Lani je velikonočni klubski izlet v Cadarese zaradi slabega vremena in poplav padel v vodo, letos smo šli na revanšo. Jakob je napisal poročilo, pripenjamo pa tudi nekaj fotografij.

Pretekli vikend smo se udeležili plezalnega izleta v Cadarese in Foppiano. Skupaj nas je bilo 16,
na pot pa smo se odpravili z več avtomobili. Imeli smo zelo lepo vreme, zato smo lahko ves čas
plezali.
Prvi dan smo plezali v Cadarese, kjer so znane poči. To plezanje mi je bilo zelo zanimivo, ker je
drugačno od navadnega plezanja. Naučili smo se novih tehnik in preizkusili nekaj novega.
Drugi dan smo šli plezat balvane, ampak smo šli v napačen sektor, zato mi ta dan ni bil najbolj
všeč. Smeri niso bile tako dobre kot smo pričakovali.
Zadnji dan smo spet šli na balvane, ampak tokrat v boljši sektor. Ta dan mi je bil res všeč, saj so
bili balvani bolj zanimivi in zabavni za plezanje.
Spali smo na piknik prostoru, kjer smo imeli vodo in stranišče. Zvečer smo se družili, najbolj pa
mi je bil všeč žar, ki ga je organiziralo društvo.
Na splošno mi je bil izlet všeč, saj smo plezali, se družili in se naučili nekaj novega.

Poročilo je napisal Jakob Šašel.

Zadnje tri dni jesenskih počitnic smo se z mladino ponovno odpravili na tabor v Osp. V stenah Babne, Mišje peči in Črnega Kala so plezali Žan, Jakob, Aleks, Zarja, Ema, Zoja in Bor, tabor pa sva vodila pro bono inštruktorica Katja in jaz.

Dobili smo se v petek na parkirišču od Mišje, kovčke preložili v Silvotov avto in se peš odpravili do hostla sredi vasi. Prvi dan smo plezali v Babni. Začeli smo v desnem delu z lažjimi smermi in gugalnico v Sužnjih vertikale, zaključili pa z Rutko in Pretty Baby. Vreme je zdržalo, slabe razmere pa nas niso ustavile in plezali smo do teme. Po večerji nas je Silvo zabaval s projekcijo plezalnih in neplezalnih filmčkov, pred spanjem pa se je našel čas tudi za družabne igre.

V soboto smo se prebudili v temačno jutro. Za jutranjo telovadbo smo šli pogledat Osapsko luknjo. Namesto jezera smo našli veliko lužo in gosto podrast, ki je otroke spominjala na deževni pragozd. Po zajtrku smo se odpravili pod previse Mišje peči. Že na dostopu je začelo deževati in dodobra namočilo lažje smeri na robovih plezališča. Ploho smo prevedrili v Tedijevi luknji in si od blizu ogledali legendarne smeri kot so Za staro kolo in majhnega psa ter Sanjski par. Po guncanju s podstavka smo si izborili prostor v tistih nekaj šesticah pod streho, kjer se je vsak potrudil po najboljših močeh. Do popoldneva so se platke v levem delu za silo posušile in spet smo bili v plezališču do mraka. Po večerji je spet sledil družabni program: kino in Exploding kittens.

Zadnji dan se je že zjutraj skozi oblake pokazalo tudi nekaj žarkov sonca. Tokrat smo se pred zajtrkom sprehodili do meje z Italijo, nato pa šli plezat v Črni Kal – hvala Silvo za pomoč s prevozom! Plezali smo med Kaminom in Popajem in hitro ugotovili, da so v nekaterih smereh stopi zelo majhni in še bolj zlizani. Skala je sicer odlična, končno pa smo dočakali tudi dobre razmere. Tabor smo zaključili ob štirih, ko so otroke na parkirišču prevzeli starši.

Glede na vremensko napoved smo preplezali lepo število smeri. Hvala Katji za pomoč pri vodenju tabora in mladini za udeležbo. Upam, da se bo skladno z imenom našega društva plezalna kultura razvijala še naprej in da bo na naslednjih taborih med zimskimi počitnicami in za prvi maj udeležba še boljša.

Poročilo je sestavil Peter Mastnak-Sokolov

Letošnje leto se je tabora udeležilo 29 plezalcev in plezalk. Ob veliki večini slovencev tudi ena hrvatica in dva francoza. Tradicionalno se je tabor izvajal v kampu Zlatorog, letos pa smo prvič preizkusili kamp Unite. Čeprav so nekateri pogrešali staro lokacije, se je kot velik plus izkazalo veliko kurišče tabora, njegova bolj samotna lokacija in bližina plezališčem.

Poleg novega kampa si bomo najbrž vsi udeleženci zapomnili vreme, ki nam letos ni bilo naklonjeno. Ob tem smo ravnali tako, kot je treba: ob hujših nevihtah smo iskali zatočišča, ob dežju smo igrali družabne igre, vsak sončni žarek pa smo poskusili izkoristiti za aktivnosti v naravi.

Prvi dan smo po zboru v plezališču Bellevue, postavili kamp, se hitro vrgli v Bohinjsko jezero, popoldan pa smo izkoristili za plezanje v Bellevue-ju. Zvečer smo ob ognju pekli penice, manjša skupina pa je skočila še na nočno kopanje.

Drugo jutro je sledila zgodnja budnica, saj smo načrtovali kolesarsko-železniški izlet do Bohinjske Bele. Po zajtrku smo se s kolesom zapeljali do železniške postaje v Bohinjski Bistrici, kjer smo pustili kolesa. Z vlakom smo se zapeljali do Bohinjske Bele. V plezališču smo pojedli rekordno količino hrane ter plezali položne smeri. Naprednejši plezalci so plezali v vodstvu, ostali pa so se po skali vzpenjali z varovanje od vrha. Zaradi napovedanih neurij se zvečer nismo vračali v kamp, ampak smo skupaj s taborniki ostalih Bohinjskih taborov prenočili v telovadnici Danica.

Tretji dan je bil najbolj deževen. Najprej smo se iz Danice preselili v tabor. Nato smo kolesarili do kampa Zlatorog, kjer smo si izposodili malo floto kanujev. Po jezeru smo veslali in čofotali dobre tri ure, nato pa spet odkolesarili do kampa. Tam smo ugotovili, da nas ponovno čaka selitev v Danico.

