POROČILO PRVOMAJSKEGA TABORA NA ČRETI

Prvi dan:
V soboto se nas je ob devetih zjutraj pri planinski koči na Čreti. Zbralo 6 nadobudnih
plezalcev tervodiji Lev in Brin. Uradno parkirišče plezališča ter kočo omejuje krajši a strm
klanec in le Levova mašina je klanec prevozila brez problema, ostali so pa parkirali na
parkirišču ali pa obtičali na sredi klanca in se vzvratno podali nazaj.
Kovčke ter torbe smo odložili v kot koče in se odpravili plezat.
Prvo smo morali hoditi mučnih 15 minut do sektorja v ritmu. Ko smo prispeli v sektor smo
začeli z lažjimi smermi, in se nato podali v malo daljše in težje. Poleg plezanja smo po
strmem pobočju sprožili plaz plezalk in čevljev, sicer pa je pod stenami precej “ravno”.
Sam sem se podal v smer imenovano Aleluja, a sem hitro ugotovil da sem si narobe
pogledal vodniček in se podal v Sloveniji za 20 let, ta pa je bila malo težja…
Po tem si je brin vzel “krajši” spanec. Medtem pa so mlajši vestno plezali svoje smeri,
nekateri so se celo naučili plezanja v vodstvu in vpeli svoje prve smeri. Ko se je Brin zbudil
sem naredil nov poskus v smeri in prej težka smer je bila zdaj lažja, a vseeno sem naredil
napako in padel. Potem pa sem si po Brinovem vzoru vzel krajši spanec. Med tem so
mlajši vestno vztrajali in preplezali vse smeri primerne težavnosti v sektorju. Po koncu
plezanja smo se sprehodili še mimo sktorja Pjes mater do sektorja Domačica, kjer smo bili
naslednji dan. Po koncu tega sprehoda smo pospravili stvari in spet opravili mučen pohod
do koče. V koči smo se naselili v spalnico in za tem, ko smo našli karte za tarok nas je le
težko pričakovana večerja odvrnila od kart. Imeli smo zelo dobre špagete z izvrstno
bolonjsko omako za sladico pa še sladoled. Zvečer pa so mlajši gledali film Harry Potter, ki
je nadomestil plezalni film, ki ni imel slovenskih podnapisov. Lahko noč smo rekli in se
vrnili v postelje.

Drugi dan
Zbudili smo se ob osmih in odigrali nekaj iger taroka. Pojedli zajtrk in odšli v plezališče, v
sektor Domačica. Tokrat smo šli po lepši, bolj očitni poti a je bila malenkost daljša. Ko smo
prišli tja sta inštruktorja zelo efektivno naštimala nekaj top rope-ov in tako se je začel
plezalni dan. Tu žal ni bilo najbolj primerno za spanec. Škoda! Po krajšem plezanju lažjih
smeri smo z razdalje okoli 100m pod nami zaslišali klice in ugotovili da gre za skupino
starejših oseb, ki so zašle iz poti in se Znašle sredi grmovja. Z markom sva jim z veseljem
pomagala in jih odpeljala do njegovega cilja, doma na čreti, kjer sva za nagrado dobila
pijačo, a ker dneva še ni bilo konec sva se morala vrniti v plezališče. Ko smo se mlajši
naplezali je prišel čas za naše “nadrejene”, da pokažejo svojo moč. Brin se je podal v
smeri La la land, Lev pa v smer Pune bombe v ovinek, a oba žal ne uspešno. Mlajši smo
se pa naučili da ni pametno Leva ki je na detajlu spraševati “a nisi ti to že splezu”.
Za tem smo se odpravili nazaj v kočo. Na še eno dobro večerjo. Zvečer smo igrali šah ter
pogledali včerajšnji film do konca. Lahko noč.

