Kot vemo, že nekaj časa živiš v Franciji. Kaj te je tokrat prineslo v Slovenijo?

Tokrat sem prišla v Slovenijo, ker so me iz Kranja povabili na tekmo legend. Ker mi je že sama ideja tega dogodka všeč, pa tudi ker so skupaj zbrali res vse, tudi recimo Sreča Rehbergerja, Tadeja Slabeta pa Marijo Štremfelj, se mi je zdelo lepo, da pridem tudi jaz. Sicer je bilo malce komplicirano, sploh ker je moj mlajši sin star šele enajst mesecev in je še odvisen od mojega mleka, ampak smo tudi to uredili. Prišla sem za najkrajši možni čas – le za tri dni, en dan sem izkoristila tudi za plezanje v skali, danes smo šli malo na sonce v Roč pogledat nekaj novega in bilo je super.

Kot si rekla, imaš dva sinova. Kako ti uspeva kombinirati plezanje in materinstvo?

Stvar je taka, da je treba vse opraviti hitreje in bolj učinkovito. Zdaj ne morem več iti nekam plezat za cel dan in študirat ene težke smeri ne vem koliko časa. Dobro je, da grejo otroci v Franciji lahko v vrtec zelo kmalu, že pri šestih mesecih. Že medtem, ko sta otroka v vrtcu, pridobim kakšno urico in mi ni treba iskati varstva. Dobro je tudi to, da imamo taščo (mamo moža Nica), ki je v pokoju, in gre z nami, če gremo za štirinajst dni v Boux ali Verdon in popazi na oba. Tega ne izkoriščava toliko, kot se morda sliši, ker v Verdonu veliko plezava vsak sam z vrvjo z vrha. Tako sva naštudirala smer in šla potem skupaj za dve urici zlest. Če hočeva z Nicom za vikend plezat, spet vskoči tašča in z veseljem popazi na oba. Ampak tudi v tem primeru greva res na hitro: plezaš hitro, varuješ hitro, hitro gor, hitro dol.

Omenila si Verdon. Zasledil sem, da meniš, da to lokacijo obiskuje premalo plezalcev. Je to res?

Mogoče zdaj, odkar je ven prišel novi vodniček, že več plezalcev ve, da Verdon niso samo tiste sive plate iz osemdesetih. Mislim, da je tam potenciala za tri življenja navadnega plezalca. Imaš veliko dolgih in previsnih smeri. Recimo v sektorju La Ramirole imaš skoraj same 8b-je, 8c-je, čez petdeset takih smeri. In to je le ena, razmeroma majhna luknja. Če dežuje, so na voljo tudi sektorji, kjer lahko plezaš tudi med dežjem. Po dežju se najhitreje posušijo tiste sive plate, ki pa vseeno niso tako plataste, kot se zdi; večinoma so zelo lepe. Na voljo so smeri dolge več raztežajev, pa kratke, previsne. V bistvu imaš na razpolago vse. Letos smo bili v Verdonu dvakrat. Verdon sicer ni plezališče, kamor bi pod steno vozil otroke. Čeprav je tudi nekaj sektorjev, ki so primerni za otroke. Letos smo peljali plezat tudi Tommyja.

Tommy že pleza?

Ne, Tommy ne pleza. Tommy je prava lenoba. Sem pa tja reče, da gre plezat, se pripravimo in po dveh metrih ima dovolj. Nič ga ne silimo. Včasih mu naštimamo kakšen komplet, ki ga gre potem iskat, ocena pa je tri ali štiri. Se pa rad guga. Pri Bouxu je en zelo previsen sektor in se da naštimat res dobro in povsem varno gugalnico, tako, da te zaniha za dvajset metrov. To ima res rad. Sicer pa mislim, da bo Paco, vsaj tako se kaže zdaj, bolj plezalec. Splezati hoče na vse stopnice in na vse ostalo prav tako. Ko je bil Tommy take starosti, si ga posadil na kavč in je tam tudi obsedel, Paco pa ves čas hoče nekam po vseh štirih.

Vrniva se povsem na začetek. Preden si začela plezati, si trenirala tek na smučeh. Kako si prišla do plezanja?

Moj oče ves čas malo plezal, predvsem v hribih, ampak so vseeno kdaj šli tudi v plezalne vrtce, tako da ta šport zame ni bil čista neznanka. Že pri ne vem kolikih letih sem šla čez Slovensko smer, ampak mi ni bilo preveč všeč, ker je bilo preveč krušljivo. Triglav se mi še zdaj zdi krušljiv, v bistvu vedno bolj. Zares se je začelo, ko sem šla enkrat na planinski tabor v sklopu nekakšne Alpe-Adria izmenjave. Tam je bila neka umetna stena, po njej smo malo plezali in ugotovila sem, da mi je to res všeč. Naslednji dan so nas peljali še v plezalni vrtec, kar mi je bilo spet zelo všeč. Od takrat naprej sem atija ves čas nagovarjala, naj me pelje plezat. Ravno takrat se je tudi začelo z organizacijo tekem za otroke in sem že takoj leta 1991 zmagala. To te potem potegne vase. Zatem sem tekmovala sedemnajst let, vmes pa plezala v skali kolikor se je dalo; vsekakor pa več kot današnji tekmovalci. Takrat se je dalo oboje še malo kombinirati.

