V soboto, 14. junija 2025 smo v plezališču Bellevue v Bohinju uspešno izvedli skupni zaključek plezalne šole (sezona 24/25) pod okriljem Plezalnega centra Ljubljana in Društva za razvoj plezalne kulture.

Sama ideja o zaključku v naravnem plezališču se vrača nazaj h koreninam našega delovanja, plezanje v naravi je najbolj osnovno plezanje in tudi tokrat se je izkazalo za odlično preživet dan, ko smo plezali s prijatelji in plezalno navdušenje širili na mlajše generacije.

Nabralo se je lepo število udeležencev naše plezalne šole in vsem staršem, ki ste sodelovali z udeležbo in pomagali pri pripravi piknika se res lepo zahvaljujemo za ves pozitivizem.

Velika zahvala gre seveda našim strokovnim kadrom in vsej sodelujoči mladini, ki je na poti, da postane vzgojni kader. Brez vseh skupaj in brez vsakega posebej nam nebi uspelo neštetokrat splezati na vrh sten.

Vroč poletni plezalni dan in druženje smo uradno sklenili ob žaru, najbolj razgreti pa so se ohladili še v jezeru.

Pred nami je poletje polno počitniških doživetij, zato vse pa prav lepo vabimo na počitniške plezalne šole, nekaj prostih mest pa imamo še na taboru v Trenti, taboru v Bohinju in taboru na Bledu!

Tekmovalne skupine in združena mladinska skupina s treningi nadaljujejo tudi tekom počitnic.

Živelo poletje in živelo plezanje!

Zapisal: Matjaž Jeran

Vreme je tudi letos poskrbelo za pozitivno nervozo v ekipi Društva za razvoj plezalne kulture, ki je na naši zunanji steni v soboto, 25. maja 2024 organiziralo sklepno tekmovanje za zahodno ligo v sezoni 23/24. Tekmovanja se je udeležilo do sedaj rekordnih preko 330 tekmovalk in tekmovalcev iz 32 slovenskih plezalnih klubov oz. društev.

Slovenski podmladek je pokazal odlično plezanje, borben duh in en velik poklon vsem ter spodbudo za motiviran pristop k treningom. Za prihodnost našega športa se ni bati! Vse pohvale tudi vsem navijačem; staršem, trenerjem in starim staršem ter mimoidočim. Na trenutke se nas je slišalo zares daleč. Bravo mi!

Čestitke in veliko zahvalo za nesebično in požrtvovalno pomoč pri izvedbi tekme izrekam vsem sodelujočim članom, staršem naših članov in gostujoči glavni sodnici. Posebna zahvala gre ekipi postavljalcev, smeri so udeleženci in trenerji pohvalili, to pa je najpomembneje, da je zadovoljstvo tekmujočih veliko. Bilo nas je trideset sodelujočih, znova smo potrdili, da skupaj zmoremo razpihati nevihtne oblake in speljati petnajsturno tekmo z nasmeški na obrazih. Letošnja novost je bila peka palačink, za kar gredo zasluge ekipi staršev, ki so samoiniciativno spekli 400 palačink, hvala jedcem za prostovoljne prispevke.

Zahvaljujemo se sponzorjem, ki so nam pomagali pri izvedbi tekmovanja in prispevali lepe praktične nagrade, ki smo jih izžrebali v vsaki kategoriji po deset. Sponzorji: Robeta d.o.o., Plezalni center Ljubljana, Eurorent d.o.o., Avant car d.o.o., Shoedoctor, Petzl, Iglu šport, Bevog, Hausbrandt.

Se vidimo prihodnje leto.

Zapisal: Matjaž Jeran

V soboto, 10. junija 2023 smo v našem centru organizirali zadnjo tekmo zahodne lige v šolskem letu 23/24. Tekme se je udeležilo cca 350 tekmovalcev iz 28 klubov.

Postavljalci so nalogo opravili z odliko in postavili atraktivne smeri! Vzdušje na prizorišču je bilo odlično, tokrat smo jo odnesli brez kapljice dežja! 🙂

Društvo za razvoj plezalne kulture je zastopalo 27 tekmovalcev, ki so se izkazali in dosegli sledeče rezultate:

Laura Diana Luzar, 1. mesto v kategoriji Mlajše cicibanke (skupno 1. mesto sezone 22/23)

Ema Kopše, 3. mesto v kategoriji Mlajše cicibanke (skupno 3. mesto sezone 22/23)

Ana Ribičič, 5. mesto v kategoriji Mlajše cicibanke

Tristan Jevšnik, 5. mesto v kategoriji Mlajši cicibani (skupno 8. mesto sezone 22/23)

Tara Krivec, 7. mesto v kategoriji Starejše cicibanke (skupno 6. mesto sezone 22/23)

Manca Rakun, 8. mesto v kategoriji Starejše cicibanke

Maša Mehle Omahen, 12. mesto v kategoriji Starejše cicibanke

Lili Pečenko, 17. mesto v kategoriji Starejše cicibanke

Kaja Michieli, 20. mesto v kategoriji Starejše cicibanke

Oki Bonetti, 23. mesto v kategoriji Starejše cicibanke

Lonja Grum, 25. mesto v kategoriji Starejše cicibanke

Alja Ahčan, 48. mesto v kategoriji Starejše cicibanke

Mija Slanič, 49. mesto v kategoriji Starejše cicibanke

Matic Butala, 24. mesto v kategoriji Starejši cicibani

Lovro Privšek Žemva, 30. mesto v kategoriji Starejši cicibani

Ris Likar, 33. mesto v kategoriji Starejši cicibani

Luka Knez, 38. mesto v kategoriji Starejši cicibani

Žan Uhan, 15. mesto v kategoriji Mlajši dečki

Lijan Val Cvet, 19. mesto v kategoriji Mlajši dečki

Ana Marolt, 16. mesto v kategoriji Mlajše deklice

Neja Slaviček, 19. mesto v kategoriji Mlajše deklice

Ronja Debevec, 26. mesto v kategoriji Mlajše deklice

Živa Primc, 27. mesto v kategoriji Mlajše deklice

Kaja Gaspari, 37. mesto v kategoriji Mlajše deklice

Ela Ronchi, 20. mesto v kategoriji Starejše deklice

Tatyana Orlenko, 25. mesto v kategoriji Starejše deklice

Sara Ranfl, 26. mesto v kategoriji Starejše deklice

Vsem tekmovalcem, trenerjem in staršem se zahvaljujemo za udeležbo!

