Tabora smo se udeležili: Valentin, Timna, Lan, Nik, Larissa, Maks, Jakob, Minea, Nika, Gorazd, Ula, Andraž, Ana K., Maj, Ana Ž., Kiara, Gal in Laura. V inštruktorski vlogi smo bili Gašper, Miha in Dave. Zraven sta bila tudi Maša, Laura in Jernej, v drugem delu se je pridružila tudi Rodellar ekipa.
Plezalo se je besno, premikali so se osebne najtežje smeri in tudi meje v glavi zaradi dolgih razdalj med kompleti.

Poročilo je dolžine krajše knjige (no slikanice) zato kazalo:
– vtisi udeležencev
– plezalno poročilo (Gorazd)
– neplezalno poročilo (Kiara)

Nekaj vtisov

Platke mi niso šle najbolje, so mi pa zato bolje šli previsi. Šla sem tud eno ful hudo prečko Trésor du Zèbre 7a v sektorju Trésor du Zèbre, splezala sem tud svoj prvi 7b-Ils ont marsché sur la tune v plezališču L’oasif. Itak pa nismo samo plezal mel smo tud ful kul rest daye, poleg tega smo pa gazl tud v ful usrane jame. Skratka mel smo se super.

Ula

Smeri so bile lepe in dolge. Navdušenje pa je včasih uplahnilo ob pogledu na razmik med kompleti.

Nika

Jaz sem se imela odlično. Sicer je bilo vroče a vseeno super. Hrana je bila dobra, camp tudi. Hvala PCL-ju in vsem inštruktorjem da je megatabor 2019 uspel in da smo začeli poletne počitnice s tako dobrim vzdušjem.

Neža

Tabor je biu supr mel smo se fajn, klajmbal se je na pouno. Za hrano so poskrbeli trenerji in bila je odlična! Večino smo jedl pašto kar mi šekr ugaja. Men osebno pa je biu najbl zanimiv deu tripa k smo šli v jamo, biu je nov, zanimiv in pustolovski experience.

Andraž

Na taboru se je zgodilo toliko stvari, da mi vsen sploh ne bi uspelo opisati. Z vidika plezanja so bila vsa plezalisca na svetovnem nivoju, run out-i ne prehudi in ponekod zelo zabavni. Glede rest day- jev pa je bil tabor prav razburljiv. Poleg tega, se je David odlocil izboljsevati nase socialne vescine, tako da smo se morali  pogovarjati Francozi, kaj delajo na taboru.

Maks

Plezališča so bila super. Najboljši mi je bil L’oasif. Hrana je bila solidna, všeč mi je bilo tudi raziskovanje jame.

Gal

Prvič sem bil na megataboru, in skrbelo me je, da ne bom dobro sprejet, ker sem iz drugega kluba ter najmlajši udeleženec, vendar so se skrbi izkazale za odvečne.
Veliko smo plezali, se kopali, tarokirali ter občasno skočili tudi v kakšno jamo. Vročina za plezanje mogoče ni bila najboljša, a smo se lahko vsaj ohladili v bližnji reki.
Zelo zabavna je bila akrobatika na reki s kanuji, malo manj pa kasneje opečene noge. Inštruktorji so nas zelo razvajali z dobrotami v plezališču, saj nutele, bagguet in sira Brie nikoli ni manjkalo.
Bilo je nekaj majnih poškodb, toda nedoštudirani zdravnik Pinti je vsem pomagal. Z moje strani, imeli smo se fino.

Gorazd

Najboljša plezarija, vsi vsaj rahlo previsni sektorji so imeli zares uživaško plezanje. Po mojem mnenju eden izmed boljših megataborov! K temu so pripomogli predvsem reka skoraj pred šotorom ter zelo dobra skala :D

Maša

+ jama – platke s prevec na razen kompleti

Minea

Plezalno poročilo

Avtor: Goraz Jurekovič

Jutro po prihodu so se nas inštruktorji usmilili ter po nočnem postavljanju šotorov dopustili malo daljši spanec. Razveselili so nas tudi s čokoladnimi kosmiči za zajtrk, ki pa jih je seveda najhitreje zmanjkalo. Popoldne smo posedli v kombije ter se odpeljali po dolini naprej do popoldanskega sektorja La Muse. To je eden izmed bolj previsnih sektorjev, z malo krajšimi, a težjimi smermi na moč.
Tam so se zagrizeni udeleženci že prvi dan preizkusili v smeri Tu me dezolve z oceno 8a. Prvi se je vanjo pogumno podal Lan, a se mu žal ni posrečilo. Isto smer je sta preplezala Miha in Pinti, Miha v drugem, Gašper pa v prvem poskusu na flesh. Smer so poskusili tudi Maša, Gorazd in Maks, vendar je niso splezali. Ostali so grizli oprimke v smeri 3615 code biceps z oceno 7a+, ter v mnogo drugih smereh.


