POROČILO PRVOMAJSKEGA TABORA NA ČRETI

Prvi dan:
V soboto se nas je ob devetih zjutraj pri planinski koči na Čreti. Zbralo 6 nadobudnih
plezalcev tervodiji Lev in Brin. Uradno parkirišče plezališča ter kočo omejuje krajši a strm
klanec in le Levova mašina je klanec prevozila brez problema, ostali so pa parkirali na
parkirišču ali pa obtičali na sredi klanca in se vzvratno podali nazaj.
Kovčke ter torbe smo odložili v kot koče in se odpravili plezat.
Prvo smo morali hoditi mučnih 15 minut do sektorja v ritmu. Ko smo prispeli v sektor smo
začeli z lažjimi smermi, in se nato podali v malo daljše in težje. Poleg plezanja smo po
strmem pobočju sprožili plaz plezalk in čevljev, sicer pa je pod stenami precej “ravno”.
Sam sem se podal v smer imenovano Aleluja, a sem hitro ugotovil da sem si narobe
pogledal vodniček in se podal v Sloveniji za 20 let, ta pa je bila malo težja…
Po tem si je brin vzel “krajši” spanec. Medtem pa so mlajši vestno plezali svoje smeri,
nekateri so se celo naučili plezanja v vodstvu in vpeli svoje prve smeri. Ko se je Brin zbudil
sem naredil nov poskus v smeri in prej težka smer je bila zdaj lažja, a vseeno sem naredil
napako in padel. Potem pa sem si po Brinovem vzoru vzel krajši spanec. Med tem so
mlajši vestno vztrajali in preplezali vse smeri primerne težavnosti v sektorju. Po koncu
plezanja smo se sprehodili še mimo sktorja Pjes mater do sektorja Domačica, kjer smo bili
naslednji dan. Po koncu tega sprehoda smo pospravili stvari in spet opravili mučen pohod
do koče. V koči smo se naselili v spalnico in za tem, ko smo našli karte za tarok nas je le
težko pričakovana večerja odvrnila od kart. Imeli smo zelo dobre špagete z izvrstno
bolonjsko omako za sladico pa še sladoled. Zvečer pa so mlajši gledali film Harry Potter, ki
je nadomestil plezalni film, ki ni imel slovenskih podnapisov. Lahko noč smo rekli in se
vrnili v postelje.

Drugi dan
Zbudili smo se ob osmih in odigrali nekaj iger taroka. Pojedli zajtrk in odšli v plezališče, v
sektor Domačica. Tokrat smo šli po lepši, bolj očitni poti a je bila malenkost daljša. Ko smo
prišli tja sta inštruktorja zelo efektivno naštimala nekaj top rope-ov in tako se je začel
plezalni dan. Tu žal ni bilo najbolj primerno za spanec. Škoda! Po krajšem plezanju lažjih
smeri smo z razdalje okoli 100m pod nami zaslišali klice in ugotovili da gre za skupino
starejših oseb, ki so zašle iz poti in se Znašle sredi grmovja. Z markom sva jim z veseljem
pomagala in jih odpeljala do njegovega cilja, doma na čreti, kjer sva za nagrado dobila
pijačo, a ker dneva še ni bilo konec sva se morala vrniti v plezališče. Ko smo se mlajši
naplezali je prišel čas za naše “nadrejene”, da pokažejo svojo moč. Brin se je podal v
smeri La la land, Lev pa v smer Pune bombe v ovinek, a oba žal ne uspešno. Mlajši smo
se pa naučili da ni pametno Leva ki je na detajlu spraševati “a nisi ti to že splezu”.
Za tem smo se odpravili nazaj v kočo. Na še eno dobro večerjo. Zvečer smo igrali šah ter
pogledali včerajšnji film do konca. Lahko noč.