Posebna zahvala pa gre seveda celotni ekipi, ki je pomagala, da smo tekmo sploh lahko izpeljali! 🙂

Fotografije: Saša Brodej, Matjaž Jeran

Obrnilo se je še eno leto in vnovič smo bohinjski tabor pričeli na sončno nedeljo, tokrat uro kasneje kot prejšnja leta in sicer ob 10.00. Na taboru smo za otroke skrbeli vodja Polona, inštruktorici Tina in Katja ter pomočnik Maks.

V kampu je bilo letos nepredstavljivo mnoštvo Čehov, Slovakov med katerimi se je našel tudi kakšen Nemec, tako da smo v vsej tej obilici turistov s težavo našli prostor za naše šotore, nekateri so jih bili primorani zato postaviti na srednje hudourniške predele, tako da smo jih morali potem v naglici premikati. Kuhinja kot tudi nekateri naši šotori so bili postavljeni na velikih nakloninah, posledično smo se zares počutili v srcu gora tudi med spanjem.

Napoved je bila sprva sončna, nato deloma oblačna, proti koncu pa je bil napovedan skorajšnji vesoljni potop.

Dan 1

Po našem počasnem nabiranju zaradi zastojev na blejski obvoznici, smo se do približno pol dvanajstih res vsi uspešno zbrali na kupu, se šli ob neuspelem iskanju podajalne žoge spoznavanje kar s pomočjo plezalke velikosti 37, Tarantula. Ko se nas je vseh 21 dodobra spoznalo, smo vzeli malico in se odpravili v plezališče Bellevue oziroma Belvi, ker smo prejeli poglobljeno razlago najprej o tem, kako se pravilno izgovarja francoske besede, nato je sledilo 6 dni in 5 noči posmeha Maksovi nesposobnosti govora francoščine, sicer pa je takoj po eksistencialističnem vprašanju eklektičnosti izvora podomačene besede Belvi sledila mukotrpna razlaga, zakaj je prišlo do prevzemanju te besede do popolne spremembe pomena, namreč Bellevue pomeni lep razgled, belvi pa naj bi v slovenščini pomenil ravno to, čeprav če enako izgovorimo v bagetarski deželi, pomen sploh ne bo ta, podobno kot težava z ribo in strupom. (z/s)

Plezali smo znamenite “zagamane“ plate ocene 3a, potem tudi nekaj v zadnjem sektorju, predvsem pa smo se poskusili fokusirati na iskanje smeri, ki ne bi bile direktno izpostavljene soncu, tako da so nekateri resnejši napadali smeri vse do ocene 6a. Nejc je imel s seboj drona, tako da imamo nekaj lepih slik iz tega plezališča, hvala. Ko smo se najedli, smo še malce plezali, a ker je bila vročina neznosna, smo se raje odpravili nazaj v kamp in skuhali zelenjavno omako z makaroni ter razočarano kmalu prišli do tehtnega spoznanja, da večina otrok ne mara zelenjave. Vseeno so se vsi potrudili in na koncu ugotovili, da je včasih za zdravje potrebno potrpeti, najboljša izjava pa je nekako “saj to sploh ni neužitno.“ Potem smo se kopali in ugotovili, da v Bohinjskem jezeru primanjkuje 30 cm vode, hkrati je bilo jezero toplejše kakor kadarkoli poprej, zgornji trije metri so bili povečinoma homogena plast, pod tem pa je sledil nemuden prehod v izjemno hladen svet mulja in vodnega “plevela“, kjer te dobesedno zagrabi krč, ker je tako hladno. Razen prepovedanega skakanja s štorov, smo igrali vaterpolo in tekmovali v plavanju pod vodo, nato pa so vsi poskušali ujeti mene in po več kot minuti, me navzlic mojim plavalskim sposobnostim na nivoju utapljajočega človeka ni ujel nihče, tako da se mi potem sploh ni bilo potrebno spomniti, kaj je bila nagrada.

Nekateri so odšli malce skakati na mreže, imeli pa naj bi nek party, pa ga zaradi zaspanosti ni bilo in smo ga premaknili na zadnji dan.

Poleg tega pa je cel tabor veljala nagradna igra pravilnega približka nečesa (morda se spomnim, rešitev bi bila kar koristna) ali pa iskanje koeficienta v enačbi dolžine lastnega vala kanuja, ker je to edini parameter, ki manjka, pri korenski funkciji dolžine čolna in rasti vala, kar vpliva na hitrost glisiranja, s tem pa bi dokončno lahko vedeli, kako hitro je potrebno veslati, da ne bi bilo bolj zabavno imeti motorja.  

Dan 2

Po mirni prvi noči je sledilo plezanje v plezališču Pod skalco, kjer smo plezali spet najrazličnejše stvari, od preprostih in lepo členjeno-zaraščenih “šodrov“, pa do zahtevnejših plat, kjer je potrebno popolnoma zaupati nogam. Otroci so že precej dobro osvojili tehniko varovanja, čisti začetniki pa so malce premagovali strah pred višino. Prav tako je bilo veliko prijetneje zaradi sence in klopc ter bližine pipe z vodo. Ko je vsak preplezal tri smeri, približno do treh popoldne, je sledil čas za kopanje. Mlajši so skakali iz pomola na višini gladine, starejši pa so se odpravili skakati iz skal pri domu pod skalco. Voda je bila mehkejša kot lani ali pa so se samo vsi naučili pravilneje doskočiti.

Potem smo še odkolesarili domov in pojedli kosilo, piščanca v sirovi omaki brez graha (ob strani) in krompirjem, nato smo se še enkrat kopali, malce pogovarjali, nekateri so igrali karte, drugi so pomivali posodo, tretji so skakali po mreži ob neupoštevanju prepovedi …

Ker smo pozabili kupiti zet in gobico in smo si skupinsko zaželeli švicarskih prizemskih dobrot, smo se trije kekci odpravili s kolesom do Bohinjske Bistrice in tam nakupili še potrebne stvari.

Spoznavali smo Goldingovo književnost in se debatirali o priredbah Trnuljčice.

Dan 3

Vam izročím, prijat’lja dragi mani!
ki spi v prezgodnjem grobu, pesem milo;
ločitvi od njegà mi je hladílo,
bilà je lek ljubezni stari rani.

