Iskat moraš dnevne zmage, dnevno si moraš hranit dušo.

Domna ni treba posebej predstavljati. 23 letni zmagovalec skupnega seštevka svetovnega pokala v letu 2016 prihaja iz Radovljice. Njegov največji skalni dosežek je smer Thor’s Hammer v Flatangerju na Norveškem z oceno 9a+. Domen si že dolgo želi postati tudi olimpijski prvak. Poglejmo, kateri dejavniki so pomembni na poti do olimpijskega zlata.
Intervju je besedilno očiščen, a le prva tretjina; preostanek za pristen občutek ostaja izven okvirov klasične pravilne slovenske besede. Tako kot Domen. Intervju sta avtor in Domen posnela v starem radovljiškem centru ob pitju metinega čaja. Besedilo je bilo urejeno po dveh izpraševalčevih treningih v Podvinu. Za podlago k branju Jerry priporoča naslednje: Anoushka Shankar, Land of Gold, live at Gastonbury 2016.

Domen, ne bom te vprašal, ali bolje kuha Janja ali Joži (mama) ;). Ali drži, kot to pove oče Pavel, da je ni gostilne oz. slaščičarne, ki bi imela boljšo hrano, kot jo na mizo postavi mati?
To je res ja. Tako kot mami kuha in peče slaščice, ni nikogar. Že od nekdaj jo nagovarjam, pa drugi tudi: »odpri slaščičarno, kva zej une majce rišeš!« Ko grem ven jest, vidim, da ima res talent. Tudi vsi ostali so zelo veseli, ko spakira malo več za sabo.

Ali prehrano jemlješ vsaj 25% tako resno kot trening? Kolikšen je delež prehranskih dopolnil, vitaminov, beljakovin…?
Jem, kar mi paše. Vedno bolj ne maram sladkih pijač, tudi sicer ne maram sladkorja. Moja večja slabost je čips oz. druge slane stvari. Sicer pa rad jem zelo raznoliko, rad imam solato in sadje, pa meso. S prehranskimi dopolnili se še nisem začel ukvarjat, upam, da mi nikoli ne bo treba; čeprav verjamem, da prehrana lahko pomaga. Čutim pa, da lahko s samim treningom še veliko naredim. Ko bom videl, da se je ustavilo, bom poizkusil tudi s tem.

Vemo, da je bila prvina plezanja stradanje, znane so zgodbe o dekletih, ki so pristale na infuziji… Kako ti gledaš na to, se odrekaš in si praktično vseskozi lačen, kot je povedal skakalec Robert Kranjec?
(smeh) Jaz sem vedno lačen, ampak tudi veliko pojem. Res ne pazim. Verjamem, da če cel dan plezam oz. treniram, se ne morem zredit.

Na treningih ješ…
Banane, oreščke, kako čokoladko, zategnem kak Red Bull.

Sendviči?
Kruha pa res ne, včasih sem ga, ampak zdaj pa bolj natural. Mogoče pa res tukaj bolj pazim. Rad jem stvari, ki zrastejo, ki niso 100x predelane.

Koliko se ukvarjaš s strokovno literaturo, raziskovanjem pravilnih pristopov sam? V preteklosti si veliko delal samostojno in prisluhnil reprezentančnim trenerjem tokom reprezentančnih treningov. Bi lahko rekel, da se je sodelovanje s plezalnimi trenerji stopnjevalo?
Definitvo sem se veliko naučil skozi leta, zamenjal sem veliko trenerjev, od vsega sem velik potegnil. Pomagalo mi je to, da sem bil sam, da sem premlel vse te stvari, jih postavil na pravo mesto in videl, kaj meni najbolj ustreza. Verjamem v to, da če sam do nečesa prideš, dlje cajta ostane v teb. Če si na tekmi znaš une občutke za nazaj najdt sam… Sej so mi že razni trenerji pomagal pred tekmo, prej ko sem bil mlajši: »ej sej bo u redu, dobr si naštiman…,« sam nekak nikol nisem verjel tem besedam. Se mi zdi, da ženske to z lahkoto nardijo. Pr men je pa tko, da sm mogu vedno na svoji koži začutit. Ja, to je najbolj špilal pr men.

A bi potem lahko rekel, da nisi stopnjeval sodelovanja s trenerji, da se še vedno bolj držiš svojih načel oz. načinov treninga?
Najbolj sva se zadnja leta zaštekala z Romanom Krajnikom, največ sem od njega odnesu, takrat se je začel tud preboj v svetovni pokal. Ful zaslug dam njemu. Zdej, ko se je reprezentančno vodstvo zamenjalo, sem spet začel bolj na svoje, delam pa s kondicijskim trenerjem Dejanom Lenartom. Poleg plezanja je zlo pomembno še kej drugega, ker ko začneš pri plezanju rint v neke specifike, je fajn, da ti kdo pokaže še kej drugega, se mi zdi res ful koristno.

Kdo so trenutni trenerji – mojstri slovenske plezalne reprezentance in kakšna je frekvenca reprezentančnih treningov?
Zdej se dobimo enkrat, maks dvakrat na teden, se mi zdi, da se tud zdej super dela, ampak verjamem, da se mora neko zaupanje vzpostavit. Vsaj jaz tako na to gledam. Tudi pri Romanu sem takrat rabu par let, da sem mu začel zaupat. Pr men je vedno tako. Reprezentančne treninge več al manj jemljem, ko se dobim z ostalimi močnimi fanti, pa skupi plezamo kolegi. Se mi zdi, da iz tega ful potegnem, se gledaš in se naučiš, ko je nekdo nek gib bolš naredu, razmišljaš al bi tud ti tko ohka naredu, al bi skompenziru, al to res mogoč pr men ne funkcionira. Te stvari so mi na skupnih treningih res koristle, da pa mi je še kdo kej povedu, mi je pa definitivno pomagal, ker sam sebe v določenih trenutkih ne vidš najbolj.

Je kdo specializiram posebej za kater segment treninga, za kondicijo, tehniko, za bolderje, težavnost?
Trenutno ne, dela se skupi. Vsi zej boldering na začetk leta žuljo. Zej jest ne vem, osebno jest, če ne bi bolderjev treniral, če bi se res skoncentriral samo na težavnost, bi v začetku leta ful na bazi delal, pa bi se kasnej bolj bolderingu posvetu. Jaz ne bi tko delal, kot se dela zdej. Večina pa tko dela. To je moje mnenje – kdor bo ta intervju bral. Če ne bi letos tekmoval obojga, bi začetek leta ful na bazi delal. U štartu bi šu za nekaj cajta v skalo, pa tam čimveč smeri zlezu, potem bi delal čist na klasični kondiciji, pol bi šu nazaj v gym, na konc bi probal pa pilt power pa specifične gibe pred samo tekmo. Se prav maksimalno moč, ker zdej tud na težavnosti nikol ne pride do tega, da bi te navil, ker je blo preveč gibov, ampak te enostavno pobere al pa navija sam v eno roko, zarad tega, ker si en grif mal narobe zadel. In res nikol ne padeš, ker bi te navil, saj pr men se tko dogaja. Vzdržljivost sem vedno imel. Bolj je bil problem v neki specifični moči. Al pa me je pobral, al pa neke tenzije nisem mogu držat, morda prešvoh core (op. p. trup), al pa karkol, mogoč predolg gib. Zadnja tri leta, od kar se mi je v svetovnem pokalu začel ful dogajat, sem med samo štrik sezono več al manj bolderje plezal. Pa sem bil bolj vzdržljiv kot kadarkol. Sicer ne na dolgi rok, ampak za un en šuš pa ja, za smer ali dve na dan, sem pa lahko več gibov naredu, več težkih zapored.

Sodeluješ s strokovnjakom za kondicijski trening, kako to poteka?
K njemu grem trikrat na teden, sred februarja sva začela. Ponavad zjutraj naredim še svoj trening na steni, nato pri njemu 1,5 do 2h ne mirujem. Med določenimi vajami na treadmillu (op.p. tekaška steza) laufam in se med tekom spočijem, kar je dobra baza; telo se je navajeno spočit, medtem ko dela. V osnovi piliva neke stvari, ki mi res ne grejo. Npr. res mam probleme z nogami. So čist prešvoh, zlasti pri bolderingu mi navzkriž hod slab odriv, ko se je v plati treba na eni nogi dvignt, to me dostkrat štrafa, tud zdaj v Meiringenu (op.p. nedavna balvanska tekma za SP), ko mi je zmanjkalo do polfinala. Dnevno mi dosoli treninge – ko ravno mislim, da sem neki zmagu – da se skoz matram. Se bo pa to pred tekmami vsekakor zmanjšalo. Zdej to poizkusno počneva. Rekel sem si, ajde gremo probat neki novga. Letos ni svetovnega prvenstva. Verjamem tudi, da se bo to šele naslednje leto poznal. Sicer pa pri določenih stvareh že čutim konkreten napredek. Zlasti za moje noge pa trup se pozna. Gibe znam delat na drugačen način. V glavnem delava na TRXu, pa na neki mašini, k dela na principu elastik, sam da je konstantna sila, reče se ji Keiser.

Ali obstajajo bistvene spremembe v tvojem pristopu glede na prejšnjo sezono?
Moj klasični trening ostaja enak. Moj plan ostaja tak: mel sem plan, ampak v bistvu nisem mel plana. Jaz po vsaki tekmi zanaliziram, kaj mi je manjkal, kje so ble šibke točke in to potem pilim. Vedno sem delal tisto, kar mi ne gre in pri tem še vedno vztrajam. V osnovi delam enako kot prej, to s kondicijo pa je le še dodatna stvar.

Poškodba hrbta te je lani posedela za več tednov, kako si trenutno, kaj delaš kurativno/preventivno, odkar si imel težave s hrbtom?
To se mi je začel dogajat konec leta 2015, ko sem začel čutiti konstantne bolečine v hrbtu. Mislil sem, da je muskelfiber oz. da sem pač preteral. Ampak se s časom ni uredil. Bolel me je po dnevih počitka. Šel sem na preglede, in ja – povedal so mi, da zgoraj sem se razvil v deca, spodaj sem pa še kar 10 let star. Posledično mi krivi hrbtenico, ker nisem sorazmerno razvit. Samo plezanje razvije zgornji del hrbta, tudi sam sem zadnja leta začel delat bolj na moči, mogoče mal preveč ročkanja, kjer izključiš spodnji del. Tudi s tega vidika sem se odločil za bolj raznolik trening, da se mi telo popravi, in dejansko so bolečine izginile. Dodatno sem si zdej zagotovil fizioterapevtsko pomoč, redno hodim delat preventivo k Juretu Bornšku, v center zdravja AS.

Ti pot predstavlja veliko nevšečnost, kje se dobivata za kondicijske treninge z Dejanom? Happygym je v Ljubljani, doma si v Radovljici.
Ponavadi oboje naredim hkrati. Sicer pa sem načeloma trikrat, štirikrat tedensko v Ljubljani, da grem na vojsko, na Red Bull, tko da pač – šiht.

Te obveznosti s sponzorji so tedenske?
Ne, na Red Bull sicer grem dvakrat tedensko, da se zmenimo za naprej. Ja, se kar dogaja. Redno sem aktiven na družabnih omrežjih.

Sledilo bo nekaj klasičnih vprašanj o treningu. Kako pogosto treniraš?
Zdej sem zmanjšal, včasih sem delal tudi sedem treningov skupaj, zdaj delam po dva, tri treninge skupaj, čemur sledi dan počitka. Zadnje čase na dan počitka naredim trening pri Dejanu, tko da mogoče cel teden ni pavze. Vsak dan sem nek del telesa uničil, mal pokompenziral stvari. Ja lahko bi rekel, da na steni naredim manj treninga, ampak po urah je pa še vedno isto.

Koliko časa trajajo treningi?
Šestkrat tednsko sem na steni nekje tri ure. Kondicija trikrat tedensko, še dodatni dve uri.

Kaj pa campus?
Ko rečem stena, je mišljen campus. Za začetek sezone čutim, da je to najboljše za moč prstov. Kasneje, ko se bližajo tekme, je več plezanja, da se naučim uporabljat to moč. Ker največkrat sem se na campusu res noro počutil, potem pa nisem znal plezat. Zdej recimo ne delam campusa (op.p. pogovarjala sva se 13. aprila 2017). Ker zdej z nekim ročkanjem ne bom nekega preskoka v moči prstov naredil, zdej je treba izpopolnit vse, da deluje pri plezanju na steni.

Ročkanje se zdi zelo pomemben del treninga, poleg campusa?
Vsekakor, sploh ker se dostikrat zdi, da je problem pri campusu, ker si vseskozi naravnost, pri ročkanju pa je trup vseskozi napet, zlasti ko si daješ čudne pozicije. Včasih sem si mislil: oh kako čudno ročkalico je nekdo sestavil, ampak ne – bolj je čudaška, boljša je. Res te presenet, kakšne stvari lahko poročkaš, recimo na stran obrnjene grife. Moment, lega telesa.

Se ti zdi tehnika plezanja pomembna, koliko se ji strukturirano posvečaš in kako?
Kar sem se res lotil, so skoki; to sem si sestavil in žulil… Še vedno sem mišljenja, da ko začutiš, da to pa ne bo šlo, kar si sestavil, si poizkusiš naredit malce lažje, da komaj narediš, potem poizkušat delat težje variante istega gibanja. Podobno stvar vedno težje. Ampak vedno v novem balvanu. Ker neki, kar res ne morem, je ponavljat iste smeri. Motiviran sem le za novo stvar, z izjemo v skali.

Motivacije ti nikoli ne zmanjka?
(op. p. se mu kar posveti iz oči, res z žarom) Nikol ne zmanjka, vedno maš nove kombinacije na steni, posledično sem vedno motiviran.

Na primer, danes?
Sem vstal ob 6h, pojedu zajtrk, ob 7h začel trenirat, ob 10h sem bil v Ljubljani. Ob 14h na kondicijskem treningu. Pol pa neki pojest in na kavč odpisovat.

Kje najpogosteje treniraš?
Večinoma v Podvinu.

Kaj misliš o olimpijskem formatu? Slišali smo, da če si dober v dveh disciplinah, ni toliko skrbi glede tretje in da ne gre za seštevek, ampak za zmnožek rezultatov?
Ja zmnožek, zgleda enako kot pri kvalifikacijah težavnosti; npr. vrh v eni smeri in da si bil edini na vrhu, hkrati pa se ti v drugi smeri povsem ponesreči, si še vedno med prvih deset; eksponentno se povečujejo točke, manj kot jih imaš, boljši si. Na OI bo enako, če si v eni, al pa še boljš, v dveh disciplinah res dobr, ni za skrbet za ta tretjo.

Kako boš treniral zanj? Hitrost?
Jaz osebno res ne maram hitrosti. Pa ne zato, ker ne bi bil hiter, lahko sem hiter. V duelu mi gre, zdej v Sočiju sem bil drugi, pa je bla dobra konkurenca. Sam to je men skregan z logiko, vedno isto smer drgnt. Smer je lahka, če bi smer otežil, vedno drug naklon, bi se to z veseljem šel. Ker jaz plezam zato, ker mi je fajn, ker uživam; da bi pa začel trenirat nekaj, kar mi ni všeč, da bi zdaj nekaj samo zaradi OI delal, je tko nekak, kot da bi zdej začel plavat. Ja, vedno mi je glavno veselje – če ni veselja, potem ni nič. Ne bom pa nikoli rekel nikoli, ker mogoče mi pa zapaše. Tudi hitrost sem dve, tri leta nazaj že tekmoval, na svetovnem prvenstvu, pa ni blo tako slabo. Prvi poizkus je bil 11.7 sekunde, kar ni slabo, bi se dal precej izboljšat. To je men zabavno enkrat na tri tedne. Ne pa redno. Bil bi sicer super trening za eksplozivnost, koordinacijo. Sam ne isto smer.

Tehnično gledano, morda hitrost plezanja pri štriku? Če se naveževa na Ondro, on pleza res hitro.
Adama vsi vidjo, da pleza hitr, čeprav to sploh ni res. On ma ritem, česar pa večina nima oz. ne zna. Večina se zanaša na moč, on pa pleza z ritmom. Zato zgleda hitro, on že v gibanju ve, kater gib bo sledil, on se postav in eksplodira dalje, niha. Tudi z njim smo že tekmoval hitrost, pa ni hitr, ampak duel pa res hara. Se strinjam, to je res pomembno, in to s treningom hitrosti dobiš. Ampak ne v vedno isti smeri. Dobit moraš ritem v čudnih, vedno novih gibih. To pa treniram. Dostikrat grem težko smer čimhitrej – z vajo prideš do ugotovitve, da če dobro vizualiziraš, lahko dosti stvari prehitiš, da te ne navija. Res dobra stvar. Ampak deluje tudi drugo, ker tud Adama je dostikrat povozil, da je plezal preveč ritmično. Pri plezanju ni pravila. Preveč se prilagajat neki stvari in zgubljat svoj talent, to ni cool.

Kaj pa raztezanje, obstajajo različne teorije…
Precej sem delal špage itd, statičen strečing, kar me je pripeljalo res deleč, ampak na tleh. V steni pa ni tko, zdej, ko z Dejanom delava, delava na prenosu moje gibljivosti na tleh v uporabo na steni, manjkajo mi mišice, da bi nogo dvignil v špago. Lahko zvijem hrbtenico v vse čudne pozicije, sam v steni pa ne. Vidim, da nekateri so na tleh trdi, ampak v steni pa lahko nekaj naredijo, jaz pa ne. Kako? Zdej delava vse aktivno, fascialni strečing. Poizkušam raztegnit celo verigo, v gibanju, kar mi daje še boljši občutek. Ker včasih sem delal res dolge špage, pa globoke predklone, ampak sem se potem tko mal mehko počutu; ko sem hodil po cesti, sem se kar mau zibu, nisem čutil prave moči, nisem pa vedel, da je delno razlog tudi statični strečing. Sej, ko se ogreješ, se spet vzpostavijo mišice. Aktivni strečing, to je to!

Kaj je tvoj največji talent, kje si najboljši?
Da se v steni znam umirit in pogledat pet gibov naprej, in jih povezat. Ker čist od podna hitet, pa sam na enem delu počivat, to pri meni ne deluje. Kdaj se je tako zgodil, ampak povsem spontano.

Kje misliš, da je tvoja največja rezerva, da postaneš še boljši? Kondicijsko?
Nekaj hitrost, pa eksplozivnost, koordinacija, moč nog. Tudi v samem pristopu k plezanju, jaz res najdem neke obvoze, jih pa moram na treningu izključit, da bom napredoval – spet pa ne preveč, da te ne zbega, ker se ti lahko zgodi, da še na tekmi izključiš svoj talent. Ja, vedno več treniram, ampak v pripravljalnem obdobju delam na moči, še vedno se znam znajt, pri moči imam še veliko rezervo.

Kako vidiš razvoj plezanja? Kako bo zgledala plezalna scena čez 5 let, reciva tekmovalna?
Težko je reči. Če se bodo OI obdržale, in če bo plezanje rastlo kot zdaj, se bo mentaliteta zelo spremenila. Vedno manj bo skupnih ogledov, ne bo hecov. Npr. midva z Jakobom pred zadnjim kranjskim finalom, sva se res šalila tik pred ogledom. Ja, vidm, da to zgineva. Kljub temu, da sem res z vsemi dober in si blizu, se opazi, da je vedno bolj resna scena, da kdaj kdo kaj na ogledu tudi zamolči. To se zlasti vidi pri ženskah – ne marajo si povedat stvari, vsaka zase. Včasih se morda celo zazdi, da poizkušajo ena drugo na finto vržt.

Kateri so letošnji tekmovalni cilji, poleg sproščenega in dobrega plezanja, kaj konkretno? Ali upaš izpostavit nek konkreten cilj?
Pričakovanja so vedno hudič in so me že kdaj pokopala. Vsekakor je cilj ponovit lanski uspeh. Vse bom naredil zato, ne bom se pa žrl, če spodleti, ker je to težko naredit, vem, da sem sposoben. Če bom po povratku iz Azije pridno delal (op.p. Azijska turneja je bila sestavljena iz treh balvanskih tekem svetovnega pokala) – plan je se res pripravit na štrik – je izvedljivo ponovit. Je pa letošnji cilj preskok v bolderingu. Kot uspeh bi si štel, da pridem na štenge, al pa, da pridem dvakrat v finale. To bi mi pomeniu več kot zmaga v težavnosti. Oboje mi veliko pomeni, oz. imam težavnost in bolderje res rad. V težavnosti sem od nekdaj bil bolj samozavesten in bolj verjel vase. Tudi moje telesne dispozicije so naklonjene štriku, ampak res bi mi pomenilo, da izpilim bolderje. Tudi težavnost gre vedno bolj v stil balvanskega plezanja. V zadnjih letih se ne spomnim, da bi padel, ker me je navil, ampak zaradi pretežkega giba. Več sem treniral bolderje, postal močnejši, gibi so mi postali lažji in sem se počutil bolje. Verjamem, da je to pot.

S katerimi sponzorji sodeluješ, kakšni so najbolj zanimivi skupni projekti? Lahko namigneš na kaj norega na vidiku?
Red Bull, Five Ten in zaposlen sem pri Slovenski vojski. Pri Adriatic Slovenici sem dogovorjen za terapije. Mamo nore ideje, ampak med sezono speljat nekaj takšnega, da bodo ljudje rekli wau, ni časa. Plan je, da takoj po Aziji, ampak realno ne vidim časa. Realno sem že zdej hudo našpičen, da se takoj zaprem v Podvin in začnem žult do konca.