Četrti dan se je ponovno začel s selitvijo v tabor. Dežja sicer ni bilo, so pa plezalne stene bile še mokre od prejšnjih dni. Zaradi tega smo se odpravili na sprehod okoli jezera. Najprej smo se ustavili na kosilu v hostlu pod Voglom. Nato smo se, eni po daljši, drugi po krajši poti odpravili do kopanja v Ribčevem Lazu. Zvečer so fantje ponovno poskušali zakuriti ogenj. Zaradi namočenega lesa je ogenj zdržal ravno dovolj, da smo spekli ostanek penic.

Zadnji dan smo pospravili tabor, plezali Pod Skalco in se še zadnjič kopali v jezeru. Nekateri so plezali več časa, drugi pa so raje več plavali. Skala je bila še malo vlažna od prejšnjih dni, a najbolj zagrete to seveda ni ustavilo.

Na koncu želim pohvaliti še pomočnike, ki so ves čas vodili svoje četice in skrbeli, da je tabor tekel gladko: Brin, Inja, Nejc, Lara in Ema. Na začetku smo vsi rabili malo časa, da smo se spoznali, nato pa menim, da smo delovali utečeno in učinkovito. Hvala vsem, da ste s svojo delavnostjo in izkušnjami dvigovali ta tabor.

Vodja tabora, Matevž

V začetku počitnic se je banda 14 mladink in mladincev v mednarodni zasedbi zbrala na taborniškem placu pri Kal – Koritnici. Pridrveli smo iz vseh vetrov, postavili bazo, ugotovili kakšna so naša imena, koliko časa plezamo in kateri je najljubši plezalni gib. Starostni razpon se je gibal od 6 do 17 let + starini Tilen in Dave. Mara, Nikol, Martin, Bor, Lan, Erika, Petar, Mark, Rosa, Gaber, Filip, Žak a.k.a. Bakreni, Lukas in Tara smo v naravi preživeli zabavnih pet dni.

Prvi dan smo zarinili v klanec do plezališča Kal-Koritnica. Da tabor ne bo zgolj (plezalno) počitniški so pokazali že ogrevalni 6b+  in 7a ji, ki so sledili. Sicer smo kmalu ugotovili, da tudi 5bji niso simpl =). Nekateri so že prvi dan plezali svoje prve smeri v vodstvu, drugi so poleg plezanja po skali plezali tudi po drevesu. Dan je zaznamovala tudi koza, ki je skupaj z mladičem pritekla čez steno in polizala vse prešvicane noge, skušala pojesti pol malice in tako in drugače delala galamo v plezališču. Govorilo se je sicer, da bomo zvečer zakurili ogenj in jo vrgli na žar, vendar plana na koncu nismo realizirali =). Po plezanju smo preverili, da je Soča prijetno hladna in da je posedanje ob ognju fajn.

Asimilacija na spanje v šotorih se je zgodila brez težav, jutro je prišlo (pre)kmalu. Na programu je bilo balvaniranje v Trnovem ob Soči. Zaradi dopoldanske osončenosti kamnov in optimizacije razmer smo plezanje načrtovali popoldan. Dopoldne so izkoristili za kopanje in skakanje iz mostu v prijetno hladno Sočo. Lan in Bor sta za dobro jutro (štart ob 4:30 zjutraj) skočila še na za dobre 3h hoje oddaljen hrib Svinjak in prišla nazaj do kopanja. Pred plezanjem smo na parkirišču pojedli kosilo Ajda TO-GO, ki se je izkazala za (pre)velik zalogaj, saj je bil lonec precej poln, udeleženici pa so do tega avtohtonega slovenskega žita gojili love-hate odnos. Bolderirali smo v sektorju Drei Zinnen. Velika izbira kamnov je vsem ponudila obilico zabave in nas naučila o pomembnosti natančnega stopanja, kako dobro zahaklati peto in kako pomemben je primeren mindset. Nekateri so vstrajali do povsem pobranih blazinic, drugi so plezanju dodali skakanje iz balvana na balvan, metanje palic in kamnov v reko in raziskovanje tunelov med balvani. Ko je zmanjkalo hrane in se je sonce približevalo zahodu smo pobasali šila in kopita ter se vrnili v tabor. Vsak večer (in tudi kakšno jutro) smo zaključili z krogom ob ognjišču, kjer je vsak povedal kaj je bilo fajn, kaj ne in kako je utrujen. Ob večernem grmenju in potencialni nevihti apokaliptičnih razsežnosti smo šotore premaknili na sredino travnika izven dosega padajočih smrek in kaj kmalu tonili v prijeten spanec ob padanju dežnih kapelj.
Zjutraj smo ugotovili, da so vsi šotori brez težav preživeli dež in nevihte v resnici sploh ni bilo. Ta dan smo plezalno počivali, kar pa ne pomeni, da smo le ležali. Odpeljali smo se do Plužne in dostopili, do vhoda v jamo Srnica. V dveh ekipah smo raziskali podzemlje. Jama je zanimiva, saj greš čez en vhod notri, ven pa prideš kakšnih 40m višje in se po vrvi spustiš na izhodišče. Srečali smo nekaj ožin, luž in skalnih skokov. Nekateri so bili tako navdušeni, da že razmišljajo o jamarski šoli. Kosilo / večerja je minila v slow-food pristopu. Začeli smo s solatami, spekli na ognju takšne in drugačne mesnine ter bučke, v žerjavici spekli krompir in pojedino zaklučili z šmornom. Večer smo kronali z klasično taborniško igro Pihanje svečke, ki se jo igramo, ko pade tema.. Kljub nekaj praskam in v goščavi naranim klopom smo na koncu vsi preživeli.

Naslednji dan smo se odpravili plezat v plezališče Trenta – Pri Plajerju. Nekateri so plezali na štrik, spet drugi so bolderirali. Preplezano je bilo veliko metrov, nerejenih en kup težkih gibov, pojedena je bila vsa malica ter našli in očistili smo nov futuristični balvanski projekt (46°21′43″ N  13°43′2″ E). Večer smo zaključili z spanjem pod milim nebom s pogledom na morje zvezd in ob soju kresničk. Magično.

Zadnji dan so imeli nekateri že sila utrujene roke in razdelili smo se na dve skupini. Polovica je odšla splezat projekte v Trento, drugi pa smo raziskovali kaverne in predore ter namakali riti v prijetno hladni Soči. Zaključek tabora je minil ob podiranju šotorov, praznjenju zalog iz kuhinje in mahanje v pozdrav do naslednjega tabora. Plezanje, druženje in igranje v naravi je fajn. Kdaj gremo spet?

Vtisi po Bohinjskem taboru so odlični, krasna mladina, super inštruktorska ekipa, hvala Maju, Inji, Brinu in Nejcu, razturite! Na kratko: nepozabno vzdušje na pravem vročem poletnem taboru! Zagotovo je bilo zelo kulsko, da smo bili mešanih narodnosti, Slovenci, Hrvati in Francoza.
Otroci in mladina so plezali zagnano, plezali smo nadpovprečno veliko. Veliko raznolikega plezanja je bil naš cilj, saj gre za manj izkušene plezalce in najbolj potrebujejo čim več raznolikega plezanja. Kar veliko jih je plezalo tudi v vodstvu, večina, ki je že imela izkušnje s plezanjem v naravi in so bili starejši
od 12 let. Zares smo bili inštruktorji ponosni na preplezano. Največ pa štejejo nasmeški in dobra povezanost tabora. Ni manjkalo kopanja, vožnje s kanuji in seveda kolesarjenja, pa večernih neumnosti kot je svečka.
Trudili smo se s prehrano, včasih je bilo potrebne nekaj potrpežljivosti in tudi sprejemanja, da je za jest, kar pač je. Verjamem, da so otroci to razumeli in sprejeli. Velike pohvale prav vsem udeležencem, izkazali so se kot odlični pomočniki pri pripravi hrane in dežurni so marljivo počistili po pripravi in obedih.
Prvi dan smo popoldan plezali v Belviju-učili smo se stopanja na trenje, se okopali, večer pa je bil prost; eni na mrežah, drugi navijači na nogometnem polfinalu tretji pa so igrali karte.

Drug dan smo cel dan plezali v Peči, nekaj kapljic dežja nas je prijetno ohladilo in niso prekinile naše plezalne vneme. Zvečer smo zakurili spoznavni ogenj. Tretji dan je bil dan za aktivni počitek, vožnja s kanuji po jezeru od plaže do plaže in vikinške borbe med kanuji. Za večerjo smo zažarili, pojedli smo vse bučke in nekaj dobrih kosov mesa. Sledil je nepozaben dan, s kolesi do Bohinjske Bistrice, kjer smo se vkrcali na vlak za Bohinjsko Belo, peš do plezališča, ki smo si ga delili z vojaki in kandidati za vojake. Ta dan je bil posvečen plezanju v vodstvu, spoprijemanju s strahovi in uspešno smo se tudi nazaj pripeljali z vlakom in kolesi. Kljub napornemu dnevu je bila polnočna svečka jasen plan in tudi tokrat nepozabna izkušnja! Zadnji dan smo po zajtrku pospravili tabor, sledilo je plezanje in kopanje pod Skalco.

Vodja tabora, Matjaž

Vtisi udeležencev in ekipe inštruktorjev:

“Na letošnjem taboru sem se imela res lepo. Všeč mi je bila družba soplezalcev in ekipa inštruktorjev je bila top! Najbolj sem uživala v plezanju. Letos še posebej, ker smo se na plezališče v Bohinjsko Belo del poti peljali z vlakom. Tudi veslanje s kanuji preko Bohinjskega jezera mi je bilo zelo všeč. Bohinj 2024 – čista zmaga!!!”
Maša

“Kamp Bohinj mi se jako svidio. Hrana je bila dobra, penjanje super, a bicikliranje uzbudljivo. Bilo je jako zabavno kad smo se kupali. Voznja na vlaku je bila zanimljiva a voznja kanuima jos vise. Voznja kanuima mi je bila najbolja stvar koju smo radili.”
Mak, Hrvaška

“Jaz sem se imela na taboru ful carsko! Najbolj mi je bilo všeč, da smo šli vsak dan plezat v drugo plezališče. Plezališča so bila res kul, ker je bilo veliko različnih smeri in vrst skal, po katerih smo plezali. Fajn je bilo, ker smo lahko bolj izkušeni lahko vpenjali, plezali v vodstvu, super je bilo, da smo bili po plezanju kar prosti. Zjutraj smo morali vstajat kar zgodaj, spat smo šli pa kadarkoli, to mi je bilo res zelo všeč. Voditelji so bili zelo zabavni in prijazni, zato sem se imela še tolk boljše. Super je bilo, da smo imeli sredi plezalnega tedna rest day in šli kanuirat.”
Živa

“Hvala na fotografijama. Na njima smo mogli vidjeti djelić atmosfere o kojoj Petar priča od kad se vratio s kampa. Bilo mu je super. Smještaj, hrana, vožnja u kanuu, bicikliranje, kupanje i naravno penjanje, sve je bilo vrhunski. Hvala Vam na trudu, vjerujem da nije lako brinuti za toliko djece. Petar već pita može li ići i slijedeće godine pa Vas molim da nas obavijestite o terminu. S obzirom da ponekad vodimo Petra da penje u Slovenskoj Bistrici, možda se zaletimo i do Ljubljane pa se možda vidimo. Želim Vam još puno uspješnih kampova.”
Kristina Petrova mama

“Hello! The climbing camp was so great. I liked everything and especially the climbing, the kayak and swimming times, as I could learn many things. I slept well in the tent and made friends. The animators were very funny when they were talking in french (especially Nejc). I hope I can go back to this camp next year!”
Marceau, Francija

“Hi Jerry, I liked swimming and preparing the food. It was the first time I climbed on natural rocks, it was super. I didn´t really like the kayak but the last day was my favourite because we swam and jumped in the water. The animators were very friendly and it was so great. Like Marceau, I will be happy to do it again next summer.”
Aurèle, Francija

“Zelo so mi bila všeč plezališča. Najbolj Peč, kjer sem splezal največ smeri. Jery me je spodbujal, da sem premagoval strah. Hrana je bila super, še posebej slastni sendviči v plezališču. Dobro je bilo, ko smo se peljali s kanuji.”
Vid

“Super tabor, navdušen sem. Veliko novih prijateljev, fine igre – svečka. Imeli smo priložnost za učenje novih jezikov, saj smo bili skupaj Slovenci, Hrvatje in Francozi. Vsak dan smo plezali v drugem plezališču. Najboljše mi je bilo v Peči. Ima veliko dobrih smeri. Splezal sem 6b na top. Všeč so mi bile naše kočerje (kosilo + večerja). Pri pripravi smo pomagali in vse pojedli in pospravili. Jery se je dobro založil s hrano. Smešni so bili mladi vojaki v plezališču Bohinjska Bela, ki jim je oblačenje pasu in čelade predstavljalo kar velik izziv. Na koncu jim je ob naši spodbudi uspelo. Drugo leto pridem zopet, mogoče na dva tabora.«
Timi

