Tabor smo začeli s super sončnim vremenom. Prvi dan smo plezali v Belviju. Še “ta male” punce so splezale po vsaki vrvi, ki so ji imele na voljo. Ob 9:15 zvečer, smo rekli, da je dovolj 🙂 Maj je ugotovil, da so ocene kdaj malo “čudne” in Martin in inštruktorica Maša sta se strinjala, da Kolca mož ni najlepša smer na svetu. Drugi dan smo plezali Pod skalco. Polovica ekipe je na začetku uživala pri spustu po “flying foxu”. Tudi tokrat smo zagnano splezali vse, kar se je dalo.

Sledil je naš tretji ali “drama dan”. Že zjutraj nas je pozdravil dež in napoved ni bila dobra. Odločili smo se, da gremo v Bitnje, kjer so smeri “po streho” (oz pod previsom :)). Splezali smo, kar se je dalo, saj je plezališče kar zahtevno. Vmes nas je 3x osvežil dež, ki smo se mu lahko umaknili na suho. Na poti navdol nas je pričakalo neprijetno presenečenje. Naleteli smo na osir in jezne ose so nas obilno popikale. Roša je dobila kar pet pikov, “ta mala” Maša tri, še nekaj ostalih pa tudi dva ali enega. Spust do vasi je bil dramatičen, so nas pa tam domačini prijazno povabili v hišo. Uspešno smo pomirili Rošo in Mašo in se odpeljali domov. Deževalo je še cel večer. Tolažba za osje pike so bile odlične palačinke. Zahvala gre pridruženemu članu Roku Palačinkopeku 🙂

Na srečo smo se naslednji dan zbudili v lep sončen dan. Maj, Martin in Brina so želeli tudi ta dan plezati in z inštruktorico Mašo so šli v Novo Bohinjsko Belo. Ostale punce smo dan preživele v kempu in okolici. Šle smo s supom čez jezero (ne čisto čez, malo postrani :)), gradile most, šle s kolesom do balvana in malo poplezale ter raziskovale učno pot z bohinjskimi pošastmi in super igrali.

Peti dan smo šli v Peč. Uspeli smo preplezati nekaj smeri, vendar nas je na žalost kar hitro pregnal dež. Martin je bil zelo zagnan in eno preplezal povsem mokro. Ta starejši so preplezali še eno smer pod previsi. V kempu smo popoldan s skupino punc pripravili akrobatski plesno predstavo in naslednje jutro očarale naše soplezalce 😉 Na zaključni večer smo zakurili ogenj. S pomočjo palice smo nad ognjem spekli kruhke, naredili pa smo tudi pečene banane. Do konca smo spremlajli še finale svetovnega pokala v športnem plezanju in navijali za Janjo in Mio.

Zadnji dan smo zjutraj najprej počakali, da je nehalo deževati. Kar namučili smo se, da smo vse spakirali in pospravili šotore. Po tem smo se se vrnili Pod skalco, le da tokrat nismo plezali, ampak smo naredili “abzajl” oz spust po vrvi čisto iz vrha stene (cca 40 m). Čisto cela skupina se je pogumno spustila v globino. Maša je letos to prvič naredila sama. Daša je potrebovala en spust skupaj z inštruktorico Nino, potem pa se je opogumila in šla še sama. Martin je bil navdušen in se je spustil kar 3x 🙂

Še zadnjič smo se vrnili v kemp in pozdravili starše. Minilo je hitro, toda nabrali smo ogromno vtisov, spletli nova prijateljistva in se imeli fino 🙂 Se vidimo naslednje leto!

Inštruktor Lan

Teden od 16. do 19. avgusta je zadnji to poletje. Naslednjič se vidimo med jesenskimi počitnicami!

Tabor se je začel z bojem proti slabemu vremenu. V bitki z dežnimi kapljami smo, ob pomoči požrtvovalnih staršev, uspešno postavili šotore in odnesli toaletni papir na svoje mesto. Sonce ni še niti sramežljivo pokukalo izza temno sivih oblakov, ko smo se že dobrih namenov odpravili na krajši izlet in ogled okolice, kjer smo preverili namočenost bližnjih in daljnih skal. Pot nas je vodila preko položajev avstro-ogrskega topništva do sotočja Koritnice in Bavščice, kjer smo slabih nog naredili kratek postanek. Na žalost smo bili zaradi slabih navodil brez kopalk in za trenutek tudi brez Julije. Kratkega ogleda še ni bilo konec, saj smo se podali proti sotočju Koritnice in Soče. Kratek izlet se je izkazal za srednje dolg špancir čez drn in strn, preko dobrih mostov in slabo uhojenih poti. Smo se pa za nagrado odšli kopat v Sočo, kjer so najboljši plavalci in neustrašne mladenke preizkusili svoj pogum pri skoku z mosta. Dan se je, zaradi podaljšane izvidnice in nekoliko kasnejše večerje, zaključil nekje na meji med dobim in slabim dnevom.

