Tradicionalni zaključek uspešne plezalne sezone je bil že drugo leto zapored v Ospu. Na druženje je prišla pestra ekipa otrok in staršev, vsi pa smo se do dobrega naplezali in se imeli fino.

V soboto dopoldne se je plezalna druščina zbrala v kampu Vovk. Temperature znajo biti junija res že precej poletne, a je najboljša slovenska plezalna destinacija vedno dobra izbira, saj se tu najde nekaj za vsakogar.
Ekipa se je razdelila na tri dele: nekateri so se v družbi staroste Jerryja in Nine odpravili v Črni Kal, ki je odličen za plezanje količine in dobro tehniko. Žal pa je bila stena precej na soncu, zato so »v strahu pred opeklinami, sončarico in halucinacijami« (kot se je izrazila Luna) raje vrgli karte, potem pa pobegnili na morje. (Op. urednika; kartali so mladinci. Poleg sonca na vrhu smeri je bila pod drevesi prijetna senca. Mladincem se verjetno bolj ni dalo. Staroste in družine smo besno plezali. Odkrili smo ultra plezalno družino Kralj-Strnad, ki je dobila novo ime – “Družina veveric”; ena od mam je celo prvič plezala).
Nekaj članov tekmovalne skupine se je z najmočnejšim inštruktorjem Klemnom odločilo za najbolj hardcore plezališče na tem koncu, Mišjo peč, kjer so napenjali bicepse v težkih previsnih smereh. Čeprav v Mišji nihče ni splezal česa hudo odmevnega, so se oblikovali ambiciozni cilji za prihodnost.
Nekaj se nas je z Davidom odpravilo tudi v kraljestvo kapnikov, veličastno Pajkovo streho pod veliko steno Ospa. Ob prihodu nas je pričakalo presenečenje: jezero, ki je nastalo zaradi obilnega deževja (za razliko od ekipe iz Kala morja sploh nismo rabili). Bilo je razmeroma majhno, a se do nekaterih smeri sploh ni dalo priti brez prečkanja vode. Zaradi spolzkega blata je bila stvar še bolj zanimiva, tako da se je Peter kar dobro namočil v vodi. Vseeno smo se lotili plezanja: z Davidom sva se lotila Magične gobe, ene največjih klasik Ospa, ki je vsekakor vredna svoje slave, ostali pa so uživali v čudovitih vzdržljivostnih klasikah, ki jih ponuja Luknja (med drugim je Tina poflešala Pikapoko, 7b+) in se napenjali v projektih.
Po prvem dnevu je del ekipe odšel domov, del pa nas je ostal čez cel vikend. Zvečer smo pojedli improvizirano večerjo in zakurili ogenj, ob njem pa si namesto taborniških zgodbic in prepevanja govorili (bolj ali manj primerne) vice.

V nedeljo je bila napoved precej slabša, a smo jo vseeno odnesli brez dežja. Tudi tokrat smo se razdelili v tri skupine: prva ekipa se je odpravila v Babno, kjer je bila podobno kot prvi dan bitka z vročino, v kateri pa so bili plezalci bolj uspešni. Midva s Petrom sva se spet odločila za veliko steno v  kombinaciji z Luknjo. Žal je v ta težkih smereh malo zmanjkalo, kar je pri nekaterih povzročilo »malo« nejevolje in jeze, a je tudi to del plezanja.
»Ta močni« so se s Klemnom spet odpravili v Mišjo, kjer je Anej posajtal JSFK (7c+) in s tem pokazal, da je že v polni formi po poškodbi prsta.

Zaključek sezone je vedno odlična priložnost za plezanje v dobrih smereh in, še pomembneje, v dobri družbi.

Pridružite se nam naslednje leto!

Zapisal Jaka Šprah