Za deset udeležencev odprave v Kirgizijo je bilo letošnje poletje v znamenju plezanja poči. Na odpravo so šli: Gašper Pintar, Nace Vreček, Jakob Šparovec, Nejc Klemenčič, Miha Kern, Jan Valentinčič, Nastja Davidova, IvaBožić, David Debeljak in Matjaž Jeran . Uradno faktografsko poročilo je objavljeno na PZSju, spodaj pa pripenjamo bolj inspirativen del. V prihodnje lahko pričakujemo tudi predavanje.

Poročilo je sestavljeno iz zapisov večih udeležencev. Začne se z daljšo “pesnitvijo” Davida Debeljaka :), sledijo pa še poročila Jakoba Šparovca, Matjaža Jerana, Nastje Davidove in Gašperja Pintarja.

Ko idejo težkega prostega plezanja zamenjajo skyhooki, birdbeaki, driska in dirkanje čez stene

Piše David Debeljak
Levo Ortotyubek, v sredini Pik Slesova
2012 sem že bil tam. Takrat sem vedel, da je mogoče še mnogo več. Misel je zorela in bila na pladnju vsak zaključek zime, ko sem razmišljal kam bi se dalo it poleti. Letos je bil Pinti za, tako da sem že zgodaj v letu 2017 vtipkali številko VISA kartice v računalo in dobili potrditev leta Ljubljana – Bishkek. Torej gremo.
Za odpravo Kirgizija jamming se je nabralo nekaj kul fac, ki so garantirale, da bo bivanje v bazi fajn in nestresno. Miha in Jery, Jakob in Nace, Nejc in Jan ter zadnjo minuto še Nastja in Iva.

Za območje velja razkorak med rusko in angleško literaturo o smereh. Nerusko govoreči obiskovalci doline poznajo in plezajo pretežno ene smeri, države nekdanje sovjetske zveze pa druge in sicer v mnogo večjem številu. Ko enkrat odkriješ, da je Pik Slesova – Пик Слесова, se naenkrat odprejo vrata v mnoge nove skice in slike sten. Sliko Slesove sem si dal na telefon in vsakič, ko sem posedal na wcju, iskal možne prehode za prosto plezanje. Cilj je bil znan. Ko sem odkril intervju in dragoceno skico smeri Klenova, se je izbira ponujala kar sama. Splezana 1993, prva ponovitev 2013. Sicer omemba iz 9 raztežaja, ki obljublja nepreplezljiv granitni špegel, ni bila najbolj privlačna, ampak kanček nadutosti in dejstvo, da je Gašper pač močen, v glavi vzbuja občutek ah to bova že. Drugače pa malo levo ali pa desno pa bo.


Smeri v Pik Slesovi, najbolj desno Perestroika crack z vrisom nove variante, Klenova je rdeča linija na desni
12. julij. Brnik. Kern žaga smučke za smučarsko torbo. Istanbul. Obvezni zastojn cukri v Turkish Delight. Bishkek. Sestanek z Dimo iz agencije. Dostop se podaljša za en dan. Pridružita se Iva in Nastja. Batken. Nakup hrane ali kolko som je…? Prekratka noč. Marelična marmelada za zajtrk. Kupimo čokolado namesto Nutele. Vožnja v Uzgurush. Gremo jutri, ne danes. Večerni tek in handless bouldering. Pakiranje jajc na nahrbtnike. Plof. Jutranja pol-driska. Prvi dan hoje. Nejko na konju. S Pintijem sva driskajoče – kozlajoča naveza, ostali jedo ovco. 100 prelazov in en kup višincev za drugi dan. Konjski prdci. Gor dol, dol gor. Spanje drugega dne. Večerni gheto proso. Jutranji prelaz. Megla. Sonce. Spust v Karasu. Vidimo stene. Navdušenje. Veselje. Poležavanje in malica v Karasuju. Hoja v Aksu. Težek Jakobov nahrbtnik z jajci. Dež. Žeja. Mosta ni več. S konji čez reko. Pozdrav s pastirjem Kamalom. Izbira mesta za bazo. Šotor pod ogromnim balvanom. Kopanje in ravnanje. Spim.

