Na tabornem prostoru smo se vsi zbrali tik preden se je prvič ulilo kot iz škafa. Prvi dan je tako nakazal potek vseh naslednjih petih dni. Med prvim malo manjšim zatišjem smo poskakali v avtomobile in se odpeljali proti Kobaridu, kjer smo si ogledali muzej 1. svetovne vojne, od konca katere je minilo že skoraj 100 let. Skočili smo še na bližnji hrib do kostnice italijanskih vojakov. Med čakanjem na Evo, ki je skočila po nekaj manjkajočih kosov opreme, smo na bližnjem košarkarskem igrišču našli žogo in zaigrali tekmo, kjer je bil rezultat povsem nepomemben. Po prihodu v tabor smo postavili streho, za katero se je izkazalo, da je  bila vsak dan bolj nepogrešljiva. Po poznem kosilu so se dežne kaplje umirile in celoten travnik se je spremenil v poligon za različne športe z žogo. S sončnim zahodom smo v pričakovanju sonca naslednjega dne pospali v svojih šotorih.

Naslednji dan nas je pričakalo sonce in po obilnem zajtrku smo se veselih obrazov odpeljali v Trento na balvane. Nekateri so splezali svoje prve balvane, nekateri so ponovili dosežke iz prejšnjih let, spet drugi pa so svojo lestvico premaknili naprej. Po uspešnem plezalnem delu dneva smo skočili v Sočo in se umili na zalogo za naslednje dni. V taboru smo po kosilu odigrali plezalni rugby, ki se ga igra z žogo, plezalnimi pasovi in kompleti. Tekma je bila definitivno polna preobratov in je bila najbolj napeta tekma v zgodovini plezalnega rugbya. Po uspešno nabranem lesu smo zakurili ogenj, kjer smo ugotavljali, da ne znamo skupaj zapeti nobene pesmi. Tako se je končal najlepši dan tabora.

Zjutraj je že kazalo, da nam bodo družbo delale dežne kaplje. Vseeno smo se odločili, da gremo pogledat balvane v Trnovo ob Soči. Po nekoliko daljšem, vendar zelo lepem dostopu tik ob Soči, smo prišli do balvanov. Takoj smo se lotili osvajanja lepo zaobljenih kamnov. Vmes nas je najprej prav sramežljivo potem vedno bolj vsiljivo, pozdravil dež, ki je kar lep čas vztrajal. Kot trmaste mule smo tudi mi vztrajali, vendar smo po slabih dveh urah popustili in se odpeljali nazaj v tabor. Po kosilu, ko so se oblaki spet malo razkadili, smo sestavili štiri ekipe, ki so se pomerile v treh disciplinah. Najprej je bila na vrsti štafeta, kjer je bilo treba prinesti čim več vode iz enega konca travnika na drugega. Za njo smo obrnili crash pade med tem, ko smo stali na njih. Zadnja disciplina pa je bila ponovno štafeta, kjer je bilo treba pojesti ves sladoled iz banjic. Po sončnem zahodu smo odigrali še svečko in tako okronali ta dan.

Za predzadnji dan je bil scenarij enak kot prejšnji dan. Po zajtrku smo šli v plezališče Trenta, s sabo smo vzeli tudi vrvi. Po dveh urah plezanja je ponovno začelo deževati. Spet smo preverili, kdo bo dalj časa vztrajal – mi ali dež. V tem vztrajanju nam je uspelo preplezati tudi nekaj težjih balvanov in cel kup smeri na vrv. Ponovno je zmagal dež in premaknili smo se nazaj v tabor. Dež se je raztegnil globoko v večer. Napoved se je izjemno poslabšala; razglasili so alarme za neurja in tako smo se odločili premakniti vse šotore na sredo travnika, da bi se čim bolj pripravili na prihajajoče neurje. Noč je prinesla nove porcije dežja. Od vseh alarmov sicer ni bilo nič, vendar smo bili kar veseli, da nam je vreme vsaj malo prizaneslo.

Zadnji dan je neprekinjeno deževalo skoraj od jutra naprej. V vmesnih zatišjih smo po kosih pospravljali tabor in pojedli zajtrk, kosilo in malico. Ravno ko smo pospravili celoten tabor, so prišli še zadnji starši. S skokom v avtomobile, ki so nas odpeljali v objem suhe postelje, se je začelo intenzivno obdobje sušenja opreme, oblek in čevljev, ki upam ni trajalo predolgo.

