Poročilo s poletnega tripa v Ceuse

Po plezalno-delovnih prvih treh tednih avgusta se je konec avgusta začelo jesensko izpitno obdobje, zaradi katerega sem pisanje tega poročila odložil še za nadaljnje tri tedne in očitno je do svoje ciljne publike prišlo s praktično dvomesečno zamudo. Bolje pozno kot nikoli. Prav tako se že na začetku opravičujem za pomanjkanje plezalnih fotografij – kaj češ, raje plezamo, kot fotografiramo.

Zdaj pa k stvari!

Našo ekipo smo predstavljali štirje bolj ali manj zagrizeni plezalci – Ajda Lovše, Jaka Šprah, Luka Marčič in jaz. Za prvih deset dni našega tripa smo se pridružili zasedbi megatabora v Fontu, s katerega odlično poročilo je bilo že objavljeno(za čuda dokaj ažurno) in ga zaradi tega na tem mestu ne bom podrobno opisoval. Slaba dva tedna smo preživeli med balvani sredi slikovitih gozdov v bližini Pariza.

Osmega julija je inštruktorska ekipa mularijo že navsezgodaj odpeljala nazaj domov, mi pa smo si ga vzeli bolj lagano. Pospravljanju šotorov in basanju prtljage v avto je sledil še hiter skok v ne preveč bistro reko, nato smo se odpravili proti jugu. V kamp Les Guerins smo še ravno prispeli po svetlem. Postavili smo šotore, pospravili makarone in poobedek ter polni veselega pričakovanja šli spat.

Naslednji dan smo dopoldne šli po nakupih; popoldne, ko večina sektorjev pride v senco, pa smo vzeli pot pod noge in šli plezat. Prvi dan smo plezali v sektorju Un pont sur’l infini. Smeri so bile, kot se za Ceuse spodobi, vrhunske, kar pa bi težko rekli za raven vzdržljivosti. Predvsem Jaka in jaz sva se na veliko pritoževala nad balvaniranjem, misel, da bi bilo namesto v Font bolje it na stenco trenirat vzdržjivost, pa kar ni hotela iz glave.

Že po nekaj plezalnih dneh se je stanje izboljšalo. Forma je bila v vzponu in motivacija na višku. Plezali smo po vzorcu 2-1. Povprečen plezalni dan se je začel sredi dopoldneva. Po pomivanju umazane posode od večerje smo skuhali kavo in pojedli zajtrk. Sledilo je nekaj rund taroka in malo pred drugo smo se začeli pakirati za v plezališče. Sledil je dostop, ki se je tekom tripa skrajšal z ene ure na pod 45 minut. V senci pod steno smo si najprej privoščili nekaj počitka in manjšo malico, ki pa jo je občasno pokvarila presladka pomaranča (po Marčičevem mnenju). Ponavadi smo plezali do teme, sledil je odvečen sestop in večerja s poobedkom v poznih večernih urah.

Restdaye smo hengajoč z bando večinoma preživljali ob taroku, v trgovini v Gapu in ob Pelleautierskem jezeru, poleg tega pa smo si po navadi privoščili malce bolj razkošno kosilo oziroma večerjo. Za zadnji neplezalni dan smo se odpravili tudi na Petit Ceuse, od koder se odpre odličen pogled na praktično celotno plezališče. Na vrhu smo zaradi slabega vremena ostali le kratek čas, a dovolj dolgo, da je Ajda speljala valata (mimogrede: sam sem bil edini, ki na tripu ni izpeljal valata – punce, kje ste?).

Čeprav je bila plezarija odlična in motivacija visoka, smo bili po trehe tednih ceuškega vsakdanjika vsi dodobra utrujeni. Tako smo si zadnji plezalni dan vzeli bolj na izi – šli smo na vršni plato Ceusa. Ajda in Marčič sta se tja povzpela po ferati (nevarno i extremno!), z Jako pa sva splezala delno neopremljeno večraztežajno klasiko Natilik, ki se konča tik pod najvišjo točko 2016 metrov visokega Ceusa.

Vožnjo nazaj domov smo razdelili na dva dela, saj Jaka kot edini voznik ni želel odpeljati cele poti v enem kosu. Noč smo preživeli na travniku nekje sredi Padske nižine. Spali smo bolj slabo – nekateri zaradi komarjev in vročine, drugi zaradi strahu pred razjarjenim kmetom ali divjimi prašiči. Ajda in Jaka sta tako poskrbela, da smo vstali še pred budilko in v Slovenijo prispeli že pred poldnevom 31.7.

Za konec sem pripravil še naj seznam zgoraj opisanega tripa (po lastnem izboru, se posipam s pepelom, če se kdo od soplezalcev z njim ne strinja):

Naj vzponi:

Jaka: