tabor – Plezalni center Ljubljana

TABOR V BOHINJU – DRUGA RUNDA

dave — Tue, 25 Jul 2017 09:56:54 +0000

Tudi letos smo organizirali dva poletna plezalna tabora v Bohinju. Prvi tabor je potekal od 9. do 14., drugi pa od 16. do 20. julija. Za razliko od prvega tabora, smo se na drugem taboru slabemu vremenu povsem izognili. V lepem vremenu smo v plezališčih in ob jezeru uživali udeleženci Naja, Iza, Nejc, Klemen, Andraž, Lija, Eva, Tinkara in žal le prvi dan tudi Ines ter inštruktorja Eva in Peter.

Dobili smo se v nedeljo ob pol desetih sredi kempa Zlatorog tik ob jezeru. S pomočjo staršev smo postavili šotore. Ko so starši odšli, smo se na hitro predstavili, si naredili sendviče in že smo kolesarili proti plezališču Peč. Po naporni (in zame stresni) vožnji smo prikolesarili skoraj do stene. Po ogrevanju sva z Evo napeljala nekaj topičev v lažjih smereh levega dela plezališča, skrajno desni smeri pa sta napeljala kar Nejc in Naja. Plezali smo do poznega popoldneva, odkolesarili do tabora, kjer smo po tem, ko smo se dodobra okopali, pojedli odlične špagete z bolonjsko omako in se dolgo v večer zabavali s flašo resnice.
V ponedeljek se nam, tako kot vse ostale dni do konca tabora, ni mudilo plezat. Po zajtrku smo se dodobra naužili različnih vodnih aktivnosti, plezat pa smo šli, ko je bilo sonce že visoko na nebu. Pod skalco smo po manjšem nesporazumu glede že napeljanih topičev preplezali vsak nekaj smeri. Ko je za plezanje zmanjkalo prave motivacije, do jezera na srečo ni bilo daleč.
Naslednji dan – v torek sta po zajtrku za dva dni na obisk prišla mladinca Timna in Maj. Šli smo plezat v Bitnje. Kot največji izziv se je izkazalo enourno kolesarjenje z veliko vožnje gor in dol. Dostop smo za razliko od ekipe prvega tabora našli brez težav, a povsem brez zapletov ni šlo, saj je malo (in tudi veliko) Evo pičila osa. Otroci so splezali nekaj najlažjih smeri, malo plezanja pa sva si lahko privoščila tudi z Evo, saj sta naju lahko povarovala Timna in Maj, ki je, mimogrede, preplezal svojo najtežjo smer – Spodnji štuk. Po odličnem golažu za večerjo, ki ga je prišla skuhat Evina mami, smo ob jezeru zakurili ogenj, ob katerem smo se zabavali pozno v noč.
V sredo smo si ga vzeli na izi. Dopoldne smo najeli tri supe in dve uri zabave na jezeru sta gotovo minili prehitro. Po kosilu, enolončnici, ki jo je, tako kot večerjo prejšnjega dne, skuhala Evina mati, smo šli plezat v Belvi. Čeprav je kazalo, da bo kmalu po našem prihodu v plezališče začelo deževati kot na sodni dan, smo se dežju skoraj povsem izognili. Ker motivacija ni bila ravno na višku, smo se kmalu umaknili na plažo pri Pod skalco, Maj in Timna pa sta odšla domov. Zvečer smo spet zakurili ogenj, a smo zaradi velike utrujenosti šli spat krepko prej kot v torek.
Zadnji dan nismo plezali, pač pa smo, potem ko smo že zjutraj pretežno pospravili tabor, šli abzajlat z vrha Pod skalce. Prav vsem je uspelo premagati štiridesetmetrski spust po vrvi – nekateri so se spustili celo trikrat. Po poslovilnem kopanju smo odkolesarili nazaj v kemp, kjer so nekatere že pričakali starši. Ko nama je z Evo uspelo zložiti vso prtljago v avto, sva si dokončno oddahnila, saj je tabor minil brez resnejših zapletov. Čeprav na taboru nismo podrli rekorda v številu preplezanih smeri v enem dnevu, lahko rečem, da s(m)o se (otroci) imeli super, kar je nenazadnje najpomembneje.

Poročilo je napisal inštruktor Peter Mastnak Sokolov.

Spodnje besedilo pa je zapisala Lia, udeleženka tabora, sicer plezalna začetnica.

Od 16. do 20. julija smo udeleženci tabora Plezalnega centra Ljubljana preživeli v Bohinju. Spali smo v kampu Zlatorog. Bilo nas je 8 otrok, starih 7 do 11 let. Imeli smo dva super inštruktorja Evo in Petra. Lokacija našega tabora je bila super! Postavili smo si šotore ob jezeru. Razen stranišča, ki je bil malce daleč, je bilo vse fino!

Ob prihodu smo naredili načrt tabora ter si pomagali postaviti šotore. Ko so starši odšli, smo se vsi člani skupine predstavili, novi prijatelji so bili prijazni in zabavni. Že od začetka smo se vsi dobro razumeli.

Vsako jutro smo vstali najkasneje ob 8:00, se oblekli in naredili sendviče za na pot. Za zajtrk, ki nam ga je pripravljala inštruktorica Eva, smo imeli kosmiče, kruh z namazi in podobne stvari. Po zajtrku smo običajno šli pomiti posodo. Vsak je bil dežuren vsaj dvakrat in je pomival posodo in lonce od kuhanja in od Petra in Eve ;).

Ko smo končali s pomivanjem posode, smo si pripravili nahrbtnike in šli s kolesi do plezališča tistega dne. Eni so šli tudi z avtom. Obiskali smo 4 različna plezališča in v vsakem splezali več različnih smeri. Dvakrat smo takoj po plezanju skočili tudi v jezero. Bilo je ZELO zabavno! 😀

Ko smo se po plezanju vrnili v tabor, smo se šli kopat (spet :)) in smo bili na plaži, dokler kosilo ali pa večerja ni bila pripravljena (odvisno od tega, kako dolgo smo plezali). Voda je vedno bila prijetna (in malo mrzla). Ko je bil čas za obed smo se vsi hitro vrnili v tabor, se posušili in postavili v vrsto za hrano. Jedli smo juho, palačinke, golaž s polento in gres. Vsa hrana je bila odlična!

Popoldan smo šli enkrat tudi s SUPi in to je bilo res SUPer! 😉

Ob večerih smo nekajkrat pripravili ogenj in je bilo zelo luštno. Igrali smo se igre in veliko pogovarjali. Kdaj pa kdaj so bile zelo zanimive in smešne zgodbe in heci.

Hvala za super dogodivščino! Upam, da se vidimo naslednje leto!!!