Minljivost sladkih zvez na svet’ oznáni,
kak’ kratko je veselih dni število,
de srečen je le ta, kdor z Bogomílo
up sreče onstran groba v prsih hrani.

Pokópal misli visokoletéče,
željá nespolnjenih sem bolečine,
ko Črtomír ves up na zemlji sreče;

dan jasni, dan oblačni v noči mine,
srcé veselo, in bolnó, trpeče
upokój’le bodo grôba globočine.

Sprehodili smo se do znamenitega slapu, letos nismo obiskali slapu s slovitim PCL-jevskim poimenovanjem Reta…X, ki nam ga je prejšnje leto razkazal Kristjan, skorajda smo pozabili nahrbtnik. Je bil pa to dan, ko so se nekateri odpravili domov.  Poleg tega sem ugotovil, da ene kokakole v kampu ni mogoče vzeti z originalnim računom, od takrat naprej me v restavraciji gledajo postrani. V kampu pa smo se potem igrali iger s kartami in se po urah kopanja, skakanja iz pomola in še številnih drugih vragolij, s polnimi trebuhi po žaru, začeli pogovarjati o glasbi in literaturi, večina je bila tako izmučena, da so se odpravili takoj spat, a kaj, ko je bila pred dvema dnevoma Kleiberjeva obletnica rojstva in je nekatere prav zares zanimalo, kako velik mož je to bil.

Dan 4 – plezališče Peč

Po gresu, ki se tokrat ni prijel, smo se umili in se odpravili na najzahtevnejšo etapo Tour d’Bohinja, z najvišjim prelazom, tik pod plezališčem peč. Plezali smo vse smeri na levi, od 5a do 5c, Natalijo Verboten (ugotovili smo, da verboten ne pomeni dovoljenega vstopa v nemško govorečih deželah), pogumni pa so splezali Vojsko SLO. V zadnjem sektorju pa še Baby in Lady. Vsi so splezali (morda brez predpone s) 3 smeri, obiskala nas je alpinistka Pia in nam pomagala pri učenju otrok. Spet smo se vsi skupinsko skregali o temi, pri kateri je odgovor enoličen in sicer je smučanje seveda boljše od bordanja …

V izogib prepirom smo se raje strinjali, da je plezanje super. Voda v vodnjaku je presahnila, tako smo si malce namočili noge v reki. Ko smo se mi in ose že pošteno najedle in smo v kombi naložili Tinino kolo s predrto zračnico, smo odkolesarili domov in si pripravili večerjo. Kopali smo se v kampu in se nato spet sproščali ob družabnem večeru.

Dan 5 – Bellevue in  vesoljni potop

Šli smo v Bellevue, tokrat veliko bolj zgodaj, celo uro, da bi lahko še malce plezali, predenj bi nas popolnoma namočilo. Tako smo uspešno plezali težke 5c/ 6a/ 6b plate, za ogrevanje sicer tudi nekaj lažjih, ob enih pa je začelo že resno deževati, tako da smo pospravili stvari in se v časovni luknji brez padavin odpravili na sladoled. Res je pasalo, sploh ker je bilo še vedno vroče. Potem pa smo šli proti kampu, skuhali makarone s tunino v vsem dežju, problem pa je bil tako ali tako kolesarjenje in totalna premočenost do kosti. Ko smo prišli v kamp, smo se v oblekah skopali v jezeru, ki se nam je v tistem trenutku zdel vroč kot džakuzi. Nato smo šli pod tuše in ker se sredi dneva nihče ne tušira, smo imeli pravcato veselico pod tuši. Vsi smo se nemudoma preoblekli in se poskrili po šotorih. Kmalu smo spoznali, da smo bili tako pametni, da smo kolesarili ravno sredi največjega naliva, kar je bilo precej nespametno, bolje bi bilo malce vedriti, a po toči zvoniti je prepozno.

Šotori so vse dni dobro držali in tudi tokrat, čeprav smo, glede na videne novine na področju gradnje in izdelave šotorov pričakovali, da bodo nekateri premočili še predenj bi lahko človek rekel dež.

Ko se je hrana malce polegla, smo na dan privlekli zvočnik in “vibali“ 2h, dokler ni nehalo deževati. Nato smo na Polonino pobudo šli na sprehod do druge strani jezera, kamor smo nekateri plavali prejšnji dan.

Bili smo utrujeni od vse vode in strahu pred dežjem, tako smo se v upanju, da nas ne bo zalilo, odpravili spat.

Dan 6 – SUP, kanu in pospravljanje

Na željo otrok smo se odločili, da bomo SUP-ali in vozili kanu. Nad kanujem nihče ni bil preveč navdušen, tako da smo nato celi 2h SUP-ali, se kopali, prevračali in iskali izgubljeno veslo, ki se je zataknilo v mulj. Nato smo pomalicali, pospravili šotore in se še enkrat kopali, nekateri so se želeli odpraviti na plavalno turo po jezeru, tako smo ugodili še tej želji in 1h prebili lebdeče v jezeru.

Od pol četrte ure naprej so začeli prihajati starši. Mislim, da smo se imeli na taboru super, kljub navihanosti otrok in včasih potrebni grajo, smo se imeli super, naučili smo se plezati, otroci so dobili nova poznanstva, skratka zabavali smo se, tako kot vsako leto in upam, da se vidimo tudi prihodnje.

Poročilo je napisal pomočnik Maks Cuzak 

1. DAN

Ekspedicija v Italijo se je tako, kot je v navadi, začela na  parkirišču pred PCL-jem. Okoli dveh kombijev, že tako napolnjenimi skoraj do vrha, je stalo petnajst nadobudnih plezalcev, vsak s svojo boršo pred sabo, ki so jo navdušeno gledali. Nekoliko manj navdušeno pa sta borše gledala Jaka in Blaž. Po petih urah vožnje smo v kamp prišli šele v popoldanskih urah.  S postavljanjem šotora se je še posebej odrezala spalna zasedba Inje, Zarje, Brina in Nejca, ki so šotor postavili skoraj po matematično. Pri dretju en čez drugega pa jim je manjkalo le malo usklajenosti, drugače bi bilo pa še glasbeno.

