Lani je velikonočni klubski izlet v Cadarese zaradi slabega vremena in poplav padel v vodo, letos smo šli na revanšo. Jakob je napisal poročilo, pripenjamo pa tudi nekaj fotografij.

Pretekli vikend smo se udeležili plezalnega izleta v Cadarese in Foppiano. Skupaj nas je bilo 16,
na pot pa smo se odpravili z več avtomobili. Imeli smo zelo lepo vreme, zato smo lahko ves čas
plezali.
Prvi dan smo plezali v Cadarese, kjer so znane poči. To plezanje mi je bilo zelo zanimivo, ker je
drugačno od navadnega plezanja. Naučili smo se novih tehnik in preizkusili nekaj novega.
Drugi dan smo šli plezat balvane, ampak smo šli v napačen sektor, zato mi ta dan ni bil najbolj
všeč. Smeri niso bile tako dobre kot smo pričakovali.
Zadnji dan smo spet šli na balvane, ampak tokrat v boljši sektor. Ta dan mi je bil res všeč, saj so
bili balvani bolj zanimivi in zabavni za plezanje.
Spali smo na piknik prostoru, kjer smo imeli vodo in stranišče. Zvečer smo se družili, najbolj pa
mi je bil všeč žar, ki ga je organiziralo društvo.
Na splošno mi je bil izlet všeč, saj smo plezali, se družili in se naučili nekaj novega.

Poročilo je napisal Jakob Šašel.

Zadnje tri dni jesenskih počitnic smo se z mladino ponovno odpravili na tabor v Osp. V stenah Babne, Mišje peči in Črnega Kala so plezali Žan, Jakob, Aleks, Zarja, Ema, Zoja in Bor, tabor pa sva vodila pro bono inštruktorica Katja in jaz.

Dobili smo se v petek na parkirišču od Mišje, kovčke preložili v Silvotov avto in se peš odpravili do hostla sredi vasi. Prvi dan smo plezali v Babni. Začeli smo v desnem delu z lažjimi smermi in gugalnico v Sužnjih vertikale, zaključili pa z Rutko in Pretty Baby. Vreme je zdržalo, slabe razmere pa nas niso ustavile in plezali smo do teme. Po večerji nas je Silvo zabaval s projekcijo plezalnih in neplezalnih filmčkov, pred spanjem pa se je našel čas tudi za družabne igre.

V soboto smo se prebudili v temačno jutro. Za jutranjo telovadbo smo šli pogledat Osapsko luknjo. Namesto jezera smo našli veliko lužo in gosto podrast, ki je otroke spominjala na deževni pragozd. Po zajtrku smo se odpravili pod previse Mišje peči. Že na dostopu je začelo deževati in dodobra namočilo lažje smeri na robovih plezališča. Ploho smo prevedrili v Tedijevi luknji in si od blizu ogledali legendarne smeri kot so Za staro kolo in majhnega psa ter Sanjski par. Po guncanju s podstavka smo si izborili prostor v tistih nekaj šesticah pod streho, kjer se je vsak potrudil po najboljših močeh. Do popoldneva so se platke v levem delu za silo posušile in spet smo bili v plezališču do mraka. Po večerji je spet sledil družabni program: kino in Exploding kittens.

Zadnji dan se je že zjutraj skozi oblake pokazalo tudi nekaj žarkov sonca. Tokrat smo se pred zajtrkom sprehodili do meje z Italijo, nato pa šli plezat v Črni Kal – hvala Silvo za pomoč s prevozom! Plezali smo med Kaminom in Popajem in hitro ugotovili, da so v nekaterih smereh stopi zelo majhni in še bolj zlizani. Skala je sicer odlična, končno pa smo dočakali tudi dobre razmere. Tabor smo zaključili ob štirih, ko so otroke na parkirišču prevzeli starši.

Glede na vremensko napoved smo preplezali lepo število smeri. Hvala Katji za pomoč pri vodenju tabora in mladini za udeležbo. Upam, da se bo skladno z imenom našega društva plezalna kultura razvijala še naprej in da bo na naslednjih taborih med zimskimi počitnicami in za prvi maj udeležba še boljša.