Na dostopu v bazo
Po dnevu počitka, ki ga zaključi deževno popoldne plan za “ogrevalno” Perestrojko (smer sem preplezal že 2012) s Pintijem zamenjava za prvih nekaj cugov v Klenovi. Alpski start ob 4 zjutraj zamenjava z lagodno 10 uro, da se stena še malo posuši. Greva pogledat, če se da.
Ob dveh popoldan, po nekajurnem posedanju pod steno, da bi bile poke vsaj približno suhe, zarineva v kirgizijski granit. Splezava štiri odlične raztežaje, pretežno po počeh. Če bo tako naprej, bo čist hudo. Potem pa dol po štrikih, ki jih pustiva v steni. Z logiko alpskega stila se ne obremenjujeva. Ko enkrat s sabo vlečeš 150 litrsko prasico in portaledge od “hitrega” alpskega stila itak ne ostane nič. Zadeva pač traja.

Strmo plezanje v Klenovi smeri
Naslednjič se pod steno vrneva preoblečena v dve muli (mogoče bolj osla). S seboj imava robo za šest dni bivanja v steni. Sledi klasično odurno opravilo big wall plezanja – vlečenje prasice in en odličen cug. V naslednjem raztežaju Pinti ugotovi, da brez kladiva in klinov ne bo šlo (čista optimista oz. še ena iz seznama začetniških napak). Khm. Dol še ne greva, tako da se spustim 120m pod steno, odpujsam v bazo (cca 1h je do podstene), naberem potrebno opremo, pojem večerjo, dostopim nazaj, požimarim 120m in se zvalim na portaledge. Pinti je medtem uspešno označil okolico. Ob driski, ki bi povprečnika prikovala v bazo in je trajala že od prvega dne dostopa, je Gašper precej normalno funkcioniral razen precej pogostih odhodov na potrebo in škatlice Seldiarja v žepu. Spanje na portaledgu je čisti komfort. Razgledi na verigo sten 4810, Kyrkchilte in Kotine za dobro jutro pa čista romantika. Z zabitim klinom je naslednji raztežaj izvedljiv. Sledi cug, ki bi bil idealen, če bi bilo ostalo prosto preplezljivo. Previsna diagonalna poka s konkretno težkimi gibi, morda celo pretežkimi. Izziv. Sledi mirror raztežaj pod streho. Rekla sva greva najprej to pogledat, če bo izvedljivo, bova tatežkega že nadrkala in zlezla. Pinti zarine po vredu poki in se znajde pod gladko plato. Nekje konkretno višje pod streho se bohoti sveder. Po nekaj plezanja gor in dol ter nekaj testnih padcev na sumljiv birdhook, zarine. Dolg polet, varovanje leti ven in v naslednji uri se depresivno spuščava pod steno. Ne da se. Ne samo da ne moreva zlest na fraj, še čez ne morva…

V smeri Nazarov je bilo spodobno mraz. Tak alpinizem s pridihom safra.
Po dnevu počitka in razmišljanju o morebitnem povratku v Pik Slesovo ter rešitvi za tisto prazno plato se na hitro dogovoriva za steno 4810. Smer Nazarov gre po razu in obljublja kul ter ne pretežko plezarijo, idealno za en dolg dan. Alpski start ob pol treh, prečkanje reke in kakšnih šest ur dostopa. Plezanje v odličnem granitu z dobrimi pokami in težavnostjo, ki omogoča hitro gibanje. V srednjem delu odvijeva po svoje in splezava cca 7a varianto. Edini minus je nesramen mraz, saj oblaki neprijetno zakrivajo sonce. V zgornjem delu naju oplazi snežna nevihta, ki plezanje poledenelega kamina spremeni v epsko izkušnjo. Občutek “navdušenja” nad alpinizmom je popoln, ko se mi iz pasu izpne plezalka in odjadra čez steno. Čudovito. Moja morala je na vrhuncu, a Pinti primakne nekaj motivacije in nadaljujeva s plezanjem proti vrhu. Zgornji del smeri je poplezavanje med stolpi in iskanje prehodov med zaplatami snega. Vreme se popravi in ob konkretnejšem dihanju pripraskava na vrh. Spuščanje z vrha je zgodba z veliko zataknjenimi vrvmi, mrazom in srečo ob najdeni plezalki, kakšnih 500m nižje od mesta padca. Dolg sestop v bazo, prečkanje reke in navdušeno basanje s hrano v baznem šotoru. Naslednji dan, ko pogledam proti 4810, deluje kar neverjetno, da sva stala tam gori.

V zgornih nadstropjih Klenove, se poke vrstijo ena za drugo, plezanje je vseskozi strmo in napeto
Od Poljakov dobiva primerna skyhooka za male zvrtane luknjice v gladki plati Klenove in sva kmalu prepričana o primernosti povratka v smer. Stena Pik Slesove je enostavno fantastična. Dostop pod steno s težko prasico sem že izbrisal iz spomina. Poznana plezarija prvih raztežajev je prijetna, vlečenje prasice malo manj. Popoldan Pinti že visi v skyhookih in nabira centimetre v tehničnem raztežaju. Proces učenja plezanja tehnike napreduje (Pinti pred tem še ni resno tehničaril, sam pa tudi nisem pretiran znalec). Petzl Adjust je ključna pridobitev saj lojtric nimava. Sam se prestavljam v visečem štantu in razmišljam o življenju in svetu. V nekem trenutku se od zgoraj zasliši zvok in Pinti se znajde kakih 10-15m nižje z nekaj populjenimi frendi na štriku. Khm. Dost za danes. Greva spat na portaledge in jutri dalje. Ta večer portaledge ne sodeluje, saj nama zapletene vrvice sestavljanje podaljšajo za dobro uro. Ko že razmišljava, da bi zadevo vrgla v dolino, nekako le sestaviva posteljo in se spraviva na večerjo. Življenje v steni je fino, sploh ko se zjutraj zbudiš v spalni vreči visoko nad tlemi s pogledom vrednih 100 zvezdic. Ideja o povsem prostem vzponu v smeri je preteklost, vendar zaradi obetajočih zgornjih cugov ter impresivnosti same stene motivacija za nadaljevanje ostaja. Hitrost napredovanja je stilu in izkušnjam tehničnega plezanja primerna, vendar se enkrat popoldan naslednjega dne vseeno znajdeva en raztežaj višje. Pogled na naslednji raztežaj, ki me čaka, mi ustvari cmok v grlu. Zgleda težko in brez spodobnih možnosti za varovaje. Ob mojemu cincanju se v raztežaj spravi Pinti in po nekaj metrih ugotovi, da prosto ponovno ne gre, že zaradi slabega varovanja. Spuljen skyhook, par kletvic in misli o bailoutu. Preden greva dol se vseeno opogumim in grem pogledat kakšna je plezarija. V mikro pokico napol zabijem klin, se obesim in ponovim postopek. Strašno, ampak bi morebiti šlo… če bi imela primerne kline in dovolj le teh. Sledi še ena izmed gheto idej v steni, ki pa deluje. Spustim se 80 metrov navzdol, iz stene poberem vse obstoječe kline in predvsem birdbeake ter naslednji dan uspešno stehničarim cug. Popolni prezir do tehničnega plezanja ob nabijanju slabih klinov, nihajni prečki, skyhookih in neugodnih prehodih med tehničnim in prostim plezanjem, zamenja občudovanje do tistih, ki tehničarjenje res obvladajo. Popoldan tretjega dne se znajdeva na prvi spodobni polici od začetka plezanja. Razmišljanje o nadaljevanju, češ saj je še zgodaj, prekinejo dežne kaplje. Preden se spraviva pod plahto portaledge flya, sva mokra kot miši. Stena se spremeni v slap, levo od Slesove se zgodi ogromen podor, midva pa stojiva pod plahto čakajoč, da nevihta mine. Spanje v portaledgu, tokrat pokiritim s flyem, je nova izkušnja. Čist hudo in kljub mokrim oblekam prijetno. Gurmanski užitki ob sardelah in suhem sadju, nekaj komadov na telefonu in večerno umivanje zob. Rad imam bivanje v steni. Četrti dan postreže s super pokasto plezarijo, kjer se metri hitro nabirajo. Stomesterski strm perfect hand spliter me zavede in znajdeva se malce iz smeri. Nič za to plezarija je odlična. Zvečer sva precej višje ponovno na portaledgu. Opazujeva lučke v stenah nasproti doline. Peti dan je stena še vedno pokonci, plezarija resna in kljub super pokam zaradi lišajev precej neugodna. Ko že slutiva vrh iz neba začne padati dež in sodra. No, Pinti tega ne opazi, saj je išče prehod preko previsne stene. Ko začnem plezati predzadnji raztežaj se pokaže sonce in užitek ob dobrih pokah je popoln. Petega dne okoli štirih popoldan sediva na vrhu Slesove po preplezani Klenovi smeri. Čudovito je biti po petih letih ponovno tu gor. Kljub relativno zgodnji uri prespiva še eno noč na vrhu in abzajlava zjutraj. Dilemo biti enkrat sit in enkrat lačen ali dvakrat na pol lačen rešiva tako, da se odločiva pojesti vso hrano za večerjo, za zajtrk pa bo čaj. Spust po Perestrojki naslednjega dne spremlja leteča plezalka, leteča varovalna ploščica, prasica med nogami in hoja z pretežko prasico v bazo. Plezanje smeri Klenova v Pik Slesovi je vsekakor IZKUŠNJA. Morda bi z nekaj obvozi v smer Pogorelov šlo tudi prosto. Morda. Ali pa tudi ne =). Life project.

Pod amfiteatrom 4810, stena je res zid
Izbor tretje smeri je kot na dlani. Vedernikova v jugovzhodni steni 4810 oz. Pik Odesse. Tokrat na drugačen stil – z manj opreme in karseda hitro. Odhod se zaradi dežnih kapelj in driske prestavi za nekaj dni. 4. avgusta sredi dneva prečkava reko in začneva z dostopom. Pol ure hoje od baze in sva že pod bivak vrečo ob nevihti. Hudo perspektiven začetek. Po kaki uri dež poneha in nadaljujeva dostop. V temi najdeva približno ravno polico pod steno in se stisneva v eno spalno vrečo. Čez petnajst minut začne deževati. Khm. Bivak vreča pomaga in proti jutru opazujeva podečo meglo in upava na sonce. Pokaže se za kakšnih deset minut, ravno toliko, da vidiva malce mokro steno. No ja, bo že. Ob preostanku dostopa do stene se mi obrne velika skala in naredi luknjo v mojo golen. Khm. Pinti pravi, da je globoko, da bi blo fajn šivat ampak, da umrl verjetno ne bom, pa da mi noge verjetno tudi ne bodo odrezali. Antibiotik, ki ga sam jemlje zaradi driske, pa je bojda OK tudi za to, da se mi ne zagnoji noga, tko zaradi preventive. Sicer sem malce skeptičen (pred kratkim sem prebral knjigo Čarobno črevesje), toda pogoltnem tableto in greva plezat. Če bo z nogo ful slabo ali pa bo preveč bolelo, greva pa itak lahko tudi dol. Po nekaj nerodnih začetnih metrih plezarija steče in nabirava metre v ogromni steni. V teoriji sončna stena je takšna le na papirju, saj naju vseskozi spremlja megla in nizki oblaki. V praksi je mraz. Ko se stemni, še vedno plezava. Enkrat ponoči, na koncu prvega strmejšega dela smeri, prideva na popolno polico. Navdušeno tulim v polno luno. Prva stvar zjutraj je sonce. Popolno. Drugi dan raztežaje s pomočjo simultanega plezanja raztegneva na minimalno sto metrov, zato hitro pridobiva na višini. Plezanje je lažje, vendar vseeno odlično. Poleg tega sije sonce in življenje je lepo. Ob toplem vremenu se začne topiti sneg in čaka naju zajeda preko katere teče slap. V razkoraku se da precej strmo zajedo prelezati brez prijemanja mokre poke. Malo pred grebenom se razveževa in preko izpostavljenega raza okoli enih stojiva na vrhu. Razgledi so vrhunski. Rusi imajo navado na vrhu v konzervi puščati sporočila. Naslednja naveza vzame listek in pusti svojega. Tudi sama slediva tej tradiciji in prevzameva listek naveze, ki je smer preplezala letos v štirih dneh. Razgledi so odlični, noge so bistveno lažje od prvega plezanja po smeri Nazarov. Spusti so enaki kot zadnjič, kar ob megli precej pomaga. Klasično sledi še nekaj zataknjenih štrikov, plezanja navzgor, sestop po super podrtem pobočju s čudno kamnino in strmih travah. Pozno ponoči se ustaviva pred reko in še enkrat bivakirava nasproti baze. Ko pogledam z luno obsijan 4810 je precej noro dejstvo, da sva bila manj kot 24 ur na polici nekje sredi stene. Ljubim to.

