Uvod:

Za letošnji tabor je na voljo več poročil. Izberite tistega, ki vam po svoji dolžini najbolj ustreza. Seveda se določeni deli zgodbe prekrivajo, saj gre vendar za isti tabor, prav tako lahko dokaj gotovo trdim, da trditev prvega obveznega dela poročila drži za večji del ostalih.

Obvezen del poročila:

Tabor je bil zanimiv (pika). 🙂

Analitično poročilo:

Naše začetno zmagoslavje nad nevihto je delovalo, a kaj ko smo že imeli opravka s prvim zamočenim šotorom. Problem smo hitro rešili, tako da je vsaka od deklet spala pri enemu inštruktorju.

Dan 2: 

Za zajtrk smo jedli kosmiče z mlekom (kravje, ovseno, riževo). Potrebovali smo precej časa, da smo razporedili suhe obleke, našli mokre in jih dali sušiti. Po umivanju zob in ostalih osebno-higienskih manevrih, je prišlo končno na vrsto kolesarjenje. Vsako leto je to zelo razburljivo doživetje. Nekateri so prvič na kolesu, drugi so tako rekoč šprinterji iz Elizejskih, spet tretjim je bolj do pogovora in podobno. Do sektorja med Skalco in Bellevuejem smo potrebovali 40 min. Tam smo počasi napeljali smeri, ki so precej podobne hribom. Ni krušljivo, vendar pa je zelo blatno in v steni lahko najdemo veliko zelišč. Nadobudni plezalci so uživali v plezariji na zmernih temperaturah, strah pred pošastjo iz prejšnje noči je ponehal in lahko smo se posvetili tistemu, čemur je bil ta tabor dejansko namenjen. Kasneje smo napeljali še določene smeri v zadnjem sektorju Bellevueja. Malicali smo veganske namaze in šašteto s kruhom, najbolje pa so se prodajali piškoti. Po kolesarjenju domov je sledilo kopanje in seveda kuhanje verjetno otrokom najimenitnejše jedi tabora, ajdove kaše z zelenjavo. Nekaterim sede, drugi je ne morejo gledati. S srednje kislimi obrazi smo umili zobe in se seveda kar direktno odpravili spat, no kurili smo ogenj, kar je pri Kristjanu stalnica in je res super.

 Dan 3:

Jedli smo poridge, na mleku. Z Nutello in Marmelado,  Sacher kombinacija je prišla v poštev, ali pa s kakavom. Seveda smo v promet spravili tudi cimet, kot vsako leto in skoraj vsem je teknil. Ko smo se spet končno odpravili, vzeli vse stvari, se igrali avtomehanike na kolesih in natočili vodo, je sledilo prečenje Bohinjskega jezera vzdolž daljše obale. Šli smo pod skalco, napeljali smo od lahkih trojk, do zahtevne harmonike. Vsi so uživali v različnih težavnostih. Tina je splezala nekaj smeri celo v vodstvu, meni pa je uspela Majolka, končno, hvala in nikoli več prosim. Imeli smo obilno malico vključujoč Poli salamo. Vsega skupaj smo se naveličali dokaj hitro in se nato odpravili še na kopanje, mlajši so „čofotali“ ob zlatorogu, ostali pasmo malce bolj drzno skakali s skal. Ker smo na začetku zgrešili najboljši del, smo imeli najprej mišjo BASE jump tekmo in potem smo se mimo zelja odpravili na najhujšega tarzana sploh. Voda je trda z 8m, na srečo nismo imeli nobenih neželenih prigod. Na meniju je bil piščanec v smetanovi maki z rižoto, za ljubitelje kaše je bila na voljo tudi ta.

 Dan 4 (Rest Day):

Zajtrk so bila pečena jajca, ki sem se jih zaradi različnih urnikov odločil peči na al a carte način, kar je bilo verjetno všeč vsem, razen tega, da smo imeli manjše neujemanje slovenskih narečij. Potreboval sem 5 minut, da sem ugotovil, kaj točno naj bi bila… saj ni važno.