Lia

Megatabor v Frankenjuri

dave — Thu, 20 Jul 2017 11:00:13 +0000

Kot vsako leto smo se tudi letos na začetku poletnih počitnic za dva tedna z mladino odpravili na megatabor v tujino. Prvotno je bila predvidena destinacija Zillertal, a smo tabor zaradi slabe napovedi prestavili v Frankenjuro. Tudi v Nemčiji se dežju nismo povsem izognili, a je bilo vreme brez dvoma boljše kot v Avstirji.
Dobili smo se ob pol osmih v soboto, 24. julija 2017 pred PCLjem. Že tradicionalne težave z najetimi kombiji so se tokrat začele že pred odhodom, ko je eden od pozornih očetov opazil, da je prednja leva guma enega od kombijev nevarno obrabljena, zaradi česar smo morali iz kombija zložiti vso prtljago, da smo prišli do dvigalke, kar nam je vzelo kar precej časa. Misleč, da je najhuše že mimo, sta se Jaka in David spravila menjati gumo, a so bili vijaki, ki na podvozje pritrjujejo rezervno kolo močno rjasti in preden smo se spomnili, da imamo v postavljalskih prostorih velike dvorane tudi WD40, je minilo še naslednje pol ure. Preden smo gumo dokončno zamenjali, zložili prtljago nazaj v nesrečni kombi, se domenili, kdo se bo peljal s Kristianom, kdo s Klemnom in kdo z Davidom in se nato še dejansko odpeljali, je bila ura že blizu devete.
Po postanku na Jesenicah, kjer smo kupili avstrijske vinjete, smo na eni od avstrijskih črpalk pobrali še Petro in Saro, nato pa smo vožnjo brez zapletov nadaljevali do nemške meje, kjer smo zaradi protimigrantske histerije kar nekaj časa stali v koloni. Čez mejo smo, čeprav je vsaj Davidov kombi gotovo deloval sumljivo, mimo policistke (ali vojakinje?) za strojnico prišli brez težav, a smo, preden smo pri Plechu zavili z avtoceste, stali vsaj v še dveh zastojih – očitno tudi v Nemčiji stvari ne tečejo vedno pregovorno gladko.
Ko smo prispeli v kemp, smo postavili šotore, skuhali večerjo in preverili, če je treba za topel tuš še vedno plačati. Sledilo je grenko spoznanje, da brez Bora ne bomo mogli do poguma in toplega tuša, torej smo obsojeni na tuširanje z mrzlo vodo, zaradi česar s(m)o se nekateri tuširali še manj, kot bi se sicer. Pred spanjem smo bili priča nekaj rokoborskim spopadom, katerih se verjetno ne bi sramovali niti starorimski gladiatorji – izkazal se je predvsem Jan, ki je na tla (čeprav zgolj začasno) spravil celo Klemna.
Nedelja, prvi plezalni dan, se ni začela povsem po načrtih. Rokoborski dvoboji minulega večera namreč niso bili tako nedolžni, kot se je zdelo na prvi pogled in Klemen se je prebudil, kolikor je sploh spal, z močno razbolelo ramo. Po posvetu s šefico kempa Omo Eichler, je padla odločitev, da gre ekipa plezat v plezališče Rötherfels, s Klemnom pa se odpeljeva na urgenco v Forcheim, kjer sva po nekaj nikalnih odgovorih na vprašanje “Do you speak english?”, veliko čakanja, dveh pregledih in rentgenskih slikanjih, izvedela razveseljivo novico, da so Klemnove ramenske kosti in mišice cele, čeprav Klemen do konca tabora ni zares plezal.
Medtem ko sva s Klemnom izgubljala čas pri zdravniku, so ostali že plezali na polno. Izbrani sektor se je izkazal z za prvi dan zelo primernimi smermi – dolgimi, pretežno lažjimi, a narazen navrtanimi vzdržjivci, nad razdaljami med svedri v smeri Welzenbach Ged.-Weg (IX+)se je pritoževal celo Jaka Šprah. Kljub poudarjanju Davida in Klemna, da je na prvi dan bolj smiselno nabirati kilometrino kot plezati življenjske projekte, so nekateri že posegli po visokih ocenah. Luka je recimo dve leti po svoji prvi splezal drugo VIII, Gelbe Wand.
V ponedljek smo šli plezat v sektorja Schlossbergerwand in Schlossbergerzwillinge, kjer smo uživali v smereh, tipičnih za Frankenjuro – kratki in sladki previsi po večjih ali manjših luknjicah. Najbolj oblegana smer je bila Dala (VIII+/IX-). Splezali so jo Lan, Nik, David, Petra in še kdo, Jan in Matija pa sta bila neverjetno blizu. Padla je tudi prva francoska osmica tabora – Out of Berlin (IX+/X-), po njej pa sta posegla kdo drug kot Anej in Jaka Š.
Dan za tem smo se prebudili v deževno jutro in izgledalo je, da s plezanjem v skali ne bo nič, a smo se po obsežnem iskanju v vodničku in rahlem izboljšanju vremena odločili, da gremo vseeno plezat. Ker so nekateri, predvsem fantje, pogrešali balvaniranje, ki so ga pričakovali v načrtovanem Zillertalu, je en kombi šel balvanirat v jamo blizu sektorja Leupoldsteinerwand, ostali pa smo šli plezat na štrik v previsen sektor Planetarium, kjer se nahaja tudi najtežja smer v Frankenjuri, a takret tega še nismo vedeli, saj te Megosove mojstrovine (še) ni v vodničku in tako smo se le spraševali, koliko je skrivnostna gladka previsna linija pravzaprav težka (gre za smer Supernova, ocenjeeno z XI+). Ko smo po dolgotrajnem iskanju in zgubljanju po gozdu končno prišli v plezališče, smo se že za ogrevanje (oziroma namesto njega) zapodili v težke smeri. Najbolj plezane smeri so bile osmica na prste Spaceshot in previsna IX- po šalcah Liebesmüh’. Jaka in Anej sta poizkušala najbolj markanto desetko v sektorju. Anej je bil zelo blizu, Jaka pa si je ego po tem, ko v omenjeni smeri ni imel za kruh, potolažil s hitrim vzponom v Black hole sun, brutalni IX+/X- ali po naše 8a.
Po treh dneh plezanja je bil v sredo čas za rest day. Preživeli smo ga v kempu, čas pa smo si krajšali s tarokom, hojo po gurtni in predvsem s pečenjem desetih kilogramov mesa na dveh žarih. Pozno popoldne smo Nika presenetili (ali pač?) z darilom in rojstnodnevno torto. Zatem, ko smo pojedli vsak svoj marginalni košček odlične tortice, se je postavilo vprašanje, kako ostanek peciva razdeliti med dvajset lačnih ust, ki bi repete. Vodstvo tabora se je odločilo, da bo preostali košček dobil tisti, ki bo najdlje držal plenk. Ko po skoraj petnajstih minutah še kar ni kazalo, da bosta Jaka Jaki in Lan MR kajkmalu obupala, je njun trener Klemen odločil, da bomo po četrt ure tekmovanje prekinili, košček tortice pa si bosta gospodiča po bratsko razdelila. Zvečer, ko je padla noč, smo v gozdu odigrali še rundo svečke, ki se je ponovno izkazala kot najboljša taborniška igra. Veterani taborov in inštruktorji smo se strinjali, da je bila svečka najboljša v zadnjih nekaj letih, k čemur je gotovo pripomogel odličen teren.
V sredo nas je v skladu z vremensko napovedjo, ki je grozila z rdečim alarmom, prebudil dež. Sicer verjetno ni deževalo toliko, kot bi pričakovali od rdečega alarma, a vseeno dovolj, da nismo šli v plezališče, pač pa na bolderco v Bamberg. Boulderhelden nas je prepričal z dobro steno, a ne najbolj inovativnim routesettingom, najbolj pa smo pogrešali kakšno tvorino več. Popoldne so se nam za teden dni pridružili še Anaja, Nejc in Katja G.
Tridesetega junija nas je zjutraj pozdravilo sonce. Izbira prvega plezališča se ni pokazala za najbolj posrečeno, saj sektor ni zgledal dosti bolje od Kamnitnika, zato smo se odločili, da se razdelimo in prestavimo v sektorja Bärenschlucht oziroma Dornröschenwand, kar se je izkazalo za odlično odločitev, saj je močnejši del ekipe v Medvedji soteski (pre)plezal smeri do francoske 8a, da ostali težkih vzponov – tudi takih na pogled – v obeh plezališčih niti ne omenjamo. Zvečer se je starejši del ekipe odpravili pogledat na vaško veselico ob pedesetletnici lokalnega nogometnega kluba, zato smo bili nekateri naslednjega jutra malce bolj zaspani od ostalih.
Na drugi rest day smo šli v Bamberg, kjer smo iz skrinje z najdenimi predmeti najprej rešili plezalke in magnezij vrečke dveh najbolj raztresenih udeležencev, nato pa smo se odpravili na Stadtbummel skozi center. Matija si je privoščil CD legendarnih LMFAO. Udarni house je popestril pretežno enolično metal-rap-WTF glasbo v kombijih, a vsaj pri Davidu nismo uspeli preposlušati več kot treh komadov zapored. Z Jako Jakijem sva ugotovila, da je prosračenje lahko precej donosen posel, a da je za nove hlače v H&M vseeno treba plačati še devetnajst evrov pošteno zasluženega denarja.
V nedeljo smo šli plezat v Maximilianswand oziroma Krotenseer Turm, kjer je Jaka Š. preplezal smer Ira Tehnokratie – svoj projekt izpred dveh let. Poleg tega je med številnimi vzponi v legendarni smeri Hitchhike the Plane treba posebej omeniti Petrinega, Jakovega in Nejčevega – smer je bila za njih prva ocene IX/IX+ ali po naše 7c/c+. Sploh Nejc si zasluži posebno pohvalo, saj je bila noč pred tem zanj že druga zapored na prireditvenem prostoru poleg nogometnega igrišča v Wolfsbergu – sam sem skoraj cel dan preležal in bil zelo daleč od tega, da bi preplezal najtežjo smer. Na poti nazaj je našo pozornost pritegnil sektor ob cesti malo naprej od Plecha. Klemen je ugotovil, da gre za Weißenstein in po hitri analizi vodnička smo se odločili, da se vsi razen najmočnejših naslednjega dne odpravimo plezat tja.
Po obilnem zajtrku smo se tretjega julija razdelili. Večina je šla v že omenjeni Weißenstein, kjer smo uživali v odličnih smereh do IX-, med vzponi močnežev v sektorju Solarium pa velja omeniti vzpon Jake Jakija v smeri z oceno X-, svoji prvi francoski osmici, v kateri je bil Anej le gib stran od vzpona na pogled. Večer je minil v znamenju družabnih iger, noč pa v pripravljanju presenečenja za Lunin rojstni dan.
Sveže pečena sedemnajstletnica Luna se je, ko je četrtega julija stopila iz šotora, skoraj zaletela v pravi pravcati mlaj (glej sliko!), ki je v njeno čast sredi našega tabora stal prav do našega odhoda. Sicer smo zadnji rest day izkoristili, kot se spodobi – s kopanjem na naravnem kopališču pri Pottensteinu, ker smo vsi ponovno odkrili otroka v sebi. Dan počitka smo zaključili tako kot je treba – z žarom.
V sredo smo nekateri žrtvovali nekaj ura spanca in vstali nadvse zgodaj, da smo lahko izkoristili jutranje razmere v Bärenschluchtu. Nik je premagal strah in pofajtal čez prvo IX- Petra in Sara pa sta splezali smer Tanz der Aroganz, težko IX+, kar pa je bil za Petro šele začetek. Popoldne se ni pridružila večini v sektorju Putlacherwand, ampak je šla podelat smer Desperato, dolg izpred dveh dni. Kot se za prvo francosko osmico spodobi, je izbrancem častila tortico.
Po plezanju smo se nekateri iz Davidovega kombija želeli okopati v jezeru nasproti kopališča, na katerem smo bili dan poprej. Ko sem skočil v vodo, me je natakarica iz lokala na bregu, ki smo jo na videz poznali že s kopališča, okarala, da se v jezeru ne sme kopati. Hoteli smo počakati, da odide, da bi se lahko okopali še ostali, a se, dokler nismo obupano sedli v kombi, ni želela dvigniti s klopce pred že zaklenjenim odhodom. Čim smo se odpravili proti parkirišču, je tudi on vstala in se odpravila proti avtu. Tako smo naredili pol kroga po parkirišču, dokler se gospa ni odpeljala, nato pa sta v vodo skočila še Zala in Jaka.
Zadnji plezalni dan smo se razdelili – del ekipe je šel v Leupoldsteinerwand, ostali pa smo se napenjali v sektorju Marientallerwände, kjer se je največ plezalo smer Saftfield, ki je med drugim postala Janova prva IX-. Anej je preplezal IX+/X-, ki jo je Jaka Š. po tem, ko je v Leupoldsteinerwand preplezal dolgi iz pred dveh let, spodnjo desetko Master of Dizaster, sajtal, poleg tega pa je spotoma v drugem poskusu preplezal še eno X-.
Po dogovoru z Omo, smo šotore podrli že zvečer in prespali v kočici, kar se je izkazalo za odlično odločitev, saj je zjutraj že deževalo. Nekoliko presenetljivo smo se odpeljali že pred pol deveto in vožnja domov je z izjemo zastojev okrog Münchna potekala gladko in brez težav.
Pod črto lahko tabor označimo za zelo uspešnega, čeprav ni potekal na planirani lokaciji, čeprav vreme ni bilo popolno in čeprav nismo imeli poguma za topel tuš.
Se vidimo naslednje leto!

