Urh, kot mi je znano, si se ravno vrnil iz Makedonije. Kako je bilo v Prilepu?

Prilep je vedno fantastičen. To, da vsak dan lahko najdem in očistim nov balvan pa dam gor magnezij,  je neke vrste pravljica, nek neresničen svet, za katerega se mi zdi, da bi ga sploh zdaj, ko malo zmanjkuje materiala po Sloveniji, težko zamenjal za karkoli.

Kam postavljaš Prilep na lestvici svetovnih lokacij za balvaniranje?

Če bi ga dal v nek okvir, da pogledaš na vse skupaj kot celoto, bi ga postavil zelo visoko, med top deset. Kar je za plezalce zelo pomembno je, da je življenje tam poceni. To, da se lahko enkrat počutimo, kot bi živeli na veliki nogi; to, da greš lahko na večerjo in ti ni treba razmišljat, kako boš zapravil vsak cent, je gotovo zelo velika stvar. Že sedaj je področje zelo veliko, z novimi placi, ki jih odkrivam, pa bi pravzaprav potreboval deset življenj, da bi vse skupaj pregledal in splezal. Med najboljših deset bi ga dal ravno zato, ker ima tako velik potencial. Kar se pa same skale tiče, pa obstajajo tudi področja, ki imajo boljšo skalo, vendar ne ponujajo ostalih stvari, ki so za moje pojme zelo pomembne.

Katera balvanišča so po tvojem mnenju najboljša pri nas. Kako je s potencialom?

Torej, edini potencial, ki je še omembe vreden, je verjetno Pohorje. Tako iz vidika same skale, kot tudi oblik in granulacije, je po mojem mnenju eden boljših. Sam dostop, klanec je tak kot v Planici, je malo odbijajoč; ni tako udobno, kot je recimo v Trenti. Kljub temu bi rekel, da je v svetovnem merilu zgolj Pohorje vredno omembe. Je pa res, da je kar nekaj balvanišč v Sloveniji, ki jih imam zelo rad, glede na to, da se je tam odvijala tudi naša zgodovina. Menim, da tudi v teh placih obstaja kar nekaj res lepih linij, tudi v svetovnem merilu, tako da bi težko izpostavil zgolj eno lokacijo. Rekel bi, da naj vsak malo počekira ta področja in vidi, kaj mu paše. V večini  izmed placev, ki jih imamo (mislim, da jih je v Sloveniji zdaj sedemintrideset), obstaja kakšna linija, ki vam bo perfektna.

Bil si eden prvih, ki so se v Sloveniji ukvarjali z balvaniranjem. Kako so izgledali začetki?

Že ko sem plezal na štrik, sem takrat iskal neke prečke pri tleh. Res mi je bilo všeč iskati zanimive nove gibe. Spominjam se, ko smo šli v Frankenjuro sicer plezat na štrik, sem takoj videl tiste nizke gobe, ki so bile v bistvu balvani. Nisem se mogel zadržati, da jih ne bi plezal, seveda brez krešpeda. To pomeni, da je nekaj žarelo v meni že preden sem se začel ukvarjat z balvaniranjem. Največji preskok, ko sem začutil, da bi res balvaniral, je bil obisk Fonta. Takrat sem potem štrik povsem zamenjal za crashpad. To je bilo v času, ko sem splezal Za staro kolo in majhnega psa (8c+), ki je bila takrat najtežja smer v Sloveniji. Takrat ni obstajalo nič težjega, tako da sem poskušal najti novo alternativo. Začetki so bili taki, da ko je nekdo našel novo skalo, je takoj delil informacijo. Ponavadi  nismo čakali dva dni, tam smo bili že naslednji dan. Ali pa si našel povsem nov plac, kjer ti je spet zaigralo srce. Vem, da smo na en plac hodili tudi brez izpita za avto. Peljali smo en tja, en nazaj, da si imeli fifty-fifty šanse, da te ne ustavijo policaji. Vse, karkoli smo odkrivali takrat, je bilo čisto noro. Recimo, da si našel en bolder, ki je imel dva giba, pa ti je že dogajalo. Mogoče v tem trenutku ti problemi ne bi bili ravno najlepši, ampak v tistem času je bilo to top. Mislim, da bi vsak resen plezalec moral poizkusiti par slovenskih klasik, če bi hotel širiti svoj plezalni spekter.

