Prvi dan se je večina ekipe odločila za Mišjo peč, najljubšo destinacijo močnih slovenskih plezalcev. Plezalo se je na polno, mladina je bila močna in ambiciozna, tako da so napadli veliko težkih projektov vse do 7c+.
Midva s Petrom sva bila že nekoliko naveličana Miške, tako da sva plezala v Ospu, in sicer v sektorju Nad vasjo, ki je znan po old-school platah. Petru je uspel odličen dan, splezal je 7a, 7a+ in 7b, vse v drugem poskusu.
Zvečer so nekateri igrali košarko ali uživali v hazarderskih igrah s kartami, drugi pa smo občudovali okoliško agrikulturo in se malo izobrazili o najrazličnejših rastlinah.

Drugi dan je bila na vrsti Babna, najbolj »ljudski« sektor ogromnega Ospa. Nek pogumen in navdahnjen človek je nekoč (verjetno po kakšnem pivu) dejal: »Če ne plezaš, tudi pasti ne moreš. A ni nobenega veselja v tem, da celo življenje preživiš na tleh.« Zelo lepo in inspirativno, a ta dan se s tem nismo mogli ravno strinjati. Jebiga stari, včasih pač ne gre in takrat se zdi preživljanje življenja na tleh nadvse mamljivo, še posebej če so v igri čokoladni piškoti.
Kljub utrujenosti in vročini pa so imeli nekateri prav produktiven plezalni dan. Katja je branila klubsko čast in nabrala lepo število smeri. Premaknili smo se tudi v spodnji sektor, kar je za nekatere pomenilo samo drugo lokacijo za ležanje na ruzakih, motivirani del ekipe pa je nadaljeval s fajtanjem.
Večer je bil spet aktiven. Pokeraška ekipa je nadaljevala z igro, nekateri pa smo se raje igrali s frizbijem.

Zadnji dan je bil spet čas za Mišjo. Tokrat smo plezali v skrajno desnem delu, ki se ga je prijelo ime Hladilnik, saj gre za najhladnejši del stene, ki je cel dan v senci. Lan je imel odličen dan, saj je uspel na fleš preplezati Reksija (7b). Mlajši del ekipe je ugotovil, da tudi nepriljubljene smeri v desnem delu Mišje sploh niso tako slabe.

Po plezanju so nas pričakali starši in odšli smo domov na zasluženo večerjo.

Pridružite se nam na kakšnem poletnem taboru, vsak od njih je preverjeno nepozaben!

Vstali smo, ko je bilo sonce že visoko na nebu; dan pa je bil jasen in vetroven – vremenska napoved se je tokrat izkazala za točno. Po zajtku smo se vsedli v avto/kombi in odpeljali v park. David in Nina sta šla plezat Nostalgijo (6b, 350 m), Luka in Eva sta se odpravila v Kačo (Frančkova 6a, 350 m), Bor, Staš in jaz pa smo v Stupu plezali spodaj Domžalsko (6a) in Brid za veliki čekić (5b), kar je skupaj naneslo okrog 270 metrov plezarije. Nad obema smerema smo bili navdušeni, a sta nam, neizkušenim kot smo (Staš je bil v Pakli drugič, Bor in jaz pa prvič), vzeli kar precej časa, med sestopom pa se nam je uspelo še zgubiti. Kljub temu smo bili od naših prvi na parkirišču in imeli smo precej sreče, da nam je uspelo dobiti prevoz v kamp, in nam ni bilo treba čakati ostalih. V kampu smo skuhali vcečerjo, po večerji pa je sledilo izbiranje ciljev za naslednji dan. Spat smo šli precej zgodaj.

Na praznik dela smo vstali malce bolj zgodj in čas je bil za kakšno malce resnejšo smer. David in Luka sta šla v Vilo Velebita (7b+, 290 m); David jo je splezal na pogled, Luki pa prost vzpon žal ni uspel, a sta se na vrhu oba strinjala, da gre za eno izmed lepših smeri v Anića kuku. Nina in Eva sta se odpravila v Captaina Pelinkovca (6c, 260 m), smer ki baje nudi lepo, uživaško in lahko plezanje vse do zadnjega raztežaja, ki je kar precej previsen; dekleti sta ga preplezali z rdečim krogom (Nina pravi, da A0 ni kul, ker se ni vlekla za komplete ;). Člani tria fantasticus pa smo splezali Pezzolatovo lepotico The Show Must go on. Smer je res lepa, najtežji raztežaj smo vsi suvereno preplezali, nas pa je s svojo težavnostjo presenetil zadnji 6b cug; Bor je nerodne radiatorje na koncu tega raztežaja celo razglasil za najtežje mesto smeri. Tokrat smo bili zadnji in spet smo imeli precejšno srečo – prevoz smo dobili že v prvem poskusu. Po večerji smo tokrat zavili še k legendarnemu Dinku, le David očitno ne zaupa Ravnikovi teoriji, da pivo pomaga pri regeneraciji (Ravnik, 2014) – raje je šel spat s kurami.

Drugega maja je vremenska napoved obetala možnost padavin, pa tudi dva dneva plezanja sta terjala svoj davek, zato smo se odločili za malce lažje smeri. Luka in David sta splezala Rajno (7a+, 350m). Smer je precej do zelo zračno navrtana in odločitev, da v smer vzameta set jebic, se je izkazala za zelo posrečeno. Eva in Nina sta se odpravil v Nidio (6b+, 160m) v Velikem Ćuku; smer je baje zelo lepa in, kar ni zanemarljivo, odlično navrtana. Bor, Staš in jaz smo šli v Velebitaško (6a+, 350m). Bili smo zelo počasni, saj smo morali čakati na zelo počasno češko navezo. Potrebno je poudariti, da je smer povsem prosto preplezal le najbolj neizkušen med nami – Bor, Staš je na mokrem detajlu padel, jaz pa sem čez ogabno mokroto suvereno potehničaril. Omembe vreden je še en dogodek. V smer smo vzeli torbico za hrano in pijačo, a se je med drugim v njej znašla tudi Borova denarnica. In prav ta torbica je Stašu padla s pasu nekaj raztežajev pod vrhom. Sranje! Borova denarnica je izgubljena! No, sreča nam je bila spet naklonjena: med sestopom smo ob poti našli torbico. Takoj smo pogledali vanjo, a je spet sledilo razočaranje – ne le, da v torbici ni bilo denarnice, iz nje je izginila tudi vsa hrana. Misli smo si že, da si je z denarnico postregel lačen tat, a na koncu se je izkazalo, da sta vredne stvari iz torbice pobrala Luka in David.

Po večerji smo se Staš, Bor in jaz s Staševim očetom vrnili v Ljubljano, Eva, Nina, Luka in David pa so ostali še dva dni. V soboto vreme omogočalo resnega plezanja (plezala je le Nina s svojo mami v Severnem rebru), v nedeljo pa sta Nina in David splezala Johnnija v Debelm kuku, v Velikem Ćuku pa sta Eva in Luka opravila s smerjo Gyps Fulvus, katere težek cug je menda eden lepših v Paklenici.

Bilo je super; naslednjič, ko se odpravimo v te kraje, pa pričakujemo večjo udeležbo!

Poročilo napisal Peter