1. DAN

Ekspedicija v Italijo se je tako, kot je v navadi, začela na  parkirišču pred PCL-jem. Okoli dveh kombijev, že tako napolnjenimi skoraj do vrha, je stalo petnajst nadobudnih plezalcev, vsak s svojo boršo pred sabo, ki so jo navdušeno gledali. Nekoliko manj navdušeno pa sta borše gledala Jaka in Blaž. Po petih urah vožnje smo v kamp prišli šele v popoldanskih urah.  S postavljanjem šotora se je še posebej odrezala spalna zasedba Inje, Zarje, Brina in Nejca, ki so šotor postavili skoraj po matematično. Pri dretju en čez drugega pa jim je manjkalo le malo usklajenosti, drugače bi bilo pa še glasbeno.

Ko smo se umestili smo začeli raziskovati. Pri sosedih smo našli štrom za telefone, pod kampom pa potoček. Z italijanskimi sosedi smo se za štrom zmenili s kretnjami in Google translatom, v potočku pa smo si z manjšim jezom zgradili banjo. Vse žal ne gre brez žrtev. Med postavljanjem jeza se je namreč izgubil Brinov šlap, ki ga nismo dobili nazaj.

2. DAN

Drugi dan smo se zbudili ob šumenju potoka, čivkanju ptičkov in Anejevim klicem, da je potrebno ustat.  Odpravili smo se plezat v zloglasno plezališče, La Plana. Preplezali smo krog, ki pelje po plezališču, kasneje pa se že lotili »ta pravih« bolderjev. Po dolgem dnevu smo se okopali v naši banju in po večerji počasi odšli spat.

3. DAN

Če ste gledali Smrkec zagotovo poznate frazo »Ata, a je še daleč?« Mi smo izbrali drugačen pristop. »Blaž, a pol danes bo deževalo?« Torej če ste gledali Smrkce, veste, da tudi Atu Smrku kdaj prekipi.  »Če boste pospravili, potem ne bo.« Iz plezališča nas je pregnal dež. Grmelo je in mi smo se režali z nasmehom od ušesa do ušesa in tekli do kombijev. Podali smo se tudi na lov za trgovino, kjer smo kupili  milo za roke. Naše stranišče je tako, opremljen z wc papirjem in milom z vonjem gozdnih sadežev, prišel s solidne dvojke na odlično petko.

Zvečer smo si privoščili palačinke.

4. DAN

Zjutraj smo se zbudili in nekoliko razočarani ugotovili, da je čez noč deževalo. Čakali smo do poldneva, potem pa se optimistično odpravili v plezališče, a bili kmalu zavrnjeni, saj je bilo vse še mokro in tako je napočil čas za rest day.

Odpravili smo se do bližnjega jezera, kjer smo našli nove načine za zabavo. Plavali smo, igrali odbojko in se lovili z reševalci iz vode. Na začetku nam ni bilo čisto jasno, zakaj se je na svojem čolničku eden od para reševalcev odločil plavati z nami. Kmalu nam je kapnilo, da nas najverjetneje nadzira, da se nebi utopili. In ni nam bilo večjega zadovoljstva, kakor kovati načrte kako bi se z njima lovili po jezeru. Žal pa nista želela sodelovati v našem planu in ko se je po vrnitvi prve skupine, druga določila plavati, je odložil veslo in se vrnil v hiško.

5. DAN

Končno suha La Plana nas je spet videla peti dan našega izleta. Po plezalnem delu dneva smo se poglobili vase in s pogledom v nebo občudovali čudovito naravo okoli nas. Milino je kmalu prekinila žoga, ki je letela od enega člana ekipe, do drugega, med silovito igro desetih podaj. Najbolj zagreto sta igrala Laura in Blaž, ki se nikakor nista dala ugnati.