Kdaj počivaš, kdaj si vzameš pasivni počitek, da se telo res spočije?
To res samo na koncu sezone. Npr. lani sva šla po prvem delu sezone z Janjo mal na morje v Baško, za tri dni. Blo je prav odlično, to je to. Karkoli več pa na koncu sezone. Lani sem prvič po 14. letu bil na dopustu, da nisem plezal, 9 dni Sejšelov. Dodatno počitek še po prihodu domov – nič plezanja skupaj 20 dni. V zadnjih šestih letih nisem naredil nikoli več pavze kot tri dni skupaj. Pa še lani tega ne bi naredil, če si zadnji plezalni dan v letu 2016 ne bi natrgal kite prsta v Biciklu (op. p. legendarna slovenska 8c+ v Mišji peči, Tadej Slabe 1992), z Janjo sva bla v Mišji, tko mal. Naredil sem res dober poizkus, padel sem na zadnjem težkem gibu, v bistvu sem že držal grif, pa mi je noge odnesl, kito raztegnl, ampak sej me je že prej opozarjal, bil sem res utrujen. Ko je pritisk po tekmah popustil, je res vse za mano prišlo, po enem treningu sem bil utrujen… Zato daljša pavza, ki pa ni pomagala. Moral sem začet plezat in prst obremenjevat do ravno prave mere, stalno sem čutil nekaj bolečine, ampak sem šel do meje, ko sem še čutil moč, ne pa tik čez mejo, ko bi preveč zaskelel. Zdaj je v redu. Vzporedno sem hodil na laser, plus dry needling. Bornšek (op.p. Jure Bornšek, nekdanji reprezentant, priznan fizioterapevt) mi je vsakič znova konkretno premasiral prst.

Kako je s konkurenti, koliko je interakcije mimo tekmovalnega cirkusa? Trenirate kdaj skupaj?
Ne treniramo skupaj. Sva pa z Jakobom naredila dva poštena roadtripa skupaj, na Norveško in v Španiji sva bla en mesec. Mamo se res najboljš, to mi res veliko pomeni.

Vemo, da si Magnusa in Jakoba večkrat vlekel nazaj, da se nista stepla v znanih kranjskih pajzlih po zaključni tekmi SP.
Magnus je na žurkah še posebej eksploziven, Jakob ne toliko, se pa postavi v bran, če nekdo napade prijatelje. Takrat v tistem trenutku je bil Magnus mal užaljen, ker sem preprečil pretep, ampak na dolgi rok mi je verjetno lahko hvaležen. Nikoli ne veš, kako bi se končal.

Plezalni prijatelji iz mladosti, ohranjaš kakšne stike?
Premalo. Toliko sem naokoli, reprezentanca je omejena na dva, tri tekmovalce, ki hodimo na vse tekme, smo pa res veliko okoli. Če hočm formo držat, je plan jasen, časa ni. Po treningu sem običajno tako utrujen, da se mi ne gre zvečer neki dobivat. Sej včasih mi je žal, ampak enostavno ne gre. Jaz po treningu takoj razmišljam, kako se bom spočil in naslednji dan spet treniral.

Koliko spiš?
Povprečno 9h, drugače sem siten. To je res pomembno, jaz ne delujem, če ne spim vsaj 8h.

Kaj misliš, da je ključno za uspeh mladega plezalca? Ko pogledaš nazaj, kaj je bilo odločilno za tvoj napredek v plezanju?
Glavno je veselje. Da ne razmišljaš, kolk trenirat, kaj vse izpilt, da boš dobr… – treba je uživat. Sam sem zares začel trenirat pri 18ih letih. Men je na treningu vedno fajn. Čutit moraš užitek in potem verjameš v to. Iskat moraš dnevne zmage, dnevno hranit dušo. Sicer pa kot otrok čimveč plezat v skali, čimbolj raznoliko, ne sam tistega počet, v čemer si dober.

Kaj bi na kratko sporočil predanim mladim plezalcem, zakaj se je v plezanju vredno boriti, če odmisliva tekme.
Mene je plezanje res veliko naučilo, ogromno stvari. Najbolj pa me je prevzel občutek oz. zavedanje, da kljub hudi utrujenosti še vedno ne veš, kakšen je naslednji gib, splača se vztrajat v eni stvari do konca, v smeri, v življenju. Nikol ne veš, kakšen bo naslednji grif, naslednja vrata, kaj se bo odprl. To te plezanje nauči: nauči te bit trmast, iznajdljiv, da imaš neko vizijo, ki jo hočeš doseč.

Kaj ti pomeni plezanje v skali? Kaj te v skali najbolj motivira?
Zaradi skale imam tako rad ta šport. Samih tekem se bom enkrat najedel, skale nikoli. Toliko kot je nekih področij, lokacij, smeri, nekih novih stvari, kjer se lahko preizkusiš. Na tekmi je en trenutek, ena ura, 6min, ko si, al pa nisi. Lahko si dobro plezal, ampak ni to bila tvoja maksimalna zmogljivost. Včasih sem bil v skali bolj nervozen kot na tekmi, ker sem se tam želel dokazat. Borba s samim seboj.

Koliko skale si lahko privoščiš, kak poseben cilj za letos, neka nora ideja?
Sicer zadnje čase precej zapostavljam skalo zaradi tekem. Ampak ta občutek, ko neki v skali splezaš na svoji meji, to res dlje časa ostane v teb. Imam nek projekt v Topli, sam je specifičen, potrebne so razmere, rabim pravo kožo, ker ko si dolgo veliko na plastiki, se ti ta spremeni in ni nikol pripravljena za ostre minimalce. Če grem zdej gor, primem dva krimpa in sem zaključil, drugega poizkusa ne moreš naredit, za tekme tudi ne moreš trenirat brez kože. Na žalost zdej ni časa, morda na koncu sezone, začetek prihodnje? Bil sem blizu, manjkal mi je le še en gib. Povezal sem jo do zadnje četrtine, padel gib in splezal do konca.

Se spet kaj vidimo v PCL, prideta z Janjo na kak individualni trening ali so smeri na štrik prelahke in bolderca založena s samimi šalcami? 😉
Za boldering mi je top shit, ker se vse najde. Za sam štrik pa manjka naklona. Danes so tekmovalne smeri res previsne, skoz napet trup. Sej je fajn plezat plate pa to, ampak za tekme morš bit konstantno na 45°. To najdemo v Mittendorfu, vsak teden za dan ali dva. Sicer pa bolderca Podvin.

Hvala za tvoj čas, držimo pesti za besno motivacijo in za ponovitev občutkov nore sezone.

Z Domnom se je pogovarjal in besedilo uredil Matjaž Jeran.

V petdesetih letih so bili vsi, vključno z mano, navdušeni nad violončelom in tako sem se tudi sam vpisal v glasbeno šolo. Šlo mi je zelo dobro, nekaj letnikov sem tudi preskočil, saj sem veliko vadil – tudi po tri ure na dan. V bivši sedmi gimnaziji, ko sem bil star nekje šestnajst let, je eden od mojih kolegov znal dva akorda na kitaro. Punce so strmele vanj kot v boga, mene pa ni nobena “šmirglala”. Bil sem užaljen in tako sem violončelo pustil ter kasneje začel s kontrabasom.

Bil si član različnih glasbenih skupin, če se ne motim se je začelo s Starimi mački?

Ne, najprej sem začel v skupinah, v katerih smo igrali takrat še prepovedani boogie-woogie, vrsto rock’n’rolla. Kasneje pa sem naredil avdicijo in igral v Big Band RTV Slovenija, oziroma takrat še Radija Ljubljana, kjer sem igral pri pokojnih Bojanu Adamiču in Privšku, to je bilo med letoma 1961 in 1965. Potem sem emigriral najprej v Italijo, kjer sem igral tudi z nekaterimi bolj znanimi jazz imeni. Zatem sem leto dni igral na dvoru šaha Reza Pahlavija v Teheranu in ob Kaspijskem jezeru, pol leta sem bil v Libanonu, pa po Evropi… V glavnem, da te ne dolgočasim: veliko let sem bil “muzkontar”.

Kaj pa Godba vertikale?

Godba vertikale pa je zgodba, ki je zaradi tragičnega slovesa enega od članov še vedno neizpeta v meni. Pobudnik za Godbo vertikale je bil kitarist, moj dober prijatelj, ki ima izreden talent za kompozicijo. Najprej sva začela z vajami v duetu pri meni doma, potem se nama je pridružil še en kitarist – zdravnik, na koncu pa se nam je prikjučil še bobnar. Komponist in ‘avtor’ zasedbe je poskušal skladbe prilagoditi okolju, ki ga imamo radi – hribom. Iz tega je nastal kup kompozicij, posneli pa smo tudi tri CD-je. Žal se je zgodba končala zelo žalostno in je, kot že rečeno, še vedno neizpeta v meni.

Katera izmed plošč Godbe vertikale se ti zdi najboljša?

Rekel bi, da zadnja, ki smo jo posneli. Ena pred tem je vsebovala nekaj pevskih vložkov, kjer se nismo najbolje odrezali. Pa ne, ker kompozicija ne bi bila dobra, pač pa je šepala izvedba, dočim je bil ta zadnji CD, ki je zgolj inštrumentalen, kompozicijsko in izvedbeno dovolj dobro narejen.

Govori se, da si tekom kariere uničil tri base.

Se to res govori? Ko sem bil še mlad – sto let nazaj, sem igral v takratnem Baru Belvi, kjer sem spremljal Lada Leskovarja ob njegovih začetkih. Fantje smo včasih kaj spili. Nekega jutra, ko smo nehali z igranjem in je bil sneg, se nam ni ljubilo peš dol po hribu. Usedli smo se na bas in odsankali navzdol, nakar bas žal ni bil več uporaben. Drugi bas smo uničili na študentskem kampu v Ankaranu, ko smo ga ob štirih zjutraj uporabili namesto čolna (smeh).

Kaj pa tretji?

Tretji bas pa pravzaprav nikoli ni bil uničen. Je še uporaben, še vedno igram nanj.

Kot si že rekel, si nekaj časa igral na perzijskem dvoru… Govori se, da ste imeli na bobnih napisane telefonske številke.

Ko sem bil jaz v Perziji, leta 1968, je bil na oblasti še šah, za katerega moram reči, da je bil zelo prosvetljen absolutist. Spodbujal je študij, študente je med počitnicami pošiljal na podeželje, da so opismenjevali ljudi. V samem Teheranu so lahko dekleta hodila v minicah, ni bilo tako hudo, kot je danes. Na dvoru nismo smeli koketirati z gosti(jami), smo imeli pa na notnih stojalih napisano vsak svojo telefonsko številko. Na tem mestu ne bi želel preveč komentirati, saj bo ta intervju mogoče videla tudi moja žena (smeh).

Kaj pa sicer? Kako je bilo igrati za šaha?

Igral sem za tako imenovan en procent bogatih Irančanov, ki so mladino šolali v Evropi ali Ameriki. Ko so se le-ti vrnili domov, med počitnicami ali za stalno, so želeli poslušati enako glasbo, kot so jo imeli na Zahodu. Glavna osnova našega muziciranja je bil takrat ritem in blues.

Baje si v svojih časih vedel, stevardese katerih letalskih družb so najbolj postavne.