Drugi dan smo že navsezgodaj zjutraj iskali senco v plezališčih Clubhouse, Hollandais ter Tresor du zebre. Večina se je ogrevala v malo lažjih smereh Clubhousa, peščica pa se je podala v previs Hollandaisu. Na žalost nas je iz plezališča kmalu pregnalo popoldansko sonce. Nič zato! Ohladila nas je mrzla reka z rečno pošastjo po imenu Pogi, ki je od sonca pregrete plezalce škropila z vodo ter jim potapljala glave pod gladino. Nekateri so šli plezati tudi zvečer, v platasti De que fas aqui, ostali pa so pripravljali za nekatere zelo, za nekatere pa manj okusno večerjo. Miha je preplezal malo bolj zahtevno 7c na pogled, on in David sta splezala tudi dvoraztežajni 8a, Laura in Timna pa sta še dolgo v večer plezali v skrajno desni plati. Sledil je rest day s pohodom po reki ter mesom na jedilniku.

Po rest dayu smo se odpravili v L’Oasif, znan tudi po smeri Chrisa Sharme. V tem previsnem sektorju so kasneje naslednje dni padali tudi osebni rekordi, saj nam je bil tako všeč, da smo ga obiskali kar trikrat. Gorazd in Maks sta na prvem obisku splezala 7b+, Maša 7b, Minea pa 7a. Poleg tega smo plezali večinoma v levem delu stene ter v sektorju minuto naprej. Popoldne je seveda sledilo kopanje ter nato tarok, najbolj igrana igra na taboru.
Četrti dan je bil rezerviran za dopoldansko plezališče Faetus, s pretežno platastimi smermi vseh dolžin in ocen. Plezanje v začinjenih platah pa za večino ni bil vsakdanjik. Predvsem veliko je bilo zanimanje za svojevrsten 7a po pokah, saj je bilo treba na smer kar nekaj časa čakati. Jakob je tam splezal še 7b na pogled. Popoldne so se najbolj zagreti odpravili nazaj projektirat v La Muse. Gorazd in Jakob sta »nabijala« poskuse v 8a, Andraž, Gal, Valentin v »bicepsu«, Maks in Maša sta splezala 7b na desni strani sektorja. Biceps je bil za Gala prvi 7a+, smer pa sta preplezala tudi Valentin in Larissa.
V torek, 2.7 smo si privoščili malo daljši spanec ter se po dopoldanskem ogledu jame odpeljali v že znani De que fas aqui. Najprej smo se spraševali ali naj gremo plezat, saj so se nabirali oblaki, toda dež nas je na srečo samo oplazil in skalo pustil suho. Tokrat se je nabirala predvsem kilometraža v
malo lažjih, za nekatere pa tudi težjih smereh. Miha in Maks sta lahko svoje mnenje o smeri delila v 7c+, David pa se je pozabaval v smeri Arachnide (7c).


Lepo spočiti od »restiča« na kanujih smo v četrtek odšli poravnat stare račune in raziskat nove probleme v L’Oasif. Ta dan so nekateri spet premikali meje: Gorazd je splezal prva dva 7c-ja, Maks prav tako 7c, Gal je fleshal svoj prvi 7a, Ula je preplezala svojo prvo 7b, Kiara in Ana pa sta splezali svoj prvi 7a. padel je tudi prvi 8b na taboru, za kar je poskrbel Miha. Pinti pa se je preizkusil v smeri Chrisa Sharme (ime?), če že ne zaradi drugega, pa vsaj za fotko.
V petek smo se spet vrnili v Tresor du zebre ter Clubhouse. V teh sektorjih v resnici ni bilo več veliko nepreplezanih smeri, zato je bila ponekod gneča. Miha in David sta zelo »promovirala« smer, po kateri se sektor imenuje, in dobila sta pozitiven odziv, saj se je kmalu naredila vrsta čakajočih na plezanje. Seveda David ni pozabil na Jakoba, ter ga je za 20 minut zaposlil z prečudovitim 7b-jem. Popoldne so se najmanj utrujeni med nami iz oči v oči spogledali z visoko steno Tennesseea, utrujenci pa so se v kampu zabavali s pletenjem kitk v špagi. David, Lan in Jaka so vsi preplezali 35-metrsko 7c na pogled ter se zaradi prekratke vrvi vrgli z vrha drugega raztežaja na 50 metrih in uživali v dolgem in varnem plezalnem bungee-jumpu. Sledil je težko pričakovani rest day z ogledom mesta Millau.
Predzadnji dan našega plezanja je en kombi šel v La Muse, drugi pa v Faetus. V La Muse je Gorazd splezal svoj prvi 8a. V istem sektorju je svoj prvi 7a+ splezal tudi Andraž. V Faetusu je Maks splezal 7a, Minea pa 6c.Največ se je obetalo od drugega popoldanskega obiska Tennesseea. Tam je Minea splezala 7a, Larissa dva 7b-ja, Maša 7b, Miha 8a, Maks in Gorazd 7b, Valentin prav tako 7b, Maj 7b in 7b+ na pogled, Jakob pa je splezal 7c+ in 7b ter si je končno lahko oddahnil.
Zadnji dan smo ponovno plezali v L’Oasifu in L’Usine. Lan se je podal v Sharmovo smer (8c), toda kljub spodbujanju tako francoskih kot slovenskih navijačev ostaja vabljiv projekt. Gorazd je splezal 7c na rdečo piko, Lan in Maša sta splezala še smer Murati (7c). Ostali, ki so odšli v L’Usine, so kaj kmalu prišli nazaj zaradi sonca, neplezljivosti plezališča ter oddaljenosti od ceste, pred nadaljevanjem plezanja pa so izkoristili priliko ter skočili v reko. Maks je za konec odšel še na večraztežajne smeri z Jernejem in Lauro.
Za konec tabora pa se je David domislil načina za izboljšavo Maksovih socialnih veščin, tako da ga je poslal na informativno ekspedicijski pohod do francoskih obiskovalcev kampa. Zvečer naslednjega dne smo se domov vrnili vsi čili in zdravi, če ne štejemo par ureznin, prask, zagnojenih prstov in vraščenih nohtov. Skratka, tako plezalno kot družabno, bilo je super.