Ko smo se umestili smo začeli raziskovati. Pri sosedih smo našli štrom za telefone, pod kampom pa potoček. Z italijanskimi sosedi smo se za štrom zmenili s kretnjami in Google translatom, v potočku pa smo si z manjšim jezom zgradili banjo. Vse žal ne gre brez žrtev. Med postavljanjem jeza se je namreč izgubil Brinov šlap, ki ga nismo dobili nazaj.

2. DAN

Drugi dan smo se zbudili ob šumenju potoka, čivkanju ptičkov in Anejevim klicem, da je potrebno ustat.  Odpravili smo se plezat v zloglasno plezališče, La Plana. Preplezali smo krog, ki pelje po plezališču, kasneje pa se že lotili »ta pravih« bolderjev. Po dolgem dnevu smo se okopali v naši banju in po večerji počasi odšli spat.

3. DAN

Če ste gledali Smrkec zagotovo poznate frazo »Ata, a je še daleč?« Mi smo izbrali drugačen pristop. »Blaž, a pol danes bo deževalo?« Torej če ste gledali Smrkce, veste, da tudi Atu Smrku kdaj prekipi.  »Če boste pospravili, potem ne bo.« Iz plezališča nas je pregnal dež. Grmelo je in mi smo se režali z nasmehom od ušesa do ušesa in tekli do kombijev. Podali smo se tudi na lov za trgovino, kjer smo kupili  milo za roke. Naše stranišče je tako, opremljen z wc papirjem in milom z vonjem gozdnih sadežev, prišel s solidne dvojke na odlično petko.

Zvečer smo si privoščili palačinke.

4. DAN

Zjutraj smo se zbudili in nekoliko razočarani ugotovili, da je čez noč deževalo. Čakali smo do poldneva, potem pa se optimistično odpravili v plezališče, a bili kmalu zavrnjeni, saj je bilo vse še mokro in tako je napočil čas za rest day.

Odpravili smo se do bližnjega jezera, kjer smo našli nove načine za zabavo. Plavali smo, igrali odbojko in se lovili z reševalci iz vode. Na začetku nam ni bilo čisto jasno, zakaj se je na svojem čolničku eden od para reševalcev odločil plavati z nami. Kmalu nam je kapnilo, da nas najverjetneje nadzira, da se nebi utopili. In ni nam bilo večjega zadovoljstva, kakor kovati načrte kako bi se z njima lovili po jezeru. Žal pa nista želela sodelovati v našem planu in ko se je po vrnitvi prve skupine, druga določila plavati, je odložil veslo in se vrnil v hiško.

5. DAN

Končno suha La Plana nas je spet videla peti dan našega izleta. Po plezalnem delu dneva smo se poglobili vase in s pogledom v nebo občudovali čudovito naravo okoli nas. Milino je kmalu prekinila žoga, ki je letela od enega člana ekipe, do drugega, med silovito igro desetih podaj. Najbolj zagreto sta igrala Laura in Blaž, ki se nikakor nista dala ugnati.

6. DAN

Za ta plezalni dan smo nekoliko spremenili lokacijo. Tu smo imeli še največji problem z dostopom, pa še ta ni omembe vreden. Luksuz. Po ogrevanju smo našli nekaj čudovitih prečk, kasneje pa še nekaj bolj strong bolderjev. Najbolj je v plezališču užival Blaž. V svoji vlogi inštruktorja se očitno ni počutil dovolj izpopolnjenega. In kaj bolj izpopolnjuje človekovega duha kakor služba osebnega taksista. Ula je po ponesrečenem padcu dobila priložnost, da preizkusi Blaževe sposobnosti. Odšla ste do reke, malo pod plezališčem, pa nazaj gor, pa malo naokrog in kasneje do kombija. Iiiii ha konjiček!

7. DAN

Zjutraj smo se dobili, vsak s svojo posodico poriča v naročju, posedeni na sončku na travniku za šotori. Kmalu smo prišli do soglasja, da je bila preživela noč še posebej mrzla. Malo smrkajoči smo se odpravili v plezališče, La Curva. Svojo sposobnost smo pokazali na platkah, kjer je dokaj hitro nastal izziv plezanja samo po nogah. Še hitreje pa so šli bonboni, ki smo jih prinesli s sabo v plezališče.

Spet smo obiskali reševalce iz vode, na naplavali in napolnili telefone, nato pa se odpravili v tabor, kje smo vsi hitro popadali v postelje.

8. DAN

Za rest day smo se odpravili na pohod v raziskovanje doline Val Daone. Hodili smo ob rečici, od jezu in do koče. Na poti smo opazovali čudovito naravo in srečali domačine. Z enim smo se tudi slikali, pohvalili pa smo njegova ušesa. Ko smo prišli do koče smo se po manjši pavzi odpravili na lov za stranišči. Z visokimi pričakovanji in upi, da se bomo lahko končno usedli na straniščno školjko smo nasedli na skoraj okrutno šalo, ko školjke ni bilo. Pot smo končali z manjšim vzponom po stopnicah, na katere je Blaž pripomnil; »Zato pa je parking osem evrov, ker zraven dobiš še odličen fitnes za noge!«

Zvečer smo ugotovili, da je bilo smrkanje in slabo počutje iz prejšnjega dne več kot le slabo prespana noč, kar je potrdil tudi pozitivni test. Po začetnem šoku smo ugotovili, da kaj drugega ni bilo za pričakovati, glede na naš pozitiven pogled na svet. Razmišljali smo tudi o nekoliko spremenjeni, koronski, igri morilca, pa nas je premamil tarok.

9. DAN

Zjutraj smo se zbudili v običajno jutro, kmalu pa ugotovili, da pretekla noč ni bila tako zelo enolična. Zgodilo se je, da Nejc pred spanjem ni odšel na potovanje do stranišč. Klic narave se je oglasil okoli polnoči, ko je Lena že skoraj utonila v spanec. Klicala pa ni le narava. Nejc v nuji ni našel zadrge in v paniki začel klicati; »Na pomoč!«. In ko je tako končno dobil Lenino pozornost, je izrazil željo po čelki, da se je lahko reši in odreši.

Plezalni del dneva je bil zaradi dežja prestavljen na popoldanske ure. Skupaj smo se skrili v šotore in zbirali pogum, ko je bilo potrebno iti na stranišče. Med grmenjem so se le-te namreč hudo stresla, kar ni najbolj prijetna situacija, ko z nago ritjo čepiš v položaju asian squata.