Kljub vsem vremenskim neugodnostim je tabor prinesel veliko novih izkušenj, prijateljstev in tudi nekaj malega napredka v plezalnem znanju. Upam, da se naslednje leto z nekaj manj dežja spet vidimo na travniku v Trenti.

poročilo je napisal Vid Zabel, vodja tabora

Tabor se je začel z bojem proti slabemu vremenu. V bitki z dežnimi kapljami smo, ob pomoči požrtvovalnih staršev, uspešno postavili šotore in odnesli toaletni papir na svoje mesto. Sonce ni še niti sramežljivo pokukalo izza temno sivih oblakov, ko smo se že dobrih namenov odpravili na krajši izlet in ogled okolice, kjer smo preverili namočenost bližnjih in daljnih skal. Pot nas je vodila preko položajev avstro-ogrskega topništva do sotočja Koritnice in Bavščice, kjer smo slabih nog naredili kratek postanek. Na žalost smo bili zaradi slabih navodil brez kopalk in za trenutek tudi brez Julije. Kratkega ogleda še ni bilo konec, saj smo se podali proti sotočju Koritnice in Soče. Kratek izlet se je izkazal za srednje dolg špancir čez drn in strn, preko dobrih mostov in slabo uhojenih poti. Smo se pa za nagrado odšli kopat v Sočo, kjer so najboljši plavalci in neustrašne mladenke preizkusili svoj pogum pri skoku z mosta. Dan se je, zaradi podaljšane izvidnice in nekoliko kasnejše večerje, zaključil nekje na meji med dobim in slabim dnevom.

Naslednji dan je slabo vreme ponovno pokazalo zobe. Nismo se dali preveč motiti in smo odrinili v Informacijsko središče TNP, kjer smo preverili dolžino pohoda prejšnjega dne in preverili, katera je najglasnejša žival v Triglavskem narodnem parku. Spet smo premagali dež in takoj smo se pognali proti izviru Soče. Skupaj s čredico madžarskih turistov smo ugotavljali koliko dobrih ljudi lahko spravimo na slabo odmerjen prostor okoli izvira. V taboru nas je pričakala slastna večerja in borba med dvema ognjema. Tabor smo za ta dan preimenovali iz plezalnega v kulturno kulinarični tabor. Zvečer nam je kljub slabim razmeram uspelo zakuriti zelo dober ogenj.

Končno nas je nagradilo dobro vreme in smo se lahko po še boljšem zajtrku zapodili med balvane v Trenti. Prvi nalet na balvane je bil dober; gneča pod njimi je bila nepopisna. Slabo formo smo preganjali iz oprimka na oprimek, če ni šlo drugače pa smo se posvetili hranjenju oslička, ki je bil to leto še posebej dobro zamaščen. Nekaj nas je pokazalo napredek od lani in za potrditev dobrega dela čez leto splezalo lanske dolgove. Slabo kožo smo hitro zdrgnili in se odpravili proti kopališču, kjer nas je pričakala dobra stara mrzlost – Soča. Bitka nerazdružljivega para tega dneva se je končala ob pihanju svečke, kjer je bil rezultat dobre proti slabi ekipi neodločen.

Naslednji dan smo dobro nabrušene kože odšli proti balvanom v Trnovo ob Soči. Po slabe pol ure vožnje smo prispeli v idilo med drevesi in skoraj neokrnjenimi skalami. Ker so balvani nekoliko bolj čudni od tistih v Trenti, smo se morali dobro ogreti in pozabiti na slabo stopanje ter poprijeti za dobro zaobljene oprimke. Po slabem začetku smo dobro napredovali in kljub utrujenosti dočakali kopanje. V taboru so nas pričakala skrivna navodila, ki so po dobrih dveh urah pripeljala do skritega zaklada v obliki dobre stare lubenice. Po poglodani lubenici smo zakurili zadnji ogenj in na njem spekli bolj ali manj slabe čepatije, ki nam to leto res niso bili v ponos.

Zadnji dan je pomenil dokončni obračun s slabo formo in potrditev dobro zaključenega tabora. Zadnji boj se je odvil pod balvani v Trenti, kjer smo pomalicali zadnje dolgove in kruh z ribjim namazom. Padli so še zadnji balvani. Izkazali smo se predvsem v kopici dobro začinjenih problemov, poimenovanih Joker in Gud felous. Nekateri so povsem do sitega napojili osla. Spet tretji pa so dobro formo prikazali v dobro previsnih smereh. Kopanju, kosilu in pospravljanju tabora spet nismo ušli.

Tabor smo dobro zaključili in pozabili na vse slabosti, ki jih ni bilo veliko. In z nasmehom na obrazu in solzami v očeh pričakali starše, ki so spet prišli teden ali dva prehitro. Še dobro, da je naslednje leto spet tabor v Trenti.

Zapisal Vid Zabel, vodja tabora

Zato v soboto in nedeljo, 20. in 21. junija 2015, vabimo na en super plezalni vikend v Trento. Utaborili se bomo na taborniškem prostoru v Kal – Koritnici. Veliko se bo plezalo, odpravili se bomo na pohod, odkrivali bomo čare podzemne jame, veslali z raftom, se namakali v bistri Soči, uživali v lepotah narave in okoliških hribov, zvečer se bomo zabavali ob taborniškem ognju, pekli na žaru, skratka dva dni se bomo zelo aktivno zabavali.