Poročilo je sestavil Peter Mastnak-Sokolov

Letošnje leto se je tabora udeležilo 29 plezalcev in plezalk. Ob veliki večini slovencev tudi ena hrvatica in dva francoza. Tradicionalno se je tabor izvajal v kampu Zlatorog, letos pa smo prvič preizkusili kamp Unite. Čeprav so nekateri pogrešali staro lokacije, se je kot velik plus izkazalo veliko kurišče tabora, njegova bolj samotna lokacija in bližina plezališčem.

Poleg novega kampa si bomo najbrž vsi udeleženci zapomnili vreme, ki nam letos ni bilo naklonjeno. Ob tem smo ravnali tako, kot je treba: ob hujših nevihtah smo iskali zatočišča, ob dežju smo igrali družabne igre, vsak sončni žarek pa smo poskusili izkoristiti za aktivnosti v naravi.

Prvi dan smo po zboru v plezališču Bellevue, postavili kamp, se hitro vrgli v Bohinjsko jezero, popoldan pa smo izkoristili za plezanje v Bellevue-ju. Zvečer smo ob ognju pekli penice, manjša skupina pa je skočila še na nočno kopanje.

Drugo jutro je sledila zgodnja budnica, saj smo načrtovali kolesarsko-železniški izlet do Bohinjske Bele. Po zajtrku smo se s kolesom zapeljali do železniške postaje v Bohinjski Bistrici, kjer smo pustili kolesa. Z vlakom smo se zapeljali do Bohinjske Bele. V plezališču smo pojedli rekordno količino hrane ter plezali položne smeri. Naprednejši plezalci so plezali v vodstvu, ostali pa so se po skali vzpenjali z varovanje od vrha. Zaradi napovedanih neurij se zvečer nismo vračali v kamp, ampak smo skupaj s taborniki ostalih Bohinjskih taborov prenočili v telovadnici Danica.

Tretji dan je bil najbolj deževen. Najprej smo se iz Danice preselili v tabor. Nato smo kolesarili do kampa Zlatorog, kjer smo si izposodili malo floto kanujev. Po jezeru smo veslali in čofotali dobre tri ure, nato pa spet odkolesarili do kampa. Tam smo ugotovili, da nas ponovno čaka selitev v Danico.

Četrti dan se je ponovno začel s selitvijo v tabor. Dežja sicer ni bilo, so pa plezalne stene bile še mokre od prejšnjih dni. Zaradi tega smo se odpravili na sprehod okoli jezera. Najprej smo se ustavili na kosilu v hostlu pod Voglom. Nato smo se, eni po daljši, drugi po krajši poti odpravili do kopanja v Ribčevem Lazu. Zvečer so fantje ponovno poskušali zakuriti ogenj. Zaradi namočenega lesa je ogenj zdržal ravno dovolj, da smo spekli ostanek penic.

Zadnji dan smo pospravili tabor, plezali Pod Skalco in se še zadnjič kopali v jezeru. Nekateri so plezali več časa, drugi pa so raje več plavali. Skala je bila še malo vlažna od prejšnjih dni, a najbolj zagrete to seveda ni ustavilo.

Na koncu želim pohvaliti še pomočnike, ki so ves čas vodili svoje četice in skrbeli, da je tabor tekel gladko: Brin, Inja, Nejc, Lara in Ema. Na začetku smo vsi rabili malo časa, da smo se spoznali, nato pa menim, da smo delovali utečeno in učinkovito. Hvala vsem, da ste s svojo delavnostjo in izkušnjami dvigovali ta tabor.

Vodja tabora, Matevž

V začetku počitnic se je banda 14 mladink in mladincev v mednarodni zasedbi zbrala na taborniškem placu pri Kal – Koritnici. Pridrveli smo iz vseh vetrov, postavili bazo, ugotovili kakšna so naša imena, koliko časa plezamo in kateri je najljubši plezalni gib. Starostni razpon se je gibal od 6 do 17 let + starini Tilen in Dave. Mara, Nikol, Martin, Bor, Lan, Erika, Petar, Mark, Rosa, Gaber, Filip, Žak a.k.a. Bakreni, Lukas in Tara smo v naravi preživeli zabavnih pet dni.