“Pet dni v Bohinju je bilo TOP. Najbolj mi je bilo všeč skakanje po mreži, skakanje iz pomola in seveda plezanje ter vožnja z vlakom (pa srečanje z vojaki!). Rest day je bil še boljši, ker smo se vozili s kanuji in ko so inštruktorji gledali tekmo, mi skakali, no vsaj jaz, Maks, ta drugi Žiga in še nekaj punc. TOP! Voditelji so bili super in zabavni, še najbolj Nejc. Kul je bilo tudi, da so nam ruzake peljali s kombijem.”
Žiga

Kamp je bio zabavan i uzbudljiv. Penjali smo se, vozili biciklima i kanuima i kupali. Hrana je bila dobra. Svakom penjaču bi preporučio ovaj kamp.”
Oskar :), Hrvaška

Pet športno obarvanih dni je izpolnilo pričakovanja tako mladine kot inštruktorjev. Poleg primarno načrtovanega plezanja smo preizkusili vzdržljivost ekipe s kolesarjenjem, veslanjem in obilico plavanja. Največji pečat sta seveda pustila težko pričakovana svečka in izlet s kanuji (ter posledična opečenost)…
Zahvale za uspešno izvedbo gredo seveda vsem udeležencem, med drugim pa celi inštruktorski ekipi na čelu z vodjo in obenem glavnim chefom Matjažom.

inštruktor David Maj Tomažn

“Čeprav je bila to moja prva izkušnja tabora, ki sem se ga udeležila v vlogi pomočnika, sem v Bohinju neizmerno uživala. Kapo dol vsem mlajšim udeležencem za plezalno vnemo, ki ni popustila niti v vročini niti v dežju, res je bilo fino gledati vašo zagretost in napredek. Vse pohvale tudi glavnemu kuharju Jeryu in vsem pomočnikom, saj je bla hrana cel teden odlična. Priznati moram, da je bil (rahlo ironično) moj najlubši dan na plezalnem taboru rest dan, ko smo se s kanuji podali na potovanje po plažah Bohinjskega jezera. Kljub začetnim težavam z orientacijo in usmerjanjem našega kanuja, smo se kmalu unesli v veslanju in na koncu v pristanišče celo prišli na odličnem tretjem mestu (vsaj tako se spomnim jaz). 🙂 Hvala za čudovito izkušnjo, ki bi jo z veseljem še kdaj ponovila!”
kandidatka za inštruktorico Inja

“Bohinjski plezalni tabor 2024 je potekal mirno in (skoraj) brez incidentov. Kljub naši multinacionalni zasedbi smo se vsi razumeli in skupaj zabavali. Upam da se je mladina zabavala in predvsem, da so se vsi naplezali. Meni je tabor hitro minil in sem res vesel, da nismo imeli večjih problemov. Nasploh super mladina in dobra skupina. Top tabor.”
kandidat za inštruktorja Brin

Obrnilo se je še eno leto in vnovič smo bohinjski tabor pričeli na sončno nedeljo, tokrat uro kasneje kot prejšnja leta in sicer ob 10.00. Na taboru smo za otroke skrbeli vodja Polona, inštruktorici Tina in Katja ter pomočnik Maks.

V kampu je bilo letos nepredstavljivo mnoštvo Čehov, Slovakov med katerimi se je našel tudi kakšen Nemec, tako da smo v vsej tej obilici turistov s težavo našli prostor za naše šotore, nekateri so jih bili primorani zato postaviti na srednje hudourniške predele, tako da smo jih morali potem v naglici premikati. Kuhinja kot tudi nekateri naši šotori so bili postavljeni na velikih nakloninah, posledično smo se zares počutili v srcu gora tudi med spanjem.

Napoved je bila sprva sončna, nato deloma oblačna, proti koncu pa je bil napovedan skorajšnji vesoljni potop.

Dan 1

Po našem počasnem nabiranju zaradi zastojev na blejski obvoznici, smo se do približno pol dvanajstih res vsi uspešno zbrali na kupu, se šli ob neuspelem iskanju podajalne žoge spoznavanje kar s pomočjo plezalke velikosti 37, Tarantula. Ko se nas je vseh 21 dodobra spoznalo, smo vzeli malico in se odpravili v plezališče Bellevue oziroma Belvi, ker smo prejeli poglobljeno razlago najprej o tem, kako se pravilno izgovarja francoske besede, nato je sledilo 6 dni in 5 noči posmeha Maksovi nesposobnosti govora francoščine, sicer pa je takoj po eksistencialističnem vprašanju eklektičnosti izvora podomačene besede Belvi sledila mukotrpna razlaga, zakaj je prišlo do prevzemanju te besede do popolne spremembe pomena, namreč Bellevue pomeni lep razgled, belvi pa naj bi v slovenščini pomenil ravno to, čeprav če enako izgovorimo v bagetarski deželi, pomen sploh ne bo ta, podobno kot težava z ribo in strupom. (z/s)

Plezali smo znamenite “zagamane“ plate ocene 3a, potem tudi nekaj v zadnjem sektorju, predvsem pa smo se poskusili fokusirati na iskanje smeri, ki ne bi bile direktno izpostavljene soncu, tako da so nekateri resnejši napadali smeri vse do ocene 6a. Nejc je imel s seboj drona, tako da imamo nekaj lepih slik iz tega plezališča, hvala. Ko smo se najedli, smo še malce plezali, a ker je bila vročina neznosna, smo se raje odpravili nazaj v kamp in skuhali zelenjavno omako z makaroni ter razočarano kmalu prišli do tehtnega spoznanja, da večina otrok ne mara zelenjave. Vseeno so se vsi potrudili in na koncu ugotovili, da je včasih za zdravje potrebno potrpeti, najboljša izjava pa je nekako “saj to sploh ni neužitno.“ Potem smo se kopali in ugotovili, da v Bohinjskem jezeru primanjkuje 30 cm vode, hkrati je bilo jezero toplejše kakor kadarkoli poprej, zgornji trije metri so bili povečinoma homogena plast, pod tem pa je sledil nemuden prehod v izjemno hladen svet mulja in vodnega “plevela“, kjer te dobesedno zagrabi krč, ker je tako hladno. Razen prepovedanega skakanja s štorov, smo igrali vaterpolo in tekmovali v plavanju pod vodo, nato pa so vsi poskušali ujeti mene in po več kot minuti, me navzlic mojim plavalskim sposobnostim na nivoju utapljajočega človeka ni ujel nihče, tako da se mi potem sploh ni bilo potrebno spomniti, kaj je bila nagrada.