Se je po tem, ko si nehala tekmovati, pojavila kakšna praznina, ali si jo uspešno zapolnila s skalnim plezanjem?

Bilo ni prav nobene praznine. Po mojem bi morala nehati že prej, že leta 2003, ko mi je padla motivacija, pa sem si vendarle rekla, da bom še tekmovala. Trenirala sem sicer rada, samo na tekmah ni bilo več pravega zagona; spraševala sem se recimo, kaj počnem v dvorani, če je zunaj tako lepo vreme in bi lahko šla v skalo. Še preden sem nehala, sem že imela kupljeno karto za Yosemite, da sem šla naprej raziskovat trad climbing, pa poči, oboje čisto na novo. Želela sem se naučiti plezanja na frende in sem šla s Stephanie Bodet pa z Arnaudom Petitjem. Najprej smo šli v Indian Creek, da sem se naučila, kako se stvari streže. Tam že v 5c, 6a nič ne razumeš. Kljub temu sem že drugi dan zbrala pogum in šla na frende plezat naprej. In je šlo. Tam v bistvu kar začutiš, da držijo in jim povsem zaupaš. Takoj mi je bilo res všeč. Sicer te pa res vse boli. Splezaš tri smeri na dan in si fertik, zato ker delajo povsem druge mišice in se tudi sam bolj matraš, ker še nisi navajen.

Katera širina poči ti je najbolj všeč?

Ja rumena, hand jam, greš lahko na trad ali pa na solo.

Kaj pa off-width?

To pa ne, to zame sploh ni plezarija. Po tem sem šla v Yosemitih Stick Salathe, 5.9. Na srečo sem bila z nekom, ki off-widthe obvlada, da je plezal naprej. Sama sem šla potem kot druga kar na oporno tehniko. Sicer sem se najprej skušala tlačit noter, bila sem povsem plava. Ta male poči, ta sive, so ok, pa potem rdeča, pa rumena. Ta vijolčna, tista na ring-lock, ta mi včasih uspe, včasih pa ne. Uživam v granitu in peščenjaku.

Kaj pa, ko si preplezala Chiquito, pa so jo potem fantje zbili na 8b?

To je bilo leta 97. Najprej sem zlezla Chiquito, ki je bila ocenjena z 8b+, potem so jo znižali. Kmalu za tem sem splezala še Deklico, v bistvu zelo na hitro. Kasneje ocen niso več nižali. To je bila v preteklosti v bistvu vedno ista zgodba. Recimo prva nesojena ženska 8a, ki jo je leta 85 ali 86 v Mouriesu pri Bouxu splezala Caterine Destivele, ki so so jo potem, češ da ženska ne more preplezati 8a, zbili na 7c+.

Kaj je bilo pa z Vizijo?

Vedela sem, da lahko preplezam eno 8c. V Mišji mi je najlepši osrednji del. Najprej sem poskušala Popolni mrk, pa mi en gib na vrhu ni in ni šel. Vizija je pa spodaj pač težka, ampak mislim, da sem tiste gibe dokaj hitro poštudirala, višje pa je itak 8a. Sicer nisem ravno za študiranje smeri, ne bi šla recimo študirat 8c+, samo zato, da bi imela zlezeno smer te ocene. Ne ljubi se mi ne vem kolikokrat peljati v Mišjo peč zgolj zaradi ene smeri. Največ poskusov za eno smer, 18, sem po mojem porabila letos, ko sem splezala tisto 8b, ki se mi zdi kar konkretna 8b. Navrtali smo neko novo skalo. Moj mož Nico pa Fabian sta jo splezala, samo sta oba precej večja od mene, tako da sem morala uporabiti eno še kar hecno metodo. Toliko poskusov sem porabila tudi zaradi tega, ker je bilo velikokrat, ko sem smer poizkušala, za moj okus premrzlo.

Bila si prva ženska, ki je prosto preplezala Sfingo. Kako je bil videti ta vzpon?

To je en lep spomin. Šla sva Mihom Valičem. Dolgo sva se menila in na koncu sva se le uskladila. Bila sva prva, ki sva to smer preplezala v enem dnevu od spodaj. Ostali grejo večinoma naokrog, pa se potem spustijo dol. Prvi del je neka štirka, petka. Rekla sem, da bom spodaj plezala kot druga, ker sem v takem terenu zelo nevarna sama sebi. Zgornji del, kjer stena postane strma, pa sva plezala izmenjaje. Miha je šel ta težek raztežaj naprej in je pocahnal, da sem jaz lahko flešala. Vem, da se mi je vmes vse podiralo, ko sem nogo zakajlala v neko poč, kar je dokaz, da je Triglav podrt tudi tam, kjer je navpičen. Na vrhu je bila huda nevihta. Na vrhu zadnjega raztežaja nisem vedela, kaj naj storim z vsem plezalskim železjem. K sreči ni počilo, samo opralo naju je.