Katera so bila prva balvanišča pri nas?

Izpostavil bi tri: Trenta, Vitovlje in Topla na Koroškem.

Kaj pa Črnotiče?

Črnotiče je prišlo na vrsto malo kasneje, mislim, da šele takrat enkrat kot Zalog.

Ko sva že pri Zalogu, tam si preplezal The End, prvi 8c balvan za Slovence. Kaj lahko poveš o tem?

V bistvu sem hvaležen, da sem imel možnost biti prvi Slovenec, ki je premikal meje vse od 7c do 8c. Vsak od teh bolderjev mi je dogajal na svoj način, vsak ima svojo zgodbico, vsak od njih je bil premik neke meje, tako pri nas, kot tudi v glavi. Vsak je zahteval svoj karakter. Seveda je bilo v nekem smislu super orat ledino, po drugi strani pa težko, ker strokovna javnost še ni vedela, na kakšnem nivoju je to. Takrat balvaniranje še ni bilo tako priznano, kot je danes. V bistvu so nas malo zafrkavali, kaj posiljujemo te skale; do danes pa so ljudje že spoznali to lepo igrico in ugotavljajo, da je to v bistvu fajn počet in da je nivo zelo visok.

Kot si že rekel, si splezal tudi “Bicikel”. Kaj je bilo s to smerjo in ali si zatem poizkusil še kakšno drugo smer v Luknji?

Z »Biciklom« je bilo tako, da ga je v bistvu študiral Perko in mislim, da je do takrat v njem imel že petinsedemdeset dni. On si je to res želel zlest! Potem mi je en dan rekel: »Pirelc,« mene so takrat klicali Pirelc, »dej pejt to probat, to je zate«. Šel sem probat in že prvi dan mi je šlo res dobro. Potem sem prišel drugi dan in že začel povezovati gibe. Vmes sem šel še v Font, in ko sem se vrnil, se mi je zdelo, da je ogromno stopov in grifov. Smer sem potem preplezal v enajstih dneh.  Smer je res pravi vzdržljivec v moči in moral sem dati vse od sebe, da sem jo preplezal. Sanjski par sem pa malo pozneje zlezel samo prvi del (za kategorizacijo, ker je v balvanih ni), drugi del pa je bil v tistem času prepovedan. Takrat sem želel Tedija nekako prepričat, da bi šel lahko probat ta njegov projekt, tudi prek Kokija sem lobiral. Kakor jaz vem, takrat tega ni dovolil, jaz pa sem to prepoved spoštoval a vendar probal vse gibe. 😉

Po tem nisi več veliko plezal na štrik.

Začel sem odkrivat bolderje pa nove place in to mi je res dogajalo.

Kako si prišel do tega, da si postal trener?

Stvar se je zgodila precej spontano. Po srednji šoli sem ugotovil, da mi nobena šola ne more dati toliko, kot mi lahko da plezanje. Odločil sem se, da se bom raje učil življenja, kot da bi zapravljal čas, glede na to, da sem bil talentiran za plezanje. Ugotovil sem, da moram od nečesa živeti, da pa bi še vedno rad plezal. Kaj bi lahko drugega počel, kakor da bi to svoje znanje začel podajati ostalim. Glede na to, da sem ugotovil, da mi to nekako gre, čeprav v zadnjih letih ugotavljam, če gledam celo svojo trenersko kariero, da sem moral zelo veliko spremeniti, tudi pri sebi. Iz samega plezalca oziroma ega, ki ga imaš kot plezalec, moraš spremeniti svoje mišljenje, da ostali postanejo to, kar si hotel postati ti.