To je pa malce… mimo resnice. Res je, da so v Teheranu določene letalske ekipe po toliko in toliko urah letenja vedno spale v določenih hotelih in da smo se mi s temi ljudmi srečevali. Nič več ne bom povedal (smeh).

Kaj pa Tereza Kesovija?

Tereza Kesovija je pa… Točno, v Opatiji smo igrali, kjer je ona po mojem začela s svojo glasbeno kariero. Odlična glasbenica, šolana, kar se ji vidi. Pela je določene komade, ki smo jim rekli šlagerji, kjer je moral pianist na klavir igrati triole: tktktk tktktk. In ko je pevka odpela in je šel pianist po pijačo dol do šanka, so mu roke še vedno takole delale: tktktk tktktk. Sicer pa nimam nič za pripomniti – odlična glasbenica. Je pa sicer še ena zgodba, ki pa je na tem mestu ne bom povedal.

Sicer me je zanimala ravno ta….

Ne, ne povem.

Igral si tudi na številnih matičarskih žurih. Moji viri so izpostavili fantovščino načelnika na Vršiču.

Nič posebnega se ni dogajalo, nič takega, kar se ne bi tudi na ostalih matičarskih žurkah.

Šrauf in smreka?

Aha. Kako je že bilo? Plezali smo na neko smreko, vsi pijani, Šrauf pa je bil pobudnik tega. Ampak res ti ne bi znal tega povedati do konca, ker je bilo že zelo zgodaj zjutraj in nismo bili več najbolj sveži, če me razumeš? Smo pa po smrekah nekaj klatili, ja (smeh).

Kaj pa različni sprejemi?

Vedno sem rad hodil na sprejeme. Vedno sem bil in sem še navdušen matičar. Kadarkoli je bilo kjerkoli karkoli, smo bili vedno zraven. Sprejemi pa so, saj veš – taki, kot je treba. Najprej so uradni, potem pa niso več uradni, kar je super. Na nekaterih sem tudi igral.

Kako si začel s plezanjem?

S plezanjem sem začel že kar v letih, pri triintridesetih, ko sem bil štiri leta službeno v Pragi. Tam sem spoznal klapo, ki je plezala po peščenjaku, po katerem je Češka znana. Zvlekli so me na nekaj lahkih stolpov. Čisto sem ponorel, kupil opremo, tudi fantom sem priskrbel dobre vrvi, ki jih v Pragi ni bilo moč dobiti, jaz pa sem lahko hodil na zahod. Tako sem začel s plezarijo in še zdaj imam tam prijatelje, ki plezajo. Še lani sem za prvega maja plezal po češkem peščenjaku.
Takrat je bila še Češkoslovaška in šli smo plezat tudi v Tatre.

Kako si prišel na Matico?

Ko sem se vrnil v Ljubljano, sem začel poplezavati po Rimcu (Rimski zid op. p.) in Šancah, takrat namreč še ni bilo umetnih sten. Tam sem srečal klapo in rekli so mi, naj pridem. Pa sem prišel. Še zdaj mi je žal (smeh).

Kdo so bili tvoji mentorji, vzorniki in najpogostejši soplezalci?

Moj vzornik je bil žal pokojni Šrauf, najpogostejši plezalni partner pa Ničo Kregar, ki ga še zdaj spoštujem. Pleza bistveno bolje od mene, to pa zato, ker je šest mesecev mlajši, kar se pozna še danes. Moji idoli so bili pravzaprav kar vsi himalajci.

Si bil kdaj v Himalaji?

Leta 1983 sem imel čast biti s Šraufom v Himalaji, na Gangapurni, ki je del pogorja Anapurne. Bilo je enkratno, vsakemu privoščim eno tako doživetje. To je res nekaj izven dometa normalnega življenja.

Kaj lahko poveš o Stoletni devici – smeri, ki naj bi jo s Šraufom preplezala za svojih petdeset let?

A res?

Tako mi je bilo rečeno.

Veš, da se tega ne spomnim, je pa možno. Je pa še ena podobna zgodba. S prijateljem Ničotom sva hotela, ko sva bila oba stara sedemdeset, preplezati prvenstveno smer, da bi povsod po svetu pisali: “140 let preplezalo prvenstveno smer.”

Kako je bilo?

Žal tega cilja nisva realizirala (smeh).

Katera je najtežja smer, ki si jo preplezal?

Ne podcenjujem nobene, zame so vse smeri vredne spoštovanja, vse smeri so težke in sem se jih loteval s spoštovanjem. Z odnosom, da je ne osvojiš, ampak kot se je reklo že včasih: da ti dovoli, da jo preplezaš. Ne morem se odločiti za najtežjo. Vse so bile težke in vse so mi dovolile, da jih splezam.

Poleg plezanja, se ukvarjaš tudi z različnimi drugimi vejami hribolazenja, tudi s smučanjem. Imaš kakšno posebno smučarsko izkušnjo?

Nimam nobene posebne smučarske izkušnje. Rad smučam, in če že moram z ženo na smučišče, s seboj vzamem turne smučke, da se mi ni treba vozit s sedežnico. Na stara leta dajem prednost smučarsko-tekaškim podvigom, od smuke pa turni smuki – letos sem opravil nekaj lažjih turnih smuk.

Kaj pa matičarska veleslalomska tekma na Starem vrhu?

Ja, samo: kaj sem imel jaz s tem?

Moji viri so izpostavili nek Šraufov pripetljaj.

Spomin me je že toliko zapustil, da se žal ničesar ne spomnim, oprosti. Smo pa matičarji kot gorski reševalci dežurali na tem smučišču. Vedno je bilo kaj zanimivega, samo se ta hip težko povem kakšen detajl.

Omenil si GRS. Kako si prišel tja?

Po tolikih vzponih in druženju z Matičarji, ki so že bili reševalci, so mi rekli, naj naredim teh par izpitov. Tako sem postal njihov član in kasneje še inštruktor. To delo sem opravljal z veseljem. Biti gorski reševalec je gotovo ena življenjska izkušnja več.

Bil si eden prvih plezalcev pri nas, ki so se poleg plezanja ukvarjali še z jogo in raztezanjem.

Ja, res je; jogo recimo še danes delam vsako jutro eno uro. Je prijetno za truplo in za srce.

Si vegetarijanec?

Bil sem vege, pa nisem več, ker so mi zdravniki rekli, da ni dobro pretiravati. Na stara leta jih nekako kar ubogam (smeh).

Poleg vsega, o čemer sva se že pogovorila, se ukvarjaš še s številnimi drugimi projekti – recimo 100 žensk na Triglav.

Ja, nekajkrat sem bil vodnik v tem projektu. Sicer nisem imel izkušenj kot gorski vodnik, takrat pa sem jih nekaj pridobil. Na zadnjem delu, od Planike navzgor, kjer so zajle in tako naprej, se mi je že zgodilo, da smo se morali ustavit, ker so morale punce bruhat, kakat ali lulat od strahu, kljub temu, da so bile vpete. Še ena izkušnja več.

Imaš otroke.

Imam. Imam štiri metre sinov.

Si jih uspel spraviti v hribe?

Ta starejšega ja – še danes se ukvarja s tem, da vodi ljudi. Sicer ne v hribe, ampak kljub temu je bil v Tibetu in Nepalu že okoli petnajstkrat. Mlajši pa je nekaj časa plezal, potem pa je nehal, ker je odkril bobne, zatem pa še kakšne druge stvari.

Poveš, kako je bilo, ko si ga peljal na Prisank?

(Smeh.) Madona, UDBA net te je dobro informiral, bravo! Šli smo na Prisank, gor smo peljali invalide. Zraven sem vzel tudi mlajšega sina. Bili smo na vrhu in moji prijatelji so mojemu sinu, ki je bil takrat star šest, sedem let, dajali cukrčke, čokoladice in tako naprej. Prišel je k meni in rekel: “Oči, meni je v hribih tako lepo.” Sem ga vprašal, kaj mu je všeč in je rekel: “Nič, jaz jem čokolado, ti pa nič ne p*zdiš!” (smeh).

Imaš še kakšno zanimivo zgodbo, ki si jo pripravljen deliti?

Že skoraj petdeset let sem srečno poročen, samo ne vem, če to spada sem. Ne bi rekel, po mojem sva se najbolj zanimivih točk vsaj dotaknila.

Imaš za konec še kakšen nasvet za mlade, kako tako dolgo ostati fit?

(Vzdih.) Imam ji nekaj, ki ti jih ne želim povedati, ker želim ohraniti zakon, bi pa rekel takole: “Migaj, glej naravo, občuti jo, spoštuj jo. Nič ni lepšega kot to, da te narava sprejme. Da ti da to, da jo lahko občutiš.”

Hvala za intervju!

Hvala tebi!

Z Borisom Kofolom se je pogovarjal Peter Mastnak Sokolov.

Odgovarjal ti bom malce raztrgano, saj vse take stvari nastajajo na tak način. To ni bil projekt, ki bi se razvil na hitro. Šlo je pravzaprav za splet številnih naključij, ki so pripeljala do tega, da sem nekega dne sedel točno tu (na lastni podstrešni bolderci, op. p.) in si rekel: »Kako kul bi b’lo, če bi imeli tudi Slovenci plezalno revijo.« Prvo naključje, ki pravzaprav ni bilo naključje, je to, da sem naredil vodniček za Osp in Mišjo peč. Ta vodniček se je dobro prodajal in odzivi so bili pozitivni, tako da sem dobil občutek, da ljudje to hočejo. Drugo naključje je bilo, da sem si takrat ravno poškodoval prst in bil pol leta hospitaliziran. Plezanje mi je manjkalo, poleg tega pa nisem vedel, kaj naj počnem. Nekaj je prispeval tudi Jerry (Matjaž Jeran, op. p.), ko smo se pogovarjali, da je super, da je projekt Plezalnega centra uspel – ne zgolj to, da končno imamo center, pač pa tudi način, s kakršnim se dela v PCL-ju. Da scena živi, s predavanji, koncerti in različnimi dogodki.
Treba je dodati še nekaj zelo pomembnega. Človek take stvari ne more delati sam, ker je dela enostavno preveč. Beta je pred tem izhajala že na spletu, a pri njej nisem sodeloval. Ljudi, ki so jo ustvarjali, sem poznal, prav tako sem vedel, da jim malo zmanjkuje energije. Poklical sem vseh pet sodelujočih in jih vprašal, če bi sodelovali pri tiskani izdaji. Na koncu sta ostala le Miha Jarm in Helena Škerlova, a je Jarm kmalu ugotovil, da ob redni službi in ostalih projektih nima časa. Tiskana revija je bolj resen projekt. Ne moreš kar ugotoviti, da ti zmanjkuje časa in izida številke prestaviti za dva tedna. Priključil se je še Luka Fonda kot fotourednik in številni ljudje, ki so mi v veliko pomoč, od Pintija do Bečana in podobnih. Če ne bi bilo njih, sploh Fonde, se tega projekta ne bi lotil; revija kot taka ne bi obstajala, ker je bila že v štartu želja, da se dela na visokem nivoju, in oni to zagotavljajo. Sam sem le neke vrste povezovalni člen – delam s fotkami, ki jih priskrbimo, z intervjuji, ki jih dobim od Škofica ali Mine ter z zgodbami in članki, ki nam jih napišejo drugi sodelavci. Če bi bil ta material slab, bi težko naredil dobro revijo. Tu gredo zasluge našim plezalcem in fotografom, ki so res ‘top shit’.

