Obrnilo se je še eno leto in vnovič smo bohinjski tabor pričeli na sončno nedeljo, tokrat uro kasneje kot prejšnja leta in sicer ob 10.00. Na taboru smo za otroke skrbeli vodja Polona, inštruktorici Tina in Katja ter pomočnik Maks.

V kampu je bilo letos nepredstavljivo mnoštvo Čehov, Slovakov med katerimi se je našel tudi kakšen Nemec, tako da smo v vsej tej obilici turistov s težavo našli prostor za naše šotore, nekateri so jih bili primorani zato postaviti na srednje hudourniške predele, tako da smo jih morali potem v naglici premikati. Kuhinja kot tudi nekateri naši šotori so bili postavljeni na velikih nakloninah, posledično smo se zares počutili v srcu gora tudi med spanjem.

Napoved je bila sprva sončna, nato deloma oblačna, proti koncu pa je bil napovedan skorajšnji vesoljni potop.

Dan 1

Po našem počasnem nabiranju zaradi zastojev na blejski obvoznici, smo se do približno pol dvanajstih res vsi uspešno zbrali na kupu, se šli ob neuspelem iskanju podajalne žoge spoznavanje kar s pomočjo plezalke velikosti 37, Tarantula. Ko se nas je vseh 21 dodobra spoznalo, smo vzeli malico in se odpravili v plezališče Bellevue oziroma Belvi, ker smo prejeli poglobljeno razlago najprej o tem, kako se pravilno izgovarja francoske besede, nato je sledilo 6 dni in 5 noči posmeha Maksovi nesposobnosti govora francoščine, sicer pa je takoj po eksistencialističnem vprašanju eklektičnosti izvora podomačene besede Belvi sledila mukotrpna razlaga, zakaj je prišlo do prevzemanju te besede do popolne spremembe pomena, namreč Bellevue pomeni lep razgled, belvi pa naj bi v slovenščini pomenil ravno to, čeprav če enako izgovorimo v bagetarski deželi, pomen sploh ne bo ta, podobno kot težava z ribo in strupom. (z/s)

Plezali smo znamenite “zagamane“ plate ocene 3a, potem tudi nekaj v zadnjem sektorju, predvsem pa smo se poskusili fokusirati na iskanje smeri, ki ne bi bile direktno izpostavljene soncu, tako da so nekateri resnejši napadali smeri vse do ocene 6a. Nejc je imel s seboj drona, tako da imamo nekaj lepih slik iz tega plezališča, hvala. Ko smo se najedli, smo še malce plezali, a ker je bila vročina neznosna, smo se raje odpravili nazaj v kamp in skuhali zelenjavno omako z makaroni ter razočarano kmalu prišli do tehtnega spoznanja, da večina otrok ne mara zelenjave. Vseeno so se vsi potrudili in na koncu ugotovili, da je včasih za zdravje potrebno potrpeti, najboljša izjava pa je nekako “saj to sploh ni neužitno.“ Potem smo se kopali in ugotovili, da v Bohinjskem jezeru primanjkuje 30 cm vode, hkrati je bilo jezero toplejše kakor kadarkoli poprej, zgornji trije metri so bili povečinoma homogena plast, pod tem pa je sledil nemuden prehod v izjemno hladen svet mulja in vodnega “plevela“, kjer te dobesedno zagrabi krč, ker je tako hladno. Razen prepovedanega skakanja s štorov, smo igrali vaterpolo in tekmovali v plavanju pod vodo, nato pa so vsi poskušali ujeti mene in po več kot minuti, me navzlic mojim plavalskim sposobnostim na nivoju utapljajočega človeka ni ujel nihče, tako da se mi potem sploh ni bilo potrebno spomniti, kaj je bila nagrada.

Nekateri so odšli malce skakati na mreže, imeli pa naj bi nek party, pa ga zaradi zaspanosti ni bilo in smo ga premaknili na zadnji dan.

Poleg tega pa je cel tabor veljala nagradna igra pravilnega približka nečesa (morda se spomnim, rešitev bi bila kar koristna) ali pa iskanje koeficienta v enačbi dolžine lastnega vala kanuja, ker je to edini parameter, ki manjka, pri korenski funkciji dolžine čolna in rasti vala, kar vpliva na hitrost glisiranja, s tem pa bi dokončno lahko vedeli, kako hitro je potrebno veslati, da ne bi bilo bolj zabavno imeti motorja.  

Dan 2

Po mirni prvi noči je sledilo plezanje v plezališču Pod skalco, kjer smo plezali spet najrazličnejše stvari, od preprostih in lepo členjeno-zaraščenih “šodrov“, pa do zahtevnejših plat, kjer je potrebno popolnoma zaupati nogam. Otroci so že precej dobro osvojili tehniko varovanja, čisti začetniki pa so malce premagovali strah pred višino. Prav tako je bilo veliko prijetneje zaradi sence in klopc ter bližine pipe z vodo. Ko je vsak preplezal tri smeri, približno do treh popoldne, je sledil čas za kopanje. Mlajši so skakali iz pomola na višini gladine, starejši pa so se odpravili skakati iz skal pri domu pod skalco. Voda je bila mehkejša kot lani ali pa so se samo vsi naučili pravilneje doskočiti.

Potem smo še odkolesarili domov in pojedli kosilo, piščanca v sirovi omaki brez graha (ob strani) in krompirjem, nato smo se še enkrat kopali, malce pogovarjali, nekateri so igrali karte, drugi so pomivali posodo, tretji so skakali po mreži ob neupoštevanju prepovedi …

Ker smo pozabili kupiti zet in gobico in smo si skupinsko zaželeli švicarskih prizemskih dobrot, smo se trije kekci odpravili s kolesom do Bohinjske Bistrice in tam nakupili še potrebne stvari.