Vabljena vsa družina, od mamic, očkov, otrok, dojenčkov, tet in stricev, babic in dedkov in še koga lahko pripeljete zraven. Udeležba in plezalne aktivnosti so brezplačne. Brezplačno bomo zagotovili tudi plezalno opremo za mlado in staro, če komu slučajno kakšen kos manjka, pa tudi kakšen inštruktorski nasvet ne bo manjkal. 🙂

Vabljeni na vikendaško druženje z našo ekipo v Trento. Vi samo pridite in se zabavajte z nami (prijave niso potrebne). Več nas bo, lepše se bomo imeli!

*OPOMBA: Jamarjenje oziroma raftanje bo možno samo v soboto. Vodnik bi na voljo za dogovor na taborniškem placu v soboto, med 10 in 12. uro.

Kljub napovedi, ki je obetala vesoljni potop, se je v Trento pripeljalo 10 junakinj in junakov. Takoj, ko smo se poslovili od staršev, je posijalo sonce in čredica se je odpravila na sprehod proti trdnjavi Kluže. Popoldne smo otvorili tarok ligo in v stilu svetovnega prvenstva odigrali nogometno tekmo. Končni rezultati ostajajo skrivnost, lahko pa povemo, da smo v obeh kategorijah inštruktorji “blesteli”.

Naslednji dan nas je pričakalo sonce in s srbečimi rokami smo se odpravili na balvane. Kljub ostrim in narobe obrnjenim oprimkom, se je mladina z vse večjo zagnanostjo spopadala z vedno težjimi balvani. Vmes so najpogumnejši splezali na lokalnega osla, ki jih je zapeljal en krog po plezališču. Z najmočnejšo ekipo smo ugotovili, da se med balvani poleg plezanja, da tudi dobro skrivati. Na poti nazaj je sledilo obvezno kopanje v koritih Soče, kjer je imela voda “blagodejno” temperaturo, ki je za trenutek odgnala vse skrbi. Zvečer smo, kot se po navadi spodobi za prvi plezalni dan, zakurili ogenj in zapeli nekaj pesmi, ki so kasneje postale hiti tabora.

Tretji dan smo se odpravili na vznožje Rombona v plezališče Kegel, kjer smo se spopadli z nekoliko vlažnimi smermi z vmesnimi kratkimi plohami. Kljub občasnim deževnim kapljam se nismo pustili pregnati in zato smo bili nagrajeni s soncem in sladoledom. V Bovcu smo se dobili z najboljšim inštruktorjem za bovške dogodivščine Rolijem, ki nas je peljal v jamo, kjer smo spoznali nove dimenzije vodoravnega plezanja (oz.bolje rečeno plazenja). Zvečer sta nas v taboru čakali dve svečki, ki jih je bilo treba upihniti. Ko so najbolj zagreti borci omagali v travi in smo jih odnesli spat v šotor, smo se še ostali zavlekli v spalne vreče z mislimi še vedno ujetimi v jamarski dogodivščini z Rolijem.

Naslednji dan smo odšli do Soče, kjer smo gledali, kako se raftarji prevračajo.Zz mostu smo jim pokazali, kdo je najpogumnejši. Po osvežilnem kopanju smo se ponovno odpravili na balvane. Tokrat smo napadli nekaj problemov iz prejšnjih dni. Vsi plezalci so premaknili svojo mejo za kakšen korak oz. oprimek naprej. Najbližje velikemu koraku naprej pa je bil Lan, ki mu je uspel zelo dober poskus v smeri “Gud felovs”. V naslednjem, bolj suhem poskusu, je uspeh zagotovljen. Niku smo pripravili rojstnodnevno presenečenje – na vrhu balvana smo mu vsi skupaj zapeli “Vse najboljše” in pojedli tortice. Popoldne nas je v taboru poleg večerje pričakal tudi dež, ki smo se mu dobro zoperstavili in zvečer celo uspeli prižgati zadnji kresni ogenj. Ker je bila skupina že bolj domača, smo zapeli še več pesmic kot po navadi. Obiskal nas je Roli s svojo psičko samojedko, ki nas je v petju vse prekašala. Po pečenih bananah smo se še zadnjič ulegli v šotore.

Zadnji dan smo se med izogibanjem kapljam ponovno znašli pod balvani, kjer smo splezali vse suhe in malo manj suhe smeri na vrv. Tabor je spet minil prehitro, zato komaj čakamo naslednje leto, da se spet dobimo na travniku pod zvezdami.

Zapisal inštruktor: Vid Zabel

Na novo plezalno-taborniško dogodivščino gremo že 19. julija v Bohinj. Še vedno je čas za prijave! Preverite več o taboru v Bohinju TUKAJ!