Poročilo je zapisal Peter Mastnak Sokolov.

Za konec je (skoraj) vsak od članov ekipe zabeležil svoj najboljši vzpon, najlepšo smer in kratek komentar.

Maks
Ursus, Obere Schlosbergerwand, 8 rp
Mo FLo Jo Leopoldsteinerwand 8 f
Tabor je bil res megatabor.

Tina
Spaceshot Planetarium 8 f
Chasin the train 9
Bil je tak vreme, da sem se počutila, kot bi bil november.

Lan Mastnak
Erwins projekt 8+ np
Hitchhike the plane 9/9+
Bilo je noro in komi čakam naslednji megatabor.

Jaka Jaki
Desperato 10-
Desperato
Blo je ful dobr.

Jakob
Ursus 8 f Schlosbergerwand
Ursus
Zelo všeč so mi bile smeri in balvani + torte od Ome.

Nik Sajovic
Roterbaron 9-
Na biceps, malo previsna, super smer, v njej sem premagal strah.

Ajda Vesel
Par 7-, sam ne vem kere so ble
Osterwarsch Leupoldsteinerwand 7
Ful fanj, neponovljivo, škoda, da ne traja dlje.

Ajda Lovše
Anakonda 8+, Maximilianswand
Najboljši trening za psiho ever.

Zala Klinar
Mo FLo Jo, Leupoldsteinerwand
Pathfinder 8- Planeterium
Veliko smo jedli, trening za psiho, super žar (TVOJA MAMI), https://youtu.be/gGFcfv6InvA?t=79 (link je opomba avtorja)

Petra
Solarium, Desperado
Bilo je nepozabno. Zlezla sem svojo najtežjo smer :). Tortice od Ome so bile odlične, še posebaj Käsekuchen

Natan
Aximilianswand, Südriss 7-
*insert rap here*

Matija
Westwand 8
Saftfeld9-
Bilo je super, kakor vsak tabor.

Katja Mesarič
Spaceshot 8 f
Damphamer 8 3p
Tabora ni možno opisati v enem stavku. Tortice.

Sara
Tanz der aroganz
Desperado
Ful smo se naplezali. Upam, da se še kdaj vrnemo, saj imam še projekt, ki si ga želim splezati.

Anej
Desperado 10-
Solarium, Firewfighter 9
Normalen dan+ plezanje + dobra družba = megatabor

Lara
Nezanan 7
Neznana 7+, obe Zvergenschloss

Jan
9-, Saftfeld, Marientallerwände
Westwand 8, Krotenseerturm
Čeprav bi za to, da splezaš do prvega kompleta, potreboval pad, sem še vedno pogrešal balvane.

Lan Marion Roženbergar
Roter Baron, 9-, Bärenschlucht
Nič nisem splezal, ampak je bilo vseeno super.

Luka Marčič
Rötherfels: Gelbe Wand 8
Obere Schlossbergerwand: Energiepfand, 8-
Hrana je bila dobro, drugo pa tud.

Nina Grošelj
MoFloJo 8, Leupoldsteinerwand
Linker Aussteig 8, Weißenstein
Ful dobr, končno sem nekaj splezala v skali, najboljše tortice, najboljši dnevi.

Peter Mastnak-Sokolov
Auerbacher Weg 7+, Maximilianswand s težko glavo
Märchenprinz 9-, Dornröschenwand
Če nimaš poguma, se pač ne tuširaš. Superaffengeil.

Bohinjski tabor, “prva runda”

nina_vakselj — Tue, 18 Jul 2017 11:05:25 +0000

Od 9. do 14. julija smo prva skupina taborili in plezali v Bohinju. Letos smo bili prvič v kempu Zlatorog, prav ob jezeru in bilo je super… ok, stranišča so bila malce daleč, vse ostalo pa zakon – jezero, razgled, prostorček med drevesi itd. Imeli smo nekaj sončka in nekaj dežja, preplezali veliko smeri, se spustili po vrvi, kolesarili, spletli nova prijateljistva in veliko kitk in se nasploh imeli fino 🙂 Ekipo smo sestavljali (od najmlajših k najstarejšim): Daša, Roša, Laura, Maša, Brina, Martin, Nina in Maj ter inštruktorici Maša in Nina.