Nekateri so odšli malce skakati na mreže, imeli pa naj bi nek party, pa ga zaradi zaspanosti ni bilo in smo ga premaknili na zadnji dan.

Poleg tega pa je cel tabor veljala nagradna igra pravilnega približka nečesa (morda se spomnim, rešitev bi bila kar koristna) ali pa iskanje koeficienta v enačbi dolžine lastnega vala kanuja, ker je to edini parameter, ki manjka, pri korenski funkciji dolžine čolna in rasti vala, kar vpliva na hitrost glisiranja, s tem pa bi dokončno lahko vedeli, kako hitro je potrebno veslati, da ne bi bilo bolj zabavno imeti motorja.  

Dan 2

Po mirni prvi noči je sledilo plezanje v plezališču Pod skalco, kjer smo plezali spet najrazličnejše stvari, od preprostih in lepo členjeno-zaraščenih “šodrov“, pa do zahtevnejših plat, kjer je potrebno popolnoma zaupati nogam. Otroci so že precej dobro osvojili tehniko varovanja, čisti začetniki pa so malce premagovali strah pred višino. Prav tako je bilo veliko prijetneje zaradi sence in klopc ter bližine pipe z vodo. Ko je vsak preplezal tri smeri, približno do treh popoldne, je sledil čas za kopanje. Mlajši so skakali iz pomola na višini gladine, starejši pa so se odpravili skakati iz skal pri domu pod skalco. Voda je bila mehkejša kot lani ali pa so se samo vsi naučili pravilneje doskočiti.

Potem smo še odkolesarili domov in pojedli kosilo, piščanca v sirovi omaki brez graha (ob strani) in krompirjem, nato smo se še enkrat kopali, malce pogovarjali, nekateri so igrali karte, drugi so pomivali posodo, tretji so skakali po mreži ob neupoštevanju prepovedi …

Ker smo pozabili kupiti zet in gobico in smo si skupinsko zaželeli švicarskih prizemskih dobrot, smo se trije kekci odpravili s kolesom do Bohinjske Bistrice in tam nakupili še potrebne stvari.

Spoznavali smo Goldingovo književnost in se debatirali o priredbah Trnuljčice.

Dan 3

Vam izročím, prijat’lja dragi mani!
ki spi v prezgodnjem grobu, pesem milo;
ločitvi od njegà mi je hladílo,
bilà je lek ljubezni stari rani.

Minljivost sladkih zvez na svet’ oznáni,
kak’ kratko je veselih dni število,
de srečen je le ta, kdor z Bogomílo
up sreče onstran groba v prsih hrani.

Pokópal misli visokoletéče,
željá nespolnjenih sem bolečine,
ko Črtomír ves up na zemlji sreče;

dan jasni, dan oblačni v noči mine,
srcé veselo, in bolnó, trpeče
upokój’le bodo grôba globočine.

Sprehodili smo se do znamenitega slapu, letos nismo obiskali slapu s slovitim PCL-jevskim poimenovanjem Reta…X, ki nam ga je prejšnje leto razkazal Kristjan, skorajda smo pozabili nahrbtnik. Je bil pa to dan, ko so se nekateri odpravili domov.  Poleg tega sem ugotovil, da ene kokakole v kampu ni mogoče vzeti z originalnim računom, od takrat naprej me v restavraciji gledajo postrani. V kampu pa smo se potem igrali iger s kartami in se po urah kopanja, skakanja iz pomola in še številnih drugih vragolij, s polnimi trebuhi po žaru, začeli pogovarjati o glasbi in literaturi, večina je bila tako izmučena, da so se odpravili takoj spat, a kaj, ko je bila pred dvema dnevoma Kleiberjeva obletnica rojstva in je nekatere prav zares zanimalo, kako velik mož je to bil.

Dan 4 – plezališče Peč

Po gresu, ki se tokrat ni prijel, smo se umili in se odpravili na najzahtevnejšo etapo Tour d’Bohinja, z najvišjim prelazom, tik pod plezališčem peč. Plezali smo vse smeri na levi, od 5a do 5c, Natalijo Verboten (ugotovili smo, da verboten ne pomeni dovoljenega vstopa v nemško govorečih deželah), pogumni pa so splezali Vojsko SLO. V zadnjem sektorju pa še Baby in Lady. Vsi so splezali (morda brez predpone s) 3 smeri, obiskala nas je alpinistka Pia in nam pomagala pri učenju otrok. Spet smo se vsi skupinsko skregali o temi, pri kateri je odgovor enoličen in sicer je smučanje seveda boljše od bordanja …

V izogib prepirom smo se raje strinjali, da je plezanje super. Voda v vodnjaku je presahnila, tako smo si malce namočili noge v reki. Ko smo se mi in ose že pošteno najedle in smo v kombi naložili Tinino kolo s predrto zračnico, smo odkolesarili domov in si pripravili večerjo. Kopali smo se v kampu in se nato spet sproščali ob družabnem večeru.

Dan 5 – Bellevue in  vesoljni potop

Šli smo v Bellevue, tokrat veliko bolj zgodaj, celo uro, da bi lahko še malce plezali, predenj bi nas popolnoma namočilo. Tako smo uspešno plezali težke 5c/ 6a/ 6b plate, za ogrevanje sicer tudi nekaj lažjih, ob enih pa je začelo že resno deževati, tako da smo pospravili stvari in se v časovni luknji brez padavin odpravili na sladoled. Res je pasalo, sploh ker je bilo še vedno vroče. Potem pa smo šli proti kampu, skuhali makarone s tunino v vsem dežju, problem pa je bil tako ali tako kolesarjenje in totalna premočenost do kosti. Ko smo prišli v kamp, smo se v oblekah skopali v jezeru, ki se nam je v tistem trenutku zdel vroč kot džakuzi. Nato smo šli pod tuše in ker se sredi dneva nihče ne tušira, smo imeli pravcato veselico pod tuši. Vsi smo se nemudoma preoblekli in se poskrili po šotorih. Kmalu smo spoznali, da smo bili tako pametni, da smo kolesarili ravno sredi največjega naliva, kar je bilo precej nespametno, bolje bi bilo malce vedriti, a po toči zvoniti je prepozno.

Šotori so vse dni dobro držali in tudi tokrat, čeprav smo, glede na videne novine na področju gradnje in izdelave šotorov pričakovali, da bodo nekateri premočili še predenj bi lahko človek rekel dež.