Družabno – prostočasno neplezalno poročilo

Avtor: Kiara Pajić

29. 6. smo imeli prvi rest-day, zato jih je 5 odšlo v trgovino po nove zaloge in ostali smo se s kombiji odpeljali nekaj kilometrov gor ob reki in se od tam vrnili peš. Brodili smo po vodi celo pot nazaj in zato so se naše superge sušile še tri dni. Na nekaterih delih smo morali plezati čez skale nad vodnimi vrtinci, na nekaterih smo skakali v vodo, na nekaterih solirali prečke in na nekaterih smo gledali psa, ki je skočil z visoke skale v vodo ampak ponesreči pristal na drugem psu. Ko smo čez dve uri in pol prišli nazaj v kamp smo ugotovili, da se tistih pet še ni vrnilo iz trgovine in smo zato pojedli vso hrano, ki nam je še ostala. Ker je naš dragi Nik prejšnji dan dopolnil sedemnajst let, smo mu pripravili presenečenje. Preden je začel z raziskovanjem, se je Nik dobro pripravil, imel je čelado in pokrov od največjega lonca, tako da smo vedeli, da z njim ni šale. Dobil je listek, na katerem je bila napisana ena stvar, ki opisuje neko osebo, nato je moral priti do te osebe, ki mu je nato izročila nov listek. V igri naj bi sodelovali vsi, ampak se je Miha v planiranju zmotil, zato smo ponesreči preskočili nekaj oseb. Ko ga je zadnji listek pripeljal do Pintija, mu je ta povedal da se mora pogovoriti z nekim Francozom v prikolici nedaleč od naših šotorov. Ta mu je dal nov listek, ki ga je pripeljal do kanujev in mu naročil, naj poišče vsiljivca. Vsiljivec je bil napihljiv čoln na katerem smo bili vsi s tabora že podpisani. V škatli je bil še en listek, ki mu je dal koordinate na katerih ga je čakal zavoj. Morali smo napihniti njegov novi čoln medtem, ko je on sedel in gledal, da je s svojo odpravo šel čez reko po veliko škatlo gumi bonbonov, ki smo jo nato skupaj v temi pojedli. 