Spoznavali smo Goldingovo književnost in se debatirali o priredbah Trnuljčice.

Dan 3

Vam izročím, prijat’lja dragi mani!
ki spi v prezgodnjem grobu, pesem milo;
ločitvi od njegà mi je hladílo,
bilà je lek ljubezni stari rani.

Minljivost sladkih zvez na svet’ oznáni,
kak’ kratko je veselih dni število,
de srečen je le ta, kdor z Bogomílo
up sreče onstran groba v prsih hrani.

Pokópal misli visokoletéče,
željá nespolnjenih sem bolečine,
ko Črtomír ves up na zemlji sreče;

dan jasni, dan oblačni v noči mine,
srcé veselo, in bolnó, trpeče
upokój’le bodo grôba globočine.

Sprehodili smo se do znamenitega slapu, letos nismo obiskali slapu s slovitim PCL-jevskim poimenovanjem Reta…X, ki nam ga je prejšnje leto razkazal Kristjan, skorajda smo pozabili nahrbtnik. Je bil pa to dan, ko so se nekateri odpravili domov.  Poleg tega sem ugotovil, da ene kokakole v kampu ni mogoče vzeti z originalnim računom, od takrat naprej me v restavraciji gledajo postrani. V kampu pa smo se potem igrali iger s kartami in se po urah kopanja, skakanja iz pomola in še številnih drugih vragolij, s polnimi trebuhi po žaru, začeli pogovarjati o glasbi in literaturi, večina je bila tako izmučena, da so se odpravili takoj spat, a kaj, ko je bila pred dvema dnevoma Kleiberjeva obletnica rojstva in je nekatere prav zares zanimalo, kako velik mož je to bil.

Dan 4 – plezališče Peč

Po gresu, ki se tokrat ni prijel, smo se umili in se odpravili na najzahtevnejšo etapo Tour d’Bohinja, z najvišjim prelazom, tik pod plezališčem peč. Plezali smo vse smeri na levi, od 5a do 5c, Natalijo Verboten (ugotovili smo, da verboten ne pomeni dovoljenega vstopa v nemško govorečih deželah), pogumni pa so splezali Vojsko SLO. V zadnjem sektorju pa še Baby in Lady. Vsi so splezali (morda brez predpone s) 3 smeri, obiskala nas je alpinistka Pia in nam pomagala pri učenju otrok. Spet smo se vsi skupinsko skregali o temi, pri kateri je odgovor enoličen in sicer je smučanje seveda boljše od bordanja …

V izogib prepirom smo se raje strinjali, da je plezanje super. Voda v vodnjaku je presahnila, tako smo si malce namočili noge v reki. Ko smo se mi in ose že pošteno najedle in smo v kombi naložili Tinino kolo s predrto zračnico, smo odkolesarili domov in si pripravili večerjo. Kopali smo se v kampu in se nato spet sproščali ob družabnem večeru.

Dan 5 – Bellevue in  vesoljni potop

Šli smo v Bellevue, tokrat veliko bolj zgodaj, celo uro, da bi lahko še malce plezali, predenj bi nas popolnoma namočilo. Tako smo uspešno plezali težke 5c/ 6a/ 6b plate, za ogrevanje sicer tudi nekaj lažjih, ob enih pa je začelo že resno deževati, tako da smo pospravili stvari in se v časovni luknji brez padavin odpravili na sladoled. Res je pasalo, sploh ker je bilo še vedno vroče. Potem pa smo šli proti kampu, skuhali makarone s tunino v vsem dežju, problem pa je bil tako ali tako kolesarjenje in totalna premočenost do kosti. Ko smo prišli v kamp, smo se v oblekah skopali v jezeru, ki se nam je v tistem trenutku zdel vroč kot džakuzi. Nato smo šli pod tuše in ker se sredi dneva nihče ne tušira, smo imeli pravcato veselico pod tuši. Vsi smo se nemudoma preoblekli in se poskrili po šotorih. Kmalu smo spoznali, da smo bili tako pametni, da smo kolesarili ravno sredi največjega naliva, kar je bilo precej nespametno, bolje bi bilo malce vedriti, a po toči zvoniti je prepozno.

Šotori so vse dni dobro držali in tudi tokrat, čeprav smo, glede na videne novine na področju gradnje in izdelave šotorov pričakovali, da bodo nekateri premočili še predenj bi lahko človek rekel dež.

Ko se je hrana malce polegla, smo na dan privlekli zvočnik in “vibali“ 2h, dokler ni nehalo deževati. Nato smo na Polonino pobudo šli na sprehod do druge strani jezera, kamor smo nekateri plavali prejšnji dan.

Bili smo utrujeni od vse vode in strahu pred dežjem, tako smo se v upanju, da nas ne bo zalilo, odpravili spat.

Dan 6 – SUP, kanu in pospravljanje

Na željo otrok smo se odločili, da bomo SUP-ali in vozili kanu. Nad kanujem nihče ni bil preveč navdušen, tako da smo nato celi 2h SUP-ali, se kopali, prevračali in iskali izgubljeno veslo, ki se je zataknilo v mulj. Nato smo pomalicali, pospravili šotore in se še enkrat kopali, nekateri so se želeli odpraviti na plavalno turo po jezeru, tako smo ugodili še tej želji in 1h prebili lebdeče v jezeru.

Od pol četrte ure naprej so začeli prihajati starši. Mislim, da smo se imeli na taboru super, kljub navihanosti otrok in včasih potrebni grajo, smo se imeli super, naučili smo se plezati, otroci so dobili nova poznanstva, skratka zabavali smo se, tako kot vsako leto in upam, da se vidimo tudi prihodnje.

Poročilo je napisal pomočnik Maks Cuzak