Kaj je tvoja glavna motivacija za delo inštruktorja/ice?

Predvsem veselje v delu z otroki.

Kakšni so bili tvoji plezalni začetki?

Začela sem dokaj pozno – pri 22ih. Pritegnili so me hribi, ki sem jih dolgo opazovala od daleč, potem pa je prišel moment odločitve v obliki: grem zdaj ali nikoli.

Zakaj plezanje? Kaj ti pomeni plezanje?

Plezanje zato, ker je to edina dejavnost, ki me je okupirala do te mere, da je v glavi končno zavladala tišina.

Si po duši bolderaš/ica, friko/frikica, plastičar/ka ali hribovc/ka?

Po duši vsekakor hribovka, ni ga čez pošten vzpon na vrh.

Najtežja preplezana smer na pogled / z rdečo piko?

/

Ali se ti je kdaj v tvoji plezalni karieri zgodilo kaj izjemno zabavnega, kar te še danes nasmeji?

Še zdaj se smejim… Plezali smo v Pakli. Med varovanjem na enem izmed sidrišč sem opazila ptico v letu in se odločila, da sem videla orla. Na vrhu srečamo Nemce. V pogovoru naleti debata na ptice in jaz z velikim navdušenjem: “Ja, ich hat eine grosse Egel gesen”. 🙂 Hribovski poliglot brez konkurence!

Katero plezalno potovanje ti je ostalo najbolj v spominu in zakaj?

Ni bilo ravno izključno plezalsko, bilo pa je nepozabnih 5 solo dni v kraljestvu Montaža.

S čim se še ukvarjaš poleg plezanja?

Kolesarim, berem, šivam, kuham gel za strojno pranje perila, uživam v vsem kar počnem. 🙂

Najljubša knjiga, pesem in filmček

Nimam najljubše knjige, bi pa priporočila v branje knjigo Sibirska vzgoja. Kratke zgodbe, ob katerih vedno neizmerno uživam pa je spisal Roald  Dahl.

Citat, moto, ki najbolj ustreza tvojemu življenju, razmišljanju

„You’re given what you need, and what you want is not yours to have”.

Če bi imel teden, mesec ali leto dni prostega časa in nič težav z denarjem, kako bi jih preživel/a?

Če bi imela teden, definitivno solo hajka v hribe… Spet:). Če bi imela mesec, pa z biciklom čim dlje na jug in jugovzhod.