2. 7. ni bil rest-day, smo pa vseeno imeli zanimivejši izlet. Navsezgodaj smo se že peljali proti jamam, nato sedeli v senci pred kombiji pol ure, medtem, ko so se trenerji menili, kaj točno bomo počeli, nato smo se odpravili po potki navzdol. Čez nekaj časa smo tisti bolj zadaj zaslišali vzklike navdušenja, saj je bil najden prvi vhod v jamo oz. neko brezno. Za ta vhod smo rabili štrik in pasove, ker pa so nam naši talentirani trenerji rekli, da jih ne rabimo, čeprav so oni imeli svoje, in je Lan ponesreči vzel še svojega s sabo, smo imeli samo štiri pasove. Pri temu vhodu so ostali David, Lan in Andraž, ostali smo nadaljevali našo pot dol do naslednjega vhoda v jamo. Ko smo ga našli, smo se preoblekli in na glave nadeli čelade s čelkami, nato smo sledili Pintiju v temno notranjost. Hodili smo približno 15m in ker Pinti ni našel nič, smo šli takoj nazaj ven in poiskat drug vhod. Pri tretjem vhodu smo lahko dejansko nekam prišli, zato smo imeli odprave Pinti + še pet ljudi, vmes pa se nam je pridružil še David. Mnogi so se odločili, da plazenje po jamah ni za njih in so se posedli pred drugi vhod ter igrali tarok, toda peščica neustrašnih se nas je z Daveom odpravila raziskat jamo še podrobneje kot prej Pinti. Kiara in Maša sta vsem, ki so šli v jamo naredili bojne barve iz čudovitega jamskega blata. Nato sta se Valentin in Kiara odločila, da si tudi želita ogledati brezno in sta se z Davidom vrnila gor. Ko sta Lan in Andraž pomolila glavi ven je Andraž pustil svoj pas Tinetu in šel dol na ogled jame spodaj, Lan pa se je vrnil z ostalimi v brezno. Ko so prišli ob štriku do konca, so se odločili stvar bolj raziskati in so se spustili nekaj metrov nižje, kjer so potem tudi pustili pasove. David je našel neko luknjo in izginil v njej, nato pa še naročil ostalim naj grejo skozi z nogami naprej in slišal malo pritoževanja. Luknja je pripeljala do še manjše luknje, ki je pripeljala do neke poličke, s katere so splezali dol in ugotovili, da so se znašli v drugem vhodu, kjer Pinti prej ni našel nič. Nasproti jim je priteklo nekaj ljudi med katerimi je bil tudi Andraž, ki se je nato splazil z njimi nazaj v luknjo. Prišli so nazaj do mesta, kjer so pustili pasove ter se podali še globje v jamo, da bi jo raziskali. Bilo je malo plezanja, malo več plazenja, še več blata in veliko zabave. Na neki točki so nad sabo zaslišali zmeden Pintijev glas ter mu naročili naj se vsi vrnejo v kamp. V jami so preživeli dve uri in pol in se zmenili, da to ponovijo še kdaj v Sloveniji, saj je bilo supercalifragilisticexpialidocious. Ko smo prišli nazaj v kamp so se ostali odpravljali na popoldansko plezanje vendar so se Tine, Andraž, Kiara in Lan odločili, da se jim po naporih v jami ne da še plezat. V kampu je ostal še Pogi, ne vemo točno zakaj. Šli so na sladoled. 

Naslednji dan je bil spet rest-day in šli smo na vožnjo s kanuji po brzicah, ker se bodo naše roke tako najbolje odpočile. Začelo se je lepo in brez težav, razen za Larisso in Gorazda, ki sta se prevrnila na vsakem ovinku, včasih tudi če ni bilo ovinkov. Miha in Ana Ž. sta peljala spredaj, David in Kiara pa sta zadaj pobirala trupla oz. Larisso in Gogija, vendar jima je kasneje uspelo prehiteti in prepustiti to nehvaležno delo Pintiju in Uli. Po dveh urah veslanja smo imeli pavzo in smo se kopali, sončili, metali Gogija v vodo, jedli in metali kamne v vodo tako, da smo špricali Miho in Pintija na njunem otočku, potem smo odveslali dalje. Nato sta se Dave in Kiara odločila, da si želita čim več ljudi na svojem kanuju za dve osebi in sta pobrala še Lana, Ano K. in Andraža. Nato so zapeljali naravnost v neko skalo in se prevrnili. Odločili so se, da bodo kanu pustili narobe obrnjen in supali na njemu. Ana in Lan sta sedela, ostali trije pa so ponosno stali medtem, ko so se peljali mimo vseh ostalih, ki so čakali in proti brzicam. Dave se je pred brzicami usedel, zato sta se polomila samo Andraž in Kiara. Na koncu so se še igrali gusarje in napadli Mašo v njenem kanuju za eno osebo, ki sta ga nato prevzela Andraž in Kiara. Tako smo se pripeljali do konca. 

Naš zadnji rest-day je bil 6. 7. in edini dan, ko smo v resnici počivali, čeprav so nekateri popoldne šli pogledat še eno jamo. Drugo jamo so šli raziskat Pinti, Laura, Timna, Andraž, Maj, Larissa, Eva in Kiara, medtem ko sta šla Miha in Dave z Niko, Nikom, Gogijem, Pogijem, Maksom, Mineo, Ano Ž., Ano K., Valentinom, Galom in Ulo v mesto. Čeprav jama ni bila tako zanimiva kot prejšnja in so našli le en zelo zelo zelo zelo ozek hodnik so se res odlično zabavali, razen Larisse, ki je rekla, da je plazenje po blatu preveč umazano za njen okus. (Notri so spet preživeli nepozabne trenutke, še posebaj, ko so gledali Pintija, ki je šel v vodo ne da bi kaj našel.) Po jami so šli malo bolderirat na neko skalo. Skratka, veliko zabave.

Komentarji