Omenil si vodniček, najprej za Osp in Mišjo peč, nato pa za cel Kraški rob. Kako si prišel do tega, da si se spravil k pisanju vodnička?

Prva verzija je bila bolj demo, ki ni bil mišljen za tisk. Spravil sem se namreč k delanju prelomov za knjige. Vodniček sem najprej delal zase, učil sem se uporabljati program In-design in te stvari. Naredil sem ga zato, da malo vidim, kako to izgleda. Potem je vse skupaj tako dobro izpadlo, da so mi ljudje začeli govoriti, naj to izdam. Vse skupaj sem moral še malo urediti; prvi vodniček je pošel dokaj hitro, da je druga izdaja razširjena, pa je tako ali tako logično.

Kdaj lahko pričakujemo ponatis oziroma razširjeno izdajo? Bi ta vseboval opise smeri za vsa plezališča?

Ne bi si želel na vrat na nos delati šlampastega ponatisa. Rad bi našel nekaj, kar bi lahko dodal, še kakšen nov kot. Kar se opisov smeri tiče, sem o tem resno razmišljal, a smo v različnih plezališčih premalo plezali, ne bi pa si želel stvari izmišljevati. O določenih stvareh nihče ne ve prav dosti. Za Črni Kal recimo, sploh zdaj, ko je Klemen Vodlan pobegnil v Italijo, ni nikogar, ki bi lahko pri tem dovolj pomagal.

Obstaja možnost, da bi napisal vodnik za celo Slovenijo, kot alternativo Sidarti?

Možnost je, a zelo majhna. S tem je veliko dela, finančno se ti ne splača toliko, imeti moraš neko veselje. Sidarta je meni sicer všeč – imajo svoj pristop, ki očitno odlično deluje. V bistvu sem fan od Sidarte. Svoj vodniček sem naredil, da bi bil malo drugačen. Če bi bil tak kot njihov, ga sploh ne bi šel delat, ker ne rabimo dveh istih vodnikov in je za risbe Sidartin najboljši; cilj je bil ravno, da gre za neko novo stopnjo, za fotoskice in fore recimo.

Odkod pa dobiš ideje za dodatno vsebino, ki je v Beti in vodničkih res ne manjka?

Hja, ne vem. To kar leti iz mene. Neka selekcija je, idej je tako ali tako vedno več od tistih, ki pridejo v javnost. Dela za tem je mogoče več kot se zdi. Ko to bereš, se velikokrat zdi, da ideje stresam iz rokava. Zadevo je treba najprej napisati, potem malo odleži, nato se spet prebere …

Dovolj o pisanju, greva na plezanje! Kdaj in kako si začel s plezanjem?

Plezati sem začel razmeroma star, zdajle bo dvajset let od takrat. Leta ‘96 sem bil proti koncu srednje šole. S sošolci smo hodili poskušat raznorazne stvari. Blizu Kranja je bil Preddvor, kjer se je plezalo, in bilo mi je všeč. Potem sem si od znane kranjske plezalne družine Perčič – iz nje izhaja recimo tudi Marija Štremfelj, sposojal štrik in komplete, našel kakšnega kompanjona in sva pač šla. Plezanja sem se učil sproti, skozi napake; nobenega tečaja ali česa podobnega nisem opravil.

Kje plezaš najraje? Štrik ali balvani?

Najraje plezam na štrik. Kmalu po tem, ko sem začel plezati, sem ugotovil, da je moj sošolec Matej Sova tudi plezalec. Vedel sem, da pleza – že takrat je bil tekmovalec – nisem pa vedel, da je ‘čist hud’. On me je začel vlačit s sabo v Mišjo, ki mi je že takrat postala najljubše plezališče, kar je še danes, in kjer sem preplezal tudi svojo najtežjo smer, Marioneto (8b+). Vse lahko primerjam skozi Mišjo (smeh). Če grem nekam v Španijo in mi kdo reče, da je tam kot v Mišji, grem z veseljem tja.

Kaj pa alpinizem?

S tem se nisem nikoli ukvarjal. Ne da se mi predaleč hodit in zgodaj vstajat. Kakšne večraztežajke še, tudi če so slabše navrtane. Te grem itak plezat, še rajši, če sem tako dober, da mi je smer okrog deset ocen lažja, tako da jo gotovo zlezem. Sicer nekega hudega strahu pred padcem nisem imel nikoli, tako da me to malo vleče ven. Kar se balvanov tiče pa je podobno: včasih se kam spravim, malo za zraven.

Pogovarjava se na tvoji lastni bolderci. Je bilo s postavitvijo domače stence veliko dela?

Imel sem prostor. In to je v bistvu vse, kar potrebuješ za bolderco. Ostalo je pa volja. Nekaj časa moraš ves denar, ki ga zaslužiš, investirati v to, sploh pa veliko časa. Potem se pa pač naredi. Nikoli se mi ni dalo nekam vozit. Zunaj je bil recimo dež ali celo sneg, pa se moraš usesti v avto, se nekam pol ure vozit. Ko pa prideš tja, ti plezanje ne gre in imaš zaradi tega slab trening, po katerem se moraš peljati še domov. Rekel sem si, da je bolje imeti stenco doma in greš potrenirat, ko ti najbolj paše.

Koliko časa si vložil v to bolderco?

Delal sem jo (šteje na prste) recimo štiri mesece. Štiri do pet mesecev od povsem nepospravljene podstrehe do tega, kar je tu sedaj.

Kakšen pa je obisk?
Obisk je razmeroma velik. V bistvu gre še vedno za privatno stenco, ki je tudi razmeroma “profesionalna”; kot vidiš, je precej previsna. Obiska ne zaračunavam. Nekaj je celo rednih obiskovalcev, ki hodijo dvakrat, trikrat na teden, včasih je tu celo deset ljudi naenkrat, spet drugič pa po nekaj dni ne pride nihče.

Če se za konec vrneva na začetek, k Beti. Kaj lahko pričakujemo v naslednji številki, ki mimogrede izide že osmega marca?

Naslednja številka bo posvečena balvaniranju. Veliko je balvanskih zgodbic; imel sem jih še več, samo sem si potem rekel, da jih preveč kljub vsemu ne sme biti. Osrednji intervju je z Jernejem Krudrom, kljub temu pa se bo v njej našel tudi prostor za kaj drugega, recimo za alpinizem. Vsako številko moram sestaviti tako, da je za vsakega nekaj, pa da ima zadeva kljub temu rdečo nit.

Kaj pa za naprej – te je strah, da ti bo zmanjkalo materiala?

Materiala ne, denarja. Največji problem zaenkrat je denar, a vem, da bo treba za realno sliko počakati vsaj kakšno leto, da vidimo, kako se zadeva prime. Sicer imam veliko idej, nekaj materiala pa je zaključenega že za eno številko naprej. Kar pa se denarja tiče: berite in kupujte Beto!

Srečno, Beta in hvala za intervju!

Hvala enako.

Z Jurijem se je pogovarjal Peter Mastnak Sokolov.

Odkar sem bil na faksu, sem imel občutek, da nisem imel dovolj časa za plezat tiste stvari, ki sem si jih želel, tako da se je leto pavze pokazalo kot logična odločitev. Po tem, ko sva se z Davidom (Debeljakom, op. p.) odločila, da greva v Ameriko, se je izkazalo, da tega tripa ne bi mogel izvesti, če si ne bi vzel prostega leta. Mogoče bi šlo skozi septembra in bi oktobra študiral naprej, vendar mislim, da se je odločitev, da študij prekinem za eno leto, pokazala za pravilno.

Kako pa si pred tem usklajeval študij s plezanjem?

Študiral sem in plezal sem. Počel nisem ničesar drugega.

Svoje prosto leto si začel z obiskom Severne Amerike. Najprej si šel v Kanado, čeprav je mogoče ni na seznamu najbolj znanih plezalskih destinacij. Zakaj?

Imaš prav, ravno dejstvo, da Kanada ni svetovno znana plezalska destinacija, je bil eden izmed razlogov, da se mi je zdelo zanimivo iti tja. O plezanju v Kanadi nihče ne ve ničesar, meni je pa kanadski prijatelj Julien razlagal, kakšna je tam plezalska scena, in prav to me je pritegnilo. Poleg tega me je zanimala tudi francoska kultura v Quebecu, saj sem precej časa preživel v Franciji, malo znam tudi francosko, in me je zanimala razlika med Francijo in Montrealom.

Kaj si v Kanadi sploh plezal? Kakšen je stil plezanja?

V bistvu sem fifty-fifty plezal športno in trad. Športno plezanje je recimo take kvalitete kot v Sloveniji, je pa plezališč manj. Mi imamo veliko srečo, da so plezališča pri nas vseeno dokaj skoncentrirana. Tam je veliko dobrih plezališč, a se je treba do njih kar dolgo peljati. Stil je drugačen, večinoma gre za granit oziroma za granitu podobne kamnine. Imajo dobre balvane. Trad, ki sva ga plezala z Emilie, je pa v bistvu tudi precej kul. Bila sva na enem placu, ki zgleda podobno kot Valle del Orco, kjer so dobre večraztežajne trad smeri z dobrimi počmi. Pa Cap Trinite.

Kako je bilo v steni Capa Trinite?

Zanj mi je povedal že Julien oziroma njegov brat, ampak nisem vedel, če mi bo tudi dejansko uspelo priti tja; zdelo se je skoraj preveč avanturistično. In sem ves čas malo zbadal folk, češ a je kdo za Cap Trinite. Ko je bila Emilie za, sem bil res zelo vesel. Veliko sva se ukvarjala s tem, kje bova dobila kanu. Ko sva dejansko šla, je bil res dober trip. Štirje zelo intenzivni dnevi – najprej veslaš, nato plezaš cel dan in na koncu spet veslaš nazaj. Stena je visoka 250 metrov, tako da so smeri dolge pet do osem raztežajev.

Po enem mesecu v Kanadi si se prestavil v ZDA, kjer sta se dobila z Davidom. Kako je bilo v Yosemitih?

Imela sva plan, da poizkusiva prosto preplezati El Cap. Več ali manj celo poletje sva trenirala za to, in ko sva se dobila v Ameriki, sva imela že vse splanirano. Najprej sva se dva tedna še malo vplezavala za naskok na Freeriderja. Bila sva zelo usmerjena k temu cilju. Kar moram povedati, je to, da sem, ko gledam za nazaj, res vesel, da nama je uspelo, glede na to kakšna Kekca sva bila, čeprav je David alpinist, čeprav sam plezam že precej časa in kljub temu, da sva se temeljito pripravljala.

V Yosemitih si tudi balvaniral, med drugim si preplezal Midnight Lightning. Kaj lahko poveš v zvezi s tem?

