Kljub napovedi, ki je obetala vesoljni potop, se je v Trento pripeljalo 10 junakinj in junakov. Takoj, ko smo se poslovili od staršev, je posijalo sonce in čredica se je odpravila na sprehod proti trdnjavi Kluže. Popoldne smo otvorili tarok ligo in v stilu svetovnega prvenstva odigrali nogometno tekmo. Končni rezultati ostajajo skrivnost, lahko pa povemo, da smo v obeh kategorijah inštruktorji “blesteli”.

Naslednji dan nas je pričakalo sonce in s srbečimi rokami smo se odpravili na balvane. Kljub ostrim in narobe obrnjenim oprimkom, se je mladina z vse večjo zagnanostjo spopadala z vedno težjimi balvani. Vmes so najpogumnejši splezali na lokalnega osla, ki jih je zapeljal en krog po plezališču. Z najmočnejšo ekipo smo ugotovili, da se med balvani poleg plezanja, da tudi dobro skrivati. Na poti nazaj je sledilo obvezno kopanje v koritih Soče, kjer je imela voda “blagodejno” temperaturo, ki je za trenutek odgnala vse skrbi. Zvečer smo, kot se po navadi spodobi za prvi plezalni dan, zakurili ogenj in zapeli nekaj pesmi, ki so kasneje postale hiti tabora.

Tretji dan smo se odpravili na vznožje Rombona v plezališče Kegel, kjer smo se spopadli z nekoliko vlažnimi smermi z vmesnimi kratkimi plohami. Kljub občasnim deževnim kapljam se nismo pustili pregnati in zato smo bili nagrajeni s soncem in sladoledom. V Bovcu smo se dobili z najboljšim inštruktorjem za bovške dogodivščine Rolijem, ki nas je peljal v jamo, kjer smo spoznali nove dimenzije vodoravnega plezanja (oz.bolje rečeno plazenja). Zvečer sta nas v taboru čakali dve svečki, ki jih je bilo treba upihniti. Ko so najbolj zagreti borci omagali v travi in smo jih odnesli spat v šotor, smo se še ostali zavlekli v spalne vreče z mislimi še vedno ujetimi v jamarski dogodivščini z Rolijem.

Naslednji dan smo odšli do Soče, kjer smo gledali, kako se raftarji prevračajo.Zz mostu smo jim pokazali, kdo je najpogumnejši. Po osvežilnem kopanju smo se ponovno odpravili na balvane. Tokrat smo napadli nekaj problemov iz prejšnjih dni. Vsi plezalci so premaknili svojo mejo za kakšen korak oz. oprimek naprej. Najbližje velikemu koraku naprej pa je bil Lan, ki mu je uspel zelo dober poskus v smeri “Gud felovs”. V naslednjem, bolj suhem poskusu, je uspeh zagotovljen. Niku smo pripravili rojstnodnevno presenečenje – na vrhu balvana smo mu vsi skupaj zapeli “Vse najboljše” in pojedli tortice. Popoldne nas je v taboru poleg večerje pričakal tudi dež, ki smo se mu dobro zoperstavili in zvečer celo uspeli prižgati zadnji kresni ogenj. Ker je bila skupina že bolj domača, smo zapeli še več pesmic kot po navadi. Obiskal nas je Roli s svojo psičko samojedko, ki nas je v petju vse prekašala. Po pečenih bananah smo se še zadnjič ulegli v šotore.

Zadnji dan smo se med izogibanjem kapljam ponovno znašli pod balvani, kjer smo splezali vse suhe in malo manj suhe smeri na vrv. Tabor je spet minil prehitro, zato komaj čakamo naslednje leto, da se spet dobimo na travniku pod zvezdami.

Zapisal inštruktor: Vid Zabel

Na novo plezalno-taborniško dogodivščino gremo že 19. julija v Bohinj. Še vedno je čas za prijave! Preverite več o taboru v Bohinju TUKAJ!