Tabor smo začeli s super sončnim vremenom. Prvi dan smo plezali v Belviju. Še “ta male” punce so splezale po vsaki vrvi, ki so ji imele na voljo. Ob 9:15 zvečer, smo rekli, da je dovolj 🙂 Maj je ugotovil, da so ocene kdaj malo “čudne” in Martin in inštruktorica Maša sta se strinjala, da Kolca mož ni najlepša smer na svetu. Drugi dan smo plezali Pod skalco. Polovica ekipe je na začetku uživala pri spustu po “flying foxu”. Tudi tokrat smo zagnano splezali vse, kar se je dalo.

Sledil je naš tretji ali “drama dan”. Že zjutraj nas je pozdravil dež in napoved ni bila dobra. Odločili smo se, da gremo v Bitnje, kjer so smeri “po streho” (oz pod previsom :)). Splezali smo, kar se je dalo, saj je plezališče kar zahtevno. Vmes nas je 3x osvežil dež, ki smo se mu lahko umaknili na suho. Na poti navdol nas je pričakalo neprijetno presenečenje. Naleteli smo na osir in jezne ose so nas obilno popikale. Roša je dobila kar pet pikov, “ta mala” Maša tri, še nekaj ostalih pa tudi dva ali enega. Spust do vasi je bil dramatičen, so nas pa tam domačini prijazno povabili v hišo. Uspešno smo pomirili Rošo in Mašo in se odpeljali domov. Deževalo je še cel večer. Tolažba za osje pike so bile odlične palačinke. Zahvala gre pridruženemu članu Roku Palačinkopeku 🙂

Na srečo smo se naslednji dan zbudili v lep sončen dan. Maj, Martin in Brina so želeli tudi ta dan plezati in z inštruktorico Mašo so šli v Novo Bohinjsko Belo. Ostale punce smo dan preživele v kempu in okolici. Šle smo s supom čez jezero (ne čisto čez, malo postrani :)), gradile most, šle s kolesom do balvana in malo poplezale ter raziskovale učno pot z bohinjskimi pošastmi in super igrali.

Peti dan smo šli v Peč. Uspeli smo preplezati nekaj smeri, vendar nas je na žalost kar hitro pregnal dež. Martin je bil zelo zagnan in eno preplezal povsem mokro. Ta starejši so preplezali še eno smer pod previsi. V kempu smo popoldan s skupino punc pripravili akrobatski plesno predstavo in naslednje jutro očarale naše soplezalce 😉 Na zaključni večer smo zakurili ogenj. S pomočjo palice smo nad ognjem spekli kruhke, naredili pa smo tudi pečene banane. Do konca smo spremlajli še finale svetovnega pokala v športnem plezanju in navijali za Janjo in Mio.

Zadnji dan smo zjutraj najprej počakali, da je nehalo deževati. Kar namučili smo se, da smo vse spakirali in pospravili šotore. Po tem smo se se vrnili Pod skalco, le da tokrat nismo plezali, ampak smo naredili “abzajl” oz spust po vrvi čisto iz vrha stene (cca 40 m). Čisto cela skupina se je pogumno spustila v globino. Maša je letos to prvič naredila sama. Daša je potrebovala en spust skupaj z inštruktorico Nino, potem pa se je opogumila in šla še sama. Martin je bil navdušen in se je spustil kar 3x 🙂

Še zadnjič smo se vrnili v kemp in pozdravili starše. Minilo je hitro, toda nabrali smo ogromno vtisov, spletli nova prijateljistva in se imeli fino 🙂 Se vidimo naslednje leto!

plezalni tabor v Trenti

dave — Mon, 03 Jul 2017 14:21:31 +0000

Letošnji tabor je zaznamovalo čakanje na sonce v stilu Čakajoč Godota. Seveda smo nanj čakali predvsem pod balvani in se med izogibanjem dežnim kapljam poskušali čim bolj naplezati. Verjetno smo vsi, ko smo prišli domov, z veseljem posušili vse mokre stvari. Tabor je ponovno poskrbel za pestro dogajanje, ki ni pustilo ravnodušnih ne udeležencev ne inštruktorjev in ne kuharice.

Na tabornem prostoru smo se vsi zbrali tik preden se je prvič ulilo kot iz škafa. Prvi dan je tako nakazal potek vseh naslednjih petih dni. Med prvim malo manjšim zatišjem smo poskakali v avtomobile in se odpeljali proti Kobaridu, kjer smo si ogledali muzej 1. svetovne vojne, od konca katere je minilo že skoraj 100 let. Skočili smo še na bližnji hrib do kostnice italijanskih vojakov. Med čakanjem na Evo, ki je skočila po nekaj manjkajočih kosov opreme, smo na bližnjem košarkarskem igrišču našli žogo in zaigrali tekmo, kjer je bil rezultat povsem nepomemben. Po prihodu v tabor smo postavili streho, za katero se je izkazalo, da je bila vsak dan bolj nepogrešljiva. Po poznem kosilu so se dežne kaplje umirile in celoten travnik se je spremenil v poligon za različne športe z žogo. S sončnim zahodom smo v pričakovanju sonca naslednjega dne pospali v svojih šotorih.

Naslednji dan nas je pričakalo sonce in po obilnem zajtrku smo se veselih obrazov odpeljali v Trento na balvane. Nekateri so splezali svoje prve balvane, nekateri so ponovili dosežke iz prejšnjih let, spet drugi pa so svojo lestvico premaknili naprej. Po uspešnem plezalnem delu dneva smo skočili v Sočo in se umili na zalogo za naslednje dni. V taboru smo po kosilu odigrali plezalni rugby, ki se ga igra z žogo, plezalnimi pasovi in kompleti. Tekma je bila definitivno polna preobratov in je bila najbolj napeta tekma v zgodovini plezalnega rugbya. Po uspešno nabranem lesu smo zakurili ogenj, kjer smo ugotavljali, da ne znamo skupaj zapeti nobene pesmi. Tako se je končal najlepši dan tabora.

Zjutraj je že kazalo, da nam bodo družbo delale dežne kaplje. Vseeno smo se odločili, da gremo pogledat balvane v Trnovo ob Soči. Po nekoliko daljšem, vendar zelo lepem dostopu tik ob Soči, smo prišli do balvanov. Takoj smo se lotili osvajanja lepo zaobljenih kamnov. Vmes nas je najprej prav sramežljivo potem vedno bolj vsiljivo, pozdravil dež, ki je kar lep čas vztrajal. Kot trmaste mule smo tudi mi vztrajali, vendar smo po slabih dveh urah popustili in se odpeljali nazaj v tabor. Po kosilu, ko so se oblaki spet malo razkadili, smo sestavili štiri ekipe, ki so se pomerile v treh disciplinah. Najprej je bila na vrsti štafeta, kjer je bilo treba prinesti čim več vode iz enega konca travnika na drugega. Za njo smo obrnili crash pade med tem, ko smo stali na njih. Zadnja disciplina pa je bila ponovno štafeta, kjer je bilo treba pojesti ves sladoled iz banjic. Po sončnem zahodu smo odigrali še svečko in tako okronali ta dan.

Za predzadnji dan je bil scenarij enak kot prejšnji dan. Po zajtrku smo šli v plezališče Trenta, s sabo smo vzeli tudi vrvi. Po dveh urah plezanja je ponovno začelo deževati. Spet smo preverili, kdo bo dalj časa vztrajal – mi ali dež. V tem vztrajanju nam je uspelo preplezati tudi nekaj težjih balvanov in cel kup smeri na vrv. Ponovno je zmagal dež in premaknili smo se nazaj v tabor. Dež se je raztegnil globoko v večer. Napoved se je izjemno poslabšala; razglasili so alarme za neurja in tako smo se odločili premakniti vse šotore na sredo travnika, da bi se čim bolj pripravili na prihajajoče neurje. Noč je prinesla nove porcije dežja. Od vseh alarmov sicer ni bilo nič, vendar smo bili kar veseli, da nam je vreme vsaj malo prizaneslo.