O tem balvanu sem bolj sanjal kot realno upal, da mi bo uspelo, ker je res težek. Balvaniranje v skali mi je zakon, tako da sem ta balvan res moral probat. Balvan leži leži sredi Campa 4 in odločil sem se, da ga bom poizkušal, dokler ga ne preplezam.

Sta se v Camp 4 švercala (tako, da se prijavi zgolj eden od dveh članov naveze)?

Ja, sva se. Najprej sva mislila, da je to s plezalskega stališča etično, češ da če se prijavi zgolj eden, ne zasedeš prostora nekomu drugemu. Na koncu sva ugotovila, da bi se, če bi se prijavil tudi David, spremenilo zgolj to, da bi si delila bearbox. Švercanje je tako rekoč del mita o Yosemitih, sploh če pogledaš Valley Uprising.

Sta bila deležna kakšne kontrole?

Kontole so le na višku sezone, se pravi poleti, ko je največ turistov. Sem pa slišal že za ljudi, ki so jih iz Campa 4 vrgli že za manjši prekršek, kot je to, da se ne bi prijavil. Sam z rangerji nisem imel nobene slabe izkušnje.

Iz Yosemitov sta šla z Davidom v Bishop. Kako je bilo tam? Je bilo mraz?

Bilo je mraz za najine razmere, za pravega bolderaša je bilo najbrž še kar toplo. Sam sem en teden z veseljem užival v balvanih, ki so mi bili res všeč. Preplezal sem tudi nekaj highballov, čeprav me je bilo strah. David je plezal malce manj, saj so ga boleli komolci, je pa šel v hot springs, tako da se je tudi on imel fino. Meni hotspringsov žal ni uspelo obiskat, kar je mogoče edina stvar, ki jo obžalujem glede tega tripa.

Kam si šel iz Bishopa?

Po Bishopu sem šel za en teden v Red Rocks, od koder je šel David domov. Plezal sem balvane in poči ter splezal dva najboljša roof cracka tam. Imel sem srečo, da se je obrnilo tako, da sem imel ves čas super soplezalce, ki so bili pripravljeni skupaj z mano hodit v težke sektorje. Nekaj časa sem plezal s Chalujem, kar je vedno precej zabavno. On me je spoznal s Kathy, s katero sem plezal te strehe. Malo smo hengali tudi v casinojih, kjer sem zagemblal en dolar, dobil nisem nič. Bilo je mraz in močno je pihalo.

Kakšna je razlika med počmi v Red Rocksih in v Indian Creeku?

V Red Rocksih so cracki bolj redki, čeprav je kljub temu nekaj hudih splitterjev.

Kako je bilo v Indian Creeku? Je upravičil svoj sloves?

Je, ja. Sicer je celo območje okoli Moaba polno plezanja v hudem peščenjaku, tam so desert towers, ki so res impozantni in zdi se mi škoda, da nisem splezal na nobenega od njih. Glede na to, da sem bil sam in brez avta, je bila logistika malce bolj zapletena, ampak že to, da sploh greš v Indian Creek, je nepozabna izkušnja. Tam sem bil dvanajst dni in z lahkoto bi ostal tudi dlje, po tem času se ga še zdaleč nisem naveličal. Poči so res dobre, pa res je zabavno, ker to ni nek zajeban trad, v bistvu gre skoraj za športno plezanje. Poleg tega je vse enoraztežajno, na vrhu smeri pa so svedri, tako da gre res skoraj za športno plezanje. Na nek način je še bolj udobno kot frikanje, saj si lahko narediš svedrovec kjerkoli.

Tam si preplezal precej težkih smeri. Bi kakšno posebej izpostavil?

Najbolj bi izpostavil Belly Full of Bad Berries. To je štirideset metrski previsen off-width. Predvsem zato, ker sem, ko sem jo poizkusil prvič, mislil, da se ne bom nikoli mogel zatakniti vanjo. Potem se je izkazalo, da v bistvu sploh ni tako grozno. Mislim, je grozno, ampak se da… Gre predvsem za vprašanje kondicije. Moraš znat džemat, moraš imet osnovno idejo, kaj je treba narediti, ampak to je zelo lahko poštekat. Off-widthi, ki se jih pleza po kakšnih čudnih kotih, pa takšni, ki so neparalelni in razbiti ali kaminski, se mi zdijo bistveno bolj zahtevni, vsaj iz vidika tehnike.

Potem si šel surfat. Za koliko časa in kako je bilo?

Za en teden. Srečal sem ljudi, ki so šli v San Diego, in so me bili pripravljeni vzeti s seboj, Potem smo teden dni hangali po San Diegu, surfali, kolikor se je dalo, bili so dobri pogoji, valovi veliki. Meni je bilo itak the best, ker sem surfal prvič, po mojem sem tudi prvič plaval v Pacifiku. Voda je bila precej topla, pa malo namakanja se je zelo prileglo. Bil je tak lep downtime; veliko smo pojedli, veliko spali. Bilo je super.

Po surfanju si šel še malo plezat. Kam in kako?

Po San Diegu sem šel do konca še v Joshua Tree; skoraj za dva tedna. Vmes sem na hitro obiskal še Suicide Rock in Tahquitz, to je taka malo manjša granitna stena, kjer so pionirji Yosemitov trenirali za Yosemite. Tudi ta izgleda podobno kot Valle del Orco in nudi odlično plezarijo. Tam sem preplezal dve odlični večraztežajni smeri, veliki klasiki. Zatem sem bil dvanajst dni v Joshua Tree. Bilo je odlično. Je tak malce poseben plac, ki ima super kombinacijo kul scene, saj ni prav veliko težkih linij; zdi se mi, da zato tu ni toliko ljudi, ki bi se pehali zgolj za ocenami, ampak se pridejo predvsem imet fajn in zaradi odlične plezarije. Kemp je najboljši možen, leži sredi balvanov, do prve smeri pa imaš mogoče pet korakov. Teoretično moraš sicer plačati vstopnino v nacionalni park, čeprav se temu lahko izogneš, če se pripelješ ponoči. Narava je res lepa, taka »vesoljska« puščava, povsod so joshua tree drevesa, ki izgledajo kot kaktus na vrhu drevesa. Plezarija je izredno zabavna. Trad je malo bolj zakompliciran kot v Indian Creeku; moraš precej razmišljati, kam boš kaj zataknil. Spet sem uporabljal tudi jebe, ki jih v Indian Creeku pospraviš povsem na dno nahrbtnika. Vse skupaj je malo večji izziv, na koncu koncev pa je bolje, da ne padaš preveč.

Odkod si letel domov?

Domov sem letel iz Las Vegasa. Dan po tem, ko sem prišel domov, sem že šel plezat.

Kakšni so tvoji cilji za naprej. Kako boš izkoristil to prosto leto?

Razmišljal sem, da bi šel za dlje časa v Dalmacijo, sicer pa bom šel v Španijo vsaj za en mesec, rajši za dva. Spomladi bi rad šel v Font. Pred poletjem bi rad nekaj časa preživel tudi v hudih večraztežajkah v Verdonu in v Alpah, poleti pa bi rad zopet šel nekam za več časa, spet v kakšno veliko steno.

Misliš, da boš imel kakšne težave, spraviti se nazaj k študiju.

Oh ja, gotovo. Ampak s tem se za enkrat še ne obremenjujem. Če ne drugega, bo tudi še po študiju dovolj časa za vse.

Hvala za intervju!

Prosim.

S Pintijem se je pogovarjal Peter Mastnak Sokolov.

Tokrat sem prišla v Slovenijo, ker so me iz Kranja povabili na tekmo legend. Ker mi je že sama ideja tega dogodka všeč, pa tudi ker so skupaj zbrali res vse, tudi recimo Sreča Rehbergerja, Tadeja Slabeta pa Marijo Štremfelj, se mi je zdelo lepo, da pridem tudi jaz. Sicer je bilo malce komplicirano, sploh ker je moj mlajši sin star šele enajst mesecev in je še odvisen od mojega mleka, ampak smo tudi to uredili. Prišla sem za najkrajši možni čas – le za tri dni, en dan sem izkoristila tudi za plezanje v skali, danes smo šli malo na sonce v Roč pogledat nekaj novega in bilo je super.

Kot si rekla, imaš dva sinova. Kako ti uspeva kombinirati plezanje in materinstvo?

Stvar je taka, da je treba vse opraviti hitreje in bolj učinkovito. Zdaj ne morem več iti nekam plezat za cel dan in študirat ene težke smeri ne vem koliko časa. Dobro je, da grejo otroci v Franciji lahko v vrtec zelo kmalu, že pri šestih mesecih. Že medtem, ko sta otroka v vrtcu, pridobim kakšno urico in mi ni treba iskati varstva. Dobro je tudi to, da imamo taščo (mamo moža Nica), ki je v pokoju, in gre z nami, če gremo za štirinajst dni v Boux ali Verdon in popazi na oba. Tega ne izkoriščava toliko, kot se morda sliši, ker v Verdonu veliko plezava vsak sam z vrvjo z vrha. Tako sva naštudirala smer in šla potem skupaj za dve urici zlest. Če hočeva z Nicom za vikend plezat, spet vskoči tašča in z veseljem popazi na oba. Ampak tudi v tem primeru greva res na hitro: plezaš hitro, varuješ hitro, hitro gor, hitro dol.

Omenila si Verdon. Zasledil sem, da meniš, da to lokacijo obiskuje premalo plezalcev. Je to res?

Mogoče zdaj, odkar je ven prišel novi vodniček, že več plezalcev ve, da Verdon niso samo tiste sive plate iz osemdesetih. Mislim, da je tam potenciala za tri življenja navadnega plezalca. Imaš veliko dolgih in previsnih smeri. Recimo v sektorju La Ramirole imaš skoraj same 8b-je, 8c-je, čez petdeset takih smeri. In to je le ena, razmeroma majhna luknja. Če dežuje, so na voljo tudi sektorji, kjer lahko plezaš tudi med dežjem. Po dežju se najhitreje posušijo tiste sive plate, ki pa vseeno niso tako plataste, kot se zdi; večinoma so zelo lepe. Na voljo so smeri dolge več raztežajev, pa kratke, previsne. V bistvu imaš na razpolago vse. Letos smo bili v Verdonu dvakrat. Verdon sicer ni plezališče, kamor bi pod steno vozil otroke. Čeprav je tudi nekaj sektorjev, ki so primerni za otroke. Letos smo peljali plezat tudi Tommyja.

Tommy že pleza?

Ne, Tommy ne pleza. Tommy je prava lenoba. Sem pa tja reče, da gre plezat, se pripravimo in po dveh metrih ima dovolj. Nič ga ne silimo. Včasih mu naštimamo kakšen komplet, ki ga gre potem iskat, ocena pa je tri ali štiri. Se pa rad guga. Pri Bouxu je en zelo previsen sektor in se da naštimat res dobro in povsem varno gugalnico, tako, da te zaniha za dvajset metrov. To ima res rad. Sicer pa mislim, da bo Paco, vsaj tako se kaže zdaj, bolj plezalec. Splezati hoče na vse stopnice in na vse ostalo prav tako. Ko je bil Tommy take starosti, si ga posadil na kavč in je tam tudi obsedel, Paco pa ves čas hoče nekam po vseh štirih.