Ko se je hrana malce polegla, smo na dan privlekli zvočnik in “vibali“ 2h, dokler ni nehalo deževati. Nato smo na Polonino pobudo šli na sprehod do druge strani jezera, kamor smo nekateri plavali prejšnji dan.

Bili smo utrujeni od vse vode in strahu pred dežjem, tako smo se v upanju, da nas ne bo zalilo, odpravili spat.

Dan 6 – SUP, kanu in pospravljanje

Na željo otrok smo se odločili, da bomo SUP-ali in vozili kanu. Nad kanujem nihče ni bil preveč navdušen, tako da smo nato celi 2h SUP-ali, se kopali, prevračali in iskali izgubljeno veslo, ki se je zataknilo v mulj. Nato smo pomalicali, pospravili šotore in se še enkrat kopali, nekateri so se želeli odpraviti na plavalno turo po jezeru, tako smo ugodili še tej želji in 1h prebili lebdeče v jezeru.

Od pol četrte ure naprej so začeli prihajati starši. Mislim, da smo se imeli na taboru super, kljub navihanosti otrok in včasih potrebni grajo, smo se imeli super, naučili smo se plezati, otroci so dobili nova poznanstva, skratka zabavali smo se, tako kot vsako leto in upam, da se vidimo tudi prihodnje.

Poročilo je napisal pomočnik Maks Cuzak 

1. DAN

Ekspedicija v Italijo se je tako, kot je v navadi, začela na  parkirišču pred PCL-jem. Okoli dveh kombijev, že tako napolnjenimi skoraj do vrha, je stalo petnajst nadobudnih plezalcev, vsak s svojo boršo pred sabo, ki so jo navdušeno gledali. Nekoliko manj navdušeno pa sta borše gledala Jaka in Blaž. Po petih urah vožnje smo v kamp prišli šele v popoldanskih urah.  S postavljanjem šotora se je še posebej odrezala spalna zasedba Inje, Zarje, Brina in Nejca, ki so šotor postavili skoraj po matematično. Pri dretju en čez drugega pa jim je manjkalo le malo usklajenosti, drugače bi bilo pa še glasbeno.

Ko smo se umestili smo začeli raziskovati. Pri sosedih smo našli štrom za telefone, pod kampom pa potoček. Z italijanskimi sosedi smo se za štrom zmenili s kretnjami in Google translatom, v potočku pa smo si z manjšim jezom zgradili banjo. Vse žal ne gre brez žrtev. Med postavljanjem jeza se je namreč izgubil Brinov šlap, ki ga nismo dobili nazaj.

2. DAN

Drugi dan smo se zbudili ob šumenju potoka, čivkanju ptičkov in Anejevim klicem, da je potrebno ustat.  Odpravili smo se plezat v zloglasno plezališče, La Plana. Preplezali smo krog, ki pelje po plezališču, kasneje pa se že lotili »ta pravih« bolderjev. Po dolgem dnevu smo se okopali v naši banju in po večerji počasi odšli spat.

3. DAN

Če ste gledali Smrkec zagotovo poznate frazo »Ata, a je še daleč?« Mi smo izbrali drugačen pristop. »Blaž, a pol danes bo deževalo?« Torej če ste gledali Smrkce, veste, da tudi Atu Smrku kdaj prekipi.  »Če boste pospravili, potem ne bo.« Iz plezališča nas je pregnal dež. Grmelo je in mi smo se režali z nasmehom od ušesa do ušesa in tekli do kombijev. Podali smo se tudi na lov za trgovino, kjer smo kupili  milo za roke. Naše stranišče je tako, opremljen z wc papirjem in milom z vonjem gozdnih sadežev, prišel s solidne dvojke na odlično petko.

Zvečer smo si privoščili palačinke.

4. DAN

Zjutraj smo se zbudili in nekoliko razočarani ugotovili, da je čez noč deževalo. Čakali smo do poldneva, potem pa se optimistično odpravili v plezališče, a bili kmalu zavrnjeni, saj je bilo vse še mokro in tako je napočil čas za rest day.

Odpravili smo se do bližnjega jezera, kjer smo našli nove načine za zabavo. Plavali smo, igrali odbojko in se lovili z reševalci iz vode. Na začetku nam ni bilo čisto jasno, zakaj se je na svojem čolničku eden od para reševalcev odločil plavati z nami. Kmalu nam je kapnilo, da nas najverjetneje nadzira, da se nebi utopili. In ni nam bilo večjega zadovoljstva, kakor kovati načrte kako bi se z njima lovili po jezeru. Žal pa nista želela sodelovati v našem planu in ko se je po vrnitvi prve skupine, druga določila plavati, je odložil veslo in se vrnil v hiško.

5. DAN

Končno suha La Plana nas je spet videla peti dan našega izleta. Po plezalnem delu dneva smo se poglobili vase in s pogledom v nebo občudovali čudovito naravo okoli nas. Milino je kmalu prekinila žoga, ki je letela od enega člana ekipe, do drugega, med silovito igro desetih podaj. Najbolj zagreto sta igrala Laura in Blaž, ki se nikakor nista dala ugnati.

6. DAN

Za ta plezalni dan smo nekoliko spremenili lokacijo. Tu smo imeli še največji problem z dostopom, pa še ta ni omembe vreden. Luksuz. Po ogrevanju smo našli nekaj čudovitih prečk, kasneje pa še nekaj bolj strong bolderjev. Najbolj je v plezališču užival Blaž. V svoji vlogi inštruktorja se očitno ni počutil dovolj izpopolnjenega. In kaj bolj izpopolnjuje človekovega duha kakor služba osebnega taksista. Ula je po ponesrečenem padcu dobila priložnost, da preizkusi Blaževe sposobnosti. Odšla ste do reke, malo pod plezališčem, pa nazaj gor, pa malo naokrog in kasneje do kombija. Iiiii ha konjiček!

7. DAN

Zjutraj smo se dobili, vsak s svojo posodico poriča v naročju, posedeni na sončku na travniku za šotori. Kmalu smo prišli do soglasja, da je bila preživela noč še posebej mrzla. Malo smrkajoči smo se odpravili v plezališče, La Curva. Svojo sposobnost smo pokazali na platkah, kjer je dokaj hitro nastal izziv plezanja samo po nogah. Še hitreje pa so šli bonboni, ki smo jih prinesli s sabo v plezališče.