Po jutranjem sestanku smo se odpravili na pot do slapu, ki smo ga neprimerno poimenovali. Do slapu je vodila zelo impozantna rečna struga s številnimi rečnimi zatoki, lepo vodno brušeno skalo, bistrimi tolmuni in nadležnimi komarji ter zračno vročino. Do slapu smo prispeli brez večjih težav in poleg tega še zelo hitro. Pogumni Mark se je ob slapu celo okopal, ker ni pravilno ocenil temperature vode pred skokom v njo, ali pa je verjel meni na besedo, da ni tako mrzla. Dejansko smo se lahko sprehodili kar pod dejanski slap. Slike do na voljo na Google Drivu. Po tej odpravi smo se lepo vrnili v tabor in skuhali testenine s paradižnikovo omako z jajčevci in za povrh smo imeli še sir. Po prijetni pavzi in rahli sapici na jezeru, ki se je izkazala za strašansko naporno ob veslanju, smo si izposodili SUP-e in en kajak, ki je bil samo za eno osebo, zato smo ga raje hitro zamenjali za še en SUP. Hoteli smo se dogovoriti za primerno razporeditev, vendar so nekateri že zbežali na drugo stran obale. Tako smo obložili določene SUP-e preveč in zato bolj neuspešno tonili. Sledila je vojna, ko smo se vsi špricali in potapljali. Temu so sledila premirja, ki smo je sklenili tja povprek in niso veljala več kot eno minuto. Potem smo podpisali pakt, ki je prav tako razpadel in kot idejni vodja sem moral preplavati celo jezero, malce manj sicer in obenem loviti druge SUP-e. Nato sem izgubil sapo, ko sem poskušal priklicati pomoč in se na koncu vdal v usodo, dokler me niso pobrali in sem z njimi v čelni veter odveslal pristanu naproti. Hvala bogu, da je bilo vodnih naporov dovolj še za eno leto. Po drugi strani smo se imeli super, nekateri malce bolj premraženo kot drugi, spet tretji so raje posedali na plaži. Za večerjo pa smo imeli pečene banane, sicer z Nutello in ne navadno čokolado, a nič ne de, bilo je super, vsaj po izrazu na obrazih otrok. Ob enajstih je sledila še igra svečke, ki je bila menda spektakularna. 

Dan 5 ali resna plezarija:

Peč, daleč najboljše plezališče v bližini jezera, še enkrat bližini. Spet so bili v planu kosmiči in sedaj tudi gres. Na srečo smo šli na pot zgodaj in tako uspeli splezati malce več. plezali smo večino zanimivih linij, v steno se je podal celo Kristjan, ko so otroci že malce obupano čakali na novo pošiljko kruha iz trgovine in iskali piškote po vreči s hrano. Tile piškoti so prava valuta. Plezarija tu je super, razen zgornjega sektorja, ki je pravi razpad in ga eksplicitno odsvetujem. Smeri spodaj pa so od enostavnih trojk, potem pa vsi nivoji do 7c. Ali G je zelo znan 6b, v katerem je svojo spretnost preizkušalo kar nekaj udeležencev. Ko smo postali preveč lačni, smo se v strahu pred dežjem hitro odpeljali nazaj v kamp in si začeli kuhati. Uspešno smo prehiteli ploho, zaprli šotore in preprečili dramo. Porabiti smo morali vse preostale sestavine, večinoma je šlo za zelenjavo. Bilo je super, sploh s kvinojo, razen napake z uporabo cimeta namesto Curryja. Mislim, da je bila kriva difuzna svetloba.

Dan 6:

Kosmiči, pospravljanje vsega, spravljanje pod plahto in še nekaj drugih opravil. Vse to je bilo potrebno opraviti, da smo se lahko mirno odpravili do Pod Skalce, napeljali nekaj smeri, izvedli hitrostno tekmo in se lotili “abzajla”, ki je potekal počasi kot vsako leto in pri tem požel največ buljenja ljudi z dvorišča pred restavracijo. Odkar imajo pri Pikonu tudi ležalnike, je bilo držanje rvi malce lažja stvar. Otroci so obvladovali uporabo varovalnih naprav in premagali notranji strah ter se uspešno spustili ob vrvi. Po opravljenem plezalnem delu, je bila ura že tri. Še zadnjič smo se odpeljali v kamp in tam skuhali makarone z bolonjsko omako. Jedli so otroci kot tudi starši. Potem pa smo le še čakali na vse starše, da so prevzeli njihove otroke. Po tem, ko smo vse stvari znosili v avto, počakali na avtomehanika in vse te preglavice, je bilo tabora konec za vse.

Letošnji bohinjski tabor je bil super kot vsako leto, voda je bila malce bolj mrzla, stene še bolj zlizane, prsti močni, otroci pa so pokazali veliko željo do plezanja in mislim, da nam je bilo s tem preživljanje časa vsem lažje. Upam, da nam bo tabor ostal v lepem spominu in se vidimo naslednje leto.

Utrinke s tabora sem ujel v objektiv -> ogled OBVEZEN!