Ko se je vreme umirilo smo se odpravili plezat. Bolderji so bili zaradi sončka že suhi, paziti smo morali le še na mine, ki jih za sabo puščajo krave. Vreme pa nam ni bilo naklonjeno, saj smo čez dve uri že bežali pred novim nalivom. Deževalo je tudi ponoči, kar je Žana pregnalo z njegovega običajnega mesta v spalni vreči, da se je preselil v štor, na suho. Pred strelami in grmenjem pa se je skril tudi Sky, ki se je stisnil k Žanu v predprostor šotora.

10. DAN

Po preživeli noči smo se spet odpravili na planino, kjer so nas že čakali suhi bolderji. Na nas sta že čakali piramidi, krave pa so se nam nekam poskrile. Smo pa zato odkrili nov položaj za slikanje. Za odlične slike se je potrebno oddaljiti približno 3-4 metre od bolderja, razdalja se prilagaja višini in širini bolderja, saj je potrebno poskrbeti, da se vidi po kakšnem terenu se pogumno vzpenja. Položaj fotografa se razlikuje glede na ta ali želite slike ali video. Za video je pomembno, da si zapomnite, da je vse v kolenih, ko pa pride do slike je stvar nekoliko bolj kompleksna. Predlagamo, da stopite nekoliko bolj narazen, kot med nogama naj bo okoli 90-100 stopinj. Pomembno je tudi, da uporabljate svoje glasilke in se med slikanjem derete na vse mimoidoče, ki bi lahko pokvarili kader. Včasih pa je potrebno tudi stopiti iz cone udobja in selfi posneti s sprednjo kamero. Uspeh zagotovljen.

Sledil je pikanten večer. Nikakor tekmovalnega Brina je Žan izzval, da si lahko hrano sam bolj začini. Brin je hitro segel po čiliju in si ga v svojo posodico, ki drži dve zajemalki rižote, vsul dovolj za celo družinsko kosilo. Na koncu smo vsi jokali. Mi od smeha, Brin pa zaradi bolečine.

11. DAN

Zjutraj smo lahko pospali, nato pa malo poležavali do kosila. Za kosilo smo imeli tortilje. Te so bile na taboru že tretje, ki smo jih jedli. Imeli smo že »obične«, vegetarijanske, te pa so bile do vrha obložene. Ko se je hrana polegla smo se spet podali v La Planao.

Ko smo prišli v tabor, je bilo še toplo, zato smo si privoščili s kopanjem v našem potočku. Rehabilitirali smo se tudi v mrzli vodi. Pogumni pa so lahko stopili še v fačuzi, ki je povrnil moč v razbolele mišice.

12. DAN

Predzadnji plezalni dan smo izkoristili v La Curvi. Že hitro po začetnem ogrevanju so začele pokati blazinice in ulila se je tudi kri. Pred sončkom smo se skrivali v zavetju dreves, med malico pa smo se postavili na ovinku postavili na sonce.

En kombi se je kasneje odpeljal še nekoliko višje, na lov za novimi boldeji, drugi pa se je odpravil v kamp kuhati večerjo. Voda, veter in mokri čevlji so nas malo zamudili, tako da smo se z večerjo nekoliko zamudili, smo ja pa vsi lahko jedli vročo. Lepotno sceno pa so prevzeli fantje, Anej s svojimi sončnimi očali, Brin in Žan pa z lepotilnim salonom oziroma kote se je izrazil Blaž; »To zgleda k da bi si katran na obraz namazau.« Prijazni italijanski sosedi iz hiše nad našim kampom, pa so nam za sladico prinesli torto.

Zadnji plezalni dan je bilo potrebno izkoristiti, nam je ob budnici povedal Blaž. »Kdor ne bo imel krvavih blazinic, bo do kampa hodil peš!« In kako resno smo vzeli ukaz. Metali smo se na vse jumpe, prijemali vse krimpe in blazinice brusili na skali. Na koncu pa smo se tudi zelo lepo potrudili za skupinsko sliko. Italijane, ki so si z nami tisti dan delili plezališče, smo prosili, če naredijo sliko, mi pa smo kot pravi plezalci lezli po bolderju, viseli iz skale in se smejali, kot da nam je ratalo popokati blazinice.

Zvečer smo že zapakirali večino torb, nekateri pa smo zadnjo noč izkoristili za spanje pod zvezdami.

Na koncu smo preživeli korono, poškodbe, stranišča in pomankanje tople vode in elektrike ter most čez naš potoček. A nič od tega, ne bo ostalo v našem spominu in veljalo več kot včerajšnji zajtrk. Si bomo pa za vedno zapomnili vse plezalne uspehe, večere, ki smo jih prekartali, ure ko smo se smejali tako močno, da nam je skoraj ušlo in vse otročarije, ki smo jih, tako mali kot veliki, naredili.

V spomin Brinovemu šlapu

Zapisala udeleženka tabora: Maruša Tomaževič

1. DAN (27.4.2022)

Ko smo stopili iz avta, sta nas sprejela močan vonj po dežju in za odtenek hladnejši zrak, kakor je bil tisti v Ljubljani. Nebo nad nami je bilo tiste enotne svetlo sive barve, ki ti razpoloženja niti ne dvigne, niti ti ga ne poslabša in samo čakaš lahko, da se oblaki razmaknejo in spustijo na zemljo nekaj sončnih žarkov, ki bi dan premaknili naprej. In to smo tudi naredili. Potem, ko smo našo opremo znosili na prostorno podstrešje, smo se spodaj zasidrali za mizo in čakali, da bi se dež umiril vsaj toliko, da bi lahko prišli do najbližjega sektorja. Od prijazne gospe, ki je kuhala predobro za ta svet, smo dobili čaj in pojedli vse kar smo imeli s sabo še preden so naše oči sploh ugledale skalnate stene, zaradi katerih smo se sploh podali v ta deževni dan. Vendar mi nismo razmišljali preveč v naprej, bili smo na toplem in na suhem in imeli smo tarok, pri čemer je zadnje nekaterim pomenilo največ. Vendar je vsega lepega enkrat konec in tudi naši topli trenutki pod gostoljjubno streho kmetije so se končali, ko je Peter naznanil, da je dež ponehal. Naj se ‘čimprej zrihtamo, ker more dans vsak splezat vsaj pet smeri’, nam je povedal in to ne zadnjič v tistem tednu. Pa smo res šli, zarinili v zeleni gozd, poln različnih zvokov in barv, na kar človek naleti le po dobri plohi. Za prvi dan smo se zadovoljili z Nosom, ker je bil eden redkih suhih sektorjev v plezališču. Nekateri smo se ogreli, drugi so rekli, da to ni za njih, plezarija pa se je v vsakem primeru začela. Ker je bil izdan ukaz, da si moramo preplezane smeri vsi nekam zapisovati, vsak zase najbolje ve, kaj je splezal, lahko pa povem, da je bil prvi dan bolj lahkoten kar se tiče samega plezanja, vsaj jaz sem ga tako doživela. Zagotovo pa se v naši skupinici desetih otrok od 13 do 17 let in enega malo starejšega inštruktorja najde kdo, ki je že prvi dan plezal kaj težjega. S hrano res nismo imeli preveč dela, ker je ni bilo, saj smo vse pojedli že v jutranjih urah. To smo seveda obžalovali. Okrog šeste ure zvečer smo se odpravili nazaj proti naši kmetiji, vendar smo pot ubrali mimo Obokov, tako malo, za popestritev in boljšo izkušnjo z blatnimi tlemi in spolzkimi debli podrtih dreves. Vendar mi smo uživali, s skupnimi močmi nam je uspelo prilesti iz gozda.