Nekoč si menda s Klemenom Kejžarjem sklenil neko stavo glede Strelovoda v Mišji peči. Za kaj je šlo?

A sem »nehal« kaditi, ali kaj?

Točno to.

Ja, nehal naj bi kaditi. To stavo sem v bistvu sklenil že dvakrat (smeh). Enkrat je bilo za Julijo, če pride v Kanadi v finale, da neham kadit. Enkrat pa je bilo po mojem res za Klemena in Strelovod. Obakrat sem po mojem zdržal en teden, to pa je bilo tudi to (smeh).

Glede na to, da se bliža tekma v Kranju (pogovarjala sva se v petek, 13. novembra 2015), ali si, ko si bil v formi, kaj tekmoval?

Ja, najprej sem deset let tekmoval na štrik. Mislim, da imam najboljši rezultat na štrik petnajsto mesto v svetovnem pokalu. Zmagal sem dva opna, drugače pa bil bolj štirideseti. Po tem smo pa že zelo zgodaj začeli hodit na top rock challenge, to je bil v bistvu začetek svetovnega pokala v balvanskem plezanju, ki pa se še ni tako imenoval, so pa tekme že obstajale in so imele tudi nagradni sklad. Poskušali smo orati ledino na bolderjih, ker na štrik sta Aljoša in Martina že prišla v finale, v balvanih pa se ni zgodil še noben presežek. Tako sva z Juretom Golobom skupaj začela tekmovati, da sva dobila neko samozavest, da sva potrdila, da sva lahko tako dobra kot ostali. Ugotovila sva, da je treba tiste plakate, ki jih imamo doma po stenah in občudujemo ljudi na njih, čim prej sneti, ker bi pač radi tega modela premagali. Bil je kar pomemben moment, ko smo Slovenci dobili to samozavest, da nas kar nekaj spada v sam vrh tega, kar se je takrat dogajalo.

Kdo je bil takrat konkurenca?

Uf, takrat so bili konkurenca recimo Christian Core, ki je splezal najtežji bolder na svetu, Pedro Pons, ki je ponovil Bicikel, potem Dani Andrada, Chris Sharma, Jure Golob, … Poleg tega Francozi, recimo François Legrand, François Lombard, pač te legende. Prvič sem v svetovnem pokalu na štrik, če se prav spomnim, tekmoval že leta 1993.

Ali si upaš napovedati razplet tekme v Kranju?

Vemo, da ima Mina malo prednosti pred Jain. Sicer bi pa najraje videl, da bi zmagala Janja. Že s tem bi v bistvu odvzela pike Jain, potem bi si želel, da je Mina druga, pa ne vem, recimo Jain tretja. To bi bilo perfektno. Ravno zaradi tega, da bi se zgodil prenos med Mino in Janjo. Da se ta nova generacija počasi vklopi, da se začne neka nova pravljica, katero je treba živet naprej.

Kakšne možnosti pa ima Škofic?

Za Škofica bi pa skoraj rekel, da bi moral priti med tri, ampak sem mu enkrat zadnjič, ko je bil na trnih, povedal, da nič ne pričakujemo od njega, če mu bo kaj lažje zaradi tega.

Še zadnje vprašanje: Si boš finale ogledal v živo?

Ja, verjetno ga bom šel gledat. Lani sem bil hrom ta čas,  sem ga pogledal doma,  je bilo super, ker sem iz vseh kotov in od vseh kamer videl, kaj se dogaja. Sicer pa bi šel letos navijat, ravno tudi zaradi tega, ker imata oba možnost priti med tri v skupnem seštevku.

Urh, hvala za intervju.

Hvala vam.

Z Urhom se je pogovarjal naš mladinec Peter Mastnak Sokolov.