Naslednji dan je slabo vreme ponovno pokazalo zobe. Nismo se dali preveč motiti in smo odrinili v Informacijsko središče TNP, kjer smo preverili dolžino pohoda prejšnjega dne in preverili, katera je najglasnejša žival v Triglavskem narodnem parku. Spet smo premagali dež in takoj smo se pognali proti izviru Soče. Skupaj s čredico madžarskih turistov smo ugotavljali koliko dobrih ljudi lahko spravimo na slabo odmerjen prostor okoli izvira. V taboru nas je pričakala slastna večerja in borba med dvema ognjema. Tabor smo za ta dan preimenovali iz plezalnega v kulturno kulinarični tabor. Zvečer nam je kljub slabim razmeram uspelo zakuriti zelo dober ogenj.

Končno nas je nagradilo dobro vreme in smo se lahko po še boljšem zajtrku zapodili med balvane v Trenti. Prvi nalet na balvane je bil dober; gneča pod njimi je bila nepopisna. Slabo formo smo preganjali iz oprimka na oprimek, če ni šlo drugače pa smo se posvetili hranjenju oslička, ki je bil to leto še posebej dobro zamaščen. Nekaj nas je pokazalo napredek od lani in za potrditev dobrega dela čez leto splezalo lanske dolgove. Slabo kožo smo hitro zdrgnili in se odpravili proti kopališču, kjer nas je pričakala dobra stara mrzlost – Soča. Bitka nerazdružljivega para tega dneva se je končala ob pihanju svečke, kjer je bil rezultat dobre proti slabi ekipi neodločen.

Naslednji dan smo dobro nabrušene kože odšli proti balvanom v Trnovo ob Soči. Po slabe pol ure vožnje smo prispeli v idilo med drevesi in skoraj neokrnjenimi skalami. Ker so balvani nekoliko bolj čudni od tistih v Trenti, smo se morali dobro ogreti in pozabiti na slabo stopanje ter poprijeti za dobro zaobljene oprimke. Po slabem začetku smo dobro napredovali in kljub utrujenosti dočakali kopanje. V taboru so nas pričakala skrivna navodila, ki so po dobrih dveh urah pripeljala do skritega zaklada v obliki dobre stare lubenice. Po poglodani lubenici smo zakurili zadnji ogenj in na njem spekli bolj ali manj slabe čepatije, ki nam to leto res niso bili v ponos.

Zadnji dan je pomenil dokončni obračun s slabo formo in potrditev dobro zaključenega tabora. Zadnji boj se je odvil pod balvani v Trenti, kjer smo pomalicali zadnje dolgove in kruh z ribjim namazom. Padli so še zadnji balvani. Izkazali smo se predvsem v kopici dobro začinjenih problemov, poimenovanih Joker in Gud felous. Nekateri so povsem do sitega napojili osla. Spet tretji pa so dobro formo prikazali v dobro previsnih smereh. Kopanju, kosilu in pospravljanju tabora spet nismo ušli.

Tabor smo dobro zaključili in pozabili na vse slabosti, ki jih ni bilo veliko. In z nasmehom na obrazu in solzami v očeh pričakali starše, ki so spet prišli teden ali dva prehitro. Še dobro, da je naslednje leto spet tabor v Trenti.

Zapisal Vid Zabel, vodja tabora

Več o izjemno uspešnem taboru v Frankenjuri 2015 lahko preberete tukaj >>

Več o izjemno uspešnem taboru v Frankenjuri 2015 lahko preberete tukaj >>

Naslednja epizoda sledi …

Več o izjemno uspešnem taboru v Frankenjuri 2015 lahko preberete tukaj >>

Več o izjemno uspešnem taboru v Frankenjuri 2015 lahko preberete tukaj >>