Sledila je večerja, jaz sem se počutila kot v filmu, vse je bilo zelo bogato in okusno, še svečke so nam dali na mizo. Po večerji še ni bilo prosto, naredili smo vaje za shoulder mobility, kar je pri nas že obrabljena besedna zveza. Potem pa smo res imeli čas za učenje, tarok in tuširanje, čeprav se nihče razen Žana, ki je cel dan hodil v kroksih, ni kaj dosti očistil. Večer je zaključil naš pripovedovalec Brin, ki nam je iz svoje viseče mreže, s katero smo imeli več manjših zapletov, povedal prijetno zgodbico o loputi nad našimi glavami in podganah, ki zagotovo živijo v njej. Lahko noč!

2. DAN (28.4.2022)

Drugi dan – dan, ko je na svet končno posijalo sonce. Ko se takole zbudiš v jutro brez oblačka ti še raztegovanja ni problem delati. Vsak na svoji spalki smo se v naših zakrnelih špagah pogovarjali o minuli noči in vsak je prišel na vrsto, da s skupino deli svojo izkušnjo o tem, kako se je zbujal zaradi škripajočih tal.

Zajtrk je bil seveda več kot dober, Brin je sistematično skril košare s rogljički preden smo vse pojedli, da nam je ostalo še za potem. Lepo vreme pa še ni pomenilo suhe skale, zato smo šli v Trapez, ki je soncu najbolj izpostavljen in naj bi se najhitreje posušil. Sonce nas je pražilo kot martinčke, ki so tekali med našimi nogami in življenje je bilo lepo. Dan nam je pripeljal visoke plate, v katerih so nekateri zagotovo uživali bolj kot drugi. Inja je kljub svojim velikim dvomom splezala Akt, Žan takoj za njo, Katjuša in jaz sva se stisnile na visoko skalo, na kateri je bilo komaj kaj prostora za vrv, kaj šele za naju, Ana je bila pridna in vztrajna kot vedno, če pa so te vrline tisti dan obrodile kakšne sadove, se iskreno ne spomnim. Ajda je ostala brez para, ker je Kaja za pol ure zadremala na soncu in je ni imel nihče srca zbuditi. Bila je neskončen vir zabave za Brina, ki je mravljam iz drobtinic naredil potko do njenega hrbta. S ciljem petih ali več smeri je vsak plezal po svojih zmožnostih, vedno pod budnim očesom Petra, ki ni prenašal počasnega navezovanja, brezciljnega posedanja ali pretiranega zafrkavanja. Večer je minil podobno prejšnjemu, morda se je kdo dejansko umil, morda se je še kdo drug poleg Kaje, ki se nikoli ni izneverila kemiji, dejansko učil, nekateri so zagotovo brali, vendar so trenutki pred spanjem gotovo minili v počitniškem duhu.

3. DAN (29.4.2022)

Zadnji dan je bil iz mojega vidika najbolj zanimiv, morda zato, ker je tabor vsem minil prehitro in smo ga hoteli do konca izkoristiti. Prejšnji večer sta se nam pridružila še Leon in Lev, ki sta svojo pot nadaljevala v Oboke, mi pa smo se od njiju poslovili v Luski. Bilo je senčno, previsno in ne previsno, kakor se odločiš, vsekakor pa primerno za projektiranje. Brin in Ana sta splezala Ovulacijo, tudi Inja je naredila nekaj poskusov. Za vse ostale je bilo nujno da smo se zrinili v neko zajedo, ki je nam je pokazala, kako neprijeten občutek je lahko tičati med dvema skalama. Vsi, ki smo šli v smeri preveč v desno, pa smo imeli še to srečo, da smo od spodnje publike dobili sliko za spomin. Vmes je celo malo deževalo, vendar nam je bilo vreme zagotovo bolj naklonjeno kakor prvi dan. Dan je bil dober za uživanje v lahnem vetru, za še zadnje skupne selfije in seveda za čokolado, ki nam jo je uspelo prihraniti do zadnjega dne. Mirne vesti lahko rečem, da je bil tabor uspešen, vsaj kar se tiče zabave, tudi naše plezanje je bilo v redu, govorim na splošno, hrana seveda super, prav tako tudi vreme, če ignoriramo deževno zgodbo prvega dne. Naučili smo se, da je češko, če ti karkoli razen čelade visi iz nahrbtnika, pa še za čelado je mejno, da nikoli ne smeš podcenjevati kako močno te bo utrudil dostop, ne glede na tvoje kondicijsko stanje, da bi vsak rabil še kakšno podlogo za spanje več in da bicepse najbolje natreniraš tako, da daš v vsako roko en štrik, pa tečeš gor v hrib.

Tabor je bil čudovita plezalska izkušnja in komaj čakamo na naslednje izlete v skalo.

Tabora so se udeležili: Katjuša Kočar, Ajda Božič, Kaja Ruzzier, Brin Debevec, Inja Debevec, Žan Plut, Ana Žnider, Nina Trampuš in Mia Miloševič Iglič. Z njimi je šel Peter Mastnak Sokolov.