6. DAN

Za ta plezalni dan smo nekoliko spremenili lokacijo. Tu smo imeli še največji problem z dostopom, pa še ta ni omembe vreden. Luksuz. Po ogrevanju smo našli nekaj čudovitih prečk, kasneje pa še nekaj bolj strong bolderjev. Najbolj je v plezališču užival Blaž. V svoji vlogi inštruktorja se očitno ni počutil dovolj izpopolnjenega. In kaj bolj izpopolnjuje človekovega duha kakor služba osebnega taksista. Ula je po ponesrečenem padcu dobila priložnost, da preizkusi Blaževe sposobnosti. Odšla ste do reke, malo pod plezališčem, pa nazaj gor, pa malo naokrog in kasneje do kombija. Iiiii ha konjiček!

7. DAN

Zjutraj smo se dobili, vsak s svojo posodico poriča v naročju, posedeni na sončku na travniku za šotori. Kmalu smo prišli do soglasja, da je bila preživela noč še posebej mrzla. Malo smrkajoči smo se odpravili v plezališče, La Curva. Svojo sposobnost smo pokazali na platkah, kjer je dokaj hitro nastal izziv plezanja samo po nogah. Še hitreje pa so šli bonboni, ki smo jih prinesli s sabo v plezališče.

Spet smo obiskali reševalce iz vode, na naplavali in napolnili telefone, nato pa se odpravili v tabor, kje smo vsi hitro popadali v postelje.

8. DAN

Za rest day smo se odpravili na pohod v raziskovanje doline Val Daone. Hodili smo ob rečici, od jezu in do koče. Na poti smo opazovali čudovito naravo in srečali domačine. Z enim smo se tudi slikali, pohvalili pa smo njegova ušesa. Ko smo prišli do koče smo se po manjši pavzi odpravili na lov za stranišči. Z visokimi pričakovanji in upi, da se bomo lahko končno usedli na straniščno školjko smo nasedli na skoraj okrutno šalo, ko školjke ni bilo. Pot smo končali z manjšim vzponom po stopnicah, na katere je Blaž pripomnil; »Zato pa je parking osem evrov, ker zraven dobiš še odličen fitnes za noge!«

Zvečer smo ugotovili, da je bilo smrkanje in slabo počutje iz prejšnjega dne več kot le slabo prespana noč, kar je potrdil tudi pozitivni test. Po začetnem šoku smo ugotovili, da kaj drugega ni bilo za pričakovati, glede na naš pozitiven pogled na svet. Razmišljali smo tudi o nekoliko spremenjeni, koronski, igri morilca, pa nas je premamil tarok.

9. DAN

Zjutraj smo se zbudili v običajno jutro, kmalu pa ugotovili, da pretekla noč ni bila tako zelo enolična. Zgodilo se je, da Nejc pred spanjem ni odšel na potovanje do stranišč. Klic narave se je oglasil okoli polnoči, ko je Lena že skoraj utonila v spanec. Klicala pa ni le narava. Nejc v nuji ni našel zadrge in v paniki začel klicati; »Na pomoč!«. In ko je tako končno dobil Lenino pozornost, je izrazil željo po čelki, da se je lahko reši in odreši.

Plezalni del dneva je bil zaradi dežja prestavljen na popoldanske ure. Skupaj smo se skrili v šotore in zbirali pogum, ko je bilo potrebno iti na stranišče. Med grmenjem so se le-te namreč hudo stresla, kar ni najbolj prijetna situacija, ko z nago ritjo čepiš v položaju asian squata.

Ko se je vreme umirilo smo se odpravili plezat. Bolderji so bili zaradi sončka že suhi, paziti smo morali le še na mine, ki jih za sabo puščajo krave. Vreme pa nam ni bilo naklonjeno, saj smo čez dve uri že bežali pred novim nalivom. Deževalo je tudi ponoči, kar je Žana pregnalo z njegovega običajnega mesta v spalni vreči, da se je preselil v štor, na suho. Pred strelami in grmenjem pa se je skril tudi Sky, ki se je stisnil k Žanu v predprostor šotora.

10. DAN

Po preživeli noči smo se spet odpravili na planino, kjer so nas že čakali suhi bolderji. Na nas sta že čakali piramidi, krave pa so se nam nekam poskrile. Smo pa zato odkrili nov položaj za slikanje. Za odlične slike se je potrebno oddaljiti približno 3-4 metre od bolderja, razdalja se prilagaja višini in širini bolderja, saj je potrebno poskrbeti, da se vidi po kakšnem terenu se pogumno vzpenja. Položaj fotografa se razlikuje glede na ta ali želite slike ali video. Za video je pomembno, da si zapomnite, da je vse v kolenih, ko pa pride do slike je stvar nekoliko bolj kompleksna. Predlagamo, da stopite nekoliko bolj narazen, kot med nogama naj bo okoli 90-100 stopinj. Pomembno je tudi, da uporabljate svoje glasilke in se med slikanjem derete na vse mimoidoče, ki bi lahko pokvarili kader. Včasih pa je potrebno tudi stopiti iz cone udobja in selfi posneti s sprednjo kamero. Uspeh zagotovljen.

Sledil je pikanten večer. Nikakor tekmovalnega Brina je Žan izzval, da si lahko hrano sam bolj začini. Brin je hitro segel po čiliju in si ga v svojo posodico, ki drži dve zajemalki rižote, vsul dovolj za celo družinsko kosilo. Na koncu smo vsi jokali. Mi od smeha, Brin pa zaradi bolečine.

11. DAN

Zjutraj smo lahko pospali, nato pa malo poležavali do kosila. Za kosilo smo imeli tortilje. Te so bile na taboru že tretje, ki smo jih jedli. Imeli smo že »obične«, vegetarijanske, te pa so bile do vrha obložene. Ko se je hrana polegla smo se spet podali v La Planao.

Ko smo prišli v tabor, je bilo še toplo, zato smo si privoščili s kopanjem v našem potočku. Rehabilitirali smo se tudi v mrzli vodi. Pogumni pa so lahko stopili še v fačuzi, ki je povrnil moč v razbolele mišice.

12. DAN

Predzadnji plezalni dan smo izkoristili v La Curvi. Že hitro po začetnem ogrevanju so začele pokati blazinice in ulila se je tudi kri. Pred sončkom smo se skrivali v zavetju dreves, med malico pa smo se postavili na ovinku postavili na sonce.

En kombi se je kasneje odpeljal še nekoliko višje, na lov za novimi boldeji, drugi pa se je odpravil v kamp kuhati večerjo. Voda, veter in mokri čevlji so nas malo zamudili, tako da smo se z večerjo nekoliko zamudili, smo ja pa vsi lahko jedli vročo. Lepotno sceno pa so prevzeli fantje, Anej s svojimi sončnimi očali, Brin in Žan pa z lepotilnim salonom oziroma kote se je izrazil Blaž; »To zgleda k da bi si katran na obraz namazau.« Prijazni italijanski sosedi iz hiše nad našim kampom, pa so nam za sladico prinesli torto.

Zadnji plezalni dan je bilo potrebno izkoristiti, nam je ob budnici povedal Blaž. »Kdor ne bo imel krvavih blazinic, bo do kampa hodil peš!« In kako resno smo vzeli ukaz. Metali smo se na vse jumpe, prijemali vse krimpe in blazinice brusili na skali. Na koncu pa smo se tudi zelo lepo potrudili za skupinsko sliko. Italijane, ki so si z nami tisti dan delili plezališče, smo prosili, če naredijo sliko, mi pa smo kot pravi plezalci lezli po bolderju, viseli iz skale in se smejali, kot da nam je ratalo popokati blazinice.

Zvečer smo že zapakirali večino torb, nekateri pa smo zadnjo noč izkoristili za spanje pod zvezdami.

Na koncu smo preživeli korono, poškodbe, stranišča in pomankanje tople vode in elektrike ter most čez naš potoček. A nič od tega, ne bo ostalo v našem spominu in veljalo več kot včerajšnji zajtrk. Si bomo pa za vedno zapomnili vse plezalne uspehe, večere, ki smo jih prekartali, ure ko smo se smejali tako močno, da nam je skoraj ušlo in vse otročarije, ki smo jih, tako mali kot veliki, naredili.

V spomin Brinovemu šlapu

Zapisala udeleženka tabora: Maruša Tomaževič