Stena 4810, smer Vedernikova poteka po desnem delu osrednjega amfiteatra

Časa do odhoda domov je malo, plezali bi pa še. Pade odločitev za možno novo linijo oz. varianto Perestrojke v Pik Slesovi. Po slabem dnevu posedanja v bazi plezamo spodnji del Perestrojke. V navezi s Pintijem se nama pridruži Jakob. Plan je preplezati Perestrojko do bivaka potem pa plezati levo od Perestrojke po pokah, ki sva jih opazovala iz Klenove. Tokrat je na sidriščih precej bolj družabno, pa tudi vlečenje prasice ni pretirano naporno. Od bivaka gremo pogledat še nekaj raztežajev naprej, zgleda kul sploh malo previsen finger crack, ki nas čaka za dobro jutro. Spustimo se nazaj dol in poklepetamo z Nastjo in Ivo, ki sta uspešno pleplezale Perestrojko. Bravo punci! Bivak je bil next level comfort, saj sta nam punci pustili dodatno spalno vrečo in podlogo. Naslednji dan je plezanje ponovno odlično, finger spliter je verjetno najboljši raztežaj, ki sem ga preplezal na odpravi. Ostali novi raztežaji so prav tako poke, ki se jih nebi sramovale niti najboljše smeri v Yosemitih. Zadnje raztežaje popestri nevihta, toda brez večje drame stojimo na vrhu Slesove in se bašemo z malico.
Variano smeri Perestrojka smo poimenovali Oligarh crack, 7b, cca 400m nove smeri.
Srečni na vrhu Slesove po preplezani Oligarh crack

Bivanje in plezanje v dolini AkSu je bil čisti presežek. Ob odlični družbi in spodobno dobrem vremenu je bilo vzdušje v bazi super. Ponovno srečanje s pastirjem Kamalom, ki je bil v bazi tudi leta 2012, je bilo, kot bi srečal starega prijatelja. S Pintijem sva preplezala ogromno metrov v granitu in se imela res fajn. Idejo proste smeri v Pik Slesova sicer nisva realizirala, vendar sem se moral za vzpon v smeri pošteno napihnit (tako v tehničnih raztežajih, kot z vidika motivacije za vztrajanje in ponovne poskuse). Za povsem prosti vzpon bo treba preplezati še katero izmed drugih smeri v tej steni. Nekje se mora najti tanka pokica, ki ni ogledalo in se jo da prosto splezati ter povezati celo steno v prosto linijo. Morda se enkrat vrnemo =). Vesel sem tudi za steno 4810, saj se mi je leta 2012 zdela povsem nedostopna in čisto preveč velika reč. Zadnja smer v Pik Slesovi skupaj z Pintijem in Jakobom je bila pa itak že krepko čez tisto, kar sem pričakoval na začetku.

Jan, Nejko in Miha pečejo kruh v bazi
Pod črto štejo predvsem mnogi trenutki med plezanjem, v bazi ali na dostopu, ko se zavem kakšno srečo imam, da lahko potujem na drugi konec sveta plezat neke brezvezne stene, medtem ko se polovica sveta bori za preživetje in nekje umira v revščini, vojni, rudniku ali za pisalno mizo.

Jakobova izkušnja

Piše Jakob Šparovec
Jakob in Nace

Glede na to, da sem svojo prvo trad smer preplezal lansko leto septembra v Cadarese in je bila to moja prva odprava moram reči, da sem s preplezanimi smermi zadovoljen. Z Nacetom sva začela postopoma, najprej lažje in krajše smeri ter nato počasi navzgor do smeri Perestroika crack, ki je bila prvi vrhunec in definitivno prava poslastica doline Ak-Su. Smer nama je ponudila od plezanja finger crackov do offwidthov, gladkih plošč, kaminov… praktično vse kar bi si želel :D. Stena je precej pokonci tako, da se skoraj ves čas vidi prav do tal. Na vrhu smeri sem si zaželel, da bi namesto dolgega spusta po vrvi, z wingsuitom v parih sekundah odjadral v dolino :D. Čeprav je smer ocenjena 7b mislim, da težave ne presegajo težavnosti 7a.

Kot drugi vrhunec bi izpostavil smer Atlantide, ki je ocenjena lažje (6c+), vendar moram reči da smer od plezalca zahteva precej več kot Perestroika. Dejstvo je, da se smeri zagotovo ne bi lotil plezati v vodstvu, če ne bi nekaterih raztežajev najprej preplezal kot drugi (svaka čast Jerryju). Praktično največje težave predstavlja drugi raztežaj, ki nosi oceno 6a 😀 vendar gre za slab prečko, kjer ni možnosti za namestitev varovanja.
Offwidth power
Za piko na i sem malo pred odhodom domov z Davidom in Gašperjem preplezal še novo varianto Perestroike. Plezanje nove smeri oz. bolje rečeno variante je nekaj posebnega, saj nikoli ne veš kaj te čaka. Linijo naštudiraš z daljnogledom, vendar ne moreš z gotovostjo trditi da so poči med seboj povezane in vedno je kanček dvoma, kaj pa če se tm čez ne bo dal? Imeli smo srečo in je bilo možno vse preplezati prosto. Sama smer na dveh mestih sovpada z že obstoječo smerjo, a kljub temu je linja logična in ponuja odlično plezanje. Hvala Davidu in Gašperju, da sta me sprejela v svojo navezo. Ker me do te smeri še ni nikoli zares napralo, je bila to zadnja možnost za visokogorsko prho. Zadnje dva raztežaja nas je presenetila rahla sodra, ki pa Davidu ni povzročala prevelikih težava pri plezanju (na srečo so ble poke in se je dal jammat).

Bili smo precej številčna odprava, mislim da kar najštevilčnejša v zadnjih letih. Ekipo smo sestavljali različni karakterji in osebnosti, različne starostne skupine od nas mlajših in manj izkušenih do prekaljenih mačkov, različnih spolov in narodnosti. Ne glede na vse razlike smo preživeli skupaj nepozaben mesec, ki nam bo zagotovo ostal za vedno v spominu.
Nekatere želje so tako kot vedno ostale neizpolnjene, moja predvsem plezanje na drugi strani reke. Prav tako se nobena od navez ni podala v sosednjo dolino Kara-Su, kjer se nahajajo stene Asana in Kotina. Skale je še dovolj, tud še ne dotaknjene. Če se bo pokazala možnost bi se v Kirgizijo z veseljem še vrnil.

Posebno bi se rad zahvalil sponzorjem in donatorjem: Treking-Šport za plezalno opremo s katero so nam omogočili varne vzpone in sestope ter podjetju Masel d.o.o. ki so z beljakovinskim ploščicami in energijskimi geli poskrbeli da smo imeli v steni dovolj energije za plezanje.

Jery in njegova zgodba

Piše Matjaž Jeran

Navdušenje na vrhu

Vsem, ki so bili vabljeni zraven, pa niso šli, je lahko hudo žal!
Po 7letih od zadnje odprave s super prjatlom Rokom, je bil skrajni čas za odklop. S takim soplezalcem kot je Miha in soodpravarji kot so bili, bi blo zmagoslavno tudi v Prlekiji! Ampak… Kirgizja je prava sestra Pakistana, krasni ljudje, zasanjana pokrajina, čudovita hrana, rajski dostopni treking in med soodpravarji, pri katerih je en večji odfuk kot drugi… Je sploh lahko manj kot fenomenalno. Ne, nisem pozabil na plezanje! Z njim smo začeli prvo jutro, še preden smo uspeli raztegniti od dostopa zakrčeno pohodno sredstvo. Kljub skromnim 15 dnem v bazi in nekaj prisilnega driskastega počitka, sem šel domov v mojem klasičnem plezalnem stanju: boli me kita, strokovno se reče tendinitis. Ja, veliko smo plezal, Šiso bi reku, “al sn gmajtn”. Dnevno sem mislil na soplezalca Roka in Miha, učitelja in soodpravarja, hkrati pa z novim prijateljem Mihom doživljal stare občutke, na bivaku gledoč komete. Kolk je blo dobr, spet bomo šli! Upam, da prej kot čez 7 let! Upam, da spet z Mihom, ki je izjemen primerek soplezalca! Najlepša hvala Družini, da me je spustila in hrabrila. Poklon Sodelavcem, da so podprli mojo solažo. Čista 10ka Sponzorjem iz PZS, Treking in Iglu športa za vrhunsko opremo s katero je vse lažje. Hvala Enervitu za gorivo in Soodpravarjem, da so trpeli moje kaprice. Kirgizija, na svidenje!