Tretji dan
Zadnji da smo se odpravili v nov sektor, Tečajniški, in tam preplezali večino smeri, sicer so
smeri malo lažje a tudi na videz lahke smeri niso vedno lahke, če se ne znajdeš. Po dobri
malici smo nadaljevali z plezanjem. Med pavzo smo izumili golf z palicami ter kamni. Z
brinom sva odkrila še eno steno z nekaj smermi, ki so zelo teške, v eno sem se podal ker
me je zanimalo kako mi bo šlo, sem pa Prišel do ugotovitve da bo treba še trenirati in
plezati v skali, da bom kos takim izivom. Kmalu za tem smo odšli, a tokrat ne do koče, saj
so nas na parkirišču že čakali starši.

Poročilo napisal Val Cvet.

Lani je velikonočni klubski izlet v Cadarese zaradi slabega vremena in poplav padel v vodo, letos smo šli na revanšo. Jakob je napisal poročilo, pripenjamo pa tudi nekaj fotografij.

Pretekli vikend smo se udeležili plezalnega izleta v Cadarese in Foppiano. Skupaj nas je bilo 16,
na pot pa smo se odpravili z več avtomobili. Imeli smo zelo lepo vreme, zato smo lahko ves čas
plezali.
Prvi dan smo plezali v Cadarese, kjer so znane poči. To plezanje mi je bilo zelo zanimivo, ker je
drugačno od navadnega plezanja. Naučili smo se novih tehnik in preizkusili nekaj novega.
Drugi dan smo šli plezat balvane, ampak smo šli v napačen sektor, zato mi ta dan ni bil najbolj
všeč. Smeri niso bile tako dobre kot smo pričakovali.
Zadnji dan smo spet šli na balvane, ampak tokrat v boljši sektor. Ta dan mi je bil res všeč, saj so
bili balvani bolj zanimivi in zabavni za plezanje.
Spali smo na piknik prostoru, kjer smo imeli vodo in stranišče. Zvečer smo se družili, najbolj pa
mi je bil všeč žar, ki ga je organiziralo društvo.
Na splošno mi je bil izlet všeč, saj smo plezali, se družili in se naučili nekaj novega.

Poročilo je napisal Jakob Šašel.

Zadnje tri dni jesenskih počitnic smo se z mladino ponovno odpravili na tabor v Osp. V stenah Babne, Mišje peči in Črnega Kala so plezali Žan, Jakob, Aleks, Zarja, Ema, Zoja in Bor, tabor pa sva vodila pro bono inštruktorica Katja in jaz.

Dobili smo se v petek na parkirišču od Mišje, kovčke preložili v Silvotov avto in se peš odpravili do hostla sredi vasi. Prvi dan smo plezali v Babni. Začeli smo v desnem delu z lažjimi smermi in gugalnico v Sužnjih vertikale, zaključili pa z Rutko in Pretty Baby. Vreme je zdržalo, slabe razmere pa nas niso ustavile in plezali smo do teme. Po večerji nas je Silvo zabaval s projekcijo plezalnih in neplezalnih filmčkov, pred spanjem pa se je našel čas tudi za družabne igre.

V soboto smo se prebudili v temačno jutro. Za jutranjo telovadbo smo šli pogledat Osapsko luknjo. Namesto jezera smo našli veliko lužo in gosto podrast, ki je otroke spominjala na deževni pragozd. Po zajtrku smo se odpravili pod previse Mišje peči. Že na dostopu je začelo deževati in dodobra namočilo lažje smeri na robovih plezališča. Ploho smo prevedrili v Tedijevi luknji in si od blizu ogledali legendarne smeri kot so Za staro kolo in majhnega psa ter Sanjski par. Po guncanju s podstavka smo si izborili prostor v tistih nekaj šesticah pod streho, kjer se je vsak potrudil po najboljših močeh. Do popoldneva so se platke v levem delu za silo posušile in spet smo bili v plezališču do mraka. Po večerji je spet sledil družabni program: kino in Exploding kittens.