Prvi dan smo zarinili v klanec do plezališča Kal-Koritnica. Da tabor ne bo zgolj (plezalno) počitniški so pokazali že ogrevalni 6b+  in 7a ji, ki so sledili. Sicer smo kmalu ugotovili, da tudi 5bji niso simpl =). Nekateri so že prvi dan plezali svoje prve smeri v vodstvu, drugi so poleg plezanja po skali plezali tudi po drevesu. Dan je zaznamovala tudi koza, ki je skupaj z mladičem pritekla čez steno in polizala vse prešvicane noge, skušala pojesti pol malice in tako in drugače delala galamo v plezališču. Govorilo se je sicer, da bomo zvečer zakurili ogenj in jo vrgli na žar, vendar plana na koncu nismo realizirali =). Po plezanju smo preverili, da je Soča prijetno hladna in da je posedanje ob ognju fajn.

Asimilacija na spanje v šotorih se je zgodila brez težav, jutro je prišlo (pre)kmalu. Na programu je bilo balvaniranje v Trnovem ob Soči. Zaradi dopoldanske osončenosti kamnov in optimizacije razmer smo plezanje načrtovali popoldan. Dopoldne so izkoristili za kopanje in skakanje iz mostu v prijetno hladno Sočo. Lan in Bor sta za dobro jutro (štart ob 4:30 zjutraj) skočila še na za dobre 3h hoje oddaljen hrib Svinjak in prišla nazaj do kopanja. Pred plezanjem smo na parkirišču pojedli kosilo Ajda TO-GO, ki se je izkazala za (pre)velik zalogaj, saj je bil lonec precej poln, udeleženici pa so do tega avtohtonega slovenskega žita gojili love-hate odnos. Bolderirali smo v sektorju Drei Zinnen. Velika izbira kamnov je vsem ponudila obilico zabave in nas naučila o pomembnosti natančnega stopanja, kako dobro zahaklati peto in kako pomemben je primeren mindset. Nekateri so vstrajali do povsem pobranih blazinic, drugi so plezanju dodali skakanje iz balvana na balvan, metanje palic in kamnov v reko in raziskovanje tunelov med balvani. Ko je zmanjkalo hrane in se je sonce približevalo zahodu smo pobasali šila in kopita ter se vrnili v tabor. Vsak večer (in tudi kakšno jutro) smo zaključili z krogom ob ognjišču, kjer je vsak povedal kaj je bilo fajn, kaj ne in kako je utrujen. Ob večernem grmenju in potencialni nevihti apokaliptičnih razsežnosti smo šotore premaknili na sredino travnika izven dosega padajočih smrek in kaj kmalu tonili v prijeten spanec ob padanju dežnih kapelj.
Zjutraj smo ugotovili, da so vsi šotori brez težav preživeli dež in nevihte v resnici sploh ni bilo. Ta dan smo plezalno počivali, kar pa ne pomeni, da smo le ležali. Odpeljali smo se do Plužne in dostopili, do vhoda v jamo Srnica. V dveh ekipah smo raziskali podzemlje. Jama je zanimiva, saj greš čez en vhod notri, ven pa prideš kakšnih 40m višje in se po vrvi spustiš na izhodišče. Srečali smo nekaj ožin, luž in skalnih skokov. Nekateri so bili tako navdušeni, da že razmišljajo o jamarski šoli. Kosilo / večerja je minila v slow-food pristopu. Začeli smo s solatami, spekli na ognju takšne in drugačne mesnine ter bučke, v žerjavici spekli krompir in pojedino zaklučili z šmornom. Večer smo kronali z klasično taborniško igro Pihanje svečke, ki se jo igramo, ko pade tema.. Kljub nekaj praskam in v goščavi naranim klopom smo na koncu vsi preživeli.

Naslednji dan smo se odpravili plezat v plezališče Trenta – Pri Plajerju. Nekateri so plezali na štrik, spet drugi so bolderirali. Preplezano je bilo veliko metrov, nerejenih en kup težkih gibov, pojedena je bila vsa malica ter našli in očistili smo nov futuristični balvanski projekt (46°21′43″ N  13°43′2″ E). Večer smo zaključili z spanjem pod milim nebom s pogledom na morje zvezd in ob soju kresničk. Magično.

Zadnji dan so imeli nekateri že sila utrujene roke in razdelili smo se na dve skupini. Polovica je odšla splezat projekte v Trento, drugi pa smo raziskovali kaverne in predore ter namakali riti v prijetno hladni Soči. Zaključek tabora je minil ob podiranju šotorov, praznjenju zalog iz kuhinje in mahanje v pozdrav do naslednjega tabora. Plezanje, druženje in igranje v naravi je fajn. Kdaj gremo spet?