Kot si rekla, si bila večkrat v Yosemitih. Kaj lahko poveš o tem?

Ko sem bila tam prvič, mi je bilo povsem vseeno, ali bom El Cap preplezala ali požimarila, da le pridem čez. Imela sem srečo, da je Sean Leary, izkušen domačin, iskal nekoga, ki bi ga šel varovat v Golden Gate. Rekla sem, da če me vzame, grem z veseljem zraven. In potem nisem samo zihrala, ampak sem tudi pripomogla k temu, da sva pofrikala vse raztežaje. Meni sta zmanjkala dva cuga, njemu pa The Golden Traverse, ki je nam Evropejcem precej lažja. Malo je treba stisniti po poličkah, on pa je bil že utrujen in je tudi sicer bolj navajen na poči. Meni je zmanjkal nek downcilmb in The Move Pitch, kjer je en dolg gib, ki so ga sedaj punce pogruntale, jaz pa takrat nisem hotela preveč viseti, ker je šlo v bistvu zanj. To je bila res lepa izkušnja.
Potem so mi rekli, da moram poizkusiti v El Ninu. Šla sem ga kasneje septembra istega leta, prav tako s Seanom. Par gibov mi je zmanjkalo, pa malo je bilo tudi mokro. Zatem sem šla naslednje leto še enkrat z enim drugim soplezalcem, ki sem ga našla v Campu 4 čisto po naključju, saj se je tisti, s katerim sem bila dogovorjena prej, poškodoval in je moral domov. Rekla sem mu, da jaz splezam vse platke, on pa bo moral opraviti z vsemi počmi. Gibi so precej dolgi in fizični, tako da enega giba nisem naredila. Ampak ko si v steni že nekaj časa, ti je povsem vseeno a gib narediš ali ne, samo da prideš čez. Ko sem bila tam naslednjič, leta 2007, sem sredi El Capitana spoznala Nica (Martinin mož, op. p.). Naslednjič sva prišla v kontakt leta 2009 po mailu, ko je pisal nek članek o El Ninu. Leta 2010 pa sva šla skupaj pogledat El Corazon. Bilo je kar težko, saj sva bila prva in ni bilo nič belo. Potem se je on vrnil čez leto dni, ko je bil Tommy že rojen, in splezal skoraj vse. Rekel je, da je bilo že precej lažje, saj so bili oprimki že malo od magnezija.

Si, ko si bila v Campu 4, poizkusila znameniti balvan Midnight Lightning?

Ja, malo sem ga potipala, samo se mi zdi kar težek. Nikoli nisem bila dovolj motivirana, da bi ga poskušala. Že tako si utrujen, pa zlizano je, pa gneča je. Pa res visok je, ne bi si upala pasti, morala bi ga naštudirati z vrvjo.
Pri balvanih me je strah čudnih padcev; že dvakrat, trikrat sem padla tako, da sem si zvila gleženj.

Če bi morala izbrati: frikanje, dolge smeri ali balvani?

Kakšne lepe dolge smeri – da je malo na frende, da je sonček, da je toplo. Pa da so udobni štanti. Zanimivo se mi zdi, da ko v Verdonu plezaš dolge ta previsne smeri, izgleda, da je mati narava mislila na plezalce. Na vsakem štantu iz stene raste drevo, na katerega se lahko udobno namestiš. Dolge smeri so tak izziv, samo po drugi strani ti vzamejo veliko časa. Ne moreš jih it plezat samo za tri urice, tako da dolge smeri pridejo spet na vrsto malce kasneje. Glavno, da je lepa skala, dobra družba, kapniki in sonček – tako kot je bilo danes.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Razen tega, da bi radi povečali naše malo stanovanje, nič posebnega. Še naprej čim bolje usklajevati plezanje z družinskim življenjem. K sreči je Nico letos našel novo plezališče blizu Chamonixa. Tam sem navrtala tudi svojo prvo smer. Dolga je 40 metrov, povsem moj stil. Začne se z majhnimi krimpki, potem je lažje, zaključek pa je precej previsen po dobrih oprimkih. Potem sem sicer navrtala še eno smer, samo je treba še malo pogledat, če ni mogoče bolj za Adama Ondro. Kdaj bi rada preplezala še kakšno 8c, ki mi je ne bo treba preveč študirat, samo mislim, da ta ne bo v Roču (smeh).

Martina, hvala za intervju.

Ni za kaj.

Z Martino se je pogovarjal naš Peter Mastnak Sokolov, Peter hvala tudi tebi. 🙂

Published On: 22.12.2015Categories: Dogaja se, Intervju, Zgodbe