Vodja tabora Peter pa je o taboru zapisal:

Z osmimi mladinci iz Cvetk in carjev ter z Ano iz Čvrste skupine smo se dobili na Dan upora proti okupatorju ob desetih pri Tratniku. Žal vremenska napoved ni bila točna in zaradi dežja smo za nekaj časa obsedeli na kmetiji. Prijazna gazdarica Albina nam je skuhala čaj, čas pa smo si krajšali s kartanjem in govorjenjem neumnosti. Okrog dvanajstih so padavine (začasno) ponehale in šli smo plezat. Pristali smo v Nosu, kjer je bilo nekaj smeri dovolj suhih, da so bile splezljive, čeprav bi težko govorili o dobrih razmerah. Vmes nas je doletelo še nekaj ploh, a nam je previs pod Strehama nudil streho. Kljub vsemu je mladina precej plezala, večina je šla vsaj pet smeri. Sestop po blatu je bil zgodba zase in ugotovili smo, da bele adidaske morda niso najprimernejša obutev za na tabor. Za večerjo smo dobili pečenega piščanca s krompirjem in se do sitega najedli. Večerni strečing pod vodstvom Brina ni trajal dolgo.

V četrtek smo se zbudili v sončno jutro. Po jutranji telovadbi smo šli na zajtrk, kjer so bili glavni hit sveže pečeni rogljički s sirom. Po zajtrku smo šli v Trapez. Nekaj mokrih flekov nas ni ustavilo in plezanje na soncu je bilo prijetno nasprotje zmrzovanju v vlažnih oblekah dan poprej. Rešili smo Rebus, slikali Akt in spoznali, da Lepota ni naključje. Ajda je ugotovila, da so mravlje trdožive, vsi skupaj pa, da dodatni sendviči za lačne fante ne bi bili potrebni. Tokrat na večerjo nismo zamujali, pridružila sta se nam pa še Lev in Leon, ki sta popoldan plezala v Obokih. O Jamskem človeku: »Lih prav dolga smer. Devet metrov pa dobra pavza na polovici.« S pomočjo močnih fantov nam je uspelo pojesti vse meso, solate pač ne. Med večernim druženjem sem izvedel, kako izgleda dober srednješolski hausparty: »Da je dobra muzika, pa da se ga ljudje ne napijejo preveč.« Zraven se je vrtel kakih deset let star srbski turbofolk hit.

Tudi zadnji dan smo naredili jutranji strečing, pri katerem sta morala hočeš-nočeš sodelovati tudi Leon in Lev. Po zajtrku smo spakirali robo in šli v Lusko. Osrednji del je bil suh. Trim v kaminu je bil za nekatere strašljiva izkušnja, mladina pa ni znala točno razložiti, kaj je Ovulacija. S plezanjem smo zaključili že sredi popoldneva in ob petih so nas na kmetiji že čakali starši – prevoz za domov.

Slava mladini za udeležbo, sajk in dobro voljo.

Pojdite na megatabor!

Napisala Mia Miloševič Iglič.

V nedeljo, 29. maja 2022 je v Plezalnem centru Ljubljana potekala tekma zahodne lige, ki smo jo organizirali člani Društva za razvoj plezalne kulture z našimi simpatizerji. Tekmovanja se je udeležilo 335 otrok iz 18 različnih klubov. V prvi vrsti bi se želeli zahvaliti vsem pomočnikom, ki so se čez celoten dan trudili, da bi tekmo izpeljali do konca, za mirnost tekmovalnega duha se zahvaljujemo vsem tekmovalcem in njihovim trenerjem ter staršem. Posebna zahvala gre sponzorjema Plezalni center Ljubljana, in pivovarni Loo-Blah-Nah, Mestni občini Ljubljana pa se zahvaljujemo za uporabo zelenice.

Cel dan nas je spremljalo mrzlo, vlažno in deževno vreme, ki pa smo mu uspešno kljubovali. Z dvižno ploščadjo smo nad najbolj izpostavljeno smer dvignili velik dežnik, tekmovalcem pa pod smermi priskrbeli brisače, da so si lahko obrisali plezalke, sama plezalna stena je bila cel dan suha.

Postavljalci so poskrbeli za odlične smeri, otroci so uživali in se borili do konca. Kljub manjši organizacijski zagati in krajši zamudi proti koncu smo ponosni, da smo otrokom omogočili tekmovanje na zadnji tekmi zahodne lige v sezoni 21/22, otroci so vidno uživali v mojstrskih smereh – drugo ni pomembno.

DRPK podmladek je užival v domači tekmi in dosegel sledeče rezultate:

Mlajše cicibanke:

Tara Krivec – 4. mesto (skupno 3. mesto)

Tinkara Turnšek – 7. mesto

Kaja Michieli – 14. mesto

Oki Bonetti – 17. mesto

Mlajši cicibani:

Valter Nadles – 14. mesto

Starejše cicibanke:

Julija Hribar – 23. mesto

Nina Nakrst – 42. mesto

Manca Rakun – 43. mesto

Alja Ahčan – 47. mesto

Sara Kervina – 55. mesto

Starejši cicibani:

Lucian Požlep – 9. mesto

Žan Uhan – 12. mesto

Ris Likar – 37. mesto

Mlajše deklice:

Ana Marolt – 35. mesto

Zoja Pacek – 43. mesto

Vita Novak – 45. mesto

Mlajši dečki:

Gal Hočevar – 5. mesto (skupno 4. mesto)

Starejše deklice:

Julija Likar – 2. mesto (skupno 3. mesto)

Starejši dečki:

Maj Lazar – 11. mesto

Urban Tominšek – 14. mesto

Zapisala Petra Dolar

V nedeljo, 27. marca 2022 je v Logu pri Brezovici potekala 2. tekma zahodne lige. Na balvansko tekmo se je prijavilo rekordnih 436 otrok.