V soboto, 14. junija 2025 smo v plezališču Bellevue v Bohinju uspešno izvedli skupni zaključek plezalne šole (sezona 24/25) pod okriljem Plezalnega centra Ljubljana in Društva za razvoj plezalne kulture.

Sama ideja o zaključku v naravnem plezališču se vrača nazaj h koreninam našega delovanja, plezanje v naravi je najbolj osnovno plezanje in tudi tokrat se je izkazalo za odlično preživet dan, ko smo plezali s prijatelji in plezalno navdušenje širili na mlajše generacije.

Nabralo se je lepo število udeležencev naše plezalne šole in vsem staršem, ki ste sodelovali z udeležbo in pomagali pri pripravi piknika se res lepo zahvaljujemo za ves pozitivizem.

Velika zahvala gre seveda našim strokovnim kadrom in vsej sodelujoči mladini, ki je na poti, da postane vzgojni kader. Brez vseh skupaj in brez vsakega posebej nam nebi uspelo neštetokrat splezati na vrh sten.

Vroč poletni plezalni dan in druženje smo uradno sklenili ob žaru, najbolj razgreti pa so se ohladili še v jezeru.

Pred nami je poletje polno počitniških doživetij, zato vse pa prav lepo vabimo na počitniške plezalne šole, nekaj prostih mest pa imamo še na taboru v Trenti, taboru v Bohinju in taboru na Bledu!

Tekmovalne skupine in združena mladinska skupina s treningi nadaljujejo tudi tekom počitnic.

Živelo poletje in živelo plezanje!

Zapisal: Matjaž Jeran

V petek 7. februarja smo mladini podarili nagrade za najboljše skalne vzpone v obdobju zadnjih dveh let. Plezalo se je besno, vzponi so odlični. Dogodek smo začeli z Kilter sessionom, potem so Čvrsti pripravili zabavno igro – zmagovalci si bodo obilno napolnili svoje magnezij vrečke. Sledila je podelitev za najboljše vzpone. Vse prispele prijave smo nagradili, najboljši pa bodo plezali z novimi plezalkami ali vpenjali novo vrv. Sedaj pa trenirat in plezat v skalo do naslednje podelitve.

Najboljši moški vzponi do 21 let

Najboljši ženski vzponi do 21 let

Najboljši mlajši moški vzponi do 16 let

Najboljši mlajši ženski vzponi do 16 let (≤16 years)

Konec oktobra smo izvedli prvi izlet v skalo v okviru rednih otroških mesečnih izletov. Šli smo plezat na balvane. Pisana četica se je zbrala pred plezalnim centrom in se odpeljala na vzhod do Oplotnice. Po nekaj vožnje smo poiskali kamne v sektorju Cekrov Bum in začeli brusiti blazinice. Malce smo se borili z vlago, ki je bila posledica preteklih padavin. Sredi dneva smo naredili pohod do sektorja Fotr. Zbrali smo taktiko čez drn in strn, kar se je z crashpadi in oplotniškimi klanci izkazala kot precejšen podvig. Kamni na sončni strani so bili manj namočeni in dokaj uspešno smo splezali še na nekaj kamnov. Plate, mantli in previsi so nas dodobra zaposlili. Starši, ki so sodelovali pri prevozu so medtem uspešno nabirali gobe.

Skala je super, gremo kmalu spet. Natančneje za vikend 9. novembra. Prideš zraven?

Vtisi po Bohinjskem taboru so odlični, krasna mladina, super inštruktorska ekipa, hvala Maju, Inji, Brinu in Nejcu, razturite! Na kratko: nepozabno vzdušje na pravem vročem poletnem taboru! Zagotovo je bilo zelo kulsko, da smo bili mešanih narodnosti, Slovenci, Hrvati in Francoza.
Otroci in mladina so plezali zagnano, plezali smo nadpovprečno veliko. Veliko raznolikega plezanja je bil naš cilj, saj gre za manj izkušene plezalce in najbolj potrebujejo čim več raznolikega plezanja. Kar veliko jih je plezalo tudi v vodstvu, večina, ki je že imela izkušnje s plezanjem v naravi in so bili starejši
od 12 let. Zares smo bili inštruktorji ponosni na preplezano. Največ pa štejejo nasmeški in dobra povezanost tabora. Ni manjkalo kopanja, vožnje s kanuji in seveda kolesarjenja, pa večernih neumnosti kot je svečka.
Trudili smo se s prehrano, včasih je bilo potrebne nekaj potrpežljivosti in tudi sprejemanja, da je za jest, kar pač je. Verjamem, da so otroci to razumeli in sprejeli. Velike pohvale prav vsem udeležencem, izkazali so se kot odlični pomočniki pri pripravi hrane in dežurni so marljivo počistili po pripravi in obedih.
Prvi dan smo popoldan plezali v Belviju-učili smo se stopanja na trenje, se okopali, večer pa je bil prost; eni na mrežah, drugi navijači na nogometnem polfinalu tretji pa so igrali karte.