Zadnji dan se je že zjutraj skozi oblake pokazalo tudi nekaj žarkov sonca. Tokrat smo se pred zajtrkom sprehodili do meje z Italijo, nato pa šli plezat v Črni Kal – hvala Silvo za pomoč s prevozom! Plezali smo med Kaminom in Popajem in hitro ugotovili, da so v nekaterih smereh stopi zelo majhni in še bolj zlizani. Skala je sicer odlična, končno pa smo dočakali tudi dobre razmere. Tabor smo zaključili ob štirih, ko so otroke na parkirišču prevzeli starši.

Glede na vremensko napoved smo preplezali lepo število smeri. Hvala Katji za pomoč pri vodenju tabora in mladini za udeležbo. Upam, da se bo skladno z imenom našega društva plezalna kultura razvijala še naprej in da bo na naslednjih taborih med zimskimi počitnicami in za prvi maj udeležba še boljša.

Poročilo je sestavil Peter Mastnak-Sokolov

Konec oktobra smo izvedli prvi izlet v skalo v okviru rednih otroških mesečnih izletov. Šli smo plezat na balvane. Pisana četica se je zbrala pred plezalnim centrom in se odpeljala na vzhod do Oplotnice. Po nekaj vožnje smo poiskali kamne v sektorju Cekrov Bum in začeli brusiti blazinice. Malce smo se borili z vlago, ki je bila posledica preteklih padavin. Sredi dneva smo naredili pohod do sektorja Fotr. Zbrali smo taktiko čez drn in strn, kar se je z crashpadi in oplotniškimi klanci izkazala kot precejšen podvig. Kamni na sončni strani so bili manj namočeni in dokaj uspešno smo splezali še na nekaj kamnov. Plate, mantli in previsi so nas dodobra zaposlili. Starši, ki so sodelovali pri prevozu so medtem uspešno nabirali gobe.

Skala je super, gremo kmalu spet. Natančneje za vikend 9. novembra. Prideš zraven?

Vtisi po Bohinjskem taboru so odlični, krasna mladina, super inštruktorska ekipa, hvala Maju, Inji, Brinu in Nejcu, razturite! Na kratko: nepozabno vzdušje na pravem vročem poletnem taboru! Zagotovo je bilo zelo kulsko, da smo bili mešanih narodnosti, Slovenci, Hrvati in Francoza.
Otroci in mladina so plezali zagnano, plezali smo nadpovprečno veliko. Veliko raznolikega plezanja je bil naš cilj, saj gre za manj izkušene plezalce in najbolj potrebujejo čim več raznolikega plezanja. Kar veliko jih je plezalo tudi v vodstvu, večina, ki je že imela izkušnje s plezanjem v naravi in so bili starejši
od 12 let. Zares smo bili inštruktorji ponosni na preplezano. Največ pa štejejo nasmeški in dobra povezanost tabora. Ni manjkalo kopanja, vožnje s kanuji in seveda kolesarjenja, pa večernih neumnosti kot je svečka.
Trudili smo se s prehrano, včasih je bilo potrebne nekaj potrpežljivosti in tudi sprejemanja, da je za jest, kar pač je. Verjamem, da so otroci to razumeli in sprejeli. Velike pohvale prav vsem udeležencem, izkazali so se kot odlični pomočniki pri pripravi hrane in dežurni so marljivo počistili po pripravi in obedih.
Prvi dan smo popoldan plezali v Belviju-učili smo se stopanja na trenje, se okopali, večer pa je bil prost; eni na mrežah, drugi navijači na nogometnem polfinalu tretji pa so igrali karte.