Visoko v smeri Potankin v 1000 let ruskega krščanstva

Ponovno v dolini AkSu

Piše Nastja Davidova

Nastja in Iva
V letošnjem letu sem se pripravljala na poletno alpinistično odpravo v Indijsko Himalajo. Nato pa sem zadnji trenutek zaradi zdravstvenih razlogov odpovedala odhod v Indijo in se po posvetu z zdravniki odločila pridružiti plezalni odpravi v Kirgizijo. Ekipo so sestavlajli predvsem mlajša generacija skalnih plezalcev iz vse Slovenije. Poklicala sem Matjaža Jerana, vodjo odprave in mojega dolgoletnega prijatelja in glavnega pobudnika da sem leta 2001/02 začela plezat in se vpisala v alpinistično šolo pri AO Ljubljana – Matica. Bili smo študentje Ljubljanskih fakultet, jedli na bone in plezali skoz! Po 15 letih odkar se poznamo, je prišla ponovno priložnost da odidemo skupaj na trip in preživimo mesec dni ob plezanju, čvekanju in obujanju spominov iz Paklenice, Španije, frikanja, žuranja, dela, zaljubljenosti, itd..
Ak Su v Karavshinu sem obiskala že leta 2007 v družbi Tadeja Krišlja, takrat je dopolnil svojih mladostnih 18 let na dan prihoda v bazni tabor, Aljaža Tratnika, Miha Hrastelja in pokojnega Roka Šisernika, ki je bil idejni vodja naše male petčlanske odprave.

Idilična lokacija baznega tabora obkroženega z balvani

Tokrat sem povabila Ivo Božić iz Splita s katero sva se prvič srečali leta 2009 na tekmi BWSC v Paklenici in se šele letos prvič navezali in plezali v Paklenici. Ker je bil fantovski let razprodan sva odšli dva dni prej preko Zagreba. Najin glavni cilj je bil preplezati 1000 meterski raz v 4490 m visoki steni Ptice na koncu zatrepa doline Ak Su. Zaradi nestanovitnega vremena in tudi zaradi neizkušenosti Ive sva se odločili, da plezava v stenah nad baznim taborom. V treh tednih sva uspeli preplezati tri krajše smeri, Francoski raz v 1000 YORC v navezi z Janom Valentinčičem, ter za zadnjo smer prosto ponovile najbolj plezano smer v dolini Perestroika Crack v Pik Slesovi. Le tri raztežaje pod vrhom so nebo prekrilli črni oblaki. Odmaknili sva se nekoliko desno od glavne zajede in malo počakali če se bo res ulilo. Padlo je nekaj kapelj. Bila sem v dvomu, pravtako Iva, nemir, odločitev, v vsakem primeru bova mokri. Odločile sva se da greva na vrh. Raztrežaj pod vrhom sem vedla, da je to to, solzne oči od veselja in smeh do vrha naju je spremljal še vso pot ob spustih do baznega tabora in še celo pot do Bishkeka.
V smeri sem se natančno spomnila trenutka, ko mi je odfrčala leva plezalka pod težkim raztežajem deset let nazaj. Takrat sem do vrha žimarila. Sedaj pa plezala prosto. Bil je užitek in v veselje ponovno it čez steno Slesove.
Zadovoljna in hvaležna sem, da sva se z Ivo dobro ujeli in preživeli v odlični družbi mesec dni v Azijski Patagoniji. Vsi člani odprave smo se preizkusili v peki kruha na ognju in pripravi drugih kulinaričnih dobrot. Večini pa je teknila tudi ovca pod peko.
Za vso podporo se iskreno zahvaljujem Slovenski vojski, podjetju Patagonija, Treking – Športu, distributerju opreme Petzl v Sloveniji, AMM, zastopništvu očal Adidas v Sloveniji, Iglu športu, Marmotu, Medexu in Garminu.