Zadnji dan je neprekinjeno deževalo skoraj od jutra naprej. V vmesnih zatišjih smo po kosih pospravljali tabor in pojedli zajtrk, kosilo in malico. Ravno ko smo pospravili celoten tabor, so prišli še zadnji starši. S skokom v avtomobile, ki so nas odpeljali v objem suhe postelje, se je začelo intenzivno obdobje sušenja opreme, oblek in čevljev, ki upam ni trajalo predolgo.

Kljub vsem vremenskim neugodnostim je tabor prinesel veliko novih izkušenj, prijateljstev in tudi nekaj malega napredka v plezalnem znanju. Upam, da se naslednje leto z nekaj manj dežja spet vidimo na travniku v Trenti.

poročilo je napisal Vid Zabel, vodja tabora

Prvomajski tabor, letos v Ospu

nina_vakselj — Tue, 09 May 2017 15:32:36 +0000

Med prvomajskimi počitnicami, ki so bile letos nesramno kratke (še posebej za take pomembne praznike), je bil spet čas za društveni tabor! Najprej je bila v planu Vipava, a smo zaradi dežja tabor premaknili v dobri stari Osp. Spali in jedli smo v kempu Vovk, ki se je spet izkazal kot super lokacija. Vodja tabora je bil naš predragi inštruktor Blaž.

Prvi dan se je večina ekipe odločila za Mišjo peč, najljubšo destinacijo močnih slovenskih plezalcev. Plezalo se je na polno, mladina je bila močna in ambiciozna, tako da so napadli veliko težkih projektov vse do 7c+.
Midva s Petrom sva bila že nekoliko naveličana Miške, tako da sva plezala v Ospu, in sicer v sektorju Nad vasjo, ki je znan po old-school platah. Petru je uspel odličen dan, splezal je 7a, 7a+ in 7b, vse v drugem poskusu.
Zvečer so nekateri igrali košarko ali uživali v hazarderskih igrah s kartami, drugi pa smo občudovali okoliško agrikulturo in se malo izobrazili o najrazličnejših rastlinah.

Drugi dan je bila na vrsti Babna, najbolj »ljudski« sektor ogromnega Ospa. Nek pogumen in navdahnjen človek je nekoč (verjetno po kakšnem pivu) dejal: »Če ne plezaš, tudi pasti ne moreš. A ni nobenega veselja v tem, da celo življenje preživiš na tleh.« Zelo lepo in inspirativno, a ta dan se s tem nismo mogli ravno strinjati. Jebiga stari, včasih pač ne gre in takrat se zdi preživljanje življenja na tleh nadvse mamljivo, še posebej če so v igri čokoladni piškoti.
Kljub utrujenosti in vročini pa so imeli nekateri prav produktiven plezalni dan. Katja je branila klubsko čast in nabrala lepo število smeri. Premaknili smo se tudi v spodnji sektor, kar je za nekatere pomenilo samo drugo lokacijo za ležanje na ruzakih, motivirani del ekipe pa je nadaljeval s fajtanjem.
Večer je bil spet aktiven. Pokeraška ekipa je nadaljevala z igro, nekateri pa smo se raje igrali s frizbijem.

Zadnji dan je bil spet čas za Mišjo. Tokrat smo plezali v skrajno desnem delu, ki se ga je prijelo ime Hladilnik, saj gre za najhladnejši del stene, ki je cel dan v senci. Lan je imel odličen dan, saj je uspel na fleš preplezati Reksija (7b). Mlajši del ekipe je ugotovil, da tudi nepriljubljene smeri v desnem delu Mišje sploh niso tako slabe.

Po plezanju so nas pričakali starši in odšli smo domov na zasluženo večerjo.

Pridružite se nam na kakšnem poletnem taboru, vsak od njih je preverjeno nepozaben!

Tradicionalni zimski tabor v Ospu

nina_vakselj — Fri, 10 Mar 2017 13:14:30 +0000

Poročilo

Tako kot vsako leto, smo tudi letos izpeljali že tradicionalni zimski tabor v Ospu, tokrat z rekordno udeležbo. V platah in previsih najboljših slovenskih plezališč smo uživali udeleženci Klemen, Zarja, Jaka J., Ana, Nika Š., Neža F., Anej, Timna, Nik, Eva Dana, Natan, Ajda V., Nika P., Eva D.; pridruženi mladinci Jaka Š., Luka, Ajda L., Kristina, Klara in Neža N. ter pretežno poškodovana inštruktorja Blaž in Peter.

Dobili smo se v nedeljo, 26. februarja, pred hostlom slovenske alpinistične legende Silva Kara, prav sredi Ospa. Neplezalno prtljago smo pustili v svojih sobah in nato šli plezat v zimzeleno Babno, kjer smo se razdelili v dve skupini. Tisti manj izkušeni so se pod Blaževim nadzorom ogreli v lažjih smereh povsem na levi strani, sam pa sem se z bolj izkušeno ekipo odpravil povsem desno. Padle so klasike kot so Čauko, A tout coeur, kasneje pa tudi umetni Maudit in druge. Tik pred sončnim zahodom smo bili priče najboljšemu vzponu dneva. Jaka Jaki se je na fleš sprehodil čez legendarno in težko 7b+, Fragile.

Na večerji sta se nam pridružila še Jaka Š. in Anej, ki sta dan preživela na izbirnem treningu slovenske plezalne reprezentance. Po večerji sva se z Jakom Š. odločila, da se čez dan nisva dovolj naplezala, tako da sva s čelnimi svetilkami za poobedek splezala še Medo-ta, najlažjo večraztežajko v Veliki steni. Zvečer smo se zabavali z družabnimi igrami in drugimi bolj ali manj socialnimi aktivnostmi (Jaka Š. je med drugim iskal severnico in ugotovili smo, da ve o plezanju precej več kot o astronomiji).

Ker nas je bilo res veliko in bi za prevoz do Črnega Kala potrebovali preveč voženj, smo se tudi drugega dne odpravili v Babno (brez mladincev, ti so šli v Mišjo peč). Preplezali smo vse lažje smeri v desnem delu na čelu s Čebelico Majo. Anej, Jaka in Lan so opravili s prijazno 7b klasiko Daleč stran je sodni dan, da ostalih vzponov v šesticah in sedmicah niti ne omenjam. Med drugim je marsikatera srednješolka zabeležila prvi pravi padec v skali v vodstvu, za kar si brez dvoma vse, ki so tako doživele tak ognjeni krst, zaslužijo velike pohvale za neustrašnost. Kasneje smo se premaknili v sektor Nad vasjo, kjer so plezali le še najbolj zagnani. Dekleta so ugotovila, da se je za 6a tu treba potruditi precej bolj kot v Babni, Anej pa je med drugim ugotovil, da bo moral za vzpon v Osapskem pajku (8c) pojesti še precej žgancev. Po večerji (piščanec v smetanovi omaki s krompirjem), smo si ogledali še štiri plezalne filme iz velike Silvove kolekcije in nato izmučeni od plezanja in življenja popadali v postelje in zaspali kot zaklani.

Ker je zadnji dan obetal malce slabše vreme (čeprav na koncu ni padla niti kaplja), smo si previsno Mišjo peč prihranili za torek. Malce utrujena je večina preplezala nekaj lažjih, a zoprnih smeri v levem delu, na primer Jožetovo, Bradavičarko, Naritka Mitka in druge. Luka je preplezal balvanski 6c, posvečeno svojemu imenu, Lukovo. Od težjih vzponov velja omeniti predvsem vzpon Kristine v Minuletu (7b+) in Lanov prvi 7c, Hobit. Ko so bile mišice res že povsem izpraznjene, smo se premaknili v osrednji del in občudovali neverjetno moč ter dolge padce Jaka Š. v Corridi (8c). Ker je smer zelo previsna in gre povsem do vrha stene, smo jo kasneje z veseljem izkoristili za gugalnico. Da je lahko prav vsak prišel dovolj visoko, da je bilo guganje prijetno, je Jaka v prvih svedrih pustil pravo pravcato verigo kompletov, ki je pomagala, da je lahko vsakdo prišel nekaj metrov nad vstop (ali pač?).