Spet smo obiskali reševalce iz vode, na naplavali in napolnili telefone, nato pa se odpravili v tabor, kje smo vsi hitro popadali v postelje.

8. DAN

Za rest day smo se odpravili na pohod v raziskovanje doline Val Daone. Hodili smo ob rečici, od jezu in do koče. Na poti smo opazovali čudovito naravo in srečali domačine. Z enim smo se tudi slikali, pohvalili pa smo njegova ušesa. Ko smo prišli do koče smo se po manjši pavzi odpravili na lov za stranišči. Z visokimi pričakovanji in upi, da se bomo lahko končno usedli na straniščno školjko smo nasedli na skoraj okrutno šalo, ko školjke ni bilo. Pot smo končali z manjšim vzponom po stopnicah, na katere je Blaž pripomnil; »Zato pa je parking osem evrov, ker zraven dobiš še odličen fitnes za noge!«

Zvečer smo ugotovili, da je bilo smrkanje in slabo počutje iz prejšnjega dne več kot le slabo prespana noč, kar je potrdil tudi pozitivni test. Po začetnem šoku smo ugotovili, da kaj drugega ni bilo za pričakovati, glede na naš pozitiven pogled na svet. Razmišljali smo tudi o nekoliko spremenjeni, koronski, igri morilca, pa nas je premamil tarok.

9. DAN

Zjutraj smo se zbudili v običajno jutro, kmalu pa ugotovili, da pretekla noč ni bila tako zelo enolična. Zgodilo se je, da Nejc pred spanjem ni odšel na potovanje do stranišč. Klic narave se je oglasil okoli polnoči, ko je Lena že skoraj utonila v spanec. Klicala pa ni le narava. Nejc v nuji ni našel zadrge in v paniki začel klicati; »Na pomoč!«. In ko je tako končno dobil Lenino pozornost, je izrazil željo po čelki, da se je lahko reši in odreši.

Plezalni del dneva je bil zaradi dežja prestavljen na popoldanske ure. Skupaj smo se skrili v šotore in zbirali pogum, ko je bilo potrebno iti na stranišče. Med grmenjem so se le-te namreč hudo stresla, kar ni najbolj prijetna situacija, ko z nago ritjo čepiš v položaju asian squata.

Ko se je vreme umirilo smo se odpravili plezat. Bolderji so bili zaradi sončka že suhi, paziti smo morali le še na mine, ki jih za sabo puščajo krave. Vreme pa nam ni bilo naklonjeno, saj smo čez dve uri že bežali pred novim nalivom. Deževalo je tudi ponoči, kar je Žana pregnalo z njegovega običajnega mesta v spalni vreči, da se je preselil v štor, na suho. Pred strelami in grmenjem pa se je skril tudi Sky, ki se je stisnil k Žanu v predprostor šotora.

10. DAN

Po preživeli noči smo se spet odpravili na planino, kjer so nas že čakali suhi bolderji. Na nas sta že čakali piramidi, krave pa so se nam nekam poskrile. Smo pa zato odkrili nov položaj za slikanje. Za odlične slike se je potrebno oddaljiti približno 3-4 metre od bolderja, razdalja se prilagaja višini in širini bolderja, saj je potrebno poskrbeti, da se vidi po kakšnem terenu se pogumno vzpenja. Položaj fotografa se razlikuje glede na ta ali želite slike ali video. Za video je pomembno, da si zapomnite, da je vse v kolenih, ko pa pride do slike je stvar nekoliko bolj kompleksna. Predlagamo, da stopite nekoliko bolj narazen, kot med nogama naj bo okoli 90-100 stopinj. Pomembno je tudi, da uporabljate svoje glasilke in se med slikanjem derete na vse mimoidoče, ki bi lahko pokvarili kader. Včasih pa je potrebno tudi stopiti iz cone udobja in selfi posneti s sprednjo kamero. Uspeh zagotovljen.

Sledil je pikanten večer. Nikakor tekmovalnega Brina je Žan izzval, da si lahko hrano sam bolj začini. Brin je hitro segel po čiliju in si ga v svojo posodico, ki drži dve zajemalki rižote, vsul dovolj za celo družinsko kosilo. Na koncu smo vsi jokali. Mi od smeha, Brin pa zaradi bolečine.

11. DAN

Zjutraj smo lahko pospali, nato pa malo poležavali do kosila. Za kosilo smo imeli tortilje. Te so bile na taboru že tretje, ki smo jih jedli. Imeli smo že »obične«, vegetarijanske, te pa so bile do vrha obložene. Ko se je hrana polegla smo se spet podali v La Planao.

Ko smo prišli v tabor, je bilo še toplo, zato smo si privoščili s kopanjem v našem potočku. Rehabilitirali smo se tudi v mrzli vodi. Pogumni pa so lahko stopili še v fačuzi, ki je povrnil moč v razbolele mišice.

12. DAN

Predzadnji plezalni dan smo izkoristili v La Curvi. Že hitro po začetnem ogrevanju so začele pokati blazinice in ulila se je tudi kri. Pred sončkom smo se skrivali v zavetju dreves, med malico pa smo se postavili na ovinku postavili na sonce.

En kombi se je kasneje odpeljal še nekoliko višje, na lov za novimi boldeji, drugi pa se je odpravil v kamp kuhati večerjo. Voda, veter in mokri čevlji so nas malo zamudili, tako da smo se z večerjo nekoliko zamudili, smo ja pa vsi lahko jedli vročo. Lepotno sceno pa so prevzeli fantje, Anej s svojimi sončnimi očali, Brin in Žan pa z lepotilnim salonom oziroma kote se je izrazil Blaž; »To zgleda k da bi si katran na obraz namazau.« Prijazni italijanski sosedi iz hiše nad našim kampom, pa so nam za sladico prinesli torto.

Zadnji plezalni dan je bilo potrebno izkoristiti, nam je ob budnici povedal Blaž. »Kdor ne bo imel krvavih blazinic, bo do kampa hodil peš!« In kako resno smo vzeli ukaz. Metali smo se na vse jumpe, prijemali vse krimpe in blazinice brusili na skali. Na koncu pa smo se tudi zelo lepo potrudili za skupinsko sliko. Italijane, ki so si z nami tisti dan delili plezališče, smo prosili, če naredijo sliko, mi pa smo kot pravi plezalci lezli po bolderju, viseli iz skale in se smejali, kot da nam je ratalo popokati blazinice.

Zvečer smo že zapakirali večino torb, nekateri pa smo zadnjo noč izkoristili za spanje pod zvezdami.