Drug dan smo cel dan plezali v Peči, nekaj kapljic dežja nas je prijetno ohladilo in niso prekinile naše plezalne vneme. Zvečer smo zakurili spoznavni ogenj. Tretji dan je bil dan za aktivni počitek, vožnja s kanuji po jezeru od plaže do plaže in vikinške borbe med kanuji. Za večerjo smo zažarili, pojedli smo vse bučke in nekaj dobrih kosov mesa. Sledil je nepozaben dan, s kolesi do Bohinjske Bistrice, kjer smo se vkrcali na vlak za Bohinjsko Belo, peš do plezališča, ki smo si ga delili z vojaki in kandidati za vojake. Ta dan je bil posvečen plezanju v vodstvu, spoprijemanju s strahovi in uspešno smo se tudi nazaj pripeljali z vlakom in kolesi. Kljub napornemu dnevu je bila polnočna svečka jasen plan in tudi tokrat nepozabna izkušnja! Zadnji dan smo po zajtrku pospravili tabor, sledilo je plezanje in kopanje pod Skalco.

Vodja tabora, Matjaž

Vtisi udeležencev in ekipe inštruktorjev:

“Na letošnjem taboru sem se imela res lepo. Všeč mi je bila družba soplezalcev in ekipa inštruktorjev je bila top! Najbolj sem uživala v plezanju. Letos še posebej, ker smo se na plezališče v Bohinjsko Belo del poti peljali z vlakom. Tudi veslanje s kanuji preko Bohinjskega jezera mi je bilo zelo všeč. Bohinj 2024 – čista zmaga!!!”
Maša

“Kamp Bohinj mi se jako svidio. Hrana je bila dobra, penjanje super, a bicikliranje uzbudljivo. Bilo je jako zabavno kad smo se kupali. Voznja na vlaku je bila zanimljiva a voznja kanuima jos vise. Voznja kanuima mi je bila najbolja stvar koju smo radili.”
Mak, Hrvaška

“Jaz sem se imela na taboru ful carsko! Najbolj mi je bilo všeč, da smo šli vsak dan plezat v drugo plezališče. Plezališča so bila res kul, ker je bilo veliko različnih smeri in vrst skal, po katerih smo plezali. Fajn je bilo, ker smo lahko bolj izkušeni lahko vpenjali, plezali v vodstvu, super je bilo, da smo bili po plezanju kar prosti. Zjutraj smo morali vstajat kar zgodaj, spat smo šli pa kadarkoli, to mi je bilo res zelo všeč. Voditelji so bili zelo zabavni in prijazni, zato sem se imela še tolk boljše. Super je bilo, da smo imeli sredi plezalnega tedna rest day in šli kanuirat.”
Živa

“Hvala na fotografijama. Na njima smo mogli vidjeti djelić atmosfere o kojoj Petar priča od kad se vratio s kampa. Bilo mu je super. Smještaj, hrana, vožnja u kanuu, bicikliranje, kupanje i naravno penjanje, sve je bilo vrhunski. Hvala Vam na trudu, vjerujem da nije lako brinuti za toliko djece. Petar već pita može li ići i slijedeće godine pa Vas molim da nas obavijestite o terminu. S obzirom da ponekad vodimo Petra da penje u Slovenskoj Bistrici, možda se zaletimo i do Ljubljane pa se možda vidimo. Želim Vam još puno uspješnih kampova.”
Kristina Petrova mama

“Hello! The climbing camp was so great. I liked everything and especially the climbing, the kayak and swimming times, as I could learn many things. I slept well in the tent and made friends. The animators were very funny when they were talking in french (especially Nejc). I hope I can go back to this camp next year!”
Marceau, Francija

“Hi Jerry, I liked swimming and preparing the food. It was the first time I climbed on natural rocks, it was super. I didn´t really like the kayak but the last day was my favourite because we swam and jumped in the water. The animators were very friendly and it was so great. Like Marceau, I will be happy to do it again next summer.”
Aurèle, Francija

“Zelo so mi bila všeč plezališča. Najbolj Peč, kjer sem splezal največ smeri. Jery me je spodbujal, da sem premagoval strah. Hrana je bila super, še posebej slastni sendviči v plezališču. Dobro je bilo, ko smo se peljali s kanuji.”
Vid