Drug dan smo cel dan plezali v Peči, nekaj kapljic dežja nas je prijetno ohladilo in niso prekinile naše plezalne vneme. Zvečer smo zakurili spoznavni ogenj. Tretji dan je bil dan za aktivni počitek, vožnja s kanuji po jezeru od plaže do plaže in vikinške borbe med kanuji. Za večerjo smo zažarili, pojedli smo vse bučke in nekaj dobrih kosov mesa. Sledil je nepozaben dan, s kolesi do Bohinjske Bistrice, kjer smo se vkrcali na vlak za Bohinjsko Belo, peš do plezališča, ki smo si ga delili z vojaki in kandidati za vojake. Ta dan je bil posvečen plezanju v vodstvu, spoprijemanju s strahovi in uspešno smo se tudi nazaj pripeljali z vlakom in kolesi. Kljub napornemu dnevu je bila polnočna svečka jasen plan in tudi tokrat nepozabna izkušnja! Zadnji dan smo po zajtrku pospravili tabor, sledilo je plezanje in kopanje pod Skalco.

Vodja tabora, Matjaž

Vtisi udeležencev in ekipe inštruktorjev:

“Na letošnjem taboru sem se imela res lepo. Všeč mi je bila družba soplezalcev in ekipa inštruktorjev je bila top! Najbolj sem uživala v plezanju. Letos še posebej, ker smo se na plezališče v Bohinjsko Belo del poti peljali z vlakom. Tudi veslanje s kanuji preko Bohinjskega jezera mi je bilo zelo všeč. Bohinj 2024 – čista zmaga!!!”
Maša

“Kamp Bohinj mi se jako svidio. Hrana je bila dobra, penjanje super, a bicikliranje uzbudljivo. Bilo je jako zabavno kad smo se kupali. Voznja na vlaku je bila zanimljiva a voznja kanuima jos vise. Voznja kanuima mi je bila najbolja stvar koju smo radili.”
Mak, Hrvaška

“Jaz sem se imela na taboru ful carsko! Najbolj mi je bilo všeč, da smo šli vsak dan plezat v drugo plezališče. Plezališča so bila res kul, ker je bilo veliko različnih smeri in vrst skal, po katerih smo plezali. Fajn je bilo, ker smo lahko bolj izkušeni lahko vpenjali, plezali v vodstvu, super je bilo, da smo bili po plezanju kar prosti. Zjutraj smo morali vstajat kar zgodaj, spat smo šli pa kadarkoli, to mi je bilo res zelo všeč. Voditelji so bili zelo zabavni in prijazni, zato sem se imela še tolk boljše. Super je bilo, da smo imeli sredi plezalnega tedna rest day in šli kanuirat.”
Živa

“Hvala na fotografijama. Na njima smo mogli vidjeti djelić atmosfere o kojoj Petar priča od kad se vratio s kampa. Bilo mu je super. Smještaj, hrana, vožnja u kanuu, bicikliranje, kupanje i naravno penjanje, sve je bilo vrhunski. Hvala Vam na trudu, vjerujem da nije lako brinuti za toliko djece. Petar već pita može li ići i slijedeće godine pa Vas molim da nas obavijestite o terminu. S obzirom da ponekad vodimo Petra da penje u Slovenskoj Bistrici, možda se zaletimo i do Ljubljane pa se možda vidimo. Želim Vam još puno uspješnih kampova.”
Kristina Petrova mama

“Hello! The climbing camp was so great. I liked everything and especially the climbing, the kayak and swimming times, as I could learn many things. I slept well in the tent and made friends. The animators were very funny when they were talking in french (especially Nejc). I hope I can go back to this camp next year!”
Marceau, Francija