Na koncu smo preživeli korono, poškodbe, stranišča in pomankanje tople vode in elektrike ter most čez naš potoček. A nič od tega, ne bo ostalo v našem spominu in veljalo več kot včerajšnji zajtrk. Si bomo pa za vedno zapomnili vse plezalne uspehe, večere, ki smo jih prekartali, ure ko smo se smejali tako močno, da nam je skoraj ušlo in vse otročarije, ki smo jih, tako mali kot veliki, naredili.

V spomin Brinovemu šlapu

Zapisala udeleženka tabora: Maruša Tomaževič

Petek 25. 3. 2022

Plezališče dneva: Mišja peč

V petek smo se zgodaj zjutri (9.00) zbrali na parkirišču pod Mišjo pečjo vsi udeleženci tabora (razen Katjuše, ki kasneje zaradi zamujanja ni smela jesti ničesar razen rdeče pese) in se polni energije odpravili pod steno. Zaradi slabe vremenske napovedi smo nemudoma, ko smo prišli v plezališče (niti za malico ni bilo časa) začeli z ogrevanjem, ki ga je vodil Anej. Jaka tudi ni zapravljal časa in je takoj vzpostavil inštruktorski stolček in vsem kazal svojo premoč. Za ogrevanje smo si vsi začeli napeljevati 5-ke (razen Aneja, ki je flexu in takoj napadel neko 7a) nakar nam je Jaka povedal da kdorkoli, ki spleza svojo najtežjo oceno v skali lahko pet minut počiva na inštruktorskem stolčku. Takoj smo se pognali v projekte, naredili bi vse za teh nekaj minut, vendar prvi dnevi niso vedno naklonjeni dvanajstim brezglavim otrokom s samo enim ciljem. Vremenska napoved je napovedala dež od dveh naprej, vendar je kot darilo z neba prišel šele ob 16.30. Ko je začelo deževati in smo vsi splezali dol z naših projektov, smo se potrtih glav (nihče ni preplezal kakega projekta) zatekli v previse.

Vsi mokri smo stali tam in zmrzovali (ter jedli Buget Nutello), medtem ko smo čakali na Injo in Katarino, ki naj bi pobirali komplete iz neke štirke (ni jima uspelo). Po tem ko smo pobrali vse komplete je napočil čas, da zapustimo stene in gremo v hostel. Vračali smo se lačni, zato smo bili presrečni, da je skupina ki je malo prej zapustila plezališče že začela kuhati. Ko smo prišli v hostel smo se kako uro igrali družabne igre (medtem ko sta Jaka in Ajda kuhala) nakar smo šli vsi jest. Za večerjo smo imeli makarone in bologneso. Med večerjo je Jaka spustil novico: jutri prihajata Peter in Katja. Če ste kdaj prebrali Petrov opis na spletni strani Pcl veste zakaj nam njegovo ime vzbuja strah v srcu, je izurjen v učenju otrok kako naj premagajo svoje strahove, ima frizuro ob kateri izgubiš sapo in ne verjame v super živila in tega nas je bilo strah (vsaj mene).

Sobota, 26. 2. 2020

 Plezališče dneva: Osp, Babna

Vstajanje ob devetih ni najlažja naloga, če si se prejšnji dan zabaval dolgo v noč, vendar poleg vsesplošne utrujenosti v jedilnici ni bilo nobene nejevolje. Med zajtrkom je napočil trenutek, katerega smo se vsi bali. Peter je stal med vrati jedilnice ter nam kot darilo z neba namenil te besede »je reku čs je denar, to sicer dobro vem, ampak potem je tud denar čs in kle je spet problem«. Po tem očitnem namigu, da je čas da gremo v plezališče, smo se v večih rundah odpeljali v Osp. Končno je bil občutek pod stenami čisto drugačen kot pa včeraj na dežju v Miški ali pa zjutraj, ko je burja brila ob hostlu. Bilo je sončno z malo vetrca, kar so veterani poimenovali kot idealno razmero. Dan v plezališču se še ni dodobra začel, ko nam je tokrat Ajda prinesla šokantne novice. PCL menja svoj slogan v: »Z super živili in z nami na vrh vsakega projekta«. Razburjenja, ki je sledilo ni mogoče opisati z nobenimi besedami kar jih pozna človeštvo, zato se ne bom trudil opisovati. Poleg tega darila z neba se je v plezališču dogajalo še precej drugega vznemirjenja. Jaz in Ana sva preplezala Sužnje vertikale (7a+), Inja je preplezala Severi ma giusti(6c), Ajda in Anej sta preplezala Eolo (7c+) čeprav je slednji padel na svojem cite poskusu in (v njegovih besedah) totalno zasrou ko kak debil. V nadaljevanju je padlo še veliko težkih smeri.

in povrh vsega je Žan splezal Čebelico, ta dan bo res za vedno vstal v naših srcih.

Nazaj v hostelu smo tokrat za večerjo uživali v njokih z gobovo omako. Kljub dolgemu dnevu tudi danes nismo uspeli iti spat pred eno (ob enih smo še vedno predvajali Moano) vendar čim si končno zatisnil svoje oči te ni bilo več možno prebuditi…

Nedelja, 27. 2. 2022

 Plezališče dneva: Črni kal, Peskovnik

Zadnji dan tabora je že trkal na vrata, ko smo se v nedeljo zbudili ter odšli na zajtrk.

Med zajtrkom je padla odločitev da gremo v Peskovnik. Peter in Katja sta še imela prostor v svojem avtu, zato sta se Anej in Zarja odločila, da gresta z njima v Miško. Po polurnem čakanju, da se vsi zberemo, smo se sprehodili iz spodnjega parkirišča v Peskovnik, kjer pa nas je pričakalo mrzlo presenečanje. Mraz smo pričakovali, vendar vsekakor nismo bili pripravljeni na veter, ki nas je čakal ob vstopu v plezališče. Na začetku nas je Jaka še priganjal, kasneje pa se je tudi on (ob pogledu na naše odpadle prste) vdal v usodo ter se z nami prišel igrati Laurencijo. Po tretji uri je veter pojenjal, prikazalo se je sonce in končno smo zarinili v neke lepe 6b-jke. Preden smo se tega zavedali je ura že odbila pet. Ob petih smo se poslovili drug od drugega ter šli vsak po svoje. Kasneje na pripravah za ŠP1 se je zvedlo, da je Zarja danes splezala svoj prvi 7a – Jumbo.

Poročilo je napisal:

Brin 🙂