Tretji dan
Zadnji da smo se odpravili v nov sektor, Tečajniški, in tam preplezali večino smeri, sicer so
smeri malo lažje a tudi na videz lahke smeri niso vedno lahke, če se ne znajdeš. Po dobri
malici smo nadaljevali z plezanjem. Med pavzo smo izumili golf z palicami ter kamni. Z
brinom sva odkrila še eno steno z nekaj smermi, ki so zelo teške, v eno sem se podal ker
me je zanimalo kako mi bo šlo, sem pa Prišel do ugotovitve da bo treba še trenirati in
plezati v skali, da bom kos takim izivom. Kmalu za tem smo odšli, a tokrat ne do koče, saj
so nas na parkirišču že čakali starši.

Poročilo napisal Val Cvet.

Letošnje leto se je tabora udeležilo 29 plezalcev in plezalk. Ob veliki večini slovencev tudi ena hrvatica in dva francoza. Tradicionalno se je tabor izvajal v kampu Zlatorog, letos pa smo prvič preizkusili kamp Unite. Čeprav so nekateri pogrešali staro lokacije, se je kot velik plus izkazalo veliko kurišče tabora, njegova bolj samotna lokacija in bližina plezališčem.

Poleg novega kampa si bomo najbrž vsi udeleženci zapomnili vreme, ki nam letos ni bilo naklonjeno. Ob tem smo ravnali tako, kot je treba: ob hujših nevihtah smo iskali zatočišča, ob dežju smo igrali družabne igre, vsak sončni žarek pa smo poskusili izkoristiti za aktivnosti v naravi.

Prvi dan smo po zboru v plezališču Bellevue, postavili kamp, se hitro vrgli v Bohinjsko jezero, popoldan pa smo izkoristili za plezanje v Bellevue-ju. Zvečer smo ob ognju pekli penice, manjša skupina pa je skočila še na nočno kopanje.

Drugo jutro je sledila zgodnja budnica, saj smo načrtovali kolesarsko-železniški izlet do Bohinjske Bele. Po zajtrku smo se s kolesom zapeljali do železniške postaje v Bohinjski Bistrici, kjer smo pustili kolesa. Z vlakom smo se zapeljali do Bohinjske Bele. V plezališču smo pojedli rekordno količino hrane ter plezali položne smeri. Naprednejši plezalci so plezali v vodstvu, ostali pa so se po skali vzpenjali z varovanje od vrha. Zaradi napovedanih neurij se zvečer nismo vračali v kamp, ampak smo skupaj s taborniki ostalih Bohinjskih taborov prenočili v telovadnici Danica.

Tretji dan je bil najbolj deževen. Najprej smo se iz Danice preselili v tabor. Nato smo kolesarili do kampa Zlatorog, kjer smo si izposodili malo floto kanujev. Po jezeru smo veslali in čofotali dobre tri ure, nato pa spet odkolesarili do kampa. Tam smo ugotovili, da nas ponovno čaka selitev v Danico.

Četrti dan se je ponovno začel s selitvijo v tabor. Dežja sicer ni bilo, so pa plezalne stene bile še mokre od prejšnjih dni. Zaradi tega smo se odpravili na sprehod okoli jezera. Najprej smo se ustavili na kosilu v hostlu pod Voglom. Nato smo se, eni po daljši, drugi po krajši poti odpravili do kopanja v Ribčevem Lazu. Zvečer so fantje ponovno poskušali zakuriti ogenj. Zaradi namočenega lesa je ogenj zdržal ravno dovolj, da smo spekli ostanek penic.

Zadnji dan smo pospravili tabor, plezali Pod Skalco in se še zadnjič kopali v jezeru. Nekateri so plezali več časa, drugi pa so raje več plavali. Skala je bila še malo vlažna od prejšnjih dni, a najbolj zagrete to seveda ni ustavilo.

Na koncu želim pohvaliti še pomočnike, ki so ves čas vodili svoje četice in skrbeli, da je tabor tekel gladko: Brin, Inja, Nejc, Lara in Ema. Na začetku smo vsi rabili malo časa, da smo se spoznali, nato pa menim, da smo delovali utečeno in učinkovito. Hvala vsem, da ste s svojo delavnostjo in izkušnjami dvigovali ta tabor.