“Super tabor, navdušen sem. Veliko novih prijateljev, fine igre – svečka. Imeli smo priložnost za učenje novih jezikov, saj smo bili skupaj Slovenci, Hrvatje in Francozi. Vsak dan smo plezali v drugem plezališču. Najboljše mi je bilo v Peči. Ima veliko dobrih smeri. Splezal sem 6b na top. Všeč so mi bile naše kočerje (kosilo + večerja). Pri pripravi smo pomagali in vse pojedli in pospravili. Jery se je dobro založil s hrano. Smešni so bili mladi vojaki v plezališču Bohinjska Bela, ki jim je oblačenje pasu in čelade predstavljalo kar velik izziv. Na koncu jim je ob naši spodbudi uspelo. Drugo leto pridem zopet, mogoče na dva tabora.«
Timi

“Pet dni v Bohinju je bilo TOP. Najbolj mi je bilo všeč skakanje po mreži, skakanje iz pomola in seveda plezanje ter vožnja z vlakom (pa srečanje z vojaki!). Rest day je bil še boljši, ker smo se vozili s kanuji in ko so inštruktorji gledali tekmo, mi skakali, no vsaj jaz, Maks, ta drugi Žiga in še nekaj punc. TOP! Voditelji so bili super in zabavni, še najbolj Nejc. Kul je bilo tudi, da so nam ruzake peljali s kombijem.”
Žiga

Kamp je bio zabavan i uzbudljiv. Penjali smo se, vozili biciklima i kanuima i kupali. Hrana je bila dobra. Svakom penjaču bi preporučio ovaj kamp.”
Oskar :), Hrvaška

Pet športno obarvanih dni je izpolnilo pričakovanja tako mladine kot inštruktorjev. Poleg primarno načrtovanega plezanja smo preizkusili vzdržljivost ekipe s kolesarjenjem, veslanjem in obilico plavanja. Največji pečat sta seveda pustila težko pričakovana svečka in izlet s kanuji (ter posledična opečenost)…
Zahvale za uspešno izvedbo gredo seveda vsem udeležencem, med drugim pa celi inštruktorski ekipi na čelu z vodjo in obenem glavnim chefom Matjažom.

inštruktor David Maj Tomažn

“Čeprav je bila to moja prva izkušnja tabora, ki sem se ga udeležila v vlogi pomočnika, sem v Bohinju neizmerno uživala. Kapo dol vsem mlajšim udeležencem za plezalno vnemo, ki ni popustila niti v vročini niti v dežju, res je bilo fino gledati vašo zagretost in napredek. Vse pohvale tudi glavnemu kuharju Jeryu in vsem pomočnikom, saj je bla hrana cel teden odlična. Priznati moram, da je bil (rahlo ironično) moj najlubši dan na plezalnem taboru rest dan, ko smo se s kanuji podali na potovanje po plažah Bohinjskega jezera. Kljub začetnim težavam z orientacijo in usmerjanjem našega kanuja, smo se kmalu unesli v veslanju in na koncu v pristanišče celo prišli na odličnem tretjem mestu (vsaj tako se spomnim jaz). 🙂 Hvala za čudovito izkušnjo, ki bi jo z veseljem še kdaj ponovila!”
kandidatka za inštruktorico Inja

“Bohinjski plezalni tabor 2024 je potekal mirno in (skoraj) brez incidentov. Kljub naši multinacionalni zasedbi smo se vsi razumeli in skupaj zabavali. Upam da se je mladina zabavala in predvsem, da so se vsi naplezali. Meni je tabor hitro minil in sem res vesel, da nismo imeli večjih problemov. Nasploh super mladina in dobra skupina. Top tabor.”
kandidat za inštruktorja Brin