Okrog petih so nas v Ospu pričakali starši in svoje ter izposojene otroke odpeljali domov. Tabor je bil brez dvoma zelo uživaški in uspešen. Tistim, ki niste prišli, je lahko res žal. A brez panike: popravni izpit bo že med prvomajskimi počitnicami…

Zapisal Peter Mastnak Sokolov

Novoletni Omiš

dave — Tue, 17 Jan 2017 14:37:46 +0000

Novoletne počitnice so edine brez plezalnega tabora, zato si ga člani DRPK takrat velikokrat poskušamo organizirati sami. Ponavadi pa se ta dogovarjanja končajo precej neproduktivno, v stilu:
»Ej stari, gremo nekam za nov let!«
»Ne morem stari, moram k babici v nedeljo na božično praznovanje.«
»Pa dobr ajde, sej je to sam en dan. Kaj pa v ponedeljek?«
»Ma ne morem, sem pri teti za dan samostojnosti in enotnosti.«
»Pa prov ne, še zmer gremo lahko v torek!«
»Ah ne stari, takrat smo pa pri pri kolegu od sestrinega fanta.«
»OK jebiga, gremo vsaj za silvestrovo!«
»Ma dej stari veš, sej bi no… Sam a veš mojega psa je vedno ful strah petard in pol ga moram tolažit, zraven pa gledam posebno novoletno oddajo Slovenskega pozdrava … Tradicija pač.«
Tako na koncu ugotoviš, da imajo med počitnicami vsi nekaj pametnejšega za delat od lazenja po skalah. Če si srečen, greš enkrat ali dvakrat v Mišjo, predvsem pa poješ veliko šunke in se zrediš za kakšnih 5 kil.

Letos pa je bilo drugače. Nabralo se nas je 7 plezalnih prijateljev (Ajda, Maša, Tina, Peter, Lan, Staš), ki smo po Božiču pobasali ostanke potice in se odpeljali v sončno Dalmacijo. Že na poti smo se ustavili v Karinu, majhnem plezališču v bližini legendarne Paklenice. Peter je tam že bil, tako da smo vodenje prepustili njemu. Kot pravi plezalec pa se je namesto označenih poti raje držal preverjene taktike »pravac kroz šumu«, tako da smo se kakšno uro zgubljali v dalmatinski makiji. Vmes smo bili skoraj žrtev »opasnih psov«, kot je pisalo na znaku. Vseeno smo uspeli najti plezališče, kjer smo v krasnem soncu lahko plezali brez majic. Smeri so bile kratke in previsne. Ajda je se je v odličnem 7a-ju znebila strahu pred previsi. Splezal ga je tudi Staš, Lan in Peter pa sta se predajala geološkim užitkom v čudnem 7a+u, ki bi zadovoljil tudi najbolj zahtevnega ljubitelja ptičjih drekov. Jaz sem se spravil v kratek a dober 8a, kjer je bil ključ do uspeha podaljšan komplet (Vidmar bi bil gotovo ponosen name). Maša in Tina sta se nam zaradi problemov z avtom pridružili zvečer.

Drugi plezalni dan se je začel s praznim akumulatorjem (Maša je čez noč pustila prižgane luči), a smo težavo s pomočjo prijaznih lokalcev kmalu rešili. Odločili smo se za Klobuk, odlično novejše plezališče za ljubitelje kapnikov. Bilo je sicer sončno, a smo hitro spoznali moč dalmatinske burje, ki nas je kar dobro prepihala. Hit dneva je bil krasen kapnikast 7a, ki smo ga kljub mrazu uspeli splezati vsi. Poleg tega sta Lan in Peter pofajtala čez čudovit 7b (spodaj platka, potem pa kapnik, ki ga lahko plezaš kot zajedo, na layback, ali pa ga kar zajahaš). Jaz sem se lotil odličnega 45-metrskega 7c-ja, v katerem me je šutalo do zadnjega metra. Ti kar malo zbije ego, ko se matraš, potem pa mimo tebe po steni steče veverica, se sprehodi po kapniku in naredi dyno na vejo in se skrije v luknjo. Okej štekamo, da ste evolucijsko bolj primerni za plezanje, ampak važit se pa ravno ni treba.

V četrtek smo se odločili za prijetno sončno plezališče ob jadranski obali, Mimice. Tam se nam je pridružila ekipa vesoljsko močnih plezalcev na čelu z Jernejem Krudrom, Klemnom Kejžarjem in Martinom Bergantom. Ocene so bile precej soft, tako da sta Ajda in Tina splezali dva 7b-ja in s tem skoraj podvojili svoje število smeri te ocene. V smereh sta uživala tudi Peter in Lan, ki mu je malo zmanjkalo za nov 8a. Jaz sem odkljukal dva odlična 8a-ja, od tega enega na pogled. Žal ta dan ni bilo vse samo pozitivno, saj si je Staš na neki čudni skali zvil gleženj. Na srečo poškodba ni bila huda in je kmalu spet lahko plezal.

Ker so bili prsti že napol pojedeni od ostre skale, rest daya pa vseeno nismo hoteli, smo šli Lan, Peter, Maša in jaz plezat večraztežajne smeri pri Omišu. Odločili smo se za pristop od zgoraj, da najprej opravimo z abzajlom, potem pa se lotimo plezanja. Ta ideja se v realnosti ni izkazala za tako dobro, kot v naših glavah. Po tavanju ob robu stene smo končno našli smer za abzajl, a jo po dveh spustih spet nekako izgubili. Bili smo zelo hvaležni Petru, ki se je izkazal v delanju sidrišč na drevesih. Ko skupaj s tremi prijatelji visiš na prusiku okrog sumljivo tankega grmička, nekako bolj razumeš Greenpeace-ove aktiviste, ki objemajo drevesa. Po dodatnih zapletih (to je mišljeno dobesedno, saj se nam je vrv svinjsko zapletla okrog korenine) smo končno prišli do začetka smeri. Maša in Peter sta se pogumno podala v 300-metrski 6b+, midva z Lanom pa v malo krajši 6b. Do vrha smo prišli tik pred temo, za vzpon pa smo na koncu porabili manj kot za spust.

Na silvestrovo se je večina ekipe odločila za Brelo, zanimivo plezališče z zelo dolgimi smermi do 50 metrov. Staš in njegov gleženj sta uspela splezati nekaj lažjih, a precej strašnih smeri, ki so bile za nekatere tudi psihološki izziv. Tudi ostali so splezali veliko dolgih plat vse do ocene 7a.
Jaz sem se ta dan pridružil »super strong« ekipi, ki je plezala v bližnji Vrulji, futuristični jami z zelo težkimi smermi. Splezal nisem ničesar omembe vredenega, je bilo pa fascinantno gledati Krudra, kako se napenja v 9a+ projektu. Dan smo zaključili s hitrostno tekmo v platasti trojki, ki je bila pravi spektakel. Po velikem boju je zmago odnesel Kruder. Letos se nas je tekme udeležilo samo 5, a se govori, da bo v prihodnosti postala velik športni dogodek (še Japonci se zanimajo, da bi namesto dolgočasne hitrostne smeri za olimpijske igre uporabili repliko Evine platke).
Seveda smo leto zaključili kot se spodobi. Ne z alkoholom, saj ga pravi športniki ne pijemo (ne samo, da ni zdrav, ampak celo redi, kot je zelo odgovorno opozoril gospod predsednik). Namesto tega smo naredili nočni trening za moč, da smo v novo leto vstopili čim bolj močni in pripravljeni.

Na novoletni dan smo bili utrujeni in neprespani (od vaj za moč, seveda), tako da smo plezali bolj malo. Vseeno pa so vsi (razen mene, lenuha) splezali vsaj eno smer; Peter in Maša celo večraztežajko. Spakirali smo robo in se pobrali domov ter pozno zvečer prispeli nazaj v mrzlo Ljubljano. Trip je bil nepozaben, v Dalmacijo pa se definitvno še vrnemo!

