Kaj je tvoja glavna motivacija za delo inštruktorja/ice (postavljalca)?

Moja motivacija, je motivacija otrok. Res je kul, ko vidiš, da otroci postajajo vedno bolj »sajkt«.

Kakšni so bili tvoji plezalni začetki?

Plezati sem začela v PCL-ju, v mali dvorani. Spomnim se, da mi je bilo že plezanje na topiča po položni platki čisto noro. 😀

Zakaj plezanje? Kaj ti pomeni plezanje?

Res, res, zelo, zelo, rada, plezam. To je najčudovitejša oblika trpljenja, ki si jo človek lahko zamisli.

Si po duši bolderaš/ica, friko/frikica, plastičar/ka ali hribovc/ka?

Hmm, najbrž vsega po malo. No, bolderaš mogoče nisem. Na začetku sem bila definitivno plastičar, ko sem začela plezati v skali se je to spremenilo. Zadnje leto pa se vedno bolj posvečam hribom.

Najtežja preplezana smer na pogled / z rdečo piko?

Na pogled 7b, z rdečo piko 7b+.

Ali se ti je kdaj v tvoji plezalni karieri zgodilo kaj izjemno zabavnega, kar te še danes nasmeji?

Mnogo je takih stvari. 😀

Katero plezalno potovanje ti je ostalo najbolj v spominu in zakaj?

Mislim, da poletni trip 2019. Prvič sem šla na daljši plezalni oddih in res je bilo noro. Plezalno in izven plezalno vrhunsko doživetje.

S čim se še ukvarjaš poleg plezanja?

Delam gimnazijo, migam na druge načine, odvisno od vremena in letnega časa.

Najljubša knjiga, pesem in filmček (plezalni, neplezalni).

Na žalost ne berem zelo veliko, ko sem bila mlajša sem rada brala stripe Mikija Mustra.

Poslušam veliko različne glasbe, všeč mi je elektronka, pa kakšen neumen rap in ekstra pop komadi iz 2000ih. 😀

Filmi: Pulp fiction,za plezalne pa nestrpno pričakujem projekt skallowje. 😀

Citat, moto, ki najbolj ustreza tvojemu življenju, razmišljanju.

»Na glavo!«

Če bi imel teden, mesec ali leto dni prostega časa in nič težav z denarjem, kako bi jih preživel/a?

Plezala bi, malo v hribih, malo po plezališčih (beri; malo=veliko), gurmansko jedla in žurala.