»Zbor v soboto, 26.6., ob 6.30 pred Plezalnim centrom Ljubljana.« Navodilo in zagotovilo, da se odpravljamo na vsakoletni Megatabor, ki se je letos odvijal v Franciji, v Brianconu!
Naša delegacija je štela 17 članov, od tega 4 inštruktorji. Zbrani pred Plezalnim centrom Ljubljana smo se razdelili v dva kombija, za srečo razbili kozarec s kislimi kumaricami in se odpravili na dolgo vožnjo! Z dvema postankoma smo brez problemov in komplikacij prispeli v kamp.
Hitro smo se zagrebli za mesta s senco, postavili šotore in se ugnezdili. Nato smo se odšli kopati, pojedli večerjo, inštruktorji so postavili svojo avtoriteto in po dolgem dnevu smo popadali v šotore, navdušeni v pričakovanju jutrišnjega dne.
2. dan
Odhod strogo ob 8.30 se je neverjetno dobro obdržal. Prvi dan. V nadaljnje smo se orientirali po tem, kdaj je Zorko odšel na stranišče, pred odhodom na plezališče. Lep dostop in kmalu smo zagledali znane razbitine avta. In seveda plezališče. Vrgli so nas iz gnezda in pripravljeni smo bili leteti. Skoraj. Na začetku smo potrebovali lekcijo o prevezovanju. In poleteli smo.
Dolge ure plezanja te opomnijo, da je treba ceniti življenje in vse kar daje. Piškoti.
Po zaključenemu plezalnemu delu smo prišli v kamp, kjer smo se odkopali in pojedli večerjo. Začele so se tudi glasne noči igranja taroka, Dutcha, globokih pogovorov in strmenja v zvezde.
3. dan
Naslednji dan so sledile, vsem ljube, plate: »Čelade gor, nad nami gamsi skačejo«, »O poglej, svizec«, »Pazi, da štrik v drek ne pade!«. Ah, čudeži narave.
Da bi nam Miha dvignil navdušenje nad platami, je z nami domenil stavo. Tisti, ki prepleza 5 smeri dobi sladoled. 6 smeri, 5 skupaj z 6c. Vse smeri na steni. Pregovor, ki ubesedi našo zagnanost bi se glasil; »Momma didn’t raise no bitch« in Miha je moral kupiti kar nekaj sladoledov. Iz plezališča nas je pregnal dež in v pričakovanju restiča smo popadali v spanec pravičnega. (ta spanec pravičnega nima smisla razen če je inner joke)
4. dan
Močni in zagnani del ekipe se je odpravil na krajšo plezanje, ostali pa smo obležali v kampu, kjer smo se martinčkali na soncu in zagreto igrali poker.
Po zahtevnem in težavnem dnevu smo dobili zasluženo večerjo. Makaroni z mesom brez primerjave. Odlično začinjen in absolutno božanski.
5. dan
Dan čudovitega plezališča, sončnega dne in premagovanja samega sebe. Anej, Lena in Ula so vsi zategnili 7c. »Danes pa jaz častim sladoled!« je napovedala Ula, ko se je, nasmejana do ušes, dotaknila tal. Ana, Julija in Laura pa so zategnile 7a.
Na drugi strani stene so Jaka, Zorko in Miha poskušali z 8a. Kljub temu, da jih nismo videli smo jih še zmeraj lahko slišali. Uspehe in neuspehe smo kaj kmalu prepoznali po mavričnih besedah, ki so sledile.
Na poti nazaj pa smo dobili družbo. Oziroma natančneje, Miha je dobil družbo. Oboževalke so ga dobesedno obletavale. Žal jim Miha ni bil naklonjen. Spretno jih je odganjal s štrikom, ki ga je vrtel okoli glave in tako odganjal nekoliko nadležne muhe.
V kampu pa smo imeli carbonaro. Če smo pohvalili bolognese, smo carbonaro zagotovo prehvalili. Da se ti sline cedijo stari.
6. dan
Zamenjali smo termine in se na plezališče odpravili šele popoldne. Naša delegacija se je preizkusila tudi v vlogi Grill Bearsa in Dore the expolorer. Dostop čez grm in strm je predstavljal izkušnjo sam zase.
Tisti dan je vlogo našega heroja prevzela Ana. Po ugotovitvi, da smo zgrešili parkirišče in s tem tudi pot je po končanem plezanju nazaj po kombije poslala Mihata in Zorkota. Princa v belih kombijih sta naš prevoz pripeljala do pravega parkirišča in nam prikrajšala hudo pot.