Vodja tabora, Matevž

V soboto, 14. junija 2025 smo v plezališču Bellevue v Bohinju uspešno izvedli skupni zaključek plezalne šole (sezona 24/25) pod okriljem Plezalnega centra Ljubljana in Društva za razvoj plezalne kulture.

Sama ideja o zaključku v naravnem plezališču se vrača nazaj h koreninam našega delovanja, plezanje v naravi je najbolj osnovno plezanje in tudi tokrat se je izkazalo za odlično preživet dan, ko smo plezali s prijatelji in plezalno navdušenje širili na mlajše generacije.

Nabralo se je lepo število udeležencev naše plezalne šole in vsem staršem, ki ste sodelovali z udeležbo in pomagali pri pripravi piknika se res lepo zahvaljujemo za ves pozitivizem.

Velika zahvala gre seveda našim strokovnim kadrom in vsej sodelujoči mladini, ki je na poti, da postane vzgojni kader. Brez vseh skupaj in brez vsakega posebej nam nebi uspelo neštetokrat splezati na vrh sten.

Vroč poletni plezalni dan in druženje smo uradno sklenili ob žaru, najbolj razgreti pa so se ohladili še v jezeru.

Pred nami je poletje polno počitniških doživetij, zato vse pa prav lepo vabimo na počitniške plezalne šole, nekaj prostih mest pa imamo še na taboru v Trenti, taboru v Bohinju in taboru na Bledu!

Tekmovalne skupine in združena mladinska skupina s treningi nadaljujejo tudi tekom počitnic.

Živelo poletje in živelo plezanje!

Zapisal: Matjaž Jeran

V petek 7. februarja smo mladini podarili nagrade za najboljše skalne vzpone v obdobju zadnjih dveh let. Plezalo se je besno, vzponi so odlični. Dogodek smo začeli z Kilter sessionom, potem so Čvrsti pripravili zabavno igro – zmagovalci si bodo obilno napolnili svoje magnezij vrečke. Sledila je podelitev za najboljše vzpone. Vse prispele prijave smo nagradili, najboljši pa bodo plezali z novimi plezalkami ali vpenjali novo vrv. Sedaj pa trenirat in plezat v skalo do naslednje podelitve.

Najboljši moški vzponi do 21 let

Najboljši ženski vzponi do 21 let

Najboljši mlajši moški vzponi do 16 let

Najboljši mlajši ženski vzponi do 16 let (≤16 years)

Vtisi po Bohinjskem taboru so odlični, krasna mladina, super inštruktorska ekipa, hvala Maju, Inji, Brinu in Nejcu, razturite! Na kratko: nepozabno vzdušje na pravem vročem poletnem taboru! Zagotovo je bilo zelo kulsko, da smo bili mešanih narodnosti, Slovenci, Hrvati in Francoza.
Otroci in mladina so plezali zagnano, plezali smo nadpovprečno veliko. Veliko raznolikega plezanja je bil naš cilj, saj gre za manj izkušene plezalce in najbolj potrebujejo čim več raznolikega plezanja. Kar veliko jih je plezalo tudi v vodstvu, večina, ki je že imela izkušnje s plezanjem v naravi in so bili starejši
od 12 let. Zares smo bili inštruktorji ponosni na preplezano. Največ pa štejejo nasmeški in dobra povezanost tabora. Ni manjkalo kopanja, vožnje s kanuji in seveda kolesarjenja, pa večernih neumnosti kot je svečka.
Trudili smo se s prehrano, včasih je bilo potrebne nekaj potrpežljivosti in tudi sprejemanja, da je za jest, kar pač je. Verjamem, da so otroci to razumeli in sprejeli. Velike pohvale prav vsem udeležencem, izkazali so se kot odlični pomočniki pri pripravi hrane in dežurni so marljivo počistili po pripravi in obedih.
Prvi dan smo popoldan plezali v Belviju-učili smo se stopanja na trenje, se okopali, večer pa je bil prost; eni na mrežah, drugi navijači na nogometnem polfinalu tretji pa so igrali karte.

