Kaj je tvoja glavna motivacija za delo inštruktorja/ice?
Plezanje je tridimenzionalna sestavljanka skozi čas, na katero se vsak od nas odziva drugače,
kar je zanimivo samo po sebi, hkrati pa je odlična vaja za to, da se zares osredotočiš na tukaj
in zdaj, zaupanje partnerju, sebi, in spoznavanju tega, kar res si. Kot da bi spet lovili
mamute… In potem nasmeh ljudi ob ugotovitvi, da zmorejo in znajo, pa da napredujejo, taka
iskrica v očeh se prižge, in ko to vidiš, je to nagrada.
Kakšni so bili tvoji plezalni začetki?
Sam se ne spomnim, poznam samo govorice, o plezanju po kamnitih zidovih in skakanju z
njih nazaj v dol. Od malega smo z družino hodili v hribe, pa v planino k dedu, pa raziskovali
ruševine iz Soške fronte po Krnu, malo naprej od hiše je najnižja točka TNP in stene v Koritih
Tolminke, kakih osem ur teka stran pa vrh Triglava. Do letališča za jadralna letala v Bovcu je
bilo predaleč, z zmajem mi niso pustili skakati, tako da je ostalo samo še plezanje na Čiginju,
v vrtcu, na staro devetko oranžne barve od Simona Čopija. Pa s kolesi na vlak v Bohinjsko
Bistrico in plezanje križemkražem po Bohinju. Potem mi je Miro Fon odkril prvo smer v
južno steno Planje, spomnim se termike in visenja na sidriščih, pri spustu čez to strmo steno.
Ivan Rejc me je vzel v uk in mi posebej vbijal v trdo glavo, da šteje ostati živ.
Zakaj plezanje? Kaj ti pomeni plezanje?
Ker je pranačin način gibanja, tak Oetzi stil, povezuje glavo in gibanje z dolgoročnim
načrtovanjem in občutkom povezanosti z drugimi, ohranja občutek, da si živ. Tudi ko se kaj
zakomplicira v večjih stenah ali pa v vrtcu, na koncu štejeta le iznajdljivost in kreativnost. To,
da najdeš rešitev, da lahko še naprej si.
Si po duši bolderaš/ica, friko/frikica, plastičar/ka ali hribovc/ka?
Eh, bolj hribovc. Za frikanje sem namenil bolj malo potrpljenja, razen kot trening, enostavno
mi je postalo dolgčas nabijanje istih smeri, bolj sem se našel v neznanih, neponovljenih in
dolgih smereh v hribih, pa grebenih, na koncu predvsem pozimi, kot najbolj kompliciranem
načinu plezanja, kjer uporabljaš vse, kar znaš v vsakršnih razmerah, kot so.
Najtežja preplezana smer na pogled / z rdečo piko?
Na pogled 7b, rdeča pika 7c. Drugače pa v hribih 7a pri plezanju naprej z vso robo za pasom.
Katero plezalno potovanje ti je ostalo najbolj v spominu in zakaj?
Glavna mesta so rezervirana za odprave, pa kakšne zimske smeri. Naš zdravnik odprave dr.
Damjan Meško je mnogo let nazaj na letalu Pakistan International Airlines ob našem kravalu
vsem razložil, kdo smo, za mene pa navrgel: »He’s the scientist«. Hecno, kako mi je na
odpravah res postalo dolgčas, in sem jih začel povezovati z znanostjo.
S čim se še ukvarjaš poleg plezanja?
Ko neham naštevati, rečejo ponavadi samo – »pa kdaj ti to vse narediš…«
Najljubša knjiga, pesem in filmček.
Eh, niti nimam, Odvisno od navdiha. Morda Ciril Kosmač, Mihail Bulgakov – Mojster in
Margareta ali Terry Pratchett – Feet of Clay ali pa The night watch. Pesem – kdo bi poslušal
eno pesem 24/7. Film – mogoče Pulp fiction. Nič nima direktne povezave s plezanjem. Bolj z
odnosom do življenja. Torej – s plezanjem.
Citat, moto, ki najbolj ustreza tvojemu življenju, razmišljanju.
V življenju sta vedno dve možnosti.
In ni konec, dokler ni zares konec.
Če bi imel teden, mesec ali leto dni prostega časa in nič težav z denarjem, kako bi jih preživel/a?
Za en teden bi šel spat. Za en mesec bi šel plezat in počet stvari povezane s plezanjem, mini
odprava s prijatelji nekam, kjer še nismo bili, pa smo tolikokrat rekli, da gremo. Za leto dni bi
šel frikat, plezat, na odpravo, in pa spat. Pa frikat, plezat, pa na odpravo in pa spat. V takih
ciklih do konca leta. Vmes bi pa spremljal delovanje naših teles, raziskave, kako to vse vpliva
na človeka. Pač, v enem letu ti tudi od plezanja hitro postane dolgčas.
Blaž je alpinistični inštruktor, UIAGM gorski vodnik in ima doktorat iz biokemije in molekularne biologije. Poučuje odrasle na različnih delavnicah in tečajih.