1. DAN (27.4.2022)

Ko smo stopili iz avta, sta nas sprejela močan vonj po dežju in za odtenek hladnejši zrak, kakor je bil tisti v Ljubljani. Nebo nad nami je bilo tiste enotne svetlo sive barve, ki ti razpoloženja niti ne dvigne, niti ti ga ne poslabša in samo čakaš lahko, da se oblaki razmaknejo in spustijo na zemljo nekaj sončnih žarkov, ki bi dan premaknili naprej. In to smo tudi naredili. Potem, ko smo našo opremo znosili na prostorno podstrešje, smo se spodaj zasidrali za mizo in čakali, da bi se dež umiril vsaj toliko, da bi lahko prišli do najbližjega sektorja. Od prijazne gospe, ki je kuhala predobro za ta svet, smo dobili čaj in pojedli vse kar smo imeli s sabo še preden so naše oči sploh ugledale skalnate stene, zaradi katerih smo se sploh podali v ta deževni dan. Vendar mi nismo razmišljali preveč v naprej, bili smo na toplem in na suhem in imeli smo tarok, pri čemer je zadnje nekaterim pomenilo največ. Vendar je vsega lepega enkrat konec in tudi naši topli trenutki pod gostoljjubno streho kmetije so se končali, ko je Peter naznanil, da je dež ponehal. Naj se ‘čimprej zrihtamo, ker more dans vsak splezat vsaj pet smeri’, nam je povedal in to ne zadnjič v tistem tednu. Pa smo res šli, zarinili v zeleni gozd, poln različnih zvokov in barv, na kar človek naleti le po dobri plohi. Za prvi dan smo se zadovoljili z Nosom, ker je bil eden redkih suhih sektorjev v plezališču. Nekateri smo se ogreli, drugi so rekli, da to ni za njih, plezarija pa se je v vsakem primeru začela. Ker je bil izdan ukaz, da si moramo preplezane smeri vsi nekam zapisovati, vsak zase najbolje ve, kaj je splezal, lahko pa povem, da je bil prvi dan bolj lahkoten kar se tiče samega plezanja, vsaj jaz sem ga tako doživela. Zagotovo pa se v naši skupinici desetih otrok od 13 do 17 let in enega malo starejšega inštruktorja najde kdo, ki je že prvi dan plezal kaj težjega. S hrano res nismo imeli preveč dela, ker je ni bilo, saj smo vse pojedli že v jutranjih urah. To smo seveda obžalovali. Okrog šeste ure zvečer smo se odpravili nazaj proti naši kmetiji, vendar smo pot ubrali mimo Obokov, tako malo, za popestritev in boljšo izkušnjo z blatnimi tlemi in spolzkimi debli podrtih dreves. Vendar mi smo uživali, s skupnimi močmi nam je uspelo prilesti iz gozda.

Sledila je večerja, jaz sem se počutila kot v filmu, vse je bilo zelo bogato in okusno, še svečke so nam dali na mizo. Po večerji še ni bilo prosto, naredili smo vaje za shoulder mobility, kar je pri nas že obrabljena besedna zveza. Potem pa smo res imeli čas za učenje, tarok in tuširanje, čeprav se nihče razen Žana, ki je cel dan hodil v kroksih, ni kaj dosti očistil. Večer je zaključil naš pripovedovalec Brin, ki nam je iz svoje viseče mreže, s katero smo imeli več manjših zapletov, povedal prijetno zgodbico o loputi nad našimi glavami in podganah, ki zagotovo živijo v njej. Lahko noč!

2. DAN (28.4.2022)

Drugi dan – dan, ko je na svet končno posijalo sonce. Ko se takole zbudiš v jutro brez oblačka ti še raztegovanja ni problem delati. Vsak na svoji spalki smo se v naših zakrnelih špagah pogovarjali o minuli noči in vsak je prišel na vrsto, da s skupino deli svojo izkušnjo o tem, kako se je zbujal zaradi škripajočih tal.

Zajtrk je bil seveda več kot dober, Brin je sistematično skril košare s rogljički preden smo vse pojedli, da nam je ostalo še za potem. Lepo vreme pa še ni pomenilo suhe skale, zato smo šli v Trapez, ki je soncu najbolj izpostavljen in naj bi se najhitreje posušil. Sonce nas je pražilo kot martinčke, ki so tekali med našimi nogami in življenje je bilo lepo. Dan nam je pripeljal visoke plate, v katerih so nekateri zagotovo uživali bolj kot drugi. Inja je kljub svojim velikim dvomom splezala Akt, Žan takoj za njo, Katjuša in jaz sva se stisnile na visoko skalo, na kateri je bilo komaj kaj prostora za vrv, kaj šele za naju, Ana je bila pridna in vztrajna kot vedno, če pa so te vrline tisti dan obrodile kakšne sadove, se iskreno ne spomnim. Ajda je ostala brez para, ker je Kaja za pol ure zadremala na soncu in je ni imel nihče srca zbuditi. Bila je neskončen vir zabave za Brina, ki je mravljam iz drobtinic naredil potko do njenega hrbta. S ciljem petih ali več smeri je vsak plezal po svojih zmožnostih, vedno pod budnim očesom Petra, ki ni prenašal počasnega navezovanja, brezciljnega posedanja ali pretiranega zafrkavanja. Večer je minil podobno prejšnjemu, morda se je kdo dejansko umil, morda se je še kdo drug poleg Kaje, ki se nikoli ni izneverila kemiji, dejansko učil, nekateri so zagotovo brali, vendar so trenutki pred spanjem gotovo minili v počitniškem duhu.