Drug dan smo cel dan plezali v Peči, nekaj kapljic dežja nas je prijetno ohladilo in niso prekinile naše plezalne vneme. Zvečer smo zakurili spoznavni ogenj. Tretji dan je bil dan za aktivni počitek, vožnja s kanuji po jezeru od plaže do plaže in vikinške borbe med kanuji. Za večerjo smo zažarili, pojedli smo vse bučke in nekaj dobrih kosov mesa. Sledil je nepozaben dan, s kolesi do Bohinjske Bistrice, kjer smo se vkrcali na vlak za Bohinjsko Belo, peš do plezališča, ki smo si ga delili z vojaki in kandidati za vojake. Ta dan je bil posvečen plezanju v vodstvu, spoprijemanju s strahovi in uspešno smo se tudi nazaj pripeljali z vlakom in kolesi. Kljub napornemu dnevu je bila polnočna svečka jasen plan in tudi tokrat nepozabna izkušnja! Zadnji dan smo po zajtrku pospravili tabor, sledilo je plezanje in kopanje pod Skalco.

Vodja tabora, Matjaž

Vtisi udeležencev in ekipe inštruktorjev:

“Na letošnjem taboru sem se imela res lepo. Všeč mi je bila družba soplezalcev in ekipa inštruktorjev je bila top! Najbolj sem uživala v plezanju. Letos še posebej, ker smo se na plezališče v Bohinjsko Belo del poti peljali z vlakom. Tudi veslanje s kanuji preko Bohinjskega jezera mi je bilo zelo všeč. Bohinj 2024 – čista zmaga!!!”
Maša

“Kamp Bohinj mi se jako svidio. Hrana je bila dobra, penjanje super, a bicikliranje uzbudljivo. Bilo je jako zabavno kad smo se kupali. Voznja na vlaku je bila zanimljiva a voznja kanuima jos vise. Voznja kanuima mi je bila najbolja stvar koju smo radili.”
Mak, Hrvaška

“Jaz sem se imela na taboru ful carsko! Najbolj mi je bilo všeč, da smo šli vsak dan plezat v drugo plezališče. Plezališča so bila res kul, ker je bilo veliko različnih smeri in vrst skal, po katerih smo plezali. Fajn je bilo, ker smo lahko bolj izkušeni lahko vpenjali, plezali v vodstvu, super je bilo, da smo bili po plezanju kar prosti. Zjutraj smo morali vstajat kar zgodaj, spat smo šli pa kadarkoli, to mi je bilo res zelo všeč. Voditelji so bili zelo zabavni in prijazni, zato sem se imela še tolk boljše. Super je bilo, da smo imeli sredi plezalnega tedna rest day in šli kanuirat.”
Živa

“Hvala na fotografijama. Na njima smo mogli vidjeti djelić atmosfere o kojoj Petar priča od kad se vratio s kampa. Bilo mu je super. Smještaj, hrana, vožnja u kanuu, bicikliranje, kupanje i naravno penjanje, sve je bilo vrhunski. Hvala Vam na trudu, vjerujem da nije lako brinuti za toliko djece. Petar već pita može li ići i slijedeće godine pa Vas molim da nas obavijestite o terminu. S obzirom da ponekad vodimo Petra da penje u Slovenskoj Bistrici, možda se zaletimo i do Ljubljane pa se možda vidimo. Želim Vam još puno uspješnih kampova.”
Kristina Petrova mama

“Hello! The climbing camp was so great. I liked everything and especially the climbing, the kayak and swimming times, as I could learn many things. I slept well in the tent and made friends. The animators were very funny when they were talking in french (especially Nejc). I hope I can go back to this camp next year!”
Marceau, Francija

“Hi Jerry, I liked swimming and preparing the food. It was the first time I climbed on natural rocks, it was super. I didn´t really like the kayak but the last day was my favourite because we swam and jumped in the water. The animators were very friendly and it was so great. Like Marceau, I will be happy to do it again next summer.”
Aurèle, Francija

“Zelo so mi bila všeč plezališča. Najbolj Peč, kjer sem splezal največ smeri. Jery me je spodbujal, da sem premagoval strah. Hrana je bila super, še posebej slastni sendviči v plezališču. Dobro je bilo, ko smo se peljali s kanuji.”
Vid

“Super tabor, navdušen sem. Veliko novih prijateljev, fine igre – svečka. Imeli smo priložnost za učenje novih jezikov, saj smo bili skupaj Slovenci, Hrvatje in Francozi. Vsak dan smo plezali v drugem plezališču. Najboljše mi je bilo v Peči. Ima veliko dobrih smeri. Splezal sem 6b na top. Všeč so mi bile naše kočerje (kosilo + večerja). Pri pripravi smo pomagali in vse pojedli in pospravili. Jery se je dobro založil s hrano. Smešni so bili mladi vojaki v plezališču Bohinjska Bela, ki jim je oblačenje pasu in čelade predstavljalo kar velik izziv. Na koncu jim je ob naši spodbudi uspelo. Drugo leto pridem zopet, mogoče na dva tabora.«
Timi

“Pet dni v Bohinju je bilo TOP. Najbolj mi je bilo všeč skakanje po mreži, skakanje iz pomola in seveda plezanje ter vožnja z vlakom (pa srečanje z vojaki!). Rest day je bil še boljši, ker smo se vozili s kanuji in ko so inštruktorji gledali tekmo, mi skakali, no vsaj jaz, Maks, ta drugi Žiga in še nekaj punc. TOP! Voditelji so bili super in zabavni, še najbolj Nejc. Kul je bilo tudi, da so nam ruzake peljali s kombijem.”
Žiga

Kamp je bio zabavan i uzbudljiv. Penjali smo se, vozili biciklima i kanuima i kupali. Hrana je bila dobra. Svakom penjaču bi preporučio ovaj kamp.”
Oskar :), Hrvaška

Pet športno obarvanih dni je izpolnilo pričakovanja tako mladine kot inštruktorjev. Poleg primarno načrtovanega plezanja smo preizkusili vzdržljivost ekipe s kolesarjenjem, veslanjem in obilico plavanja. Največji pečat sta seveda pustila težko pričakovana svečka in izlet s kanuji (ter posledična opečenost)…
Zahvale za uspešno izvedbo gredo seveda vsem udeležencem, med drugim pa celi inštruktorski ekipi na čelu z vodjo in obenem glavnim chefom Matjažom.

inštruktor David Maj Tomažn

“Čeprav je bila to moja prva izkušnja tabora, ki sem se ga udeležila v vlogi pomočnika, sem v Bohinju neizmerno uživala. Kapo dol vsem mlajšim udeležencem za plezalno vnemo, ki ni popustila niti v vročini niti v dežju, res je bilo fino gledati vašo zagretost in napredek. Vse pohvale tudi glavnemu kuharju Jeryu in vsem pomočnikom, saj je bla hrana cel teden odlična. Priznati moram, da je bil (rahlo ironično) moj najlubši dan na plezalnem taboru rest dan, ko smo se s kanuji podali na potovanje po plažah Bohinjskega jezera. Kljub začetnim težavam z orientacijo in usmerjanjem našega kanuja, smo se kmalu unesli v veslanju in na koncu v pristanišče celo prišli na odličnem tretjem mestu (vsaj tako se spomnim jaz). 🙂 Hvala za čudovito izkušnjo, ki bi jo z veseljem še kdaj ponovila!”
kandidatka za inštruktorico Inja

“Bohinjski plezalni tabor 2024 je potekal mirno in (skoraj) brez incidentov. Kljub naši multinacionalni zasedbi smo se vsi razumeli in skupaj zabavali. Upam da se je mladina zabavala in predvsem, da so se vsi naplezali. Meni je tabor hitro minil in sem res vesel, da nismo imeli večjih problemov. Nasploh super mladina in dobra skupina. Top tabor.”
kandidat za inštruktorja Brin