V Francoskem razu

Na odpravi

Piše Gašper Pintar

Bivak s 6 zvezdicami v smeri Vedernikova v steni 4810
Izlet v dolino Ak Su v jugozahodni Kirgiziji je bila moja prva odprava v granitne stene v relativno oddaljenih območjih. To dejstvo doda k resnosti početja, vendar smo se od doma odpravili predvsem osredotočeni na to, da bomo čim več plezali in se čim bolje imeli. Na koncu lahko potrdimo, da nam je oboje uspelo, predvsem pa smo vsi varno prišli domov.
Cilj najine naveze (z Davidom) je bil težko prosto plezanje v gigantskih stenah, ki stojijo na področju. Glede na pričakovanja je bilo plezanje precej bolj alpskega značaja; plezala sva hitro, v ospredje pa so prišli predvsem orientacijski izzivi, vztrajnost in pravilna logistika, manj pa prosto plezalni izzivi.
Prvič sem se zares srečal s klasičnim tehničnim plezanjem, ki mi je bilo do sedaj zaradi mojega športnoplezalnega ozadja tuje. Končno sem ugotovil, da bo za popoln nabor znanj, ki omogočajo plezanje čez katerokoli strmo steno, potrebno odplezati tudi kakšen kilometer težke tehnike.
Pri najinem glavnem cilju – prosto splezati še tri preostale tehnične raztežaje v smeri Klenowa v Pik Šlesova – nisva uspela. Eden od raztežajev je za prosto gotovo nemogoč, kar je omenjalo že poročilo ekipe, ki je naredila 1. ponovitev, vendar sva se morala prepričati na lastne oči. Morda bi šlo, če bi celoten projekt zastavila še bolj ambiciozno, in šla v steno za 10 namesto 5 dni, ter vztrajala pri iskanju obvoza oz. variante. Popolnoma prosta smer v zahodni steni Pik Šlesova je dober projekt, za katerega bi se v prihodnosti želel vrniti v Ak Su.
Smer Vedernikova v vzhodni steni Pik 4810 je bila naporna dvodnevna tura, glede katere sem vesel, da sva jo izpeljala, potem ko so se pogoji začeli komplicirati (Davidova poškodovana noga, dež itd.). Bilo je navdušujoče preplezati steno, ki izgleda tako nedostopna in velika, sploh pa s tako hitrostjo (po vlačenju velike prasice in portaledga v prejšnji smeri pa še posebej). Tudi ta stena bi lahko dobila še kakšno prosto smer, ki pa bi zaradi kompleksnosti in težavnosti najbrž zahtevala več tednov dela.
Nova varianta Perestroike, ki smo jo potegnili, je bila zabaven izlet. Kazi jo bližina obstoječe smeri in dejstvo, da je samo polovica smeri samostojne, vendar je plezarija odlična. Ima tudi najtežji raztežaj, kar smo ga splezali na odpravi, odličen 7b finger crack. Ekipa treh je delovala odlično – v prihodnje bi se podobnih smeri gotovo rad loteval na tak način.
Gledano bolj na splošno sem na odpravi nabral nekaj dragocenih izkušenj. Kljub vse prisotnemu mazohizmu bom v prihodnosti spet želel na kakšno. Hvala ostalim udeležencem za odlično družbo, Davidu kot najboljšemu soplezalcu, KA za podporo. Hvala seveda tudi glavnemu sponzorju Petzlu, ki nam je priskrbel vrvi, lučke in še kup druge opreme, ter Enervit za energijske ploščice.

Zmaga nad prasico

Kaj smo splezali

  • Matjaž in Miha: Petit Tour, Crack Suzi, 6b, 250m
  • Matjaž in Miha: 1000 let ruskega krščanstva, Potankin, 7a, 1950m
  • Matjaž in Miha: Pik Slesova, Perestrojka crack, 7a, 900m
  • Nace in Miha: Central Pyramid, La Bolla, 6b, 300m
  • Nace in Jakob: Petit Tour, Crack Suzi, 6b, 250m
  • Nace in Jakob: Pik Slesova, Perestrojka crack, 7a, 900m
  • Nace in Jakob: Russian tower, Magic Mountain, 6b, 650m
  • Nastja in Iva: Petit Tour 3500 m, Crack Suzi, 6b, 250 m
  • Nastja in Iva: Magic Mountain, Italjanska – Lazy Lizard, 6b+, 500m
  • Nastja in Iva, Pik Slesova 4240 m, Perestrojka Crack, 7a, 900m
  • Nastja, Iva in Jan: 1000 let Ruskega krščanstva 4507 m, Francoski raz, 6b+, 2000m
  • Nejc in Jan: Magic Mountain, Italijanska smer, Lazy Lizard, 6b+, 500m
  • Pinti in Dave: Pik 4810, Nazarova z varianto, 7a, 880m
  • Pinti in Dave: Pik Slesova, Klenova, 7a+, A3, 900m
  • Pinti in Dave: Pik 4810, Vedernikova, 7a, 1350m
  • Pinti, Dave in Jakob: Pik Slesova, Oligarh crack – prvenstvena varianta Perestrojke, 7b, 400 + 500m

Poleg tega smo nabrali še precej poskusov…
Skica smeri Oligarh crack