjskih platah smo se precej zaposlili s preciznim stopanjem in tehniko. Kasneje nas je v plezališče prišel obiskat Jerry, ki nam je pripeljal še dodatno robo hrane. Iz plezališča Belvi smo se odpravili okoli pete ure in se ob prihodu v kamp ohladili v jezeru. Po kosilu smo še zaključili dan z igrami ob ognju in sladkanjem z lubenico.

Tretji dan smo imeli rest day, ki smo ga začeli s pohanimi šnitami. Kljub temu da naj bi imeli ta dan počitek, smo si morali nekako zaposliti mišice. Splanirali smo si kanujanje. Ko smo pokončali do konca vseh 120 pohanih šnit, smo si še naredili sendviče, nato pa se odpravili peš do Pac sporta, kjer smo si izposodili kanuje. Med vožnjo s kanuji smo našli neko skalo, ki nas je čakala nad vodo. Mi se ji seveda nismo mogli upreti. In tako smo si tudi v rest day vključili malo plezanja oz. deep water solo zabave. Po končani vožnji s kanuji smo pojedli malico in se odpravili nazaj v kamp. Tam smo čakali Jerryja, saj smo potrebovali robo za žar. V ozračju je bilo vedno več lakote, ampak na srečo je imel Jerry načrt. Najprej smo pekli zelenjavo, s katero je bilo sitih že polovica otrok. Na koncu pa samo še za dessert nekaj mesa. In tako je Jerry-Jezus nahranil cel tabor s samo 3 čevapi. Ko smo bili že vsi siti smo imeli še malo druženja ob ognju, nato pa smo se odpravili spat.

Četrti dan smo se odpravili v plezališče Peč. Tam se nam je pridrižil tudi inštruktor Matevž ( Viking ). Plezali smo številne smeri, najbolj popularna pa je bila smer Vojska SLO (4c-12m/6a-28m). Najtežji smeri je zlezel Max, in sicer Strelo 7b onsight in Pijavko 7c redpoint (bravo Max!). Nekateri so med plezanjem smeri Modras opravili še zmenek s kačo, ki jih je čakala v steni. Poleg grigrija smo probali tudi kakšno drugo varovalo ( Black Diamond ATC Pilot). Ko smo končali s plezanjem smo odkolesarili do kampa in pojedli »kočerjo«. Nato smo imeli še team building igre in zaključni večer.

Peti dan smo imeli za zajtrk puding, ki je kot pričakovano šel v promet. Nato smo si še spakirali prtljago in šli plezat v plezališče Pod skalco. Tam smo malo plezali, odkrili smo tudi še en sektor, kateremu smo se ta dan bolj posvečali, ta naj pogumnejši pa so šli na abzajl ( spust po vrvi ). Spust po vrvi je visok malo več kot 40m, s čudovitim razgledom na Bohinj. Ko smo se naplezali, smo zaradi dežja morali pohiteti do kampa, da nas ne bi popolnoma namočilo. V kampu smo si še skuhali posledno kosilo, ki smo ga poimenovali shramba. Vanj smo dali vse kar nam je še ostalo od zelenjave + polenta. Ravno ko smo dobro pojedli, so prišli starši in tako se je ta tabor zaključil.

Na taboru smo sklepali nova prijateljstva, se naplezali, imeli veliko zabavnih prigod. Naučili smo se kakšnih novih stvari pri plezanju, prav tako smo tudi okrepili nekaj vsesplošnih življenskih vrlin kot je timsko delo.

Poročilo je napisal Gal Mužič, udeleženec tabora

Prvi dan smo plezali v Škocjanu oz. Kanzianibergu, starem avstrijskem plezališču, ki je prepredeno s feratami. Na začetku nismo bili preveč navdušeni nad čudnimi old-school smermi, ki so bile mestoma tudi prašne in zlizane, nekatere pa je motilo tudi to, da so Avstrijci nekoliko šparali pri svedrovcih, zato je kar nekaj smeri precej »luftig«. A motivacija je kmalu zrasla in med nenavadnimi smermi se je našlo tudi nekaj biserov.

Zvečer smo pojedli večerjo (testenine s pestom niso bile nek gurmanski presežek, a dovolj, da smo se najedli), se sprehodili do bližnjega jezera in igrali pihanje svečke, našo najljubšo taborniško igro.

Drugi dan smo se »ta gajstni« odpravili v Warmbad – secret spot, ki slovi po težkih, a odličnih smereh. Ko smo se po strmem hribu prebili do plezališča, smo bili navdušeni nad velikostjo same stene. Zamislite si nogometno igrišče, ga razdelite po diagonali na tri dele, potem pa pozabite na to in si predstavljajte res ogromno skalo, polno najrazličnejši oprimkov in kapnikov (za nekatere jih je bilo celo preveč). Edina slaba stran plezališča je to, da se smeri začnejo pri oceni 6c (največ je smeri sedme in osme stopnje, pa tudi veliko potenciala za kakšno devetko). Res je tudi, da za plezališče ni vodnička, a se da vse izvedeti od prijaznih lokalcev. V Warmbadu smo zelo uživali, smeri so bile naravnost vrhunske, tako da smo se res odlično naplezali.

Polovica ekipe je ponovno odkrivala čare Škocjana. Preplezali smo nekaj res dolgih smeri, balvanirali in napadli ferato.

Po večerji (tokrat smo jedli rižoto s šparglji) smo dan zaključili z nekakšnim »outdoor diskom« (glasbo je predvajal prenosni zvočnik, čelke pa so poskrbele za lightshow), seveda pa se je našel čas še za eno igro svečke.

Zadnji dan smo podrli šotore in pospravili tabor. Imeli smo res srečo z vremenom, saj kljub oblačnemu nebu ni skoraj nič deževalo. Spet smo se razdelili na dva dela, starejša ekipa je šla v sektor Kanzel. Tam smo naleteli na nepričakovan prizor. Stena je bila popolnoma gladka, na njej pa so bile najrazličnejše »umetnine«: izklesane luknjice, oprimki iz sike, plastični grifi iz telovadnice in, kar nas je najbolj navdušilo, umetni kapniki (kapnike, ki so se odlomili v Warmbadu, so pripeljali sem in jih preprosto prišraufali na steno). To je sprožilo nekaj ogorčenja in komentarje, kot so: »Za tako plezarijo grem pa že raj v PCL«, »To sploh ni več skala, to je umetna stena na prostem« in »Juuuj, kaj so kadil te Avstrijci.« Našla se je smer, v kateri je bil en (1) naraven grif, pa še tega se ni splačalo prijeti, ker si potem na umetnjake prišel z napačno roko. Še en krasen primer izpod rok avstrijskih mojstrov je bil nek 8a, ki je bil tako fizičen in neintelektualen, da bi pod smer lahko preprosto postavili kampus desko, in kdor bi naredil 25 zgibov, bi imel smer že avtomatično splezano. Kljub čudni sceni se je ekipa motivirala in začeli smo premikati svoje meje, tako fizično kot tudi psihično.

Na koncu smo se, utrujeni, a zadovoljni, odpravili domov, čeprav verjetno ne bi imel nihče nič proti, če bi ostali še kakšen dan. Čar taborov ni samo plezanje, ampak tudi narava, druženje, igre, glasba in prijatelji. Zaradi vsega tega je vsak plezalni tabor res nepozabna izkušnja, ki se jo splača doživeti.

Poročilo napisal Jaka.