V domačem štabu smo z ugotovitvijo o izjemnih talentih naše delegacije pripravili virtualno razstavo. Nastal je instagram profil biseri_briancona.
7. dan
Prislužen restič s cesarskim pražencem za zajtrk in ekskurzijo na jezero Lac de Serre-Ponçon. Vrhunec izleta so bili sup, Twister, tarok, viseča mreža in poglobitev v knjige in v svojega duha. Glavni izzivalec: Sonce. Izraz »rdeč kot kuhan rak« se je lepo opisal našem izgled.
Celodnevnemu plavanju je ob prihodu v kamp sledil izlet na napihljiva vodna igrala. Kljub majhnim praskam in odrgninam so najbolj bolele naše trebušne mišice od nenehnega smejanja ponesrečenim poskusom obvladanja igral. Plohi, padci in spodrsljaji so se vrstili en za drugim in nas končno premagali ter nas pognali v beg pod vroč tuš.
Dan smo zaključili s čudovitim in za prste obliznit dobrim, chili con carnetom.
8. dan
Po nakupljenem kruhu in hitrem čekiranju prodajalke smo se odpravili novim zmagam naproti. Komičen vložek Jaka, ki se je dramatično dvignil skozi spuščeno okno in zaklical »S poti drhal!« je polepšal dan.
Plezališče, s smerjo ocenjeno s 3c, smo zapustili in se v navijaškem duhu odpravili navijati za naše plezalce. Da pa se je dan še lepše zaključil ja poskrbel Zorko, ki nas ja razvajal s šmornom.
9. dan
Čez noč na deveti dan je nekoga mučilo domotožje. Zorko je za zajtrk postregel z novico, da je ponoči slišal otožni klic »mami«.
Dan se je nadaljeval zelo uspešno, kar se je kazalo po lepem dostopu, ki nas je pripeljal do plezališča. Nastalo je nekaj hudih slik in še boljših sendvičev. Dan smo zaključili v obujanju spominov iz otroštva, predvsem o igračah in risankah.
10. dan
Nov restič, nova ekskurzija. Ta dan nas je pot peljala v mesto Briancon. Slike na slike na selfi. Slike s trdnjavo, v miniaturni razstavi, z rožami, selfi s sladoledom in na obzidju pred čudovitimi gorami.
Zvečer smo se posedli okoli računalnika in pogledali risanko za lahko noč. Komentar, ki si ga je prislužil risani film Raya and the last dragon zagotovo ni bil pričakovan. Jaka je po prvem ogledu zmaja prijavil »ker gay zmaj.« Za pravi sleepover vibe pa je poskrbela Timna, ki je v roke dobila Levove lase in jih spletla v nešteto kitk.
11. dan
Na enajsti dan smo se podali plezati v kanjon. Majhen potoček, ki je čudovito tekel skozi kanjon se je kmalu izkazal za manjšo nevšečnost. Lovljenje štrika je postala nova umetnost in hud podvig.
Zvečer smo si postregli s kompotom za sladico in se spravili igrati morilca. Prvi je umrl Miha.
12. dan
Dan za izzive. Na previsni steni so močni plezalci premagovali svoje meje in postavljali nove rekorde. Čudovite gore v okolici so dodale vrednost uspešnim podvigom.
Ko smo se zvečer igrali morilca se je mesto prebudilo v nadvse zanimivo jutro. Z odlično čokoladno torto in glasnim vzklikanjem in petjem slavne pesmi Vse najboljše smo proslavili Zorkov rojstni dan.
13. dan
Zadnji plezalni dan smo se spet odpravili v kanjon, kjer je Anej odplezal svoj prvi 8a in s tem čudovito zaključili naš izlet v Briancon.
14. dan
Zjutraj smo zapakirali in se podali na pot nazaj domov. Miha se je na poti nazaj skregal z avtomatom na cestnini, predstavil celotno kolekcijo slovenske popevke. A nas seveda varno vse pripeljal nazaj domov.
Neverjetna družba, čudovita narava, novi izzivi, ki smo jih s težavo premagovali in neverjetne dogodivščine so poskrbeli za dva nepozabna tedna. Najlepša hvala vsem!