Vrniva se povsem na začetek. Preden si začela plezati, si trenirala tek na smučeh. Kako si prišla do plezanja?

Moj oče ves čas malo plezal, predvsem v hribih, ampak so vseeno kdaj šli tudi v plezalne vrtce, tako da ta šport zame ni bil čista neznanka. Že pri ne vem kolikih letih sem šla čez Slovensko smer, ampak mi ni bilo preveč všeč, ker je bilo preveč krušljivo. Triglav se mi še zdaj zdi krušljiv, v bistvu vedno bolj. Zares se je začelo, ko sem šla enkrat na planinski tabor v sklopu nekakšne Alpe-Adria izmenjave. Tam je bila neka umetna stena, po njej smo malo plezali in ugotovila sem, da mi je to res všeč. Naslednji dan so nas peljali še v plezalni vrtec, kar mi je bilo spet zelo všeč. Od takrat naprej sem atija ves čas nagovarjala, naj me pelje plezat. Ravno takrat se je tudi začelo z organizacijo tekem za otroke in sem že takoj leta 1991 zmagala. To te potem potegne vase. Zatem sem tekmovala sedemnajst let, vmes pa plezala v skali kolikor se je dalo; vsekakor pa več kot današnji tekmovalci. Takrat se je dalo oboje še malo kombinirati.

Se je po tem, ko si nehala tekmovati, pojavila kakšna praznina, ali si jo uspešno zapolnila s skalnim plezanjem?

Bilo ni prav nobene praznine. Po mojem bi morala nehati že prej, že leta 2003, ko mi je padla motivacija, pa sem si vendarle rekla, da bom še tekmovala. Trenirala sem sicer rada, samo na tekmah ni bilo več pravega zagona; spraševala sem se recimo, kaj počnem v dvorani, če je zunaj tako lepo vreme in bi lahko šla v skalo. Še preden sem nehala, sem že imela kupljeno karto za Yosemite, da sem šla naprej raziskovat trad climbing, pa poči, oboje čisto na novo. Želela sem se naučiti plezanja na frende in sem šla s Stephanie Bodet pa z Arnaudom Petitjem. Najprej smo šli v Indian Creek, da sem se naučila, kako se stvari streže. Tam že v 5c, 6a nič ne razumeš. Kljub temu sem že drugi dan zbrala pogum in šla na frende plezat naprej. In je šlo. Tam v bistvu kar začutiš, da držijo in jim povsem zaupaš. Takoj mi je bilo res všeč. Sicer te pa res vse boli. Splezaš tri smeri na dan in si fertik, zato ker delajo povsem druge mišice in se tudi sam bolj matraš, ker še nisi navajen.

Katera širina poči ti je najbolj všeč?

Ja rumena, hand jam, greš lahko na trad ali pa na solo.

Kaj pa off-width?

To pa ne, to zame sploh ni plezarija. Po tem sem šla v Yosemitih Stick Salathe, 5.9. Na srečo sem bila z nekom, ki off-widthe obvlada, da je plezal naprej. Sama sem šla potem kot druga kar na oporno tehniko. Sicer sem se najprej skušala tlačit noter, bila sem povsem plava. Ta male poči, ta sive, so ok, pa potem rdeča, pa rumena. Ta vijolčna, tista na ring-lock, ta mi včasih uspe, včasih pa ne. Uživam v granitu in peščenjaku.

Kaj pa, ko si preplezala Chiquito, pa so jo potem fantje zbili na 8b?

To je bilo leta 97. Najprej sem zlezla Chiquito, ki je bila ocenjena z 8b+, potem so jo znižali. Kmalu za tem sem splezala še Deklico, v bistvu zelo na hitro. Kasneje ocen niso več nižali. To je bila v preteklosti v bistvu vedno ista zgodba. Recimo prva nesojena ženska 8a, ki jo je leta 85 ali 86 v Mouriesu pri Bouxu splezala Caterine Destivele, ki so so jo potem, češ da ženska ne more preplezati 8a, zbili na 7c+.

Kaj je bilo pa z Vizijo?

Vedela sem, da lahko preplezam eno 8c. V Mišji mi je najlepši osrednji del. Najprej sem poskušala Popolni mrk, pa mi en gib na vrhu ni in ni šel. Vizija je pa spodaj pač težka, ampak mislim, da sem tiste gibe dokaj hitro poštudirala, višje pa je itak 8a. Sicer nisem ravno za študiranje smeri, ne bi šla recimo študirat 8c+, samo zato, da bi imela zlezeno smer te ocene. Ne ljubi se mi ne vem kolikokrat peljati v Mišjo peč zgolj zaradi ene smeri. Največ poskusov za eno smer, 18, sem po mojem porabila letos, ko sem splezala tisto 8b, ki se mi zdi kar konkretna 8b. Navrtali smo neko novo skalo. Moj mož Nico pa Fabian sta jo splezala, samo sta oba precej večja od mene, tako da sem morala uporabiti eno še kar hecno metodo. Toliko poskusov sem porabila tudi zaradi tega, ker je bilo velikokrat, ko sem smer poizkušala, za moj okus premrzlo.

Bila si prva ženska, ki je prosto preplezala Sfingo. Kako je bil videti ta vzpon?

To je en lep spomin. Šla sva Mihom Valičem. Dolgo sva se menila in na koncu sva se le uskladila. Bila sva prva, ki sva to smer preplezala v enem dnevu od spodaj. Ostali grejo večinoma naokrog, pa se potem spustijo dol. Prvi del je neka štirka, petka. Rekla sem, da bom spodaj plezala kot druga, ker sem v takem terenu zelo nevarna sama sebi. Zgornji del, kjer stena postane strma, pa sva plezala izmenjaje. Miha je šel ta težek raztežaj naprej in je pocahnal, da sem jaz lahko flešala. Vem, da se mi je vmes vse podiralo, ko sem nogo zakajlala v neko poč, kar je dokaz, da je Triglav podrt tudi tam, kjer je navpičen. Na vrhu je bila huda nevihta. Na vrhu zadnjega raztežaja nisem vedela, kaj naj storim z vsem plezalskim železjem. K sreči ni počilo, samo opralo naju je.

Kot si rekla, si bila večkrat v Yosemitih. Kaj lahko poveš o tem?

Ko sem bila tam prvič, mi je bilo povsem vseeno, ali bom El Cap preplezala ali požimarila, da le pridem čez. Imela sem srečo, da je Sean Leary, izkušen domačin, iskal nekoga, ki bi ga šel varovat v Golden Gate. Rekla sem, da če me vzame, grem z veseljem zraven. In potem nisem samo zihrala, ampak sem tudi pripomogla k temu, da sva pofrikala vse raztežaje. Meni sta zmanjkala dva cuga, njemu pa The Golden Traverse, ki je nam Evropejcem precej lažja. Malo je treba stisniti po poličkah, on pa je bil že utrujen in je tudi sicer bolj navajen na poči. Meni je zmanjkal nek downcilmb in The Move Pitch, kjer je en dolg gib, ki so ga sedaj punce pogruntale, jaz pa takrat nisem hotela preveč viseti, ker je šlo v bistvu zanj. To je bila res lepa izkušnja.
Potem so mi rekli, da moram poizkusiti v El Ninu. Šla sem ga kasneje septembra istega leta, prav tako s Seanom. Par gibov mi je zmanjkalo, pa malo je bilo tudi mokro. Zatem sem šla naslednje leto še enkrat z enim drugim soplezalcem, ki sem ga našla v Campu 4 čisto po naključju, saj se je tisti, s katerim sem bila dogovorjena prej, poškodoval in je moral domov. Rekla sem mu, da jaz splezam vse platke, on pa bo moral opraviti z vsemi počmi. Gibi so precej dolgi in fizični, tako da enega giba nisem naredila. Ampak ko si v steni že nekaj časa, ti je povsem vseeno a gib narediš ali ne, samo da prideš čez. Ko sem bila tam naslednjič, leta 2007, sem sredi El Capitana spoznala Nica (Martinin mož, op. p.). Naslednjič sva prišla v kontakt leta 2009 po mailu, ko je pisal nek članek o El Ninu. Leta 2010 pa sva šla skupaj pogledat El Corazon. Bilo je kar težko, saj sva bila prva in ni bilo nič belo. Potem se je on vrnil čez leto dni, ko je bil Tommy že rojen, in splezal skoraj vse. Rekel je, da je bilo že precej lažje, saj so bili oprimki že malo od magnezija.

Si, ko si bila v Campu 4, poizkusila znameniti balvan Midnight Lightning?

Ja, malo sem ga potipala, samo se mi zdi kar težek. Nikoli nisem bila dovolj motivirana, da bi ga poskušala. Že tako si utrujen, pa zlizano je, pa gneča je. Pa res visok je, ne bi si upala pasti, morala bi ga naštudirati z vrvjo.
Pri balvanih me je strah čudnih padcev; že dvakrat, trikrat sem padla tako, da sem si zvila gleženj.

Če bi morala izbrati: frikanje, dolge smeri ali balvani?

Kakšne lepe dolge smeri – da je malo na frende, da je sonček, da je toplo. Pa da so udobni štanti. Zanimivo se mi zdi, da ko v Verdonu plezaš dolge ta previsne smeri, izgleda, da je mati narava mislila na plezalce. Na vsakem štantu iz stene raste drevo, na katerega se lahko udobno namestiš. Dolge smeri so tak izziv, samo po drugi strani ti vzamejo veliko časa. Ne moreš jih it plezat samo za tri urice, tako da dolge smeri pridejo spet na vrsto malce kasneje. Glavno, da je lepa skala, dobra družba, kapniki in sonček – tako kot je bilo danes.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Razen tega, da bi radi povečali naše malo stanovanje, nič posebnega. Še naprej čim bolje usklajevati plezanje z družinskim življenjem. K sreči je Nico letos našel novo plezališče blizu Chamonixa. Tam sem navrtala tudi svojo prvo smer. Dolga je 40 metrov, povsem moj stil. Začne se z majhnimi krimpki, potem je lažje, zaključek pa je precej previsen po dobrih oprimkih. Potem sem sicer navrtala še eno smer, samo je treba še malo pogledat, če ni mogoče bolj za Adama Ondro. Kdaj bi rada preplezala še kakšno 8c, ki mi je ne bo treba preveč študirat, samo mislim, da ta ne bo v Roču (smeh).

Martina, hvala za intervju.

Ni za kaj.

Z Martino se je pogovarjal naš Peter Mastnak Sokolov, Peter hvala tudi tebi. 🙂

Prilep je vedno fantastičen. To, da vsak dan lahko najdem in očistim nov balvan pa dam gor magnezij,  je neke vrste pravljica, nek neresničen svet, za katerega se mi zdi, da bi ga sploh zdaj, ko malo zmanjkuje materiala po Sloveniji, težko zamenjal za karkoli.

