Če povežemo plezanje in Ameriko je ena izmed prvih asociacij plezanje poči. Le te so se v moje misli plavale že precej časa. Prvi poskus odhoda čez lužo izpred nekaj let je neslavno propadel, kar je željo še povečalo. Letošnjo pomlad je ideja postala realnost. Beseda na besedo so rodile dejanje, tako sva z Kristianom Klajnščkom 29. marca odletela preko oceana v čudoviti svet počenih sten. O najemu ali nakupu avtomobila nisva razmišljala, navzgor obrnjen palec in vprašanje “Can you give us a ride to…”, sta bila najina družabnika. Pot sva začela z Ballom, tipom iz Oregona, s katerim smo otvorili najin trip z plezanjem v Indian Creeku. Neskončna množica popolnih spliter poči vseh mogočih širin je bil odličen uvod v crack climbing. Prve dni odkrivaš, kako je lahko ocena 5.10 skrajno naporno dejanje, toda ko osvojiš nekaj tehnike stvari postanejo lažje. V dobrih štirinajstih dneh džemanja sva prilezla tja do 5.12. Seveda je v Indian Creeku težavnost še bistveno bolj subjektivna, kot v našem apnencu. Moje male roke precej lažje padejo v tanko poč kot Kristianovi veliki prsti, pri kakšni drugačni širini pa se zadeva obrne. Če naprimer lahko plezaš 5.12 fingerje se zgodi, da v 5.11 offwidthu nimaš za kruh. Toda vse je igra, učenje novega gibanja v norem okolju puščave. Po dobrih štirinajstih dneh smo se precej utrujeni na nek sončen dan spogledali in se odpravili pod tuš v Moab ter naprej proti puščavskim stolpom. Ko zagledaš Castelton tower veš, da moraš preplezati nanj. Dobrih sto metrov plezanja po North Face route nas je pripeljalo na vrh te skalne tvorbe. Sledil je Zion. Tam smo spoznali Jamesa iz Kanade, ki je bil naslednjih nekaj smeri moj soplezalec. Začela sva z Monkeyfingerjem, ki je čudovita strma linija z nekaj res dobrimi raztežaji. Kristian je imel v Zionu težave z gležnjem, Ball pa si je poškodoval prst, kljub temu sta preplezala za Zion precej netipično smer po platah z sumljivimi luskicami – Made to be Broken. Po dnevu počitka sva z Jamesom preplezala Rite of Passage. Smer ima zabavno offwidth plezanje. Zgornji del je zanimiv, toda srednji mahovit in neprivlačen del ji daje malček slab priokus. Ko prideš v kanjon Ziona, steber Moonlight Buttresa takoj pade v oči z svojo noro linijo. V tej steni je bila najina naslednja istoimenska linija. Toliko res vrhunskih raztežajev, kot jih ima ta smer je težko najti. Plezanje je strmo in zelo raznoliko. Do vrha stene sem se trikrat znašel viseč na štriku, toda občutek na vrhu je bil vseeno fenomenalen. Z veseljem se bom ob naslednjem obisku Ziona vrnil v Moonlight. Ball je odšel nazaj v Oregon, Kristian in  jaz pa sva skupaj z Jamesom nadaljevala v Red Rockse. Nekaj dni sva z Kristianom plezala v krajših previsnih smereh, nato pa sva nekega zgodnjega jutra z Jamesom odšla pod strmo steno Rainbow walla. Gre za malce bolj alpsko turo, že zaradi daljšega dostopa. Plezanje je lepo in kljub isti oceni kot Monkeyfinger občutno lažje. Morda tudi zaradi manj crack style načina plezanja. Kristian je z Glenom in Beck iz Avstralije v Ice Box Canyonu preplezal Frigid Air Buttress. Naslednji prevoz proti severu je prišel nepričakovano “we are leaving in half hour…”, nekaj minut kasneje z Kristotom besno tlačiva najine stvari v prasico. Zack in Sillas s katerima sva se vozila naslednji dan sta naju odložila kakšnih 20 milj pred Bishopom. Takrat sva prvič dejansko pokazala navzgor obrnjen palec. Dva tipa z 80kg opreme nista najbolj vabljivi tarči za morebitne pobiralce štoparjev, toda po dobri uri nama je uspelo. V Bishopu sva poznala skoraj lokalca Johna, s katerim smo preživeli nekaj naslednjih dni. V tem balvanskem raju sva se znašla malce prepozno v sezoni, toda bilo je dovolj za željo, da se tja še vrnem ob malce hladnejšem vremenu. Za zadnji del tripa so čakali legendarni Yosemiti. Prvi pogled na vse te stene je navdušujoč. Pogled na močno zasnežen Half Dome pa malce manj. V slabih treh tednih, ki sva jih preživela v dolini sva preštela eno veliko kopico snežink in dežnih kapelj. Vreme res ni pretirano služilo. Tako sva poleg sedenja na kavčih v Curry village, basanja v buffeju in družabnega življenja v Camp 4, celo nekaj plezala. Nekaj v enoraztežajkah in nekaj v dolgih smereh. Serenity Crack & Sons of Yesterday, Freeblast, Moratorium in Astroman ni posebno dolg seznam smeri, toda za okus je bilo. Morda bo ob naslednjem obisku vreme bolje služilo, telo bo manj utrujeno in glava bo vedela kaj naj pričakuje.
Dva meseca potepanja po novem svetu je čudovita izkušnja. Nori pogledi narave, ogromno kvalitetnega plezanja, množica poznanstev, drugačna kultura in čas ko lahko pozabiš na vsakodnevno rutino. Vse je en lep spomin in šteje le zgodba. Ta pa je odlična =).

Preplezala sva:
Castelton Tower, Nort Face Route, III/5.11a, 130m – Dave, Kristian, Ball
Temple of Sinawava, Monkeyfinger, IV/5.12b, 350m – Dave, James
Red Arch Mountain, Rite of Passage, IV/5.11+, 280m – Dave, James (A0)
Carbuncle Buttress, Made to be Broken, III/5.10d, 150m – Kristian, Ball
Moonlight Buttress, Moonlight Buttress, IV/5.12d, 380m – Dave (A0), James (A0)
Ice Box Canyon, Frigid Air Buttress, 5.9+, 290m – Kristian, Glen, Beck
Rainbow Wall, The Original Herbst/Hamilton route, V/5.12b, 350m – Dave, James
Royal Arches Area, Serenity Crack & Sons of Yesterday, 5.10d, 260m, Dave, Kristian
El Capitan, Freeblast, 5.11b, 350m – Dave, Kristian (1xA0)
Schultz’s Ridge, Moratorium, 5.11b, 100m – Dave, Kristian  (1xA0)
Washington Column, Astroman, 5.11c, 340m – Dave (1xA0), Kristian (A0)

Dave

13.01.2011Zgodbe