1. DAN (27.4.2022)

Ko smo stopili iz avta, sta nas sprejela močan vonj po dežju in za odtenek hladnejši zrak, kakor je bil tisti v Ljubljani. Nebo nad nami je bilo tiste enotne svetlo sive barve, ki ti razpoloženja niti ne dvigne, niti ti ga ne poslabša in samo čakaš lahko, da se oblaki razmaknejo in spustijo na zemljo nekaj sončnih žarkov, ki bi dan premaknili naprej. In to smo tudi naredili. Potem, ko smo našo opremo znosili na prostorno podstrešje, smo se spodaj zasidrali za mizo in čakali, da bi se dež umiril vsaj toliko, da bi lahko prišli do najbližjega sektorja. Od prijazne gospe, ki je kuhala predobro za ta svet, smo dobili čaj in pojedli vse kar smo imeli s sabo še preden so naše oči sploh ugledale skalnate stene, zaradi katerih smo se sploh podali v ta deževni dan. Vendar mi nismo razmišljali preveč v naprej, bili smo na toplem in na suhem in imeli smo tarok, pri čemer je zadnje nekaterim pomenilo največ. Vendar je vsega lepega enkrat konec in tudi naši topli trenutki pod gostoljjubno streho kmetije so se končali, ko je Peter naznanil, da je dež ponehal. Naj se ‘čimprej zrihtamo, ker more dans vsak splezat vsaj pet smeri’, nam je povedal in to ne zadnjič v tistem tednu. Pa smo res šli, zarinili v zeleni gozd, poln različnih zvokov in barv, na kar človek naleti le po dobri plohi. Za prvi dan smo se zadovoljili z Nosom, ker je bil eden redkih suhih sektorjev v plezališču. Nekateri smo se ogreli, drugi so rekli, da to ni za njih, plezarija pa se je v vsakem primeru začela. Ker je bil izdan ukaz, da si moramo preplezane smeri vsi nekam zapisovati, vsak zase najbolje ve, kaj je splezal, lahko pa povem, da je bil prvi dan bolj lahkoten kar se tiče samega plezanja, vsaj jaz sem ga tako doživela. Zagotovo pa se v naši skupinici desetih otrok od 13 do 17 let in enega malo starejšega inštruktorja najde kdo, ki je že prvi dan plezal kaj težjega. S hrano res nismo imeli preveč dela, ker je ni bilo, saj smo vse pojedli že v jutranjih urah. To smo seveda obžalovali. Okrog šeste ure zvečer smo se odpravili nazaj proti naši kmetiji, vendar smo pot ubrali mimo Obokov, tako malo, za popestritev in boljšo izkušnjo z blatnimi tlemi in spolzkimi debli podrtih dreves. Vendar mi smo uživali, s skupnimi močmi nam je uspelo prilesti iz gozda.

Sledila je večerja, jaz sem se počutila kot v filmu, vse je bilo zelo bogato in okusno, še svečke so nam dali na mizo. Po večerji še ni bilo prosto, naredili smo vaje za shoulder mobility, kar je pri nas že obrabljena besedna zveza. Potem pa smo res imeli čas za učenje, tarok in tuširanje, čeprav se nihče razen Žana, ki je cel dan hodil v kroksih, ni kaj dosti očistil. Večer je zaključil naš pripovedovalec Brin, ki nam je iz svoje viseče mreže, s katero smo imeli več manjših zapletov, povedal prijetno zgodbico o loputi nad našimi glavami in podganah, ki zagotovo živijo v njej. Lahko noč!

2. DAN (28.4.2022)

Drugi dan – dan, ko je na svet končno posijalo sonce. Ko se takole zbudiš v jutro brez oblačka ti še raztegovanja ni problem delati. Vsak na svoji spalki smo se v naših zakrnelih špagah pogovarjali o minuli noči in vsak je prišel na vrsto, da s skupino deli svojo izkušnjo o tem, kako se je zbujal zaradi škripajočih tal.