Maruša Tomaževič

Namen tabora je bil plezanje. Zagreti smo bili vsi, saj so nas inštruktorji peljali v izbrana plezališča v okolici Briancona. Plezali smo od 6 – 8 ur na dan. Ko smo prišli v plezališče, smo se ogreli v lažjih smereh, potem pa smo si vsi našli sebi primerne projekte. Nekateri so se kmalu naplezali, ostali so pa plezali do odhoda. Plezali smo v štirih različnih vrstah skale. V konglomeratu, za katerega so značilni rahli previsi in spodmoli, močna razčlenjenost in luknjice. Stil plezanja je podoben dvoranskemu plezanju. V apnencu, na katerega smo navajeni že iz Slovenije, smo plezali največkrat. V granitu, za katerega so značilne plošče, poči, pa tudi previsi. Zanj so značilni večji kristali. Bolje pa so se imeli tisti, ki znajo stopati. Ter v kvarcitu, v katerem sprva vse izgleda tako, kakor da se vse kruši, po nekem času pa ugotoviš, da je strah povsem odveč. Mislim pa, da nam ta vrsta skale vseeno ni bila zelo všeč.

Premikali smo tudi svoje meje. Laura si je težje smeri izbirala večinoma v previsih. Julija je projektirala vsepovsod in preplezala večinoma vse, v kar je zagrizla. Anej je bil najnapadalnejši od vseh. Dober je bil in v previsih in v položnih ploščah. Zarja in Mia sta napadali lažje smeri, večinoma v ploščah in tudi v kakem previsu. Lev je na tabor prišel s ciljem: ,, Želim izboljšati tehniko nog.” Zlezel pa je tudi svojo prvo 7b v skali. Maruša je na taboru zlezla svojo prvo 6b+ v skali. Ula si je že na začetku priplezala motivacijo, preplezala je svoj prvi 7c. Potem pa ga je tudi preplezala v prvem poizkusu. Timna se je skozi cel tabor borila, da bi preplezala svojo 6c+. A na koncu je bila dokaj razočarana, ko ji je tik pod vrhom spodrsnilo iz mokrega oprimka, zatem pa je njen krik zbudil celo plezališče. Ana Žnider je bila zelo zagreta že od začetka. Njen glavni cilj je bil, da bi preplezala svoj tretji 7b. Tukaj ji to ni uspelo, a je na dobri poti. Lena je že na začetku pokazala, da Škofjeločani niso kar tako. Pokazala je kako se v drugem poizkusu prepleza 7c. Verjamem, da bi lahko še pokazala svojo moč, če bi ostala z nami do konca. Naši inštruktorji Miha, Matjaž in Jaka so nam bili za zgled, saj so tudi oni zelo zagreto plezali in napadali smeri in nas s tem tudi spodbujali. Za naslednje leto pa upam, da bo ekipa tudi tako zagreta kakor letos.

Nejc Jeran-Pirih

Zelo lepa narava, zabavna družba, dobra hrana, drugače pa mi je bilo najbolje plezati v Rif d’Oriol.
Mia

Res sem se imela zelo dobro, samo prehitro je minilo. Uživala sem v družbi in lepih plezališčih. Nikoli mi ni bilo dolgčas. Zelo prijetne pa so bile tudi vse družabne igre, ki smo jih igrali. Skratka bilo je nepozabno.
Zarja

Letošnji megatabor je bil res pester – tako v izbiri kamnin za plezanje, kot tudi v muhastem vremenu. Meni najljubše plezališče je bilo le rif d’oriol, mali kanjon, kjer je voda v skali izoblikovala čudovite vzorce iz žlebičkov, ki ustvarijo prav posebno izkušnjo plezanja platk. Od hrane si bom najbolj zapomnila chilli con carne, od druženja pa morilca, ki smo se ga z inštruktorji vred igrali zadnja dva večera tabora.
Timna

Megatabor je bil super. Trenerji pravjo, da so ble razmerce odlične, čeprau nas je skos mal zebl. Sam tko kot Kern prav…to je vse v glavi. Plezal se je fajn, družba je bila odlična, hrana pa tudi. Zagotovo mi bo ostal v spominu tudi moj prvi 7c (Approche et reproche v sektorju Tournoux). Skratka nepozaben izlet poln dogodivščin, novega znanja, novih prijateljstev in zabave.
Ula

Na megataboru mi je bilo zabavno ko smo vsak večer igrali namizni nogomet in ping pong. Vesela pa sem bila tudi, ko sem splezala svoj prvi 7b+ -super chouquette. Zelo zabavni so bili tudi rest day-ji na plaži in vodnih igralih.
Julija

Tabor mi je bil zelo všeč. Zabavno mi je bilo plezati na drugačnih kamninah kot v Sloveniji. Poleg plezanja mi bo v spominu ostala tudi hrana, ki so jo inštruktorji zelo dobro pripravili.
Lev

Zelo sem se zabavala. Zanimivo mi je bilo plezati po različnih kamninah. Seveda pa sta zmagala odlična družba in super pripravljen šmorn s strani Zorkota. Poleg tega pa so mi bili všeč rest daji in zadnji družabni večeri, ki so se krajšali z morilcem in namiznim fuzbalom. Manjša slabost pa je bil hlad.
Laura