V soboto, 15.6. smo s pričetkom ob 10h začeli z dogajanjem v sklopu vsakoletnega zaključka plezalne šole Plezalnega centra Ljubljana. Po nekaj letih, ko smo zaključek pripravili na vrtu domačega mestnega plezališča Plezalni center Ljubljana, smo tokrat po predlogu našega inštruktorja Petra Mastnak-Sokolova ponovno izvedli legendarni plezalni piknik v sektorju Bellevue v Bohinju.
Zbralo se je preko 50 otrok z družinami, inštruktorji smo napeljali topiče, hitro zaposlili priročne in varovanja vešče starše, zvezde ste-računamo na vas tudi v prihodnje!, nato pa se je plezalo in navijalo. Lepo je videti, da se pogumno v steno poda mladina in tudi nekaj staršev, splezali ste nad ravna tla in zrastli v otroških in naših očeh!
V sklepnem delu smo se zbrali okoli žara, kot velika družina ob polni mizi, malo pokramljali in z združenimi močmi prijetno prigriznili zaslužen prigrizek. Dragi starši, presenetili ste z mnogimi domačimi dobrotami in lubenico, hvala vam!
Bili smo tako zasedeni z varovanjem in peko čevapov, da smo pozabili na legendarno demonstracijo plezanja brez rok s čevapom med zobmi! Prihodnje leto dodamo še to piko na i!

Kot smo napovedali, tekom poletja bodo ob sredah treningi za naše najstarejše plezalne puščice, vabljeni so dobili e-sporočilo. Za to skupino mladine bodo tekom poletja organizirani izleti v skalo, da jih pridobimo za naše skalne templje in obrusimo izkazan motiv ter talent!
Z izleti bomo nadaljevali v novi sezoni z enkrat mesečno frekvenco, držimo pesti, da bomo čimbolj številčno in z združenimi močmi zavzeto plezalno valovali širom slovenskih plezališč. Nazaj k naravi, ker lahko in ker je tam plezanje in pravi plezalec skalaš v resnici doma!

Vse skupaj ponovno vabimo na naše legendarne tabore v naravi, imamo še kako mesto za Pustolovski tabor v Ribnici, 26.-30. junija ga bo vodil David s Petrovo in Klemnovo pomočjo, ali v Trento 14.-18. julij pod mentorstvo Blaža in Tine, naša Petra in Nejc pa plezalno zavzeto mladino z nivojem vsaj 6b in nekaj skalnimi izkušnjami 10.-14. avgusta vabita na Gorenjsko.

Se vidimo pod steno!

Matjaž Jeran

Petek 25. 3. 2022

Plezališče dneva: Mišja peč

V petek smo se zgodaj zjutri (9.00) zbrali na parkirišču pod Mišjo pečjo vsi udeleženci tabora (razen Katjuše, ki kasneje zaradi zamujanja ni smela jesti ničesar razen rdeče pese) in se polni energije odpravili pod steno. Zaradi slabe vremenske napovedi smo nemudoma, ko smo prišli v plezališče (niti za malico ni bilo časa) začeli z ogrevanjem, ki ga je vodil Anej. Jaka tudi ni zapravljal časa in je takoj vzpostavil inštruktorski stolček in vsem kazal svojo premoč. Za ogrevanje smo si vsi začeli napeljevati 5-ke (razen Aneja, ki je flexu in takoj napadel neko 7a) nakar nam je Jaka povedal da kdorkoli, ki spleza svojo najtežjo oceno v skali lahko pet minut počiva na inštruktorskem stolčku. Takoj smo se pognali v projekte, naredili bi vse za teh nekaj minut, vendar prvi dnevi niso vedno naklonjeni dvanajstim brezglavim otrokom s samo enim ciljem. Vremenska napoved je napovedala dež od dveh naprej, vendar je kot darilo z neba prišel šele ob 16.30. Ko je začelo deževati in smo vsi splezali dol z naših projektov, smo se potrtih glav (nihče ni preplezal kakega projekta) zatekli v previse.