“Hi Jerry, I liked swimming and preparing the food. It was the first time I climbed on natural rocks, it was super. I didn´t really like the kayak but the last day was my favourite because we swam and jumped in the water. The animators were very friendly and it was so great. Like Marceau, I will be happy to do it again next summer.”
Aurèle, Francija

“Zelo so mi bila všeč plezališča. Najbolj Peč, kjer sem splezal največ smeri. Jery me je spodbujal, da sem premagoval strah. Hrana je bila super, še posebej slastni sendviči v plezališču. Dobro je bilo, ko smo se peljali s kanuji.”
Vid

“Super tabor, navdušen sem. Veliko novih prijateljev, fine igre – svečka. Imeli smo priložnost za učenje novih jezikov, saj smo bili skupaj Slovenci, Hrvatje in Francozi. Vsak dan smo plezali v drugem plezališču. Najboljše mi je bilo v Peči. Ima veliko dobrih smeri. Splezal sem 6b na top. Všeč so mi bile naše kočerje (kosilo + večerja). Pri pripravi smo pomagali in vse pojedli in pospravili. Jery se je dobro založil s hrano. Smešni so bili mladi vojaki v plezališču Bohinjska Bela, ki jim je oblačenje pasu in čelade predstavljalo kar velik izziv. Na koncu jim je ob naši spodbudi uspelo. Drugo leto pridem zopet, mogoče na dva tabora.«
Timi

“Pet dni v Bohinju je bilo TOP. Najbolj mi je bilo všeč skakanje po mreži, skakanje iz pomola in seveda plezanje ter vožnja z vlakom (pa srečanje z vojaki!). Rest day je bil še boljši, ker smo se vozili s kanuji in ko so inštruktorji gledali tekmo, mi skakali, no vsaj jaz, Maks, ta drugi Žiga in še nekaj punc. TOP! Voditelji so bili super in zabavni, še najbolj Nejc. Kul je bilo tudi, da so nam ruzake peljali s kombijem.”
Žiga

Kamp je bio zabavan i uzbudljiv. Penjali smo se, vozili biciklima i kanuima i kupali. Hrana je bila dobra. Svakom penjaču bi preporučio ovaj kamp.”
Oskar :), Hrvaška

Pet športno obarvanih dni je izpolnilo pričakovanja tako mladine kot inštruktorjev. Poleg primarno načrtovanega plezanja smo preizkusili vzdržljivost ekipe s kolesarjenjem, veslanjem in obilico plavanja. Največji pečat sta seveda pustila težko pričakovana svečka in izlet s kanuji (ter posledična opečenost)…
Zahvale za uspešno izvedbo gredo seveda vsem udeležencem, med drugim pa celi inštruktorski ekipi na čelu z vodjo in obenem glavnim chefom Matjažom.

inštruktor David Maj Tomažn

“Čeprav je bila to moja prva izkušnja tabora, ki sem se ga udeležila v vlogi pomočnika, sem v Bohinju neizmerno uživala. Kapo dol vsem mlajšim udeležencem za plezalno vnemo, ki ni popustila niti v vročini niti v dežju, res je bilo fino gledati vašo zagretost in napredek. Vse pohvale tudi glavnemu kuharju Jeryu in vsem pomočnikom, saj je bla hrana cel teden odlična. Priznati moram, da je bil (rahlo ironično) moj najlubši dan na plezalnem taboru rest dan, ko smo se s kanuji podali na potovanje po plažah Bohinjskega jezera. Kljub začetnim težavam z orientacijo in usmerjanjem našega kanuja, smo se kmalu unesli v veslanju in na koncu v pristanišče celo prišli na odličnem tretjem mestu (vsaj tako se spomnim jaz). 🙂 Hvala za čudovito izkušnjo, ki bi jo z veseljem še kdaj ponovila!”
kandidatka za inštruktorico Inja

“Bohinjski plezalni tabor 2024 je potekal mirno in (skoraj) brez incidentov. Kljub naši multinacionalni zasedbi smo se vsi razumeli in skupaj zabavali. Upam da se je mladina zabavala in predvsem, da so se vsi naplezali. Meni je tabor hitro minil in sem res vesel, da nismo imeli večjih problemov. Nasploh super mladina in dobra skupina. Top tabor.”
kandidat za inštruktorja Brin