Društvo za razvoj plezalne kulture je zastopalo kar 18 naših tekmovalec. Za večino je bila to prva tekma v življenju in odrezali so se odlično! 🙂

Valter je v svoji kategoriji (Mlajši cicibani) dosegel zavidljivo 1. mesto, Tara pa odlično 2. mesto (Mlajše cicibanke). 😀

Izkazali so se tudi ostali člani skupine:

Mlajše cicibanke:

Lili – 4. mesto

Tinkara – 5. mesto

Kaja – 15. mesto

Olja – 17. mesto

Oki – 21. mesto

Starejše cicibanke:

Pika – 21. mesto

Julija – 41. mesto

Sara – 51. mesto

Manca – 52. mesto

Alja – 59. mesto

Nina – 71. mesto

Starejši cicibani:

Žan – 8. mesto

Mlajše deklice:

Živa – 23. mesto

Ana – 41. mesto

Mlajši dečki:

Gal – 5. mesto

Starejši dečki:

Maj – 9. mesto

Čestitke vsem našim tekmovalcem. Se že veselimo naslednje tekme! 🙂

Petek 25. 3. 2022

Plezališče dneva: Mišja peč

V petek smo se zgodaj zjutri (9.00) zbrali na parkirišču pod Mišjo pečjo vsi udeleženci tabora (razen Katjuše, ki kasneje zaradi zamujanja ni smela jesti ničesar razen rdeče pese) in se polni energije odpravili pod steno. Zaradi slabe vremenske napovedi smo nemudoma, ko smo prišli v plezališče (niti za malico ni bilo časa) začeli z ogrevanjem, ki ga je vodil Anej. Jaka tudi ni zapravljal časa in je takoj vzpostavil inštruktorski stolček in vsem kazal svojo premoč. Za ogrevanje smo si vsi začeli napeljevati 5-ke (razen Aneja, ki je flexu in takoj napadel neko 7a) nakar nam je Jaka povedal da kdorkoli, ki spleza svojo najtežjo oceno v skali lahko pet minut počiva na inštruktorskem stolčku. Takoj smo se pognali v projekte, naredili bi vse za teh nekaj minut, vendar prvi dnevi niso vedno naklonjeni dvanajstim brezglavim otrokom s samo enim ciljem. Vremenska napoved je napovedala dež od dveh naprej, vendar je kot darilo z neba prišel šele ob 16.30. Ko je začelo deževati in smo vsi splezali dol z naših projektov, smo se potrtih glav (nihče ni preplezal kakega projekta) zatekli v previse.

Vsi mokri smo stali tam in zmrzovali (ter jedli Buget Nutello), medtem ko smo čakali na Injo in Katarino, ki naj bi pobirali komplete iz neke štirke (ni jima uspelo). Po tem ko smo pobrali vse komplete je napočil čas, da zapustimo stene in gremo v hostel. Vračali smo se lačni, zato smo bili presrečni, da je skupina ki je malo prej zapustila plezališče že začela kuhati. Ko smo prišli v hostel smo se kako uro igrali družabne igre (medtem ko sta Jaka in Ajda kuhala) nakar smo šli vsi jest. Za večerjo smo imeli makarone in bologneso. Med večerjo je Jaka spustil novico: jutri prihajata Peter in Katja. Če ste kdaj prebrali Petrov opis na spletni strani Pcl veste zakaj nam njegovo ime vzbuja strah v srcu, je izurjen v učenju otrok kako naj premagajo svoje strahove, ima frizuro ob kateri izgubiš sapo in ne verjame v super živila in tega nas je bilo strah (vsaj mene).

Sobota, 26. 2. 2020

 Plezališče dneva: Osp, Babna

Vstajanje ob devetih ni najlažja naloga, če si se prejšnji dan zabaval dolgo v noč, vendar poleg vsesplošne utrujenosti v jedilnici ni bilo nobene nejevolje. Med zajtrkom je napočil trenutek, katerega smo se vsi bali. Peter je stal med vrati jedilnice ter nam kot darilo z neba namenil te besede »je reku čs je denar, to sicer dobro vem, ampak potem je tud denar čs in kle je spet problem«. Po tem očitnem namigu, da je čas da gremo v plezališče, smo se v večih rundah odpeljali v Osp. Končno je bil občutek pod stenami čisto drugačen kot pa včeraj na dežju v Miški ali pa zjutraj, ko je burja brila ob hostlu. Bilo je sončno z malo vetrca, kar so veterani poimenovali kot idealno razmero. Dan v plezališču se še ni dodobra začel, ko nam je tokrat Ajda prinesla šokantne novice. PCL menja svoj slogan v: »Z super živili in z nami na vrh vsakega projekta«. Razburjenja, ki je sledilo ni mogoče opisati z nobenimi besedami kar jih pozna človeštvo, zato se ne bom trudil opisovati. Poleg tega darila z neba se je v plezališču dogajalo še precej drugega vznemirjenja. Jaz in Ana sva preplezala Sužnje vertikale (7a+), Inja je preplezala Severi ma giusti(6c), Ajda in Anej sta preplezala Eolo (7c+) čeprav je slednji padel na svojem cite poskusu in (v njegovih besedah) totalno zasrou ko kak debil. V nadaljevanju je padlo še veliko težkih smeri.

in povrh vsega je Žan splezal Čebelico, ta dan bo res za vedno vstal v naših srcih.

Nazaj v hostelu smo tokrat za večerjo uživali v njokih z gobovo omako. Kljub dolgemu dnevu tudi danes nismo uspeli iti spat pred eno (ob enih smo še vedno predvajali Moano) vendar čim si končno zatisnil svoje oči te ni bilo več možno prebuditi…

Nedelja, 27. 2. 2022

 Plezališče dneva: Črni kal, Peskovnik

Zadnji dan tabora je že trkal na vrata, ko smo se v nedeljo zbudili ter odšli na zajtrk.

Med zajtrkom je padla odločitev da gremo v Peskovnik. Peter in Katja sta še imela prostor v svojem avtu, zato sta se Anej in Zarja odločila, da gresta z njima v Miško. Po polurnem čakanju, da se vsi zberemo, smo se sprehodili iz spodnjega parkirišča v Peskovnik, kjer pa nas je pričakalo mrzlo presenečanje. Mraz smo pričakovali, vendar vsekakor nismo bili pripravljeni na veter, ki nas je čakal ob vstopu v plezališče. Na začetku nas je Jaka še priganjal, kasneje pa se je tudi on (ob pogledu na naše odpadle prste) vdal v usodo ter se z nami prišel igrati Laurencijo. Po tretji uri je veter pojenjal, prikazalo se je sonce in končno smo zarinili v neke lepe 6b-jke. Preden smo se tega zavedali je ura že odbila pet. Ob petih smo se poslovili drug od drugega ter šli vsak po svoje. Kasneje na pripravah za ŠP1 se je zvedlo, da je Zarja danes splezala svoj prvi 7a – Jumbo.

Poročilo je napisal:

Brin 🙂