Kam postavljaš Prilep na lestvici svetovnih lokacij za balvaniranje?

Če bi ga dal v nek okvir, da pogledaš na vse skupaj kot celoto, bi ga postavil zelo visoko, med top deset. Kar je za plezalce zelo pomembno je, da je življenje tam poceni. To, da se lahko enkrat počutimo, kot bi živeli na veliki nogi; to, da greš lahko na večerjo in ti ni treba razmišljat, kako boš zapravil vsak cent, je gotovo zelo velika stvar. Že sedaj je področje zelo veliko, z novimi placi, ki jih odkrivam, pa bi pravzaprav potreboval deset življenj, da bi vse skupaj pregledal in splezal. Med najboljših deset bi ga dal ravno zato, ker ima tako velik potencial. Kar se pa same skale tiče, pa obstajajo tudi področja, ki imajo boljšo skalo, vendar ne ponujajo ostalih stvari, ki so za moje pojme zelo pomembne.

Katera balvanišča so po tvojem mnenju najboljša pri nas. Kako je s potencialom?

Torej, edini potencial, ki je še omembe vreden, je verjetno Pohorje. Tako iz vidika same skale, kot tudi oblik in granulacije, je po mojem mnenju eden boljših. Sam dostop, klanec je tak kot v Planici, je malo odbijajoč; ni tako udobno, kot je recimo v Trenti. Kljub temu bi rekel, da je v svetovnem merilu zgolj Pohorje vredno omembe. Je pa res, da je kar nekaj balvanišč v Sloveniji, ki jih imam zelo rad, glede na to, da se je tam odvijala tudi naša zgodovina. Menim, da tudi v teh placih obstaja kar nekaj res lepih linij, tudi v svetovnem merilu, tako da bi težko izpostavil zgolj eno lokacijo. Rekel bi, da naj vsak malo počekira ta področja in vidi, kaj mu paše. V večini  izmed placev, ki jih imamo (mislim, da jih je v Sloveniji zdaj sedemintrideset), obstaja kakšna linija, ki vam bo perfektna.

Bil si eden prvih, ki so se v Sloveniji ukvarjali z balvaniranjem. Kako so izgledali začetki?

Že ko sem plezal na štrik, sem takrat iskal neke prečke pri tleh. Res mi je bilo všeč iskati zanimive nove gibe. Spominjam se, ko smo šli v Frankenjuro sicer plezat na štrik, sem takoj videl tiste nizke gobe, ki so bile v bistvu balvani. Nisem se mogel zadržati, da jih ne bi plezal, seveda brez krešpeda. To pomeni, da je nekaj žarelo v meni že preden sem se začel ukvarjat z balvaniranjem. Največji preskok, ko sem začutil, da bi res balvaniral, je bil obisk Fonta. Takrat sem potem štrik povsem zamenjal za crashpad. To je bilo v času, ko sem splezal Za staro kolo in majhnega psa (8c+), ki je bila takrat najtežja smer v Sloveniji. Takrat ni obstajalo nič težjega, tako da sem poskušal najti novo alternativo. Začetki so bili taki, da ko je nekdo našel novo skalo, je takoj delil informacijo. Ponavadi  nismo čakali dva dni, tam smo bili že naslednji dan. Ali pa si našel povsem nov plac, kjer ti je spet zaigralo srce. Vem, da smo na en plac hodili tudi brez izpita za avto. Peljali smo en tja, en nazaj, da si imeli fifty-fifty šanse, da te ne ustavijo policaji. Vse, karkoli smo odkrivali takrat, je bilo čisto noro. Recimo, da si našel en bolder, ki je imel dva giba, pa ti je že dogajalo. Mogoče v tem trenutku ti problemi ne bi bili ravno najlepši, ampak v tistem času je bilo to top. Mislim, da bi vsak resen plezalec moral poizkusiti par slovenskih klasik, če bi hotel širiti svoj plezalni spekter.

Katera so bila prva balvanišča pri nas?

Izpostavil bi tri: Trenta, Vitovlje in Topla na Koroškem.

Kaj pa Črnotiče?

Črnotiče je prišlo na vrsto malo kasneje, mislim, da šele takrat enkrat kot Zalog.

Ko sva že pri Zalogu, tam si preplezal The End, prvi 8c balvan za Slovence. Kaj lahko poveš o tem?

V bistvu sem hvaležen, da sem imel možnost biti prvi Slovenec, ki je premikal meje vse od 7c do 8c. Vsak od teh bolderjev mi je dogajal na svoj način, vsak ima svojo zgodbico, vsak od njih je bil premik neke meje, tako pri nas, kot tudi v glavi. Vsak je zahteval svoj karakter. Seveda je bilo v nekem smislu super orat ledino, po drugi strani pa težko, ker strokovna javnost še ni vedela, na kakšnem nivoju je to. Takrat balvaniranje še ni bilo tako priznano, kot je danes. V bistvu so nas malo zafrkavali, kaj posiljujemo te skale; do danes pa so ljudje že spoznali to lepo igrico in ugotavljajo, da je to v bistvu fajn počet in da je nivo zelo visok.

Kot si že rekel, si splezal tudi “Bicikel”. Kaj je bilo s to smerjo in ali si zatem poizkusil še kakšno drugo smer v Luknji?

Z »Biciklom« je bilo tako, da ga je v bistvu študiral Perko in mislim, da je do takrat v njem imel že petinsedemdeset dni. On si je to res želel zlest! Potem mi je en dan rekel: »Pirelc,« mene so takrat klicali Pirelc, »dej pejt to probat, to je zate«. Šel sem probat in že prvi dan mi je šlo res dobro. Potem sem prišel drugi dan in že začel povezovati gibe. Vmes sem šel še v Font, in ko sem se vrnil, se mi je zdelo, da je ogromno stopov in grifov. Smer sem potem preplezal v enajstih dneh.  Smer je res pravi vzdržljivec v moči in moral sem dati vse od sebe, da sem jo preplezal. Sanjski par sem pa malo pozneje zlezel samo prvi del (za kategorizacijo, ker je v balvanih ni), drugi del pa je bil v tistem času prepovedan. Takrat sem želel Tedija nekako prepričat, da bi šel lahko probat ta njegov projekt, tudi prek Kokija sem lobiral. Kakor jaz vem, takrat tega ni dovolil, jaz pa sem to prepoved spoštoval a vendar probal vse gibe. 😉

Po tem nisi več veliko plezal na štrik.

Začel sem odkrivat bolderje pa nove place in to mi je res dogajalo.

Kako si prišel do tega, da si postal trener?

Stvar se je zgodila precej spontano. Po srednji šoli sem ugotovil, da mi nobena šola ne more dati toliko, kot mi lahko da plezanje. Odločil sem se, da se bom raje učil življenja, kot da bi zapravljal čas, glede na to, da sem bil talentiran za plezanje. Ugotovil sem, da moram od nečesa živeti, da pa bi še vedno rad plezal. Kaj bi lahko drugega počel, kakor da bi to svoje znanje začel podajati ostalim. Glede na to, da sem ugotovil, da mi to nekako gre, čeprav v zadnjih letih ugotavljam, če gledam celo svojo trenersko kariero, da sem moral zelo veliko spremeniti, tudi pri sebi. Iz samega plezalca oziroma ega, ki ga imaš kot plezalec, moraš spremeniti svoje mišljenje, da ostali postanejo to, kar si hotel postati ti.

Nekoč si menda s Klemenom Kejžarjem sklenil neko stavo glede Strelovoda v Mišji peči. Za kaj je šlo?

A sem »nehal« kaditi, ali kaj?

Točno to.

Ja, nehal naj bi kaditi. To stavo sem v bistvu sklenil že dvakrat (smeh). Enkrat je bilo za Julijo, če pride v Kanadi v finale, da neham kadit. Enkrat pa je bilo po mojem res za Klemena in Strelovod. Obakrat sem po mojem zdržal en teden, to pa je bilo tudi to (smeh).

Glede na to, da se bliža tekma v Kranju (pogovarjala sva se v petek, 13. novembra 2015), ali si, ko si bil v formi, kaj tekmoval?

Ja, najprej sem deset let tekmoval na štrik. Mislim, da imam najboljši rezultat na štrik petnajsto mesto v svetovnem pokalu. Zmagal sem dva opna, drugače pa bil bolj štirideseti. Po tem smo pa že zelo zgodaj začeli hodit na top rock challenge, to je bil v bistvu začetek svetovnega pokala v balvanskem plezanju, ki pa se še ni tako imenoval, so pa tekme že obstajale in so imele tudi nagradni sklad. Poskušali smo orati ledino na bolderjih, ker na štrik sta Aljoša in Martina že prišla v finale, v balvanih pa se ni zgodil še noben presežek. Tako sva z Juretom Golobom skupaj začela tekmovati, da sva dobila neko samozavest, da sva potrdila, da sva lahko tako dobra kot ostali. Ugotovila sva, da je treba tiste plakate, ki jih imamo doma po stenah in občudujemo ljudi na njih, čim prej sneti, ker bi pač radi tega modela premagali. Bil je kar pomemben moment, ko smo Slovenci dobili to samozavest, da nas kar nekaj spada v sam vrh tega, kar se je takrat dogajalo.

Kdo je bil takrat konkurenca?

Uf, takrat so bili konkurenca recimo Christian Core, ki je splezal najtežji bolder na svetu, Pedro Pons, ki je ponovil Bicikel, potem Dani Andrada, Chris Sharma, Jure Golob, … Poleg tega Francozi, recimo François Legrand, François Lombard, pač te legende. Prvič sem v svetovnem pokalu na štrik, če se prav spomnim, tekmoval že leta 1993.

Ali si upaš napovedati razplet tekme v Kranju?

Vemo, da ima Mina malo prednosti pred Jain. Sicer bi pa najraje videl, da bi zmagala Janja. Že s tem bi v bistvu odvzela pike Jain, potem bi si želel, da je Mina druga, pa ne vem, recimo Jain tretja. To bi bilo perfektno. Ravno zaradi tega, da bi se zgodil prenos med Mino in Janjo. Da se ta nova generacija počasi vklopi, da se začne neka nova pravljica, katero je treba živet naprej.

Kakšne možnosti pa ima Škofic?

Za Škofica bi pa skoraj rekel, da bi moral priti med tri, ampak sem mu enkrat zadnjič, ko je bil na trnih, povedal, da nič ne pričakujemo od njega, če mu bo kaj lažje zaradi tega.

Še zadnje vprašanje: Si boš finale ogledal v živo?

Ja, verjetno ga bom šel gledat. Lani sem bil hrom ta čas,  sem ga pogledal doma,  je bilo super, ker sem iz vseh kotov in od vseh kamer videl, kaj se dogaja. Sicer pa bi šel letos navijat, ravno tudi zaradi tega, ker imata oba možnost priti med tri v skupnem seštevku.

Urh, hvala za intervju.

Hvala vam.

Z Urhom se je pogovarjal naš mladinec Peter Mastnak Sokolov.