Za prvonovembrske počitnice se z mladino že tradicionalno odpravimo na tridnevni plezalni tabor v Istro in letos ni bilo prav nič drugače. Veliko ekipo, ki je konec oktobra okupirala Hostel Roč, del Agroturizma Cerovac in se tri dni pretegovala v topli skali, smo sestavljali Daša, Roša, Julija, dva Aneja, Jaka J., Ana, Andraž, Nika, Neža F., Ronja, Timna, Lan, Nik, Eva V. in Jan B. na strani udeležencev, Jaka Š., dve Ajdi, Luka in Eva D., Neža N., Tina, Anaja ter Jan V. kot pridruženi mladinci, za varnost pa smo skrbeli inštruktorji Kristian, Maša ter Klemen in jaz.

Dobili smo se v soboto dopoldne v Roču, nato pa smo se vsi, razen tistih najmočnejših, ki so v Pandori opravili številne težke vzpone do 7c+, odpeljali plezat v plezališče Kamena vrata, ki se je s številnimi lažjimi in srednje težkimi smermi pokazalo za odlično izbiro. Bolj ali manj aktivno smo plezali do poznega popoldneva, nato pa smo se ob šestih odpravili na okusno večerjo v konobo Roč. Poleg golaža z domačimi fuži nas je vodja kuhinje celo počastil z okusno sladico. Po kakšni partiji taroka in druženju po sobah v lastni režiji nas je hitro premagala utrujenost in kajkmalu smo vsi pospali.

V nedeljo smo se po obilnem zajtrku razdelili – Kristian se je z mlajšimi udeleženci odpravil v razgledno Raspadalico, ostali pa smo plezali v Kompanju. Za en dan se nam je pridružila še Larissa, ki je izkoristila dobro formo in preplezala svojo prvo sedmico v skali. Najtežji vzpon do sedaj je ni ustavil in skupaj z vsemi ostalimi je plezala vse do mraka, ki je zaradi prehoda na zimski čas nastopil uro prej kot v soboto. Med vsemi vzponi velja omeniti tudi padec Eve V. med vpenjanjem četrtega svedra v drevesno krošnjo – praska na nogi ji bo vsaj nekaj časa v opomin, da se z nabrano vrvjo ne pada.

Tudi mlajši, ki so plezali pod robom Čičarije, so se dodobra utrudili – vsi so preplezali vsaj pet smeri in v Roč so se vrnili vsaj tako zdelani kot kompanjska ekipa, tako da na večerjo ni bilo treba priganjati nikogar. Tokrat so nam postregli odlične raviole z rukolo in sirom, žal brez poobedka. To ni bila prevelika težava, saj je imela večina udeležencev s seboj izdatne količine najrazličnejših sladkarij, ki so jih, kot se spodobi, bratsko razdelili med soudeležence in inštruktorje.

Zadnji dan smo se spet odpravili plezat na različne konce. Jaka in soplezalci so se odpravili že navsezgodaj, saj so imeli v načrtu podelati projekte v dveh plezališčih – Kompanju in Pandori. Žal niso preplezali vsega načrtovalnega, je pa Aneju uspelo v fizični 8b – Rocket max, Lan pa je obkljukal težko 7b+ Powder war. Maša je manj izkušene peljala v odlično začetniško plezališče Ponte Porton, kjer je lahko vsakdo nabiral prepotrebno kilometrino, ostali pa smo šli v nekoliko zahtevnejše zgornje sektorje Istarskih toplic. Sive plate in zasigani previsi so nas presenetili z za oceno zahtevnimi smermi stare šole (čeprav so smeri stare le nekaj let) in precejšnjimi razdaljami med svedrovci. Kljub temu smo splezali tudi nekaj težjih smeri, kjer se je pričakovano najbolj izkazal Robi, ki je med drugim flešal 7c. Iz plezališča se nam je, kot ponavadi zadnje plezalne dni, precej mudilo in nekateri starši so morali v Roču na svoje otroke malce počakati, nato pa se je večina odpeljala domov na zasluženo večerjo in počitek.

Tabor je odlično uspel in trije dnevi so minili, kot bi mignil. Ravno zaradi tega smo nekateri mladinci s Klemnom na čelu v Istri ostali še dva oziroma tri dni. Plezali smo na vzhodni obali Istre, padle pa so tudi številne težke smeri  – kogar zanimajo detajli, naj potrpi še nekaj dni, da objavimo še poročilo s podaljška.

Se vidmo na izletih in na zimskem taboru v Ospu!

Zapisal Peter Mastnak Sokolov