3. DAN (29.4.2022)

Zadnji dan je bil iz mojega vidika najbolj zanimiv, morda zato, ker je tabor vsem minil prehitro in smo ga hoteli do konca izkoristiti. Prejšnji večer sta se nam pridružila še Leon in Lev, ki sta svojo pot nadaljevala v Oboke, mi pa smo se od njiju poslovili v Luski. Bilo je senčno, previsno in ne previsno, kakor se odločiš, vsekakor pa primerno za projektiranje. Brin in Ana sta splezala Ovulacijo, tudi Inja je naredila nekaj poskusov. Za vse ostale je bilo nujno da smo se zrinili v neko zajedo, ki je nam je pokazala, kako neprijeten občutek je lahko tičati med dvema skalama. Vsi, ki smo šli v smeri preveč v desno, pa smo imeli še to srečo, da smo od spodnje publike dobili sliko za spomin. Vmes je celo malo deževalo, vendar nam je bilo vreme zagotovo bolj naklonjeno kakor prvi dan. Dan je bil dober za uživanje v lahnem vetru, za še zadnje skupne selfije in seveda za čokolado, ki nam jo je uspelo prihraniti do zadnjega dne. Mirne vesti lahko rečem, da je bil tabor uspešen, vsaj kar se tiče zabave, tudi naše plezanje je bilo v redu, govorim na splošno, hrana seveda super, prav tako tudi vreme, če ignoriramo deževno zgodbo prvega dne. Naučili smo se, da je češko, če ti karkoli razen čelade visi iz nahrbtnika, pa še za čelado je mejno, da nikoli ne smeš podcenjevati kako močno te bo utrudil dostop, ne glede na tvoje kondicijsko stanje, da bi vsak rabil še kakšno podlogo za spanje več in da bicepse najbolje natreniraš tako, da daš v vsako roko en štrik, pa tečeš gor v hrib.

Tabor je bil čudovita plezalska izkušnja in komaj čakamo na naslednje izlete v skalo.

Tabora so se udeležili: Katjuša Kočar, Ajda Božič, Kaja Ruzzier, Brin Debevec, Inja Debevec, Žan Plut, Ana Žnider, Nina Trampuš in Mia Miloševič Iglič. Z njimi je šel Peter Mastnak Sokolov.

Vodja tabora Peter pa je o taboru zapisal:

Z osmimi mladinci iz Cvetk in carjev ter z Ano iz Čvrste skupine smo se dobili na Dan upora proti okupatorju ob desetih pri Tratniku. Žal vremenska napoved ni bila točna in zaradi dežja smo za nekaj časa obsedeli na kmetiji. Prijazna gazdarica Albina nam je skuhala čaj, čas pa smo si krajšali s kartanjem in govorjenjem neumnosti. Okrog dvanajstih so padavine (začasno) ponehale in šli smo plezat. Pristali smo v Nosu, kjer je bilo nekaj smeri dovolj suhih, da so bile splezljive, čeprav bi težko govorili o dobrih razmerah. Vmes nas je doletelo še nekaj ploh, a nam je previs pod Strehama nudil streho. Kljub vsemu je mladina precej plezala, večina je šla vsaj pet smeri. Sestop po blatu je bil zgodba zase in ugotovili smo, da bele adidaske morda niso najprimernejša obutev za na tabor. Za večerjo smo dobili pečenega piščanca s krompirjem in se do sitega najedli. Večerni strečing pod vodstvom Brina ni trajal dolgo.

V četrtek smo se zbudili v sončno jutro. Po jutranji telovadbi smo šli na zajtrk, kjer so bili glavni hit sveže pečeni rogljički s sirom. Po zajtrku smo šli v Trapez. Nekaj mokrih flekov nas ni ustavilo in plezanje na soncu je bilo prijetno nasprotje zmrzovanju v vlažnih oblekah dan poprej. Rešili smo Rebus, slikali Akt in spoznali, da Lepota ni naključje. Ajda je ugotovila, da so mravlje trdožive, vsi skupaj pa, da dodatni sendviči za lačne fante ne bi bili potrebni. Tokrat na večerjo nismo zamujali, pridružila sta se nam pa še Lev in Leon, ki sta popoldan plezala v Obokih. O Jamskem človeku: »Lih prav dolga smer. Devet metrov pa dobra pavza na polovici.« S pomočjo močnih fantov nam je uspelo pojesti vse meso, solate pač ne. Med večernim druženjem sem izvedel, kako izgleda dober srednješolski hausparty: »Da je dobra muzika, pa da se ga ljudje ne napijejo preveč.« Zraven se je vrtel kakih deset let star srbski turbofolk hit.

Tudi zadnji dan smo naredili jutranji strečing, pri katerem sta morala hočeš-nočeš sodelovati tudi Leon in Lev. Po zajtrku smo spakirali robo in šli v Lusko. Osrednji del je bil suh. Trim v kaminu je bil za nekatere strašljiva izkušnja, mladina pa ni znala točno razložiti, kaj je Ovulacija. S plezanjem smo zaključili že sredi popoldneva in ob petih so nas na kmetiji že čakali starši – prevoz za domov.

Slava mladini za udeležbo, sajk in dobro voljo.

Pojdite na megatabor!

Napisala Mia Miloševič Iglič.