Poročilo napisal Jaka Šprah.

Jesensko mladinsko potepanje

nina_vakselj — Fri, 11 Nov 2016 14:12:12 +0000

Med počitnicami so se naši inštruktorji in podmladek potepali po tujini. Imeli smo tabor za otroke in mladino v Buzetu na Hrvaškem, ki ga je vodil Blaž. Udeležilo se ga je osem mlajših in starejših otrok in mladincev. Zraven so prišli še štirje stari mački iz mladinske zasedbe. Naši najjači tekmovalci in močni mladinci so z inštruktorjema Davidom in Klemnom plezali v Švici.

Čarobna Švica
Med počitnicami smo balvanirali v švicarskem Chironicu. Tamali so že dolgo navijali za obisk te ‘famozne’ Švice. Temu primerno navdušeno je bilo tudi plezalno vzdušje. V 5 dneh v Švici nismo videli drugega kot nasprotne strani doline in skale. 😉 Vreme nam je bilo z izjemo zadnjega dne super naklonjeno. Plezalo se je vse, lepo po vrsti. Prvi dan smo začeli z lažjimi balvani in končali, ko je bilo še dovolj kože na prstih. Naslednji dan pa se je začelo plezat vse in do teme. Za vsak 7a se je bilo treba potrudit, ampak zlezlo se jih je polno! Na dan počitka smo nabirali in pekli kostanj ter iskali 8c-je. Skalna čarovnija se je začela.
trener Klemen Kejžar

Tabor v Buzetu
Med krompirjevimi počitnicami se nas je 12 “učencev” in naš vodja Blaž odpravilo v Buzet. V sredo smo zgodaj zjutraj odrinili iz Ljubljane. Vremenska napoved za prvi dan je bila precej slaba, vendar, kdo bi lahko bil žalosten, če dobi v roke polno posodo čokoladnega peciva. Tistemu, ki ga je prinesel, se iz srca zahvaljujemo! 🙂 Po dveh urah odličnega plezanja se je slaba vremenska napoved uresničila, zato smo hitro zbežali v hostel. Na poti do tja smo se ustavili v trgovini. Naši fantje so odlični v barantanju in tako smo za zajtrk jedli čokolešnik. Zvečer smo igrali družabne igre in po urah napornega boja smo izmučeno zaspali.
Drugi dan je bil odličen za plezanje, vreme je bilo vrhunsko in prav tako Kompanj, v katerem so padale odlične ocene! Vse do poznega večera smo plezali in se nato odpravili nazaj. Tam nam je Blaž skuhal večerjo, nad katero smo bili zelo pozitivno presenečeni, saj nismo vedeli, da sploh zna kuhat. Večer je ponovno potekal v družabnem duhu, kjer smo slišali veliko novih dobrih šal in odličnih pesmi in najpomembnejše – imeli smo veliko palačink.
Tretji dan je bil naravnost čudovit! Noben si še ni želel zapustiti skale, ki je res vrhunska in vzponov, ki nas še čakajo. Po dveh dneh plezanja so bili prsti že utrujeni, vendar volje je bilo še veliko, zato ni bilo težko plezati še do konca tretjega dne.
Na taboru je bilo čudovito! Družba je bila super in prav tako skala, komaj čakam, da se vrnemo.
mladinka Ajda

galerija Švica

galerija Buzet

Legendarna Paklenica

nina_vakselj — Wed, 19 Oct 2016 20:44:59 +0000

POROČILO PAKLENICA 2016

Za vikend 1. in 2. oktobra se je ekipa več kot 25-ih raznolikih plezalcev odpravila plezat v legendarno Paklenico. Nekateri (predvsem družine s podmladkom) so se zadrževali v kanjonu na enoraztežajnih smereh. Jakob Pogačar trenira v tekmovalni skupini, rad pa gre tudi v naravo. Splezal je 6b, več 6a-jev in kup petic. Oči Andrej pa je na “top-rope” pridno plezal za sinom. 🙂 Na druženju je bil tudi 11-letni Tevž Repovž iz pripravljalne skupine, ki pravi, da je Pakla super! Oče Repovž je bil glavna faca sobotnega večernega piknika. Za odlične čevape, pertuničke, bučke in še kaj smo mu vsi hvaležni. 🙂

Del inštruktorske ekipe plezalnega centra, kar nekaj mladincev in kakšen pridružen član pa so plezali večraztežajne smeri. Prvi dan, ko je bilo bolj stabilno vreme, je bil glavni dan za večje vzpone. Jery in Blaž sta preverila, kako težek je Cupido (8a) in povedala, da je kar šlo, bosta morala pa vseeno pojesti še nekaj žgančkov. Jaka Šprah in Dave sta uspešno preplezala Brid Klina (7c). Tina Vintar je s Kristianom Klajnščkom tvorila edinstveno “ginger” oz rdečelaso navezo. Plezala sta smer Passenger (7b), ki je bil Tinina prva večraztežajna smer. Kristian jo je uspel preplezati na pogled. Škoda, da čez najtežji raztežaj ni prišla prosto še Tina, saj bi bila gotovo prva prosta “ginger” ponovitev. 🙂 (Verjetno je bila tudi sicer prva “ginger” ponovitev :)). Luka Stražar je s pridruženo soplezalko iz AAO ta dan plezal Infinito (7a+), Matjaž, Maša in Petra pa so se lotili Nostalgije (6b). Tudi Petra in Maša sta bili sicer prvič v Paklenici. Peter Mastnak Sokolov postaja že izkušen maček in je Nežo peljal na romantični izlet v Kačo (6a).
Plezalo se je tudi drugi dan, ko je bilo vreme malo bolj sumljivo. Mladino in inštruktorje je dež ujel na vrhu smeri, tako da so imeli na srečo le moker spust po vrvi.

Tina Arnšek, Ajda Lovše in Kaja Kunaver so splezale prvo večraztežajko. Jan Verdellis je odkril kamine in skupaj s Petro in Mašo ustanavlja Klub ljubiteljev kaminov. Plezalo se je še marsikaj, eni so se tudi kopali, nekateri sprehajali. Vsi smo se imeli super!

Jaka Šprah in prvi obisk Paklenice
Jaka je 17-letni izkušeni skalni plezalec (z oceno 8b+ v žepu) , ki je prvič plezal v Paklenici

Prvi dan sva se z Davidom odločila za eno najbolj legendarnih smeri v Anića kuku, Brid klina. Gre za 350-metrsko smer, ki sta jo leta 1973 prva tehnično preplezala Marijan Čepelak in Boris Aleraj, za to pa potrebovala kar 8 dni! To je bila takrat najtežja tehnična smer na Hrvaškem. Smer je kasneje navrtal in prosto preplezal Tomo Česen, ena največjih legend slovenskega plezanja. Martina Čufar je dejala, da je Brid klina za Anića kuk podobno, kot je The Nose za El Cap, saj gre za impozantno linijo po zelo izpostavljenem razu.
Danes smer nosi oceno 7c in je kljub navrtanosti še vedno precej »zračna«. Z Davidom sva bila takoj ob pogledu nanjo navdušena in že navsezgodaj zjutraj (vstala sva okrog 7h, kar je za razvajenega frikota zelo zgodnja ura) napadla to legendarno smer. Izkazalo se je, da je vsekakor vredna svoje slave.
Vsak raztežaj, od 5c-ja do 7c-ja, je res čudovito lep. Jaz sem prvič padel že v tretjem cugu, previsni 7b poki z mazohističnim džemanjem, ki pa crack-majstru Davidu ni delala takih težav. Sledilo je nekaj lažjih, a nič manj zračnih raztežajev. Do vrha je bilo treba še pošteno pofajtati, saj sva oba morala ponavljati še en raztežaj (jaz krasen in dolg 7c, Dave pa bolj tehničen 7b+ z neverjetnim »sharma-style« gibom). Obema je na srečo uspelo, čeprav je bil neuspeh parkrat zelo blizu …
Smer je neverjetno izpostavljena, saj imaš praktično vsak meter plezarije pod nogami luft. To je seveda zelo popestrilo plezalno izkušnjo, a je za Davida predstavljalo tudi problem. Moral je namreč »odložiti tovor«, kar pa ni bilo tako preprosto, saj bi morebitna »mina« preletela celoten Anića kuk in verjetno pristala na glavi kakšnega turista. Vseeno pa je po zadnjem težkem cugu prišla priložnost za »olajšanje«. Splezala sva še zadnja dva cuga, potem pa uživala v čudovitem razgledu na Starigrad in obalo Jadranskega morja. Sledil je še sestop, med katerim zaradi veselja nad splezano smerjo skoraj nisva čutila utrujenosti, potem pa vrnitev v kemp na čevape.
Pakla je res zakon, upam, da se čim prej vrnemo!

Pa še opis dveh prav tako mladih deklet (17 let) in zagnanih plezalk.

Tina Arnšek
Za nekatere, med njimi tudi mene, pa je obisk Paklenice pomenil prvi vzpon v večraztežajni smeri. V soboto sem se tako z Nino in Ajdo podala v smer Danaja (5b) na Stupu, ki je sicer dolga le tri raztežaje, a je za začetnike, kot sva midve z Ajdo, čudovit uvod v plezanje večraztežajk. Ker ne jaz, ne Ajda nisva imeli nobenih izkušenj in znanja, je Nina vse cuge splezala prva. Ko pa sem priplezala na vrh smeri, sem bila vseeno čisto navdušena, pa čeprav je bilo v smeri polno kozjih drekcev. Prvič sem plezala in pod sabo imela prazen zrak! Ko smo sestopile iz smeri, sem si takoj zaželela, da bi šla naslednji dan še eno večraztežajko (malce daljšo in zahtevnejšo, seveda!), saj sem se pri Danaji bolj zmatrala zaradi dostopa kot zaradi same smeri.
Naslednji dan se mi je želja izpolnila, saj sem z Blažem in Ajdo šla plezat Diagonalko (6a+) v Debelem Kuku. Čudovita plezarija, in čudovit razgled na vrhu te dvestometrske smeri. Veselja po moji drugi preplezani večraztežajki pa ni mogel uničiti niti dež, ki je začel liti ravno, ko smo prišli na vrh. Še dobro, da je Peter napeljal abseil in je bil sestop tako hitrejši, čeprav smo bili vseeno popolnoma mokri (vsaj štrikov nam ni bilo treba nositi, saj smo jih pustili Davidu, Neži in Janu, ki so sestopili za nami).
Tak izlet bi pa seveda z veseljem še enkrat ponovila!

Tina Vintar
Jst res ne vem, zakaj se v večraztežajke nisem spravila že prej.
S Kristjanom, ki ga je »doletela čast«, da uvede še eno izmed »ta frišnih« v svet multipitchov, sva se v soboto spravila v Passenger-ja (7b, Anića Kuk). Po vseh pripravah na plezanje (ni jih bilo malo) in dveh raztežajih zeli in grmičevja, se je začela plezarija v malo bolj pravem pomenu besede in z njo uživancija. Kristjan je v vodstvu zategnil celo smer (! :D), mene pa sta na žalost premagala odlomljen grif (dodatne kile v nahrbtniku :P) in najtežji raztežaj. Ko sva prispela na vrh je bilo sonce že zelo nizko, tako da sem zadnji raztežaj splezala v strahu pred temo. Potem sva ugotovila, da nimava čelk (od sobote imam v nahrbtniku tudi rezervne baterije). Pot nazaj je bila hoja v temi, po markacija, dokler nisva ugotovila, da bi si lahko svetila s telefonom. 11-urnemu podvigu so sledili čevapi oz. meso, ki je uspelo preživeti do najinega prihoda.
Naslednji dan nisva plezala…
Bingljanje visoko v zraku, razgledi, čist nor občutek, spontane debate in itak plezanje – večraztežajke, here I come 🙂

Zelo resno na “Ta zaresnem” taboru

nina_vakselj — Mon, 05 Sep 2016 08:12:57 +0000

Letos smo “Ta zaresni” tabor prvič prestavili iz Kotečnika v gorenjske konce. Odločitev se je izkazala za odlično. Poročilo o taboru je napisala vodja tabora, Katarina Kejžar.

Kratke in sladke detajle smo zamenjali za zahtevne vzdržljivce, zelene gozdove za modro jezero in kmečko kuhinjo za taborniški lonec. Močni bicepsi, široki nasmehi in zmagoslavni kriki so ostali z nami. »Ta zaresni« tabor je svojo lokacijo prestavil ob Blejsko jezero in poiskal okoliške skalne izzive.

Kljub slabši napovedi nam je vreme dobro služilo in neumorni smo plezali 5 dni z enim dnevom počitka. Takrat smo malo dlje poležali, se namočili v osvežujoči vodi in se podali na Blejski grad. Popoldne nas je Lan razvajal s slastnimi palačinkami, večerni dež pa nas je prepodil v šotore na partijo taroka.

Večino časa smo resno plezali. Že prvi dan smo nizali uspehe v legendarni novi Bohinjski Beli. Jaka Š. (veliki) je za ogrevanje opravil z Ritmom v zraku (8a+), Anej pa se je v drugo sprehodil čez Ekosistem (8a). Naša 12-letna Štajerka Ema je na flash preplezala tako Lady (7a+) kot tudi Rapsodijo (7b). Ostali smo se vplezavali in spoznavali gorenjske trike. Drugi dan sta nas obiskali Maša in Tina A. in skupaj smo se podali v Bitnje. Skrivali smo se pred soncem in lovili senco, vzpon dneva pa je uspel Aneju, ki je v drugem poskusu opravil s Che Guevaro (8a). Tretji dan smo se družili v Kupljeniku, kjer je Jaka Š. uspel odkljukati še zadnje smeri, ki so mu preostale in tako podelal celotno plezališče! Tudi ostali so podirali rekorde. Anej je ponovno v drugo preplezal 8a (Življenje), Maša pa je postavila svoj rekord v plezanju na pogled v smeri Bicycle Rise (7a+). V isti smeri so bili uspešni tudi Lan M. R., Ema in naš najmlajši Jaka J. Slednji je v istem dnevu kar trikrat izboljšal svoj osebni rekord. Najprej v smeri Samba (7a), nato v prej omenjeni 7a+, nato pa je letvico pomaknil še višje v smeri Jive (7a+/b)! Lucija se je kot lev borila v Bicycle Rise, a ji je zmanjkalo le nekaj metrov do vrha. Jakob je uspel preplezati Sambo (7a) na top rope, Lucija pa v vodstvu. Po dnevu počitka smo ponovno napadli Bitnje v družbi inštruktorske naveze Klemna in Klare, kjer smo nizali številne uspehe. Nekateri so za to okrivili Poli salamo, drugi kokos, ampak važno, da smo močni, pa če tudi od bučk. 😉 Anej je prestavil v višjo prestavo in v drugo zlezel Kačjega pastirja (8a+), Ajda, Lan in Jaka J. pa so opravili z Zverino (7a+). Ema je bila uspešna v svoji drugi 7c, Beli poper. V isti smeri sta uspela tudi Lan Z. in Klara. Zanjo je bila to prva smer te težavnosti. Z zanimanjem in navdušenjem smo pospremili odličen vzpon vedno močnega Klemena v smeri Rigor mortis (8c). Zadnji dan smo zavzeli Bohinjsko Belo in kljub utrujenosti preplezali kopico lepih smeri. Anej je, kot običajno, v drugo preplezal Ritem v zraku (8a+), Jaka J. in Lan M. R. pa sta si priborila Lady. Ema je po epskem padcu s sidrišča Solze na njenem licu (7b+) zbrala še zadnje atome moči in uspešno opravila s smerjo.

Resen tabor je postregel z resno plezarijo in ekipa se je izkazala za najbolj »zaresno« do zdaj. Resno smo plezali, resno jedli, resno tarokirali, resno plavali in se resno zabavali. Zdaj pa že vsi resno treniramo in se pripravljamo na resne izzive, ki jih prinaša novo šolsko leto.

vodja tabora, Katarina Kejžar