Vsi mokri smo stali tam in zmrzovali (ter jedli Buget Nutello), medtem ko smo čakali na Injo in Katarino, ki naj bi pobirali komplete iz neke štirke (ni jima uspelo). Po tem ko smo pobrali vse komplete je napočil čas, da zapustimo stene in gremo v hostel. Vračali smo se lačni, zato smo bili presrečni, da je skupina ki je malo prej zapustila plezališče že začela kuhati. Ko smo prišli v hostel smo se kako uro igrali družabne igre (medtem ko sta Jaka in Ajda kuhala) nakar smo šli vsi jest. Za večerjo smo imeli makarone in bologneso. Med večerjo je Jaka spustil novico: jutri prihajata Peter in Katja. Če ste kdaj prebrali Petrov opis na spletni strani Pcl veste zakaj nam njegovo ime vzbuja strah v srcu, je izurjen v učenju otrok kako naj premagajo svoje strahove, ima frizuro ob kateri izgubiš sapo in ne verjame v super živila in tega nas je bilo strah (vsaj mene).

Sobota, 26. 2. 2020

 Plezališče dneva: Osp, Babna

Vstajanje ob devetih ni najlažja naloga, če si se prejšnji dan zabaval dolgo v noč, vendar poleg vsesplošne utrujenosti v jedilnici ni bilo nobene nejevolje. Med zajtrkom je napočil trenutek, katerega smo se vsi bali. Peter je stal med vrati jedilnice ter nam kot darilo z neba namenil te besede »je reku čs je denar, to sicer dobro vem, ampak potem je tud denar čs in kle je spet problem«. Po tem očitnem namigu, da je čas da gremo v plezališče, smo se v večih rundah odpeljali v Osp. Končno je bil občutek pod stenami čisto drugačen kot pa včeraj na dežju v Miški ali pa zjutraj, ko je burja brila ob hostlu. Bilo je sončno z malo vetrca, kar so veterani poimenovali kot idealno razmero. Dan v plezališču se še ni dodobra začel, ko nam je tokrat Ajda prinesla šokantne novice. PCL menja svoj slogan v: »Z super živili in z nami na vrh vsakega projekta«. Razburjenja, ki je sledilo ni mogoče opisati z nobenimi besedami kar jih pozna človeštvo, zato se ne bom trudil opisovati. Poleg tega darila z neba se je v plezališču dogajalo še precej drugega vznemirjenja. Jaz in Ana sva preplezala Sužnje vertikale (7a+), Inja je preplezala Severi ma giusti(6c), Ajda in Anej sta preplezala Eolo (7c+) čeprav je slednji padel na svojem cite poskusu in (v njegovih besedah) totalno zasrou ko kak debil. V nadaljevanju je padlo še veliko težkih smeri.

in povrh vsega je Žan splezal Čebelico, ta dan bo res za vedno vstal v naših srcih.

Nazaj v hostelu smo tokrat za večerjo uživali v njokih z gobovo omako. Kljub dolgemu dnevu tudi danes nismo uspeli iti spat pred eno (ob enih smo še vedno predvajali Moano) vendar čim si končno zatisnil svoje oči te ni bilo več možno prebuditi…

Nedelja, 27. 2. 2022

 Plezališče dneva: Črni kal, Peskovnik

Zadnji dan tabora je že trkal na vrata, ko smo se v nedeljo zbudili ter odšli na zajtrk.

Med zajtrkom je padla odločitev da gremo v Peskovnik. Peter in Katja sta še imela prostor v svojem avtu, zato sta se Anej in Zarja odločila, da gresta z njima v Miško. Po polurnem čakanju, da se vsi zberemo, smo se sprehodili iz spodnjega parkirišča v Peskovnik, kjer pa nas je pričakalo mrzlo presenečanje. Mraz smo pričakovali, vendar vsekakor nismo bili pripravljeni na veter, ki nas je čakal ob vstopu v plezališče. Na začetku nas je Jaka še priganjal, kasneje pa se je tudi on (ob pogledu na naše odpadle prste) vdal v usodo ter se z nami prišel igrati Laurencijo. Po tretji uri je veter pojenjal, prikazalo se je sonce in končno smo zarinili v neke lepe 6b-jke. Preden smo se tega zavedali je ura že odbila pet. Ob petih smo se poslovili drug od drugega ter šli vsak po svoje. Kasneje na pripravah za ŠP1 se je zvedlo, da je Zarja danes splezala svoj prvi 7a – Jumbo.

Poročilo je napisal:

Brin 🙂