Kot vsako leto prej, se je tudi letos izvajal tabor v času prvomajskih počitnic, tokrat v plezališču Čreta, ki leži dobrih deset kilometrov severovzhodno od znamenite prodajalne krofov na Trojanah. Tabor se je začel z zborom pred planinskim domom Čreta, kjer smo tudi spali in jedli zajtrk ter kosilo. Ekipo je sestavljalo 15 udeležencev (Maj, Jakob, Andraž, Timna, Laura, Tea, Jona, Katjuša, Brina, Anej, Katja, Ana, Petra, Jaka in jaz, Luka), inštruktorja tabora pa sta bila Peter in David. Ko smo se zbrali, smo naredili plezalni načrt za naslednje tri dni ter se udobno namestili po sobah. Po opravljenih nepomembnih obveznostih (kdo sploh rabi posteljo), smo končno lahko na rame vrgli nahrbtnike ter se odpravili proti plezališču. Zrak je kar drgetal od plezalnih pričakovanj, starejši člani tabora pa so nostalgično gledali proti kraju, kjer so že pet let prej doživeli nepozabne izkušnje.

Prvi dan smo se odločili za plezanje v sektorju Domačica. Kljub rahlo pesimistični vremenski napovedi (napovedane naj bi bile plohe), je bilo vreme prečudovito, tako da ni primanjkovalo preplezanih smeri. Plezanje smo začeli z ogrevanjem na lažjih smereh na desni strani sektorja, zelo hitro pa se je tudi pričelo plezanje težjih smeri in projektov. Med bolj uspešne vzpone je treba uvrstiti Pogijev (Jakob Pogačar) in Petrin boj s smerjo, ki deli ime s sektorjem, Domačica (7b+), ki je bila Pogijeva prva preplezana smer s tako oceno v naravi (prejšni rekord je držal oceno 7a+), smer pa si brez dvoma kot dosežek lahko šteje tudi Petra. Tudi drugim članom tabora ni manjkalo motivacije, saj je verjetno prav vsak zlezel kakšno smer, na katero je lahko ponosen. Posebej oblegani sta bili smeri Žužko (6b+) in Ptičko (6c), v katerih je visel štrik večino dneva. Dan je bil zaznamovan tudi z velikim številom preplezanih smeri, saj so najbolj zagrete naveze vpele čez 10 sidrišč. V plezališču smo ostali vse do trenutka, ko smo bili prisiljeni oditi zaradi strahu, da bomo zamudili kosilo (lakota je huda motivacija). Ko smo prišli do doma, so nas tam pričakale ogromne porcije dunajskih zrezkov s pomfrijem, tako da so vsakršni dvomi o prehrani na taboru hitro zbledeli. Dan smo zaključili z igranjem družabnih iger in iger s kartami, gledali pa smo tudi stare fotografije s prejšnih taborov, ter se smejali vsem spremembam v zadnih nekaj letih.

Že zgodaj zjutraj naslednji dan (kakšen tiran ne pusti človeku spati do 11h) smo, kljub nasprotovanju
mnogih, začeli z jutranjo telovadbo. Sprehodili smo se do bližnje cerkvice, kjer smo igrali še nekaj
kratkih igric za spodbujanje komunikacije med člani tabora. Po jutranji telovadbi smo pozajtrkovali (kot
prejšnji večer, hrane ni zmanjkalo) ter se odpravili plezat. Današnja lokacija je bil sektor V ritmu. Vreme je bilo prečudovito (vmes je nakajkrat kapnilo, vendar nas to ni ustavilo), kar se je verjetno tudi
pokazalo na vseh odličnih vzponih dneva. Postavilo ali izenačilo se je kar nekaj plezalnih rekordov.
Anej in Ana sta se lotila smeri Papež Gregor (6b+), ki sta jo po prvih težavah in zapletih oba splezala z varovanjem od zgoraj. Anej pravi, da top rope itak ne šteje in suvereno potegne štrik, se naveže, dvojno preveri in se loti smeri. Vmes iz neba začne kapljati, dež se spremeni v sodro, Aneja pa nič ne ustavi, tudi ko ostane brez enega kompleta in po mokri skali suvereno zarine do vrha. Bravo! No, po pol ure je že sonce. Petra in Pogi sta uspešno napadla še eno smer z oceno 7b+ (Sloveniji za 20 let), naš inštruktor Peter je zlezel smer Vid (7b+), počival pa nisem niti jaz, saj sem uspešno zlezel smer Aleluja (7a). Najbolj odmeven vzpon pa je brez dvoma Jakov first ascent (smer do sobote sploh še ni bila preplezana) najtežje smeri v Čreti, Mrtvaški prst, za katero predlaga oceno 8c+. Tako smo se popoldne navdušeno vrnili do planinskega doma in tam pojedli kosilo. Sledilo je časovno obdobje, ki ga lahko opišem le kot »prosto in prešerno«, saj je skoraj vsak počel nekaj drugega. Čez nekaj ur smo se zbrali z namenom, da bi igrali tradicionalno igro plezalnih taborov, svečko (igra se igra v temi, igralci se razdelijo v dve ekipi in se nato poskušajo pretihotapiti do središča nasprotnikovega ozemlje, ki je označeno z lučjo – s tem namenom se vsaka ekipa razdeli na obrambo, ki brani svojo lučko in napad, ki skuša doseči nasprotnikovo lučko). Igrali smo v gozdu, tako da je bila igra kljub premoči ene ekipe (končni rezultat se je namreč glasil 5:0) tako zelo zabavna, da nekateri niso hoteli nehati igrati. V postelje smo se odpravili pozno, vendar je bil dan tako sijajen, da pri tem nihče ni niti trznil.

Zadnji dan tabora smo začeli z rahlo drugačno vrsto jutranje telovadbe, saj smo se bosi odpravili čez
bližnji travnik in tam izvajali jogo. Vse skupaj je bila to spiritualno bogata izkušnja, vendar smo se, na veselje nekaterih in žalost drugih, morali dokaj hitro vrniti nazaj do planinskega doma, kjer smo še zadnjikrat na taboru jedli toplo hrano ter se spakirali. Ekipo tabora smo tokrat razdelili v dve skupini,
glede na nivo težavnosti preplezanih smeri. Skupina, ki pleza lažje smeri, se je odpravila do Tečajniškega
sektorja, kjer so preplezali veliko lepih smeri, druga skupina pa se je odpravila v Staro čreto, kjer so
ocene rahlo bolj navite, lepota smeri pa subjektivna (meni osebno so bile všeč). Tu se je splezalo več
omembe vrednih smeri, najbolj napadana smer dneva pa je bila Ne podirajte mojih kostanjev (7a),
katero smo zlezli Maj (ki jo je splezal na flesh), Katja, Pogi in jaz.
Tabor smo zaključili pred planinskim domom, kjer se je vsak po svoje odpravil domov. Zdi se mi, da je
varno reči, da je bil tabor eden boljših, ter da se bomo v Čreto brez dvoma ponovno vrnili.

Luka Marčič

Se vidimo na poletnih taborih!