Zajtrk je bil seveda več kot dober, Brin je sistematično skril košare s rogljički preden smo vse pojedli, da nam je ostalo še za potem. Lepo vreme pa še ni pomenilo suhe skale, zato smo šli v Trapez, ki je soncu najbolj izpostavljen in naj bi se najhitreje posušil. Sonce nas je pražilo kot martinčke, ki so tekali med našimi nogami in življenje je bilo lepo. Dan nam je pripeljal visoke plate, v katerih so nekateri zagotovo uživali bolj kot drugi. Inja je kljub svojim velikim dvomom splezala Akt, Žan takoj za njo, Katjuša in jaz sva se stisnile na visoko skalo, na kateri je bilo komaj kaj prostora za vrv, kaj šele za naju, Ana je bila pridna in vztrajna kot vedno, če pa so te vrline tisti dan obrodile kakšne sadove, se iskreno ne spomnim. Ajda je ostala brez para, ker je Kaja za pol ure zadremala na soncu in je ni imel nihče srca zbuditi. Bila je neskončen vir zabave za Brina, ki je mravljam iz drobtinic naredil potko do njenega hrbta. S ciljem petih ali več smeri je vsak plezal po svojih zmožnostih, vedno pod budnim očesom Petra, ki ni prenašal počasnega navezovanja, brezciljnega posedanja ali pretiranega zafrkavanja. Večer je minil podobno prejšnjemu, morda se je kdo dejansko umil, morda se je še kdo drug poleg Kaje, ki se nikoli ni izneverila kemiji, dejansko učil, nekateri so zagotovo brali, vendar so trenutki pred spanjem gotovo minili v počitniškem duhu.

3. DAN (29.4.2022)

Zadnji dan je bil iz mojega vidika najbolj zanimiv, morda zato, ker je tabor vsem minil prehitro in smo ga hoteli do konca izkoristiti. Prejšnji večer sta se nam pridružila še Leon in Lev, ki sta svojo pot nadaljevala v Oboke, mi pa smo se od njiju poslovili v Luski. Bilo je senčno, previsno in ne previsno, kakor se odločiš, vsekakor pa primerno za projektiranje. Brin in Ana sta splezala Ovulacijo, tudi Inja je naredila nekaj poskusov. Za vse ostale je bilo nujno da smo se zrinili v neko zajedo, ki je nam je pokazala, kako neprijeten občutek je lahko tičati med dvema skalama. Vsi, ki smo šli v smeri preveč v desno, pa smo imeli še to srečo, da smo od spodnje publike dobili sliko za spomin. Vmes je celo malo deževalo, vendar nam je bilo vreme zagotovo bolj naklonjeno kakor prvi dan. Dan je bil dober za uživanje v lahnem vetru, za še zadnje skupne selfije in seveda za čokolado, ki nam jo je uspelo prihraniti do zadnjega dne. Mirne vesti lahko rečem, da je bil tabor uspešen, vsaj kar se tiče zabave, tudi naše plezanje je bilo v redu, govorim na splošno, hrana seveda super, prav tako tudi vreme, če ignoriramo deževno zgodbo prvega dne. Naučili smo se, da je češko, če ti karkoli razen čelade visi iz nahrbtnika, pa še za čelado je mejno, da nikoli ne smeš podcenjevati kako močno te bo utrudil dostop, ne glede na tvoje kondicijsko stanje, da bi vsak rabil še kakšno podlogo za spanje več in da bicepse najbolje natreniraš tako, da daš v vsako roko en štrik, pa tečeš gor v hrib.

Tabor je bil čudovita plezalska izkušnja in komaj čakamo na naslednje izlete v skalo.

Tabora so se udeležili: Katjuša Kočar, Ajda Božič, Kaja Ruzzier, Brin Debevec, Inja Debevec, Žan Plut, Ana Žnider, Nina Trampuš in Mia Miloševič Iglič. Z njimi je šel Peter Mastnak Sokolov.

Vodja tabora Peter pa je o taboru zapisal:

Z osmimi mladinci iz Cvetk in carjev ter z Ano iz Čvrste skupine smo se dobili na Dan upora proti okupatorju ob desetih pri Tratniku. Žal vremenska napoved ni bila točna in zaradi dežja smo za nekaj časa obsedeli na kmetiji. Prijazna gazdarica Albina nam je skuhala čaj, čas pa smo si krajšali s kartanjem in govorjenjem neumnosti. Okrog dvanajstih so padavine (začasno) ponehale in šli smo plezat. Pristali smo v Nosu, kjer je bilo nekaj smeri dovolj suhih, da so bile splezljive, čeprav bi težko govorili o dobrih razmerah. Vmes nas je doletelo še nekaj ploh, a nam je previs pod Strehama nudil streho. Kljub vsemu je mladina precej plezala, večina je šla vsaj pet smeri. Sestop po blatu je bil zgodba zase in ugotovili smo, da bele adidaske morda niso najprimernejša obutev za na tabor. Za večerjo smo dobili pečenega piščanca s krompirjem in se do sitega najedli. Večerni strečing pod vodstvom Brina ni trajal dolgo.

V četrtek smo se zbudili v sončno jutro. Po jutranji telovadbi smo šli na zajtrk, kjer so bili glavni hit sveže pečeni rogljički s sirom. Po zajtrku smo šli v Trapez. Nekaj mokrih flekov nas ni ustavilo in plezanje na soncu je bilo prijetno nasprotje zmrzovanju v vlažnih oblekah dan poprej. Rešili smo Rebus, slikali Akt in spoznali, da Lepota ni naključje. Ajda je ugotovila, da so mravlje trdožive, vsi skupaj pa, da dodatni sendviči za lačne fante ne bi bili potrebni. Tokrat na večerjo nismo zamujali, pridružila sta se nam pa še Lev in Leon, ki sta popoldan plezala v Obokih. O Jamskem človeku: »Lih prav dolga smer. Devet metrov pa dobra pavza na polovici.« S pomočjo močnih fantov nam je uspelo pojesti vse meso, solate pač ne. Med večernim druženjem sem izvedel, kako izgleda dober srednješolski hausparty: »Da je dobra muzika, pa da se ga ljudje ne napijejo preveč.« Zraven se je vrtel kakih deset let star srbski turbofolk hit.

Tudi zadnji dan smo naredili jutranji strečing, pri katerem sta morala hočeš-nočeš sodelovati tudi Leon in Lev. Po zajtrku smo spakirali robo in šli v Lusko. Osrednji del je bil suh. Trim v kaminu je bil za nekatere strašljiva izkušnja, mladina pa ni znala točno razložiti, kaj je Ovulacija. S plezanjem smo zaključili že sredi popoldneva in ob petih so nas na kmetiji že čakali starši – prevoz za domov.

Slava mladini za udeležbo, sajk in dobro voljo.

Pojdite na megatabor!

Napisala Mia Miloševič Iglič.

Niku je uspelo preplezati smer Reporter Milan. Ogled obvezen! 😀

Točno kot švicarska ura, se ja naša delegacija zbrala ob osmi uri pred PCL-jem. Pobrali smo 18 kompletov in dve čeladi in odšli na pot.

Cesta kot cesta in prispeli smo do naše destinacije – parkirišča. Na žalost smo prezrli Lanovo pripombo o hudem vzponu, ki je vodil do plezališča in se pogumno podali na pot. Tek okoli PCL-ja je zabaven v primerjavi s strahotnim vzponom, ki smo ga preživeli. Problem je nastal, ko smo nekoliko zavili s poti in vzpon nadaljevali vsa počez. Potem smo še malo lazili, dokler nismo dosegli plezališča. Najboljši del pa je bil, da je Robi pozabil pas v avtu in moral vzpon še enkrat ponoviti.

Začeli smo na praznem plezališču, nato pa dobili kar nekaj družbe. Plezala sem v navezi z Nino. Pogumno sva začeli s Frančkovo ta kratko.

Potem je bila malica s hrano. Haleluja.

Poročilo je napisala Maruša (